Vroče poletje je bilo tistega davnega avgusta. Za razliko od večine svojih vrstnikov sem počitniške dni preživljala za debelimi zidovi stare bolnišnične zgradbe. V prvem nadstropju, soba ena, nas je bilo enajst žena, jaz, s svojimi rosnimi leti, daleč najmlajša. Dnevi so tekli, njihovo enoličnost so razbijala le pripovedovanja življenjskih zgodb teh žena.

Dobro sem se počutila med njimi, vedela sem, da so me letom navkljub vzele 'za svojo'. Izžarevala sem svežino mladosti in radost, kar je dobro delo tudi drugim. Še zlasti nežno, s posebno milino, me je pogledovala ženica, ki je bila po letih moje nasprotje. Daleč najstarejša in najbolj utrujena.

Med vsemi je bila tudi najbolj bolna, njena tukajšnja pot je šla h koncu. Molče, a z zanimanjem, je sledila dogajanju v bolniški sobi. Zelo redko je govorila. Če se je oglasila, je bilo le na kratko. Najina pogleda sta se velikokrat srečala in kot posebno darilo sva si mnogokrat izmenjali nasmeh. Večino časa je preležala, nekajkrat na dan pa se je tudi dvignila v sedeč položaj, a nikoli za dolgo.

Najraje sem jo opazovala zjutraj in zvečer. Takrat se je vzravnala na postelji, se počasi obrnila na svojo desno stran in odprla predal omarice ob postelji. Iz njega je vzela glavnik in si ga položila v naročje. Nato je dvignila roke proti zatilju, da si odpne kito belosivih las. Kita se je spustila po upognjenem hrbtu. S počasno kretnjo jo je položila na levo ramo in jo s prsti razpletla. Vzela je glavnik iz naročja ter začela previdno in počasi z dolgimi potegi česati svoje redke bele lase. Ko je končala, je glavnik ponovno položila v naročje in spretno, a počasi, spletla kito ter jo v klobčiču ponovno zvila na zatilju.

Vse to je bil poseben obred, ki se je dogajal dvakrat na dan. Pri tem je bil nekaj posebnega njen obraz. Iz njega je postopno izginjala izmučenost, kot da se je preplet gub na njenem obrazu nekam izgubil. Sijala je v posebni lepoti, ki je vedno znova pritegovala mojo pozornost. Kje so bile njene misli v tistih trenutkih? Komu jih je namenila? Kaj je doživljala? To je bila skrivnost. Lahko sem le opazovala spremembe na njenem telesu. Iz zamaknjenosti, v kateri je bila, se je širil mir po prostoru in prav ta spokoj me je nezadržno pritegoval. Hrepenela sem po tem, da bi se smela dotakniti njenih las, a sem le nemo sedela na postelji in jo opazovala.

Tudi tisti večer se je obred ponovil. Vse se je odvijalo točno tako kot že dneve prej. Razpletla si je lase, segla po glavnik, si ga položila v naročje … Ko pa je glavnik vzela v roke, da bi začela s česanjem, je za trenutek izstopila iz zamaknjenosti in usmerila pogled naravnost vame. Dvignila je glavnik s kretnjo, ki je pomenila, da mi ga ponuja. Sedla sem na njeno posteljo in začela česati bele lase. Pod rokami sem čutila vso krhkost njenega postaranega telesa in previdno vlekla glavnik od temena pa do sredine hrbta. Popolnoma se mi je prepustila. Skozi telesni dotik sem vse bolj čutila, da se druga druge dotikava še drugače. Njena starost in moja mladost sta izginili. Skoraj oprijemljiv občutek lepote in harmonije naju je povezal in me povsem izpolnil. V njem sva ostali vse, dokler nisem spletla kite in jo zvila na zatilju točno tako, kot je to počela sama.

Renata Bokan
www.cdk.si/soutripanje