Ni dolgo tega, ko sem bila v veseli družbi, kjer se je nekaj pojedlo, malo več popilo in veselo zapelo. Ko je zazvenela lepa slovenska pesem »Delaj delaj dekle pošeljc........« Ta lepa in vesela pesem, je v meni prebudila spomine na čas, ko sem kot mlado dekle postala brigadirka.

Zgodba je stara pedeset let. Ja pedest let, jaz pa sem jih takrat imela še ne šestnajst, ko sem šla gradit »avtoput bratstva i jedinstva« nekam na Dolenjsko. Junija sem rekla šoli adijo in se podala v svet odraslih. Mama mi je rekla naj si poiščem delo, kakršno koli že, samo da bo za kruh. Šla sem na zavod za zaposlovanje, da udejanjim mamino zapoved. Uradnica na zavodu za zaposlovanje je bila gospa Anči Volkova.

Anči me je zelo prijazno sprejela, in zelo prijazno in odločno povedala, da delo bom dobila, pod pogojem, da se prostovoljno javim in grem v brigado. Kaj sem pa tela, rekla sem ja. Štirje smo šli jaz Lidja, Ana in Jaka, če sem koga spustila naj mi ne zameri. Z leti se tudi kaj pozabi, mar ne.

Bil je to čas, ko se je tovarna Lesonit razvijala in postajala in je tudi postala občinski paradni konj. Gospodarski konj, ki je vlekel in ohranjal mestni in kmečki živelj v Bistrici in njeni širši okolici. Lesnoti je postal Jugoslavija v malem. Zaposloval delavce iz drugih republik, še največ jih je prišlo iz Bosne. Mnogi so se vrnili tja od koder so prišli, v domač kraj. Veliko jih je ostalo, vsaj za Bistrico vem , da je temu tako. Ja ja takrat so se odpirale nove tovarne, vrtci, bolnice, šole in še marsikaj družbeno koristnega.

S skromno osebno prtljago sem se znašla v velikem barakarskem naselju. Ena baraka je za dobra dva meseca postala moj dom. Dovolj velika je bila, da je pod svojo streho sprejela okoli sto slovenskih brigadirjev. Na svečanem zborovanju kateremu je sledila zakletva, smo postali velika družina z udarnim imenom »Prekomorska brigada« z komandantom Janezom na čelu. Obenem so nam podelili delovno obleko in čevlje. Oblačilo sestavljeno iz hlač in bluze je bilo bolj slabe kvalitete. Cunjasto. V usnjenih dobro podkvanih čevljih se ni drselo, pa tudi podplat se ni tako hitro znucal. Pravo usnje je podvrženo hitri obrabi pa še mokrota mu škodi. Bilo je vroče, suho poletje zato se je vse hitro posušilo, predvsem pa delovna obleka, ki je bila pogostoma prana.

Kramp in lopata sta bili glavni orodji s katerima smo gradili in zgradili avtocesto Ljubljana Zagreb. Kramp in lopata sta nam povzročala ne malo težav. Ožulila sta dlani, ki niso bile vajene krampanja in lopatanja.

Raztreseni po odseku delovne trase smo se ob koncu šihta zbrali, komandant Janez nas je preštel in razvrstil v četo. Z krampi in lopatami na rami smo krenili proti naselju. Utrujenost smo odgnjali s petjem in mislijo na dobro hrano. Hrana je bila res dobra in obilna. Tudi repete ni odmanjkal. »Delaj delaj dekle pušeljc« je bila pesem, ki smo jo znali peti vsi. Pesem iz sto grl je donela daleč preko travnikov in gozdov. Veselili smo se druženja ob tabornem ognju, igri, plesu in petju tja do poznih večernih ur.

Popoldanski čas je bil namenjen izobraževanju. Študentje, ki jih ni bilo malo so marsikoga naučili pisati in brati. Veliko je bilo tudi delovnih inštruktorjev, ki so skrbeli za praktična znanja. Šoferski izpit je bil na prvem mestu. Pridobljena znanja so bila overovljena in priznana. Pri iskanju zaposlitve so še kako prav prišla. Meni so bile ponujene tudi druge možnosti, ne smo delo v Falersi, ki pa jih nisem mogla izkoristiti. Moji starši niso mogli prevzeti nobene finačne podpore za uk, ki mi je bil ponujen. Frizerka sem hotela postati pa se ni izšlo. Vem, da bi bila zelo dobra frizerka.

Na dan X je naselje skoraj vrglo iz tečajev, ko so nam sporočili, da dobimo obisk iz Beograda, da nam »u posjetu dolazi drug Tito«. Dva dni smo se urejali tako, da smo vsi čedni in veseli na našem odseku delovne trase čakali druga Tita, kar nekaj ur. Njega in njegove delegacije pa ni bilo od nikoder. Kot za nalašč se je prikradala popoldanska ploha, ki nas je dodobra zmočila. Dež je v desetih minutah izničil ves trud, ki smo ga vložili v oprane in lepo zlikane delovne obleke. Mokri rahlo premraženi, predvsem pa lačni in žejni smo se vrnili v naselje. Vroči čaj, ki ga je bilo v izobilju, suha oblačila in topla postelja sta odgnala zlo sluteči prahlad ali pa celo pljučnico. Pozno popoldan smo se spočiti in siti vrnili na traso. Čudež, ki se mu je reklo Tito, se je pripeljal v prelepem kabriletu, oblečen v svetlo sivi poletni obleki z golobje sivim klobukom na glavi. Ne zaboravni drug Tito. Prijazno nas je pozdravljal, ko je avto tiho drsel mimo nas, ko smo v špalirju stali ob še ne dograjeni cesti. Bili smo začudeni in presenečeni, da smo se ga lahko dotaknili, mnogi so se celo rokovali z njim.

V jeseni pa smo v Novem Mestu že slavili delovne zmage in odprtje avtoceste Ljubljana Zagreb. Glavni govornik je bil karizmatični tovariš Tito, ki je osvajal srca mladine in starine.
Bilo je lepo in nepozabno.

Ni prav, da tole zamolčim. Komandat Janez me je prav rad dražil, ker sem jaz vodi rekla uda, njemu pa nikakor ni uspelo, da bi vodi rekel uda. Zanj sem bila Tončka uda. Tončka, ja, to je bilo moje brigadirsko ime. Tončka, Neta, Antonija, so le izpeljanke iz mojega rojstnega imena Antoniieta. »Bosno moja mila...« lepa in otožna pesem, ki jo je simpatični Mujo rad prepeval meni v veselje in čast. Hvala ti Mujo.

Tudi to je minilo, ostal je le kratek spominski zapis, osvetljen z iskrico modrosti in radosti. To je to.

Neta Vergan