Prišel je dan. Težko pričakovani. Ravno danes je Nebo objelo Sonce. Piše se 22. april, Dan Zemlje. Mene in mojega dragega je doletela neverjetna in doživljenjska Sreča.
Po neprespani noči, ko sem z enim očesom kukala na uro in v mislih beležila popadke in jih predihovala, sem bila zjutraj najprej premeščena v poseben kotiček, kjer sem opravila očiščevalni del.
Nato so me sestre pospremile v porodno sobo, v žilo na roki namestile kanal za infuzijo (Oksitocin za umetne popadke), na trebuh pa pripele elektrode za ctg (kardiotokografijo). V trenutku, ko so sestre zapustile sobo, sem se počutila samo. V očeh so se mi nabrale solze.
V mislih in srcu sem "klicala" mojega partnerja, da bi prišel čim prej k meni, kljub temu, da so mi sestre zagotovile, da ga bodo že poklicali, ko bo "čas". Jaz pa sem si srčno želela, da bi bil lahko že od samega trenutka z mano. Ker je tudi on v zdravstveni službi, so ga spustili proti pravilom prej k meni. V trenutku sem postala umirjena, pripravljena na prihod najinega bitjeca.
Kljub krčem, močnim popadkom, sem se trudila ohraniti "zdravo pamet" in uporabiti tiste napotke, ki so nam jih posredovali v Šoli za starše. Kmalu se je bližala ura, ko se je Bitjece odločilo, da bi prišlo na svet. Čutila sem, kako mi moči pojenjajo, ko se je začela doba odpiranja, in s tem priprava na iztis Bitjeca.
Zahvaljujoč mojemu partnerju, babicam in zdravnici porodničarki, ki so me vzpodbujali in mi pomagali, da sem ob 15:19 zaslišala jok najine princeske Leile Anastasie. Od nepopisne sreče sem jokala in nisem slišala niti sestre, ki me je spraševala o imenu deklice. To sem prepustila mojemu Dejanu.
V tistem trenutku sem bila v sobi le jaz in moje Bitjece, in sem komaj čakala, da jo stisnem k sebi, da jo začutim, da jo vonjam, da jo poljubčkam, da ji prišepnem na uho, da jo imam neizmerno rada. Da sem Eno z njo. Od vsega napora sva obe zaspali, presrečni in stisnjeni v objem.
Zbudil naju je poljubček od tatija, ki se je prišel poslovit za ta dan. Naju pa je čakala nova dogodivščina. Nova pot tkanja vezi, ki so samo najine. Čudovite. Edinstvene. In se še nadaljujejo. A ob vsem tem je prisoten tudi tata, ki je pomemben člen v našem svetu. Skupaj tvorimo edinstveno Celico. Družino.
Prišel je dan. Težko pričakovani. Ravno danes je Nebo objelo Sonce. Piše se 22. april, Dan Zemlje. Mene in mojega dragega je doletela neverjetna in doživljenjska Sreča.
