NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.

Vpiši se ali pošlji email na: soncna@pozitivke.net.
Več o sončni pošti >>
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 20.000 bralcev.

 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 NOVO PRI NAS  

ČLANKI

8 novi Članki v zadnjih 24 urah

KOMENTARJI BRALCEV
zadnja 2 dni

  • Ponovno se bodo v...
  • Biti svoboden [+5]
  • Ali je eksistenci...
  • Slika tedna 43_2017
  • Sreča
  • Zemlja, naša gost...

  • TRACKBACKS zadnja 2 dni

    Ni novih trackback komentarjev

    POVEZAVE zadnja 2 tedna

    Ni nedavnih novih povezav

     Aktualno  


     Mesečni koledar  
    Dogodki te strani

    torek 24-okt
  • Zdrava hrbtenica
  • Pravljična ura

  • sreda 25-okt
  • Skupina za pomoč mladostnicam in mladostnikom
  • Bemumast!

  • četrtek 26-okt
  • Andrej Hrausky: Šentjakobski trg, cerkev sv. Flori

  • petek 27-okt
  • Spoznajmo slovenski jezik

  • sobota 28-okt
  • Ustvarjalne delavnice: Mali levček

  • nedelja 29-okt
  • Vodni detektiv - poplave

  • ponedeljek 30-okt
  • Krompirjeva turistična tržnica

  • torek 31-okt
  • Na HelloVino v Svečino

  • nedelja 05-nov
  • Koncert Songs of the Soul, glasba Maestra Šri Činmoja, Vstop prost

  • sobota 11-nov
  • Tečaj shiatsu terapije - začetni

  • sreda 15-nov
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zvitko in njegove dogodivščine: Dežela Šalilaj, I. del   
    petek, 13. oktober 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: sonce_nasmeska

    PRVO
    POGLAVJE

    Dolgo let nazaj je v pravljični deželi Lajlaj živel poseben lisjak, ki je slišal na ime Zvitko. Bil je lepe oranžne barve in rad se je družil z ostalimi prijatelji iz dežele, še posebej pa z prijateljem Repkom. Volkec Repko je velikokrat rad zjutraj malo podremal zato je večkrat zamudil tudi v šolo.

    Zgodilo pa se je večkrat, da je Zvitko prehitel Repkota in vedno prvi prišel v šolo. Takrat sta se večkrat sprla, vendar sta jezo kasneje pomirila in njuno prijateljstvo je spet oživelo.

    »Hej, počakaj me!« se je zaslišalo iz majhne hišice, kjer je z svojo mamo Lili živel Zvitko.

    »Te čakam že pol ure! Pohiti!« mu je nazaj nekoliko nejevoljno zabrusil Repko, ki si je popravljal svojo frizuro, ki je bila vedno lepo negovana in njegovi lasje so bili vedno počesani.

    Repko je brž odhitel skozi vrata in pozdravil svojo mamo ter stekel za prijateljem, ki se je počasi že odpravljal proti avtobusni postaji. Tam sta oba nekoliko počakala na avtobus in se usedla na zadnje sedeže in avtobus je odpeljal proti šoli. Šola je bila nekoliko oddaljena od dežele Lajlaj, natančneje v pokrajini Juhuhu. Tam sta oba prijatelja obiskovala tretji razred volčje in lisičje šole. Razdrednik je bil Uhec, ki ni rad videl, da njegovi učenci zamujajo na pouk zato je večkrat vsakega, ki je zamudil k pouku tudi kaznoval in sicer tako, da so morali njegovi učenci za kazen po pouku še ostati v šoli. Žal se je to našemu Zvitkotu večkrat zgodilo, vendar pa mu ni bilo težko ostati v šoli, saj je bil priden učenec in mnogim ostalim sošolcem v zgled.

    Po dolgi vožnji sta Zvitko in Repko končno prispela v pokrajino Juhuhu. Na postaji sta izstopila iz avtobusa ter se odpravila proti šoli. Med potjo sta srečala žabca Binkota, ki je z svojo majhno torbico na ramenih skakljal skozi prehod za pešce.

    »Živjo!« je pozdravil žabec svoja sošolca.

    »Kam pa tako hitiš?« ga je hitel spraševati Repko.

    »V šolo, danes bomo dobili novega sošolca iz Sračjega dola!« je nekoliko veselo povedal žabec ter se jima pridružil.

    »Kdo pa je novi sošolec?« je bil nekoliko radoveden Zvitko.

    »Ime mu je Srajček in je vrabec, doma iz Sračjega dola.« je še pripomnil žabec, ko so po nekaj minutah prispeli pred šolo.

    V šoli so se vsi trije preobuli in vstopili v razred. Nekoliko čudno je bilo videti žabca Binkota, ki je sedel na čisto majhnem stolu pred njim pa je bila velika miza. V tretjem razredu lisičje in volčje šole je bilo le pet učencev, ki so se med seboj zelo dobro razumeli. Radi so se skupaj smejali, zabavali in večkrat tudi sprli, čeprav jih je razrednik Uhec večkrat miril in skušal vedno znova pomiriti in spet zdužiti v en razred.

    V razredu je že sedel razrednik Uhec, ki je bil velik in zelo prijazen. Učenci so pozdravili učitelja in sedli v klop. Kmalu je zazvonil tudi šolski zvonec in pouk se je pričel. Prvo šolsko uro so imeli matematiko pri kateri je najbolj blestel lisjak Zvitko. Učitelj je dežurnega žabca Binkota povprašal:

    »Ali danes kdo manjka pri pouku?«
    Žabec je vstal ter skakljal okoli razreda in štel ena, dva, tri, štiri… pet!« je zaključil.

    Učitelj je vstal in še enkrat vprašal: »No, Binko ali danes kdo manjka pri pouku?«

    Žabec je odvrnil: »Danes pri pouku ne manjka nihče! Vsi moji sošolci so prisotni!« je veselo odvrnil in odskakljal v svojo klop.

    Učitelj je popisal še nekaj podrobnosti v šolski dnevnik, nato pa začel z redno razlago. Danes je bila pri matematiki na vrsti ura poštevanke, ki so se jo učenci morali naučiti kar na pamet. Vsi so bili pridni in so se poštevanke naučili v celoti. Po končani šolski uri je učitelj Uhec razdelil svojim učencem še domačo nalogo in vsi so se brž pognali skozi vrata na zaslužen šolski odmor.

    Med odmorom sta se lisjak Zvitko in žabec Binko pogovarjala:

    »Čudi me, da ni danes v šolo prišel tudi vrabček Srajček!« je pripomnil Zvitko.

    »Mogoče pa je zaspal, kakor ti!« je nekoliko zabrusil žabec.

    »Oh, kje pa! Od pokrajine Juhuhu do Sračjega dola pa ni toliko daleč, le kakih dvesto korakov.« je še pripomnil Zvitko.

    »No, mogoče bo pa jutri prišel!« je dodal žabec Binko in že je zazvonil zvonec in počasi so se vsi sošolci odpravili nazaj v razred na drugo šolsko uro. Na urniku je bila zapisana športna vzgoja in sošolci so se oblekli ter z učiteljem odpravili v telovadnico.

    Žabec Binko je najraje skakal v daljavo, medtem ko sta lisjak Zvitko in volkec Repko tekmovala v teku na 100 metrov. Ponavadi sta bila kar oba izenačen. Čebelica Mari je najraje pri športni vzgoji skakala skozi obroč, medtem ko je deževnik Niko najraje počasi lezel od enega do drugega konca telovadnice. Učitelj Uhec je med športno vzgojo rad zadremal na starem ležalniku in tu ali tam je malo pokukal skozi oči ter nadziral svoje učence. Pri športni vzgoji so bili vsi učenci zelo uspešni, razen deževnik Niko, ki nikakor ni mogel skočiti v daljavo ali pa narediti dvojni salto. Seveda je bil učitelj Uhec deževniku zelo prizanesljiv in ga je ocenil z dobro oceno. Po končani športni vzgoji je sledila zaslužena malica.

    »Kaj bo danes za malico?« je radovedno spraševala čebelica Mari svojega sošolca Zvitkota.

    »Danes bodo palačinke!« je veselo odvrnil lisjak.

    In res pri malici so bile danes palačinke, ki so jih imeli vsi najraje. Kuharica Skovica, ki je bila doma iz dežele Lajlaj je vedno pripravljala zelo dobre in okusne malice zato so jih vsi z velikim veseljem jedli, še bolj pa pričakovali.

    Po malici so se sošolci lisičje in volčje šole družili skupaj na šolskem igrišču, kjer so igrali nogomet, se lovili ali pa klepetali. Čas je hitro bežal in spet je zazvonil šolski zvonec. Vsi so se vrnili nazaj v razred, kjer so pripravili zvezke in učbenike za naslednjo, tokrat zadnjo šolsko uro. Na urniku je ta dan pisalo: Tretja ura – slovenščina. Razrednik Uhec je počasi prišel iz svojega kabineta in vedno je med poukom nekoliko zamujal, vendar mu tega ni nihče zameril, saj je štel že dobrih oseminsedemdeset let. Zadnja šolska ura se je vedno vlekla in mnogi učenci niso več sledili učiteljevi razlagi, zato je ta večkrat z palico udaril po mizi. Takrat so se vsi predramili in prisluhnili učitelju. Po končanem pouku pa so skupaj odšli na avtobus in domov. Lisjak Zvitko je na avtobusu začel pogovor:

    »Koliko časa je še do konca šolskega leta?«

    »Tri dni!« mu je odgovorila čebelica Mari, ki je letala po avtobusu gor in dol.

    »Potem pa počitnice!« je pritrdil volkec Repko.

    »Točno tako! In kaj bomo počeli med počitnicami?« je spraševal žabec Binko.

    »Jaz bi rad šel v jamo velikanko, tam na koncu Račjega dola!« je bil pogumen Repko.

    »Oh, ne! Tam straši, saj pravijo, da so tam doma velikani!« je nekoliko jecljavo pripomnil Zvitko.

    »Ne bo držalo! Jaz grem, a gre kdo zraven?« je spraševal Repko.

    Naenkrat je na avtobusu nastala čista tišina. O jami velikanki je namreč že dolgo časa nazaj krožila čudna anekdota, da nekdo tam neprestano straši za kar so bili mnogi prestrašeni zato starši svojim otrokom niso pustili, da bi hodili tja. Po kratkem premoru se je oglasila čebelica Mari:

    »Jaz grem s teboj!«

    »Jaz tudi!« ji je sledil žabec Binko.

    »Tudi jaz! Tudi jaz!« je pripomnil deževnik Niko, ki je počasi lezel na Repkotov rep.

    »Prav! Danes popoldan okoli 16. ure se dobimo pri jami velikanki! Dobro se oblecite in vzemite z seboj tudi kakšno baterijo!« je zaključil Repko, ki se je počasi pomaknil proti vratom, saj se je avtobus bližal deželi Lajlaj. Sledil mu je tudi Zvitko in skupaj sta izstopila na avtobusni postaji nato pa se odpravila vsak k sebi domov. Doma je Repko najprej pozdravil svojo mamo ter pojedel kosilo in naredil domačo nalogo.

    Zvitko je večkrat doma pomagal svoji mami pri različnih opravilih. Najraje pa je nabiral z svojo mamo Lili gozdne sadeže v bližnjem gozdu. Ker je bil Zvitko edinec je mama zelo skrbela zanj in ga je velikokrat nadzirala pri njegovih otroških vragolijah, saj je večkrat ušpičil kakšno neumnost zaradi katere je bil potem tudi kaznovan.


    DRUGO
    POGLAVJE

    Volkec Repko pa je celo popoldan pogledoval na svojo uro, ki jo je nosil na roki. To je opazil tudi njegov oče Dinko in je nekaj časa ostal tiho, nato pa je svojega sina vprašal:
    »Zakaj pa neprestano gledaš v svojo uro?«

    »Ah, nič! Dogovorjen sem z Zvitkotom, da se gremo ob štirih popoldan igrati na vaško igrišče.« je nekoliko tiho in z strahom odgovoril Repko, ki se je bal, da oče ne bi ugotovil njegovih načrtov.

    »Res? Samo to?« je vztrajal oče.

    »Da, oče! Samo to!« je še dodal Repko in se hitro odpravil v sobo ter se ulegel na svojo posteljo in razmišljal o jami velikanki. Njegov načrt o raziskovanju prepovedane jame v Račjem dolu se mu je zdel genijalen, vendar pa se je v tišini bal svojih staršev, da ne bi izvedeli, kam spet »njegov nos taco moli.« Čez nekaj časa je Repko spet pogledal v svojo uro in opazil, da je že tri in deset minut. Brž je sezul svoje copate in obul v lepe modre škornje ter v žep stlačil očetovo svetilko in tiho odšel po stopnicah navzdol. Počasi je smuknil skozi kuhinjo, kjer je spal njegov oče ter odšel skozi vrata. Zunaj je pred hišo skočil na kolo in se odpravil proti Sračjemu dolu.

    Z kolesom se je vozil skozi mračen gozd in po kakih dvajsetih minutah vožnje je prispel pred jamo velikanko. Tam sta ga že čakala deževnik Niko in čebelica Mari. Repko je pozdravil:

    »Živjo! Ali sta samo vidva prišla!«

    »Da.« sta odgovorila deževnik in čebelica v en glas.

    Repko je ustavil kolo, skočil dol z njega in ga prislonil k drevesu. Skupaj so vsi trije odšli proti jami in Repko je začel pogovor:

    »Kdo od vaju bo prvi vstopil v jamo?«

    »Jaz ne!« je odgovoril deževnik.

    »Jaz tudi ne! Me je preveč strah!« je dodala čebelica.

    Ravno je čebelica zaključila svoje besede je z kolesom prišel tudi lisjak Zvitko in njegov dober prijatelj žabec Binko. Skupaj sta se pridružila prijateljem in Zvitko je dejal:
    »Bom jaz prvi vstopil v jamo! Če me čez kake pol ure ne bo pokličite pomoč.« je jasno odgovoril.

    »Prav, potem ti sledim tudi jaz!« je odvrnil Repko in si zavezal odvezane vezalke na svojih modrih škornjah.

    Zvitko je prižgal svojo ročno svetilko in počasi vstopil v jamo. Počasi je hodil in tu ali tam se je zaradi njegove svetilke mimo pripodil kakšen netopir. Zvitko je hodil vse globlje in globlje v jamo, ko se mu je pri neki skladi vdrlo pod nogami in je padel v veliko, prazno brezno. Zavpil je od strahu:

    »Na pomoč! Na pomoč!«

    Nihče ni slišal njegovega klica na pomoč, ker je bil preveč oddaljen od vhoda v jamo. Pri vhodu v jamo pa je Repko mrzlično pogledoval v svojo uro in se pogovarjal z svojimi prijatelji:

    »Kje za vraga je toliko dolgo?«

    »Tudi meni se zdi čudno, da ga še vedno ni iz jame!« je z zaskrbljenim glasom pripomnil deževnik, ki je mrzlično lezel gor in dol.

    »Ne skrbita, saj vesta da je Zvitko zvit in spreten! Kmalu bo prišel iz jame.« je oba zaskrbljena Zvitkova prijatelja mirila čebelica Mari, ki je sedla na drobno marjetico.
    Zvitko pa je v jami nekako z težkimi močmi uspel priti iz jame. Medtem, ko je iskal svojo svetilko je pred seboj zagledal veliko postavo, ki se je nagnila k njemu. Zvitko je obstal, kakor da bi bil mrtev in oblil ga je mrtvaški pot. V jami je nastala čista tišina, slišalo se je le kapljanje vode iz kapnikov v bližnje jezero. Velikan je prijel Zvitkota za njegov rep, Zvitko pa je zavpil:

    »Auuu! Spusti moj rep! Auuu!«

    Velikan je spustil Zvitkotov rep in Zvitko je padel na tla ter se močno udaril v svoj mali gobček. Velikan se je sklonil k Zvitkotu in ga vprašal:

    »Kdo si ti? Kaj počneš tukaj?

    Zvitko je odgovoril: »Ja ja jaz sem zzz Zvitko!«

    Velikan je ostal nekaj časa tiho nato pa se je usedel poleg lisjaka in nato rekel:

    »Zvitko, kaj pa delaš v moji jami?«

    Zvitko je tiho, nekoliko nežno odgovoril: »Nič, želel sem preveriti ali legenda o velikanu, ki živi tu spodaj v jami res drži!«

    »In?« ga je z nasmehom na obrazu vprašal velikan.

    »Zdaj vem, da to ni le legenda, ampak, da velikan res obstaja!« je še dodal Zvitko, ki se je držal za svoj boleči gobček. Kljub temu, da je Zvitko videl pred seboj velikana pa se mu je v srcu vedno znova oglašal dvom.

    »Zakaj pa dvomiš v svojem srcu?« ga je povprašal velikan.

    »Saj ne dvomim!« mu je odvrnil lisjak.

    Zunaj pred jamo se je že temnilo. Volkec Repko je bil vse bolj zaskrbljen in pogledoval je na svojo uro, ki je kazala okoli pol šestih zvečer. Čebelica Mari je zaskrbljeno letala iz cveta na cvet nato pa se je usedla na cvet. Deževnik Niko pa se je tiho plazil, da bi pobegnil domov.

    »Kam bežiš?« ga je vprašal žabec Binko, ki je skakljal naokoli.

    »Nikamor! Temni se in Zvitkota še vedno ni iz jame. Moral bom oditi domov.« je odgovoril deževnik Niko.

    »Mar boš svojega prijatelja, kar zapustil na cedilu?« je jezno vprašal volkec Repko.

    »Ne, vendar nimam kaj storiti! To je bila tvoja ideja in ti boš odgovarjal Zvitkovi mami.« je jezno dodal deževnik Niko in se počasi odplazil proti domu. Volkca Repkota pa je vse bolj skrbelo zato je sklenil, da odide v jamo pogledati, kaj se dogaja z njegovim prijateljem. Repko je prižgal svojo svetilko in odšel v jamo. Dolgo časa je hodil in tu ali tam je zagledal kakšnega netopirja. Ni naredil niti sto korakov pa je padel v jamo, kakor pred njim njegov prijatelj Zvitko.

    Nekaj časa je Repko ležal v jami, nato pa je vstal ter se z veliko truda izplazil iz globoke jame in pobral svojo svetilko ter nadaljeval pot naprej, vse globlje v jamo. Čez nekaj časa je nekje v daljavi zagledal svojega prijatelja Zvitkota, ki je bil zvezan v mreži in je visel iz stropa. Ko je Zvitko zagledal svojega prijatelja je zavpil:

    »Beži! Beži stran, ker tu nekje blizu je velikan!«

    »Ka ka kaj?« je jecljivo odgovoril volkec.

    »V jami je velikan! On resnično obstaja, če se želiš rešiti me pusti tu in beži stran po pomoč.« je hitro izrekel svoje besede Zvitko. Prijatelj ni dobro zaključil svojih besed je prišel iz sence velikan, ki je hitro stekel proti Repkotu, vendar mu je ta uspel zbežati. Velikan se je vrnil nazaj k svojemu ujetniku.

    »Koliko vas je tu?« je bil radoveden velikan.

    »Preveč!« je jezno nazaj odvrnil lisjak.

    »Pazi, kako se pogovarjaš z menoj! Če mi boš tako odgovarjal ne boš nikoli prišel živ iz te jame!« je bil jasen velikan.

    Velikan je bil že utrujen od vsega današnjega direndaja zato je legel k počitku. Zunaj pred jamo je volkec hitro vzel kolo in se odpeljal proti domu. Pri jami ni bilo več njegovih prijateljev. Ves zadihan je volkec Repko prišel domov in hitro stekel v sobo. Oče ga je opazil in mu sledil.

    »Kaj se dogaja?« je trkal po njegovih vratih oče Dinko in spraševal svojega sina, zakaj je tako zadihan prišel domov.

    »Nič, nič! Utrujen sem od igre. Počasi grem spati!« je odgovoril volkec, ki se je zelo tresel od strahu. Oče je odnehal in odšel spati. Repko celo noč ni zatisnil svojih oči in je ves čas mislil le na svojega prijatelja Zvitkota. V srcu ga je bilo strah, da bi povedal svojemu očetu, kaj je storil zato je raje ostal tiho. Zjutraj se je oblekel in namesto v šolo je odšel nazaj k jami velikanki v Sračji dol. Pred jamo je sedel in razmišljal, kako bi rešil svojega prijatelja iz rok velikana.

    Okoli devete ure dopoldan sta k jami prišla tudi žabec Binko in čebelica Mari, ki sta se odločila, da namesto v šolo odideta pomagati rešiti njunega prijatelja Zvitkota. Po dolgem premišljevaju so se odločili, da odideta žabec Binko in čebelica Mari v jamo, ker sta najmanjša.

    Žabec je skakljal , sledila pa mu je tudi čebelica Mari. Prišla sta do jezera, ker sta pomotoma skrenila iz poti. Pri jezeru pa je stal čudovit studenec in žabec je odskakljal do studenca.

    »Pridi z menoj do studenca!« je žabec povabil svojo prijateljico.

    »Počakaj! Ali se ti ne zdi, da sva skrenila iz prave poti?« je bila nekoliko prestrašena Mari.

    »Oh, kje pa! Še malo naprej morava in bova prišla do velikana!« jo je miril žabec, ki je že počasi skakljal na studencu.

    »Prav!« je odgovorila čebelica in sledila žabcu, ki je veselo skakljal okoli studenca.

    Namesto, da bi prijatelja iskala in uspela rešiti lisjaka Zvitkota sta se raje igrala na studencu. Čas je mineval in volkec Repko je bil pred jamo že zelo zaskrbljen, kaj se dogaja v jami. Spet je zbral nekoliko poguma in se z svetilko v roki odpravil v jamo. Hodil je in hodil, ko je prispel do studenca, kjer sta se igrala njegova prijatelja. Nekaj časa ju je na skrivnem mestu opazoval nato pa stopil do studenca in rekel:

    »Kaj vendar počneta? Ali nista našla Zvitkota?«

    Žabec in čebelica Mari sta se spogledala in odgovorila:

    »Malo sva se igrala!«

    Volkec je nejevoljno zapustil prijatelja, da se še naprej igrata pri studencu, sam pa je nadaljeval pot naprej, da bi našel svojega prijatelja. Med hojo je metal kamenje sem ter tja in si prepeval različne pesmi. To njegovo petje je slišala tudi dobra vila Tili, ki mu je tiho sledila. Po dolgi hoji v jami se je volkec utrudil in je sedel. Bližje mu je prišla tudi dobra vila in ga lepo pozdravila:

    »Pozdravljen popotnik!«

    Volkec se je ozrl za seboj in zagledal čudovito gospodično, ki je bila v lepi beli obleki, lase pa je imela zlato-rumene barve.

    »Kdo si?« jo je radovedno vprašal Repko.

    »Jaz sem dobra vila, ki živi ob studencu, ki teče nad jezerom v tej jami.« mu je veselo in nekoliko radovedno pritrdila dobra vila.

    »Kaj pa bi rada od mene?« je nekoliko prestrašeno vprašal volkec.

    »Nič! Tako lepo si pel, da sem morala priti pogledati, kdo moti moj spanec.« je zaključila dobra vila, ki se je usedla na kamen nasproti Repkota.

    »Kaj pa počneš sam v jami?« je bila radovedna vila.

    »Prijatelja lisjaka Zvitkota iščem, ki se je včeraj izgubil v jami in ga je ugrabil velikan.« je užaljeno odgovoril in povesil glavo proti tlom volkec Repko.

    »O, ne! Če ga je ugrabil velikan potem ne boš mogel rešiti svojega prijatelja.« je žalostno in z tihim glasom odgovorila dobra vila Tola.

    »Mar mi ne moreš pomagati?« jo je vprašal volkec.

    »Žal, ne morem.« mu je užaljeno pritrdila dobra vila.

    »Ampak, saj si dobra vila…« se ni predal Repko in je nekoliko vsiljivo prekinil dobro vilo.

    Dobri vili se je volkec zasmilil in je nekaj trenutkov ostala tiho. Ravno je želela nekaj povedati pa sta prišla k njima še žabec Binko in čebelica Mari.

    »Torej nisi sam!« se je nasmehnila dobra vila.

    »Ne, to sta moja prijatelja. Žabec Binko in čebelica Mari.« je hitel razlagati Repko, ki se je igral in metal kamenčke proti kapnikom na stropu.

    »No, potem pa kar veselo na delo!« je rekla dobra vila in počasi odšla naprej v jamo. Tudi Repko, žabec in čebelica so ji sledili. Dolgo so hodili in naposled prišli do kraja, kjer je sedel velikan in nad njim je visel v mreži njihov prijatelj Zvitko. Dobra vila je rekla:

    »Sedaj vsi trije počakajte tukaj! Poskušala bom velikana pregovoriti, da izpusti vašega prijatelja. Vi nikamor ne hodite!« je bila jasna vila.

    Dobra vila je odšla do velikana in se z njim dolgo, kako uro in pol pogovarjala. Na koncu je velikan le popustil in izpustil Zvitkota iz ječe. Z dobro vilo sta odšla do njegovih prijateljev. Po kratki zahvali dobri vili so vsi štirje odšli iz jame. Zunaj so se še enkrat zahvalili dobri vili z obljubo, da v jamo več ne bodo prihajali in ne bodo več nadlegovali velikana. Vsi so se srečno vrnili vsak na svoj dom. Doma je mama Lili spraševala svojega edinega sina Zvitkota:

    »Otrok moj, kje si bil ta dva dneva? Veš, kako me je skrbelo zate?«

    »Vem, mama. Oprosti mi! Ne morem ti sedaj vse povedati, vendar sem živ in zdrav!« je dodal lisjak in se odpravil v svojo sobo. Dolgo v noč je razmišljal o velikanu in dobri vili iz jame velikanke. Nekako je v srcu čutil, da se je dolžan dobri vili oddolžiti za pomoč, da ga je velikan izpustil iz ujetništva.

    Naslednje jutro je Zvitko zgodaj zjutraj vstal in se uredil ter počesal svoje lase. Oblekel se je v najlepša oblačila in odšel v kuhinjo, kjer mu je mama že pripravila zajtrk. Po zajtrku je odšel v na avtobusno postajo, kjer ga je že čakal volkec Repko. Skupaj sta začela klepet.

    »Kaj ti je naredil velikan?« je bil radoveden volkec.

    »Nič, le izpustiti me ni želel, ker sem bil preveč živahen. Drugače pa je velikan zelo prijazen in se rad pogovarja.« je odgovoril lisjak.

    »Si doma povedal, kaj se ti je zgodilo?« je nadaljeval z vprašanji Repko.

    »Oh, kje pa! To ne sme nihče izvedeti! Jasno?« je dodal lisjak Zvitko.

    Med pogovorom sta na avtobusno postajo prišla še deževnik Niko in čebelica Mari. Skupaj so odšli na avtobus in se odpeljali v šolo. Napočil je namreč zadnji šolski dan in vsi učenci lisičje in volčje šole so se ga neizmerno veselili, saj so po koncu pouka sledile zaslužene poletne počitnice.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja sonce_nasmeska
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Dezela-Salilaj-Zvitko-Lisjak-Dogodivscin

    No trackback comments for this entry.
    Zvitko in njegove dogodivščine: Dežela Šalilaj, I. del | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2017 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,27 seconds