Izvzeto iz pisma prijatelju
Dragi Albi,

Tvoje besede mi vedno sežejo globoko v srce. Prek njih čutim tvoje okoliščine ... kako moraš včasih ljubiti »na razdaljo«. Tako rada se imata z Lano, da bi si želela biti skupaj pogosteje (ali kar za vedno). Kljub temu je videti, da vama živjenje ne postreže s priložnostmi, da bi se to zgodilo.

Kot si dobro omenil, je vsak izziv priložnost, da rastemo: da ponovno pregledamo in razvrstimo vrednote, ki smo jih pripravljeni živeti. Dokler si česa ne želimo, tega ne iščemo in posledično tudi ne najdemo.

Naj s tabo podelim svojo pot iskanja Družbe oziroma odpravljanja samote in razdalj. Odkrila sem, da je hrepenenje po ljubezni le razdalja, ki smo jo postavili sami med našim Bitjem in tistim, kar na zunaj kažemo (našo masko). Ko se počutimo osamljene ali si želimo biti fizično blizu ljubljeni osebi, je tisto, kar si resnično želimo, biti v bližini našega Bitja, božanske Vrednote, ki živi v nas in smo jo prekrili z omejenimi miselnimi vzorci.

Edini način, da bi se počutili v resnični družbi (torej ljubljeni in ne sami), kjerkoli in s komerkoli, je čutenje Resnice našega BITJA. Do tega nas vodi notranja pot. Na njej sem odkrila naslednje ključne elemente:

• Redna vadba poslušanja Notranjega Glasu.
  Tudi če mislimo, da ga ne znamo slišati, je dostikrat obratno. Glas nam govori jasno in glasno. Večji izziv ga je uresničevati (da bi besede postale dejanja), ker nam svetuje stvari, ki so za nas nove, drugačne, nenavadne. Naj si torej srčno želimo udejanjiti vse novo in nenavadno. Če bomo še naprej delali (mislili) po starem kopitu, nam bo življenje postreglo z enakim (torej tudi boleznimi, osamljenostjo in trpljenjem, ki jih trenutno doživljamo). 
  
  
• Drugo je zavedanje, da bi morala biti naša najbolj zaželena družba vsakega dne Naš Stvarnik – ali povedano tudi drugače, naše vsemogočno Bitje, ki presega fizične dimenzije. Če vidimo samo to, kar trenutno vidijo naše oči, in slišimo,  kar slišijo naša ušesa, ne moremo odkriti veličine, ki nam je dana. Naša veličina sta Ljubezen (kar smo) in Enost (v čemer živimo). Če se je ne zavedamo, ne moremo čutiti Enosti in smo za večno obsojeni na osamo in to, da so naši ljubljeni »daleč«.
  
  
• Tretji element je Odprtost.

Odprtost je mogoča samo, ko zaupamo. To pomeni, da smo pripravljeni širiti obzorja navkljub našim omejenim miselnim vzorcem. Zaupanje od nas zahteva, da se življenju predamo s prošnjo: »Pomagajte mi, da izberem samo najboljše in pravo – in ne tistega, ker je meni všeč ali poznano,« in da s to prošnjo v mislih počakamo, da nam življenje odgovori.

Zaupanje se v vsakodnevnih situacijah kaže v tem, da smo sposobni gledati daleč naprej – čez vse napake drugih ali nas samih, ker zaupamo, da smo sposobni nečesa veliko večjega. Z mirom znamo dopustimo, da otroci padejo na tla in se sami naučijo hoditi. To jim daje občutek moči in odgovornosti za življenje ter preprečuje, da bi »padali« kot odrasli v napačnih predstavah, da so žrtve drugih. Zaupanje pomeni, da smo v osebi z navidezno »nemogočim« značajem sposobni gledati samo dobro in počakati, da v svojem ritmu izrazi naravne danosti ljubezni: osebo objamemo, namesto da bi jo kritizirali. Z nasmehom vstopamo v vsak »težaven« dan, ker zaupamo, da sta naš nasmeh in zaupanje sposobna spremeniti noč v dan, potrtost v veselje .... Ko smo sposobni zaupati v vsakodnevnih situacijah, bomo postali sposobni zaupati tudi nevidnim silam, ki tkejo naše okoliščine, ker se bomo zavedali, da nam dajejo samo najboljše za naš razvoj. Z zaupanjem bomo sledili njihovim sledovom – in ne tistim, ki temeljijo na naših omejenih planih, ki jih tako radi »izdelujemo« na osnovi preteklih izkušenj.

Hvaležna sem, da sem se lahko naučila, da so fizične razdalje relativne; kot tudi to, da »živeti pod isto streho« še ne pomeni živeti v družbi, ljubezni in razumevanju. Če iščemo Resnično Družbo, jo zagotovo najdemo. Vesela sem, da tako ti, Albi, kot jaz iščeva, kar je resnično pomembno – vrednote, ki prinašajo s seboj svobodo, zavedanje, večno radost in mir.

Z ljubeznijo, Saša Tasevski

www.kreare.org