Gledala je skozi okno, strta kot že tolikokrat dozdaj, v njej je zevala praznina kot velika črna luknja, po licih so ji tekle srce, je ključavnica brez ključa, iskala je v svetu nekoga ki bi imel ključ, ki bi segel vanjo in ji spremenil svet.
Iskala je po vseh delih sveta, ponujala sebe, polno pričakovanj, bila je kot skodelica polna medu, a puščala je grenak priokus.
Njena roka drsi po oknu, lasje ji padajo na ramena, tako lepa pa tako polna sovraštva, pričakovala je toliko od svojega življenja, pričakovala od drugih da ji bodo pomagali najti njeno pot in pogasila ob tem svoje sveče do usojene poti.
Njena noga se nežno dotika tal, zloščen parket, mrzel kot ona sama, manjka tu pa tam košček lesa, kot manjka del njenega srca, iz prsi se ji utrga krik, krik nemoči, krik besa, dolgo zatejevanega, krik bolečine nad samim seboj, nad nekom ki nas je razočaral tolikokrat do zdaj, njene oči ne morejo gledat, polne so spominov na neke druge čase, na neke druge ljudi, sama sebe več ne spozna, ne spozna kaj želi in kam gre.
Vse kar je imela je razdala, nič ni ostalo, gleda svoje roke pa vse kar vidi je praznina ki zeva iz njih, vse je razdala nekje nekoč pa za njo ni nič ostalo, razdala je smeh, razdala svoje sanje svoj smeh, razdala je na poti do sebe vse kar je imela in zdaj, ko sedi v svoji temni kot ledenica mrzli sobi, se zaveda, da je razdala napačnim ljudem, da ji niso dali nič v zameno, razdala je vse, ob tem pa ji niso dajali nazaj, in sčasoma se je izpraznila kot skrinja z blagom iz katere nenehno jemlješ pa ne dobiš nič nazaj.
Gledala je vase, pa se ni čutila, puščala je sama sebe, košček po koščku pri drugih ljudeh, pri tujih rokah, v tujih domovih, hotela da jo napolnijo pa so napolnili samo sami sebe.
Za njo ni ostalo nič.
Prepozno je spoznala da je ona največjo zaklad kar jih je, da je ona vse kar je in kar bo, da se vse začne in končna pri njej, da je začetek in konec, da je vse in nič
Zlomi se, od slabosti se zgrudi po tleh, z licem leži na mrzlem parketu, solze ji močijo obleko, hlipa kot že dolgo ni, kot ujeta žival, ki se zaveda, da nima izhoa, da je ujeta da je prišla do konca in ne zna naprej, z rokami tolče po tleh, tolče po vsem kar je zatajila, po vsem čemur se je odrekla, hlad se ji širi v srce, čuti da jo vso prežema, v tistem trenutku se zaveda da mi rada preprosto odšla, se zbrisala kot da nikoli ni obstajala, prekinila to bolečino, ki se vsak dan vrača in je vedno znova enaka, dans čuti vse, vso zamero, vso jezo, žalost, vprašaje brez pik, danes čuti da je živela kot mrlič, da je nekje padla pa se ni znala več vstati, ostala je v blatu, hotela je leteti pa so njena krila zlomljena, leži.............................
Začuti toplo sapo na čelu, zrak se zredči in nekam lažje diha, hlad se umika, čuti da bi lahko poletela
Poslušaj me, reče glas.
Začuti toplo prisotnost.
Ne joči, tukaj sem, poglej me, spusti me k sebi, dolgo že čakam da vstopim k tebi.
Ali nisi obupal nad menoj?
Nikoli, veš, da tega ne bi mogel nikoli, veš da te bom vodil do konca življenja le poslušati moraš ko ti šepeta ljubezen v uho, tiha je a če jo boš poslušača bo zmeraj glasnjejša in vedno boš vedela kam moraš iti in kaj narediti boš odšel ne, tu sem, ob tebi vedno, da te z dotiki zdravim, da te z nasmehom potolažim, tu sem da te poberem ko padeš, da ti dam svoj dih ko se tebi zdi, da si ostala brez svojega tu sem, da ti dam vse tisto kar sebi nikoli nisi znala dati tu sem, da te ljubim kot se sama ne moreš, tu sem
Po vsem kar sem naredila??
Zame si vedno ista, tvoja duša je ista, le tvoja zunanja dejanja so te zaznamovala, dejanja strahu, besa, strahu in jeze, tvoja bit pa je vedno ista, in jaz vidim to, vidim skozi tvoje oblake dvoma, zlobe, sovraštva, vidim tvojo luč ki sveti iz tebe, vidim te takšno kot si, ne motijo me zunanje oblike ki te obdajajo, to nisi ti, ko te pogledam v oči vidim v tebe, v tvojo resnico, vidim deklico kot si nekoč bila, vidim kaj si želi in vidim kam gre, zaslepljena si od vseh zunanjih ščitov, ki jih gradi tvoj ego, toda jaz vidim preko tega, vidim te kdo v resnici si
Je še upanje zame??
Vsak dan ko se zjutraj zbudiš, ko odpreš oči te pozdravi moja topla sapa, vsak dan sem tu, ob tebi, vodim te, toda ne poslušaš me, ne slišiš me ker je tvoj ego preglasen, utišaj se, pridi k meni, čakam te, kot prej, kot vedno.Vse je tvoje, čaka te, vzemi si, imaš vse kar potrebuješ.
Vstane, nekaj je drugače, tako je kot tedaj ko je še upala, ko je čutila, ko je verjela, kot tedaj ko je vedela kdo je in kam gre, ko je še bila navdušena nad življenjem.
Ko se je zavedala, da ima vse.
Gledala je skozi okno, strta kot že tolikokrat dozdaj, v njej je zevala praznina kot velika črna luknja, po licih so ji tekle srce, je ključavnica brez ključa, iskala je v svetu nekoga ki bi imel ključ, ki bi segel vanjo in ji spremenil svet. 
