NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ljubezen na dlani   
    torek, 3. april 2018 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Lea7

    Ti, prečudovito jutro. Kaj prinašaš temu ljubečemu srcu, njegovemu utripu, ki preko diha zaznava veličino dneva? Pogled ujame lepoto prebujanja sonca, zlitega z rdečico topline pred sijem, ki prebuja vse speče. Moja veličina se ne more primerjati z veličino tega kar raste v meni ob zlitju s teboj.

    Vdih, prva solza, ki greje kot grejejo prvi dotiki žarkov. Nasmeh, iskre v očeh in korak lažji od peresa. Drsim po poti, da vpijem vase vse kar zamuja zaspana duša v teži vsakodnevnega boja za obstoj. A ne danes. Danes je dan, ko življenje pijem, sprejemam, dotikam, se zlivam z vsem kar je. Danes nisem jaz telo, sem duša, ki potuje, odkriva, razkriva in podarja podarjeno.

    Ti, lepota, ki me omamljaš. Pelji me v svet, ki presega vsak zdrav razum, vse kar odprto oko ne more videti, a zaznaš ti, ki projiciraš vame nevidno, a občuteno. Občutja so silna, dobivam podobe. Pojdi z menoj na tole popotovanje, kjer potuješ, a ne ostaneš za vedno. Sanje, s katerimi si obdarjen in danes te vodim skozi svoje. Vstopi svoboden vsega kar te drži tal, kajti danes boš drsel, lebdel in poletel kot poleti ptica prvič na svojih krilih. Z vetrom, ki osvobaja vse teže, da lahko se spušča, kroži in dviguje visoko kot mu veli srce.

    Ni me več, čeprav vidiš moje telo, opazuješ reakcijo. A misel me že pelje po poti, kjer ni sledi sedanjosti, ni pogleda preteklosti. In prihodnost je le večnost v enem samem utripu toplega vala, ki me omamlja kot to zmore le ljubezen. Zaznavam jo, kako me greje, kako me umirja, podarja svoje darove, solze, ki oznanjajo njen veličasten prihod. Tukaj si, krožiš v meni in se preko biserov spustiš po mojem licu. Naj se te dotaknem, držim na dlani, saj bliže od tega ne zmoreš biti. Ne potrebujem večjega dokaza od tega. Toliko milosti, hvaležnosti in daru v eni sami kaplji, ki je prišla naravnost iz samih globin mene. Občutim lahkotnost diha, toplino krvi, ki kroži po žilah. Pot ljubezni, ki se spreminja v miren tok in loči kapljo po kapljo, da se rodi v hvaležnosti, ki jo daruješ življenju. Ponovno usmerim pogled v nebo, ki že spreminja svojo barvo in sonce je vse više v vsem svojem siju. Vodi me, naj me nese, saj vem, da prihajam v tvoje zavetje. Še ena solza, da sledim vsemu v zavedanju del česa sem in kaj je vsakodnevno del mene. Poglej samo to rodovitnost tal po katerih hodim. Koliko bilk, dreves pričara magijo. V meni je silna želja, da bi se sklonila in poljubila tla po katerih hodim. Nagnem dlan proti tlom, blazinice prstov zdrsijo po vrhu trave, se ustavijo na prečudovitem cvetu, kot bi bil ustvarjen samo zame. Ne, ne bom ga utrgala, naj me pot vodi k njemu vse dokler se njegovi cvetovi odpirajo nebu, da ga pokrijejo svetlobne niti. Že zagledajo oči mogočnost dreves. Pokončna drža, trdnost, varnost, zavetje, ki seva od korenin navzgor debla. Objemam te, slišim utrip katerega uglasim s svojim. Hvala ti, da me takole prijetno razvajaš. Naj te obdarim s tem kar sem prejela. Solza ponovno spolzi. Ne, ne brišem je. Naslonim lice, občuti jo. Ta dar, ki me prevzema in ga želim dati ravno tebi, ki me z nevidno silo objemaš še močneje kot jaz zmorem tebe. Vem, da jo občutiš, saj tvoj utrip postaja vse glasnejši za moja ušesa. A vseeno njegova moč umirja mojega, da bi kar poplesavala od sreče. Zakaj pa ne? Dvignem roke visoko, se nasmejim in zavrtim. Kot plesalka sreče, ki širi svojo srečo na vse, ki jo zmorejo doseči. Doseži jo, naj se ovije okrog tebe, naj te prevzame, povzdigne. Le pleši, pleši z menoj. Takole ja, zavrti se, dvigni roke visoko. Naj dosežejo same krošnje dreves, katerih listje plapola z dotiki diha, ki ga prejemam tudi sama. Ta zrak, dragocenost, ki nima vrednosti. Saj s čem bi jo primerjal, ko te ohranja v tem raju ustvarjenem za vse živo kot neživo. Takole v svojem plesu, ki se je spremenil v poskakovanje objemam vse kar doseže moje oko. Počutim se kot v sanjah, saj bi najraje poskočila tako visoko, da bi videla krošnje pod seboj in zavpila od sreče: poglej me. Občuti to veselje, od katerega kar kipim. Nasmeh, tebi, ki potuješ z menoj, čeprav preko misli. Poskakuj, pleši, bodi svoboden vsaj za hip, zdaj, v tem trenutku. Občuti kako drsi korak in misel, preko katere se sprašuješ, kam me bo vodila naprej.

    Prisluhni. A slišiš? Žuborenje kristalnih voda. Saj me bo razneslo od te silne ljubezni. Občutim kako se dvigujem, postajam prevelika za tole malo, šibko telo. Nasmešek. Ja, kar nasmehni se z menoj, saj vem, da poznaš ta občutja, ki jih doživljam v tem trenutku svojega potovanja. Še en nasmešek, tako ja. Ha ha ha. Nisem se mogla upreti, le kako bi, ko vem, da si ob meni. Pomežiknem ti in že sem na kolenih ob tem naravnem biseru. Moj odsev je jasen kot slika v ogledalu. Prsti na gladini še ne želijo v globine. Preko dotika sprejemajo hlad, ki hladi vročo kri, ki je vrela od silne želje vsrkati vse hkrati, a ne bom prehitevala ničesar. Naj se hladi, kajti še veliko tega jo bo pogrelo. Nasmešek. Svoje bisere na licu primerjam z biseri na prstih, ki so se ujeli in v počasnem posnetku se ena kaplja za drugo spuščajo nazaj v reko. Hvala ti za tole lepoto. Ta tok, ki me spominja na kri, ki kroži v meni in vse okrog so moji zakladi, vidni le tem, ki gledajo iz globin svojih src in duša kaže kar je zaznala. Vodi me pot, vodi naprej, do mogočnega skalovja, da se zavedam kako trdna je volja, kako strma je pot in vera, da zmorem doseči vrh. A moram plezati, da občutim svobodo? Ne. Vem da ni lahko, da je potrebna vztrajnost, spretnost, a moj duh se zaveda, da zmore vzleteti tudi od vznožja in videti od blizu kar ptica vidi ob letu. Želiš leteti, pojdi, sledi temu kar te žene proti vrhu. Jaz ostajam tukaj, na tleh in letam proti nebu, a ne gledam z višav. Grem proti svojemu domu. Srce me vleče tja, tja, kjer je največji dar vseh darov. Morje. Vzdih ugodja ob dotiku mivke pod nogami. Kako prijetno razvaja, kot bi se te dotikali sami angeli. Kri ponovno segreva silna želja, da ta občutek ne ugasne. Z nasmeškom puščam za seboj sledi, katere bo izbrisal prvi val, ki ga bo prineslo na rob plaže, po kateri se sedaj sprehajam. Sonce se je že močno ovilo okrog mene, greje me, daje moči, da prispem končno na cilj, kamor me je vleklo že prvo občutje ob sončnem vzhodu. A zakaj zamujati te darove, katere sem srečevala na svoji poti, da sem sedaj tukaj, kjer se počutim, da sem našla vse v enem. Svoj dom. Ljubezen, mir, pripadnost oceanu ljubezni. Nič jasno, kajne? Nasmešek. Globine moj so svet. Tja si želim. Naj bo to morje, del zunanjega sveta ali morje čustvovanja, da občutiš vso to lepoto tudi znotraj sebe. Vleče me. Močnejše je od vsega kar sem občutila do sedaj. Spustila se je solza vseh solz, ob kateri vzdihneš tako globoko, da kar zaboli. To je to, več od tega ne potrebujem, da vem, da sem prišla kjer mi je biti. Svobodnejša od ptice v letu, ki s svojim petjem oznanja mir in harmonijo med naravo in vsem kar utripa z njo. Prisluhni ji. Naj te prebuja iz spanja, morda globoke kome, ko hrepeniš po tem del česa si že s samim rojstvom. Danes sem zmagovalka nad vso bolečino, nad vsem bremenom, nad vsem kar senči vso veličino sveta in ubija čustva, da se zlivamo s tem. Morda jutri ne bo mojega koraka, ne petja iste ptice, ki jo poslušam, a prihaja tvoja sled, nov zalet, novo upanje, v petju ptic, ki bodo le prinesle kar predhodni ni v celoti uspelo. Kje boš našel mene? V globinah. Že letim, skok in ni me več. Le veličastni dvig kapelj, spet v mogočen val, da oznanijo, da sem blizu.

    Sonce spušča svoje žarke za menoj, a ne dosežejo globin. Nebo se obarva v rdeče, nič več ni zlatih niti, ki grejejo. Tone rdeče ogrinjalo za menoj v globine in s končnim potopom se rojeva noč. Na nebu luna, v siju, ki osvetljuje gladino in ob njej zvezdna preproga, ki šepeta o ljubezni z višav, videnih v drugačni luči, ki ne greje, temveč umirja, ziblje vse k počitku. Zvezde na nebu podarjajo skrite sanje, hrepenenje, da se potopimo vanje, objeti v svoji podzavesti zaznav tega kar zaznavamo z zaprtimi očmi. Naj te ziblje, naj te razvaja, naj te vodi, da boš prebujen v svojih prepoznal kar si sledil ob zvezdnem siju.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Lea7
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Ljubezen na dlani | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,46 seconds