Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Mala-Travica-Najlepi-Travnik-Sonce




Najlepši travnik

ponedeljek, 12. marec 2018 @ 05:02 CET

Uporabnik: Boris Kononenko

Poizkus pravljice za odrasle

Nekoč je bila mala travica. Živela je sredi travnika v velikem mestu. Ljudje iz celega sveta so hodili občudovat travnik, ki ga je mestni vrtnar vsak dan skrbno obdeloval, čistil, kosil in zalival. Med ljudmi je veljalo, da je to najlepši travnik na svetu.

Čudilo jih je le, da je sonce na nebu svoje žarke raje pošiljalo drugam in jih je za travnik primanjkovalo. Zato so mestni očetje okoli travnika postavili umetna sonca, vsak svojega. Tako so ljudje lahko tudi v temi občudovali travnik mestnih očetov. In ljudje so govorili: »Da, to je najlepši travnik na svetu.«

A mala travica je bila žalostna. Zelo je trpela, ker ni mogla rasti in cveteti tako, kot je želela. Kadar se je nagnila na eno ali drugo stran stran, že jo je skrbni vrtnar postavil pokonci. Če je želela zacveteti v vsem svojem sijaju, ji je popek cveta vrtnar odstranil rekoč: »Veš draga mala travica. Mestni očetje ne dovolijo, da cvetiš tako kot si želiš.

Bodi raje očetom hvaležna, da sploh živiš.« Tudi druge travice so tako govorile: »Le kaj ti je nehvaležna nehvaležnica. Vrtnar te hrani in češe, ljudje te gledajo in slikajo, doma na steni pa tvojo sliko občudujejo. Si mogoče ti kaj posebnega? Kaj bi sploh rada?« »Rada bi ljudem svoj cvet pokazala,« je odvrnila travica mala. »Vem, da bi jim tako mraz iz src nagnala.

Tako bi se vsem njihova lastna lepota pokazala.« A stare in izkušene travice so še naprej nergale nad njeno posebnostjo: »Nesrečo kličeš nadse otrok. Posebnežem so kratke urice štete.« Vrtnar je vztrajno in pridno vsak poizkus travice, da bi bila drugačna po ukazu mestnih očetov preprečil. In sonce je še naprej žalostno gledalo na travnik in mu pošiljalo le malo žarkov. Pač kolikor je bilo potrebno, da so travice živele. Če se temu, da te stalno režejo sploh lahko reče življenje. A ljudje so še naprej govorili: »Da. To je najlepši travnik na svetu.«

Nekega dne, ko je mala travica zopet zrasla več kot ostale, ji vrtnar jezen zagrozi: »Zdaj te pa imam dovolj. Mestnim očetom sem povedal o tebi in naročili so mi, da naj te odstranim. Obljubim ti, da te bom naslednjič izpulil in vrgel v smeti!« To rekoč, jo zelo grobo in boleče odreže, da je bila zopet visoka kot ostale travice. Zelo mu je godilo namreč, da so ljudje občudovali delo njegovih rok rekoč: »Da, to je najlepši travnik na svetu.«

Naslednjo noč je mala travica prejokala in v srcu prosila sonce, naj jo naslednje jutro izžge do smrti, saj raje umre od sončnega žarka, kot od roke vrtnarja. Noč se je umaknila in sončni žarki so nad mestom najavili nov dan. Mala travica je v smrtnem strahu čakala na sonce, a glej ga zlomka. Namesto smrti se je zgodil čudež. Sonce, ki je ponoči slišalo trpečo prošnjo po odrešitvi, je mali travici poslalo svoj najmočnejši žarek. Ta pa je ni ubil, temveč s koreninami vred izrezal iz zemlje in jo dvignil v zrak.

Nato je zapihal veter in jo na ukaz sonca nežno na svojih krilih ponesel ven iz mesta. Mala travica ni mogla verjeti svojim občutkom. Gledala je svet pod sabo, čutila božanje vetra, ki ga prej sploh ni poznala. Najbolj čudežno pa se ji je zdelo sonce, saj je žarek, ki jo je sedaj grel bil čisto drugačen. Bil je toplejši in prijetnejši, kot objem očeta in mamice. Sonce ji je zapelo uspavanko, veter jo je zazibal v sen. Pomirjena in srečna je sanjala o travniku na katerem cvetijo travice in rožice tako kot same želijo, okoli njih pa plešejo presrečni ljudje.

Medtem, ko je mala travica tako letela, so ljudje v mestu še naprej občudovali travnik, a nekatere je nekaj motilo. Travnik ni bil isti kot prej, čeprav niso vedeli, kaj je narobe z njim. Še naprej so ga občudovali, slikali in slike obešali v svojih domovih. Vendar so zdaj šepetaje godrnjali in se spraševali: »A je to res najlepši travnik na svetu?« Drugi pa so še naprej bili zadovoljni z njim, saj lepšega niso poznali in ga tudi niso iskali.

Občudovalcev mestnega travnika je bilo iz dneva v dan manj. Veliko se jih je odpravilo iskat drug travnik, čeprav niso vedeli kje naj ga iščejo in kakšnega pravzaprav iščejo. Preprosto, iskali so. Ljudje so se iz njih norčevali in nanje s prsti kazali, rekoč: »Poglejte jih. Iskalci.

Iščejo, kar mi že imamo. In to tu, pred nosom. Le kaj jim je, da niso zadovoljni s tem, kar jim dajo mestni očetje?« A iskalci so iskali naprej in niso bili ne jezni ne užaljeni, saj so se zavedali, da so tudi sami nekoč bili zadovoljni s travnikom mestnih očetov. Le kako naj bi jim zamerili, ko pa so tudi sami nekoč govorili: »Da , to je najlepši travnik na svetu.«

Nekega dne, so iskalci opazili svetlo črto, ki jo je sonce s svojimi žarki narisalo v mestu. Črta je vodila od mestnega travnika nekam ven, nekam daleč stran iz mesta. Takoj so začeli slediti sončnim žarkom, spremljali pa so jih začudeni pogledi ostalih ljudi, ki sončne črte niso opazili. Bili so pač zadovoljni z umetnimi sonci mestnih očetov. Iskalci so tako hodili za žarki in prišli ven iz mesta.

Sonce jih je vodilo mimo njiv, polj in sadovnjakov skozi gozd. Na drugi strani gozda, pa so zagledali neverjeten prizor. Zagledali so travnik, travnik, kakršnega še nikoli niso videli. To ni bil travnik, kjer so bile vse travice enake. Še v snu si niso mogli predstavljati, da je lahko travnik tako živopisen in raznobarven. Sploh niso vedeli, da lahko obstaja toliko različnih travic.

Pa ne samo travice, tudi rožice so tu bile, različnih barv in velikosti. Marjetice in mačice, trobentice in vijolice, trpotec in regrat, zvončki in kronice, pa še in še bi lahko naštevali. Odprtih ust in brez besed so z občudovanjem hodili okoli travnika, kar opazijo, da jim ena travica maha: »Ju-hu-hu,pa ste le prišli. Dolgo ste me pustili čakati.«

Ostali so brez besed, saj niso vedeli, da travica lahko govori. »Kaj me več ne poznate?« je bila skoraj užaljena travica? In takrat so jo spoznali. Da, to je bila tista mala travica, ki je tako namučila mestnega vrtnarja, ker je želela biti drugačna od ostalih. In res je bila drugačna.

Ni bila več mala, njeno steblo je vijugalo malo sem in malo tja, na vrhu pa je cvetela zlata cvetlica. Ob pogledu na njen cvet so v prsih začutili nekaj toplega, nekaj lepega. Zazrli so se drug drugemu v oči in videli, da je vsak med njimi lep, a tega v mestu niso opazili. Začutili in doživeli so to, kar so iskali. Svojo lastno lepoto. Lepoto svojega srca. In nič več niso potrebovali mestnih očetov in njihove lažne lepote.

Od takrat naprej so se vsak dan vračali, da bi peli in plesali okoli travnika. Vsak dan je bil med njimi kakšen več, v mestu pa kakšen občudovalec mestnega travnika manj. Raje so opazovali travice in rožice, od katerih je bila vsaka drugačna. Niso jih trgali in tudi slikali jih niso. Občudovali so jih v živo. Rožice in travice pa so občudovale njih. Spoznale so, da rasejo za ljudi, ki v sebi iščejo lepoto. Pomagajo jim najti to, kar ima vsak, le da mnogi tega ne vedo. Sonce pa je smeje žarelo in sijalo na travnik, kjer so ljudje plesali, peli in govorili:

»Da, to je najlepši travnik na svetu.«

Boris Kononenko ; www.mladimaj.net

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Mala-Travica-Najlepi-Travnik-Sonce







Domov
Powered By GeekLog