NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zvitko in njegove dogodivščine: Dežela Šalilaj, II. del   
    sreda, 18. oktober 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: sonce_nasmeska

    TRETJE
    POGLAVJE

    V šolo sta volkec in lisjak prišla okoli pol devetih dopoldan. Hitro sta se obula copate in stopila v razred, kjer so bili že zbrani vsi ostali sošolci. Razrednik Uhec je prišel v razred in vsi učenci so ga lepo pozdravili. V rokah je držal spričevala in pohvale za žabca Binkota in čebelico Mari, ker sta tisto leto sodelovala na tekmovanju iz matematike in sta dosegla izjemen rezultat.

    Šolski zvonec je zazvonil zadnji šolski dan. Učitelj je svojim učencem razdelil spričevala in pohvale nato pa jih je povabil na kos torte. Vsi so se razveselili torte, medtem pa je lisjak Zvitko vsem ostalim sošolcem pripovedoval:

    »Predvčerajšnjim sem se odpravil tja v jamo velikanko. Ta je nekaj malega stran oddaljena od Račjega dola.«

    »In kaj se je potem zgodilo?« ga je radovedno prekinil deževnik Niko, ki je vedno rad nekoliko drezal in špikal svoje sošolce.

    »Hodil sem po jami, ko sem naenkrat padel v luknjo oz. jamo. Jama je bila globoka in z zadnjimi močmi sem se izplazil ven iz jame. Nato pa sem čez nekaj trenutkov pred seboj zagledal velikana, ki me je prijel za rep, da me je kar bolelo. Naposled me je le izpustil in sem padel, tako da sem z gobčkom udaril ob tla. Čez čas me je zaprl v pleteno mrežo in obesil na zid. Tam sem visel cel dan, še dobro, da me je rešila dobra vila in moji dobri prijatelji.« je še dodal lisjak Zvitko.

    Vsi sošolci so se čudili pripovedovanju Zvitkota, vendar mu niso kar na slepo verjeli. Kaj verjeli, še norčevali so se iz vseh! Zato se je lisjak Zvitko odločil, da še enkrat odide v jamo in fotografira velikana ter dobro vilo, vendar pa ni vedel, da bodo njegovemu početju sledile strašne posledice.

    Po končanem pouku zadnji šolski dan sta se volkec Repko in njegov prijatelj Zvitko odpravila proti domu, kar peš. Med potjo sta razmišljala, kako bi spet prišla v jamo, da ne bi opazil velikan. Oba sta bila namreč od dobre vile opozorjena naj se v jamo več ne vračata!

    »Boš šel z menoj še enkrat v jamo?« je med potjo radovedno spraševal Zvitko svojega prijatelja.

    »Oh, ne! Ne že spet!« je pripomnil volkec.

    »Ampak morava to storiti, da dokaževa resnico o jami velikanki!« je bil vztrajen Zvitko.

    »Prav, prav. Bom šel s teboj v jamo, vendar tokrat morava oba biti previdna!« je pripomnil prijatelj in počasi hodil za lisjakom.

    Pozno zvečer se je lisjak Zvitko izmuznil svoji mami iz hiše. Z seboj je vzel nahrbtnik in vanj dal nekaj hrane, fotoaparat ter ročno svetilko. Čisto počasi je stopil do vrat jih odprl in odšel iz hiše. Odpravil se je peš proti Račjemu dolu in med potjo se mu je pridružil tudi volkec Repko. Hodila sta počasi in se med potjo pogovarjala, kako bosta tiho in neopazno stopila v jamo. Po dolgi hoji sta prispela do jame in sonce se je počasi že skrivalo za obzorjem. Zvitko je iz nahrbtnika vzel ročno svetilko in svetil proti vhodu.

    »Pojdi ti prvi pred menoj!« je rekel lisjak svojemu prijatelju volkcu.

    »Ne, ne! Ti greš prvi, ker je to tvoja ideja!« se ni pustil prepričati svojemu prijatelju.

    »Prav!« je jezno zabrusil lisjak in si prižgal svetilko ter odšel v jamo. Že na vhodu ga je pričakalo polno netopirjev in z težavo se jih je otresel. Repko je na prijatelja čakal zunaj, vendar ga je bilo vseeno strah, saj je jama velikanka stala v zelo zaraščenem in temnem gozdu. Zvitko si je pot v jami svetil z ročno svetilko in hodil je spet po isti poti. Kmalu mu je nasproti prišla dobra vila.

    »O, spet ti!« je že nekoliko jezno rekla dobra vila.

    »Da, spet jaz! Kaj ti mar? Pusti me pri miru, da nadaljujem svojo pot!« je bil nejevoljen lisjak.

    »Ampak sem te opozorila, da v jamo ne hodiš več?« je spraševala dobra vila.

    Lisjak ni odgovoril nič, ampak je nadaljeval svojo pot. Dobra vila ga je zapustila in odšla naprej v jamo h bistremu studencu ter se tam ulegla in zaspala. Lisjak je hodil vedno globlje v jamo in kmalu spoznal, da se je izgubil.

    »Kje sem? Kaj je to? Kje je velikan?« se je tiho spraševal in čudno gledal okoli sebe, ker tega dela jame sploh ni poznal.

    »Tukaj si! Tukaj si! Tu sem!« je odmeval neznani glas v jami.

    »Kdo si?« je prestrašeno spraševal lisjak Zvitko.

    »Jaz, jaz, jaz! Jaz sem! Jaz sem!« je odmeval neznani glas v jami.

    Lisjaka je stisnilo pri srcu in vse bolj ga je bilo strah. Odločil se je da poišče dobro vilo, vendar je bil studenec ob jezeru na drugem koncu jame. Počasi je hodil med kapniki in naposled prišel do studenca, vendar tam dobre vile ni bilo več.

    »Tu sem!« je spet odmeval glas v jami.

    »Kdo si? Zakaj me strašiš?« je odmeval tresoči glas lisjaka v jami.

    Glas je potihnil. Zvitko se je usedel ob studencu in z roko segel v vodo, ko ga je velikan potegnil v vodo. Za trenutek je vse utihnilo, le šumljanje vode iz studenca je začelo vse bolj in bolj odmevati v jami.

    Naenkrat je velikan vrgel ven iz vode lisjaka. Vstal je in želel zbežati, vendar mu je velikan sledil ter ga ujel. Zgrabil je lisjaka za ušesa in ga vrgel ob kapnik. Takrat je lisjak zaklical z močnim glasom:

    »Dobra vila, pomagaj mi! Pomagaj mi!«

    Dobra vila je slišala lisjakove klice na pomoč in je brž priletela pred velikana. Velikan jo je skušal ujeti, vendar mu je ta bežala iz enega konca na drugi konec jame. Takrat je lisjak segel z roko v ruzak in vzel iz njega fotoaparat. Nameril je v velikana in ga slikal, prav tako tudi dobro vilo, ki je z svojim plesom skušala zmesti velikana. Velikanu se je pričelo od bliskanja lesjakovega fotoaparata vrteti in se je onesvestil in padel na tla. V tistem trenutku je v jami nastal močan potres.

    Vila je zagrabila lisjaka Zvitkota za nahrbtnik in z njim odletela ven iz jame, ki se je pričela rušiti. Zunaj je lisjaka odložila in brž je pritekel tudi njegov prijatelj Repko. Dobra vila jima je rekla:

    »Nikoli več se ne vračajta sem! Jama se bo zrušila zato hitro pojdita domov in o tem nikoli več nikomur ne pripovedujta!«

    Dobra vila je po teh besedah izginila in jama se je v trenutku zrušila do tal. Od jame je ostalo le veliko kamenja. Volkec Repko in lisjak Zvitko sta hitro zbežala proti domu. Naslednji dan je Zvitko v svojem nahrbtniku našel ogromno zlatnikov. O zlatnikih pa ni povedal nikomur in jih je na skrivaj odvrgel v daljno Lalajsko jezero.

    Naslednje jutro je žabec Binko prišel do volkca Repkota in radovedno spraševal:

    »Zjutraj sem bil pri jami in ta je porušena. Ali morda veš, kaj se je zgodilo?«

    »Ne vem, prijatelj! Ne vem!« je trdil volkec, vendar mu žabec ni verjel.

    Kmalu se je razvedelo, da se je jama velikanka zrušila in vsi prijatelji so hodili ter si ogledovali razvaline jame.

    »Ampak, kaj se je tu zgodilo?« je bil tudi deževnik Niko radoveden.

    »Ne vem!« sta enoglasno rekla volkec in lisjak.

    »Kje pa je dobra vila?« je spraševal žabec.

    »Ne veva!« sta bila jasna volkec in lisjak, ki sta morala zamolčati njuno dogodivščino in skrivnost, kaj se je v resnici tistega dne zgodilo z jamo in dobro vilo. Dobre vile v deželo Lajlaj ni bilo nikoli več vse do nekega poletnega dne, ko se je vrnila nazaj…

    ČETRTO
    POGLAVJE

    Poletje je spet hitro minevalo. Bližal se je tudi začetek novega šolskega leta. Zvitko se je vozil z svojim kolesu ob Račjem dolu, kjer se je večkrat družil tudi z žabcem Binkotom in ostalimi prijatelji. Po krajši vožnji se je usedel ob Račjem jezeru in vanj metal drobne kamenčke. Ptice so preletavale čudovito, jasno nebo in iz bližnjega grmovja je priskakljal žabec Binko.

    »Pozdravljen!« je prijazno pozdravil Binko svojega prijatelja.

    »Živjo! Kaj počneš?« ga je vprašal Zvitko.

    »Oh, nič! Takšen dolgčas je!« je nekoliko nejevoljno pripomnil.

    »Zakaj ti je dolgčas? Pridi z menoj, da ti nekaj pokažem!« je žabec povabil svojega prijatelja, ki mu ni bilo ravno do druženja. Lisjak je vstal in se odpravil z žabcem Binkotom do bližnjega grmovja. Tam pa je opazil drobnega miška, ki je ležal ranjen na tleh. Lisjaku se je mišek zasmilil in ga je obliznil z svojim jezikom.

    »Kako ti je ime?« je bil radoveden Zvitko.

    »Fricko sem!« je nekoliko z tihim glasom odvrnil mišek, ko je okoli njega radovedno skakljal žabec.

    »Daj že mir!« je jezno odvrnil Zvitko žabcu, ki se je ustavil in le začudeno pogledal lisjaka.

    »Pomagal ti bom.« je rekel lisjak Fricku in ga vzel v gobček ter ga odnesel domov.

    Doma je lisjak predal Fricka svoji mami Lili, ki je obvila drobne ročice mišku ter ga položila v svojo posteljo. Zvečer sta se lisjak in Fricek skupaj pogovarjala o različnih stvareh, predvsem pa o igri in miškovi zgodbi, ki je bila zelo žalostna, saj mu je pred kratkim mamo ugrabila velika kanja. Od takrat je mišek sam taval po deželi Lajlaj. Lisjaku je bilo žal miška in je sklenil, da lahko ostane pri njemu.

    Naslednje jutro je k Zvitkotu prišel tudi njegov najboljši prijatelj Repko in skupaj so z miškom, ki je nekoliko okreval odšla na bližnji travnik, kjer so se igrali, predvsem so se skrivali in se podajali z žogo. Čez nekaj dni pa je mišek Fricko izginil neznano kam. Lisjak Zvitko je mrzlično iskal svojega prijatelja, vendar ga ni našel nikjer. Tudi čebelica Mari, žabec Binko in ostali so se pridružili iskalni akciji za pogrešanim miškom, vendar ga niso in niso uspeli najti.

    Vse do neke noči, ko je po lisjakovi hiši ponoči njegovo spanje zmotil čuden ropot. Lisjak se je prebudil in pogledoval po svoji sobi, vendar ni videl ničesar. Ropet pa je postajal vse glasnejši in glasnejši zato je Zvitko zakričal:

    »Kdo je? Pokaži se!«

    Odgovora pa ni bilo. Ropot je za nekaj trenutkov prenehal. Zvitko se je že vrnil v svojo posteljo, ko je ropotanje spet začelo prihajati izpod njegove pisalne mizice. Lisjak je skočil na noge, se približal mizi in pod njo zagledal drobno deklico, ki je objokana ležala blizu njegove šolske torbe. Z tačkami jo je dregnil, a deklica ni reagirala in je naprej jokala.
    »Kdo pa si?« je bil radoveden Zvitko.

    »Jaz sem dobra vila!« je tiho, stokajoče rekla deklica.

    »Kakšna dobra vila? Mar si ti vila iz jame, ki se je bila pred nekaj meseci zrušila? je še bolj bil radoveden Zvitko.

    »Ne! Jaz sem dobra vila Mia in me je stara čarovnica pred nekaj leti spremenila v miško.« se je vzdignila in sedla deklica ter pojasnila radovednemu prijatelju.

    »Potem si ti miška, ki ji je bilo ime Fricko?« je nadaljeval pogovor Zvitko.

    »Da, jaz sem tista miška, vendar je moje pravo ime Mia in prihajam iz dežele Ušušula.« je odvrnila deklica, ki je nežno pobožala lisjaka.

    »Zakaj pa potem jokaš?« je spraševal lisjak, ko je v njegovo sobo vstopila njegova mama Lila.

    »S kom se pogovarjaš, Zvitko?« je bil radoveden mamin glas.

    »Z deklico, poglej tukaj je!« ji je odvrnil.

    »Kako pa ti je ime, deklica?« je mama nadaljevala pogovor.

    »Sem Mia, dobra vila iz dežele Ušušula.« je hitela pojasnjevati deklica, ki si je brisala solze iz obraza in počasi se je na njen obraz vrnil tudi nasmešek.

    »No, lepo! Vendar sedaj pojdita hitro v posteljo!« je še odvrnila mama Lila ter tiho odšla iz sobe, ker ni želela preveč poizvedovati o deklici, saj je bila že pozna ura.

    Lisjak Zvitko in dobra vila sta se odpravila spati. Oba sta bila utrujena zato sta hitro zaspala. Deklica je objela Zvitka in tiho, mirno zaspala. Tudi lisjaka se je hitro polastil spanec. Naslednje jutra je lisjak Zvitko že zelo zgodaj vstal in pojedel zajtrk, ki mu ga je pripravila mama. Kmalu je vstala tudi dobra vila in tudi ona je odšla na zajtrk potem pa sta skupaj odšla proti Račjemu dolu.

    »Kam pa greva?« je radovedna spraševala dobra vila.

    »Greva v Račji dol, da ti pokažem, kje sem nekoč srečal dobro vilo in velikana!« je bil jasen lisjak, ki je tekel, kakor je hitro mogel, da ga je dobra vila komaj dohitevala.

    »Ve ve velikana?« je jecljala dobra vila.

    »Da, velikana! Saj ga ni več, ker se je jama zrušila in ga je pokopala pod seboj!« je veselo z ušesi migal lisjak, medtem, ko je deklici razlagal, kaj se je zgodilo z velikanom.

    »A, tako praviš.« je še pripomnila dobra vila in že sta prišla v bližino Račjega dola. Počasi sta stopila do mesta, kjer je nekoč stala jama velikanka.

    »No, ta jama je bila nekoč tukaj!« je bil jasen lisjak, ko je dobra vila preletavala okolico.

    »Tega kraja se spominjam! Tu je z velikanom živela moja starejša sestrica!« je pripomnila dobra vila in po licu so ji pričele polzeti solze. Zvitko je to opazil in je stekel do nje ter jo nekoliko tolažil.

    »Mogoče pa tvoja sestrica še živi tu okoli!« je nekoliko tiho izgovoril tolažilne besede dobri vili lisjak.

    »Ampak…« je hotela pogovor nadaljevati dobra vila.

    »Nič, ampak! Našla bova tvojo sestrico! Jaz ti bom pomagal pri tem!« je bil jasen lisjak in ob pogledu na ubogo vilo se mu je na obrazu zrisal nasmešek in srce se mu je napolnilo z upanjem, da bo končno uspel pomagati dobri vili.

    Z dobro vilo sta odšla dalje po poti naprej. Počasi sta hodila skozi temen in strašen gozd. Prišla sta do čudovitega studenca, katerega še nihče ni našel.

    »Odpočijva se!« je pripomnila dobra vila, ki je bila vidno utrujena.

    »Prav! Tudi meni bo koristilo nekaj minut počitka.« je še dodal lisjak.

    Lisjak se je ulegel ob studencu, poleg njega pa tudi dobra vila. Sonce se je počasi skrivalo za obzorjem in postajalo je vse bolj temno. Lisjak je opazil, da se dan bliža h koncu zato je stekel naokoli in nabral nekaj gozdnih sadežev za dobro vilo. Ko se je vrnil nazaj, kjer je bil pustil dobro vilo pa tam ni bilo nikogar. Silno se je prestrašil zato je pričel iskati in klicati deklico:

    »Mia! Mia, kje si? Oglasi se!« je mrzlično kričal lisjak in tekal naokoli. Nobenega odgovora ni bilo in tudi dobre vile ni našel. Užaljen se je Zvitko vrnil nazaj k studencu in od žalosti z solzami v očeh zaspal. Noč je bila tiha in veter je vel skozi veje ogromnih dreves. Tu in tam se je zaslišalo skovikanje sove.

    Naslednje jutro je lisjak zgodaj vstal in Sonce je bilo že na nebu. Lisjak se je odpravil naprej po poti ter iskal in klical dobro vilo, a nikjer jo ni našel. Lisjak Zvtko je bil trmaste narave in vztrajen, zato nikoli ni vrgel puške v koruzo, še posebej če so bili njegovi prijatelji v težavah. Po dolgi hoji je Zvitko prispel do prelepega travnika, kjer so cvetele čudovite rože in tam nekje na koncu travnika je stala majhna hišica. Poleg hiše se je pasel čudovit bel konj in Zvitko je nekaj časa opazoval to čudovito hišico. Počasi se je tiho priplazil do hišice in se skril v visoko travo. Tu in tam mu je čez nekaj časa začela kakšna čebela brenčati in se jih je z ušesi otepal, vendar je še vedno vztrajno tiho opazoval okolico.

    Dan se je nagnil v popoldan in iz hišice sta prišla dva dečka, ki sta na glavi nosila čudoviti rdeči kapi. Lisjak se je počasi približal dečkoma in ju pozdravil:

    »Pozdravljena!«

    Dečka sta se ozirala naokoli, vendar nista nikogar opazila, ker se je Zvitko še vedno skrival v visoki travi poleg hišice.

    »Pozdravljena!« je spet pripomnil Zvitko in se približal dečkoma, ki sta ravno osedlala konja.

    »Oho, poglej imava obiskovalca!« je deček rekel drugemu dečku.

    »Kdo pa si?« sta dečka v en glas spraševala Zvitkota.

    »Jaz sem Zvitko in iščem dobro vilo!« je bil jasen lisjak in stopil bliže h dečkoma, ki sta še vedno vztrajno urejala svojega belega konja.

    »Kdo pa sta vidva?« je bil še bolj radoveden Zvitko.

    »Jaz sem Piks je rekel deček, ki je sedel na konju. Jaz pa sem Iks,« je dodal drugi deček, ki je ravno pričel krtačiti belega konja.

    »Kakšno dobro vilo pa iščeš?« je radovedno spraševal Piks lisjaka.

    »Iščem dobro vilo, ki sliši na ime Mia. Z menoj je bila pri studencu, tam pri Sračjem dolu, vendar je neznano kam izginila, ko sem odšel po gozdu nabirati gozdne sadeže.« je pogumno pripomnil lisjak.

    »Tukaj pa ni nobene dobre vile!« je nekoliko nejevoljno zabrusil Iks, ki je bil jezen, ker ju je zmotil nenapovedani obiskovalec.

    »Počakaj!« je dodal Piks. »Mogoče pa ti midva le lahko pomagava!« je še dodal deček, ki je stopil bližje k lisjaku ter ga pobožal. Lisjak se je le nasmehnil in odskakljal naokoli po travniku.

    »Kako pa mi lahko pomagata?« je nekoliko glasneje vprašal Zvitko, ki je skakljal naokoli po travniku in lovil metuljčke, ki so bežali iz cveta na cvet.

    »No, ne vem kako! Ampak, lahko pa poskusiva.« je bil jasen Iks, ki je zlezel dol iz konja ter se usedel na prelep stol, ki je bil nekaj korakov oddaljen od hišice.

    Zvitko je priskakljal nazaj in se ulegel poleg Iksa, ki je sedel na kamnitem stolu. Iks je z roko božal svojega novega prijatelja, medtem, ko je Piks konja privezal za drevo ter se jima pridružil. Sedel je v travo in nekaj časa opazoval okolico, nekaj časa Zvitkota, ki se ga je počasi polastil spanec. Tudi Iksa se je lotil spanec in je zadremal. Piks pa je božal lisjaka in si ogledoval okolico. Sonce se je počasi že nagibalo proti večeru, saj je bilo že pozno popoldan.

    Lisjak je ta večer in noč preživel pri Piksu in Iksu. Pozno zvečer so vstopili v hišico, kjer so vsi trije pojedli večerjo nato pa so se še pozno v noč pogovarjali ob toplem kaminu. Kmalu je ura odbila nekaj minut čez polnoč in vsi trije so legli k počitku.

    Naslednje jutro sta Zvitko in Piks zgodaj vstala, vendar pa sta začudeno pogledala proti Iksovi postelji, ker njega nikjer ni bilo.

    »Kje pa je Iks?« je začudeno vprašal njegov brat Piks.

    »Ne vem! Vem, da je odšel zvečer z nama spat!« mu je odgovoril lisjak, ki je skočil ven, da bi pogledal, če Iks ni zunaj.

    »Ni ga, nikjer!« se je vrnil nazaj začuden lisjak.

    »Kako to misliš, da ga ni nikjer? Mar ni zunaj?« je bil nekoliko presenečen Piks.

    »Ne, zunaj ga ni!« je odgovoril lisjak.

    »Kam pa bi šel?« se je usedel za mizo Piks in nekaj časa ostal tiho.

    »Ne vem, vendar morava ga najti!« je pripomnil Zvitko, ki se je nekoliko lenobno vlekel po hišici.

    »Morava ga najti! Pojdiva!« je odgovoril Piks in se oblekel v svoje kratke hlače ter obul v drobne čevlje, ki so bili ležali pri kaminu.

    Skupaj sta se odpravila po travniku iskati Iksa, vendar ga po dolgem iskanju nikjer nista našla. Odšla sta po poti proti Račjem dolu, skozi temen gozd ter ga klicala, vendar prijatelja nista našla. Nekoliko sta se oddaljila v gozd in se tam usedla ob poti.

    »Kje naj ga še iščeva?« je radovedno spraševal lisjak.

    »Ne vem!« je nekoliko užaljeno odgovoril Piks, ki se je igral in skakal okoli lisjaka.

    »Boš se že nehal igrati?« je jezno zabrusil Zvitko.

    Piks se je ustavil in se usedel poleg lisjaka in oba sta nekaj trenutkov ostala tiho. Zamišljeno sta pogledovala drug drugega, a sta ostala brez besed. Niti sanjalo se jima ni, kje bi bil njun prijatelj. Cel dan sta še iskala svojega prijatelja, vendar brez uspeha. Zvečer sta se vrnila oba utrujena v svojo hišico.

    PETO
    POGLAVJE

    »Dobro jutro!« je lisjak Zvitko zjutraj pozdravil prijatelja Piksa, ki je bil ravnokar naložil nekaj drv v kamin, kjer se je grel. Piks ni odzdravil prijatelja, ker je bil preveč zaskrbljen za svojega brata in se je usedel za mizo ter zamišljeno pogledoval proti oknu. Zunaj je deževalo in močno se je ohladilo.

    »Kje si? Kje si moj Iks?« je tiho premišljeval Piks.

    »Kaj te muči, prijatelj?« je pristopil Zvitko k njemu ter se usedel na stol.

    »Vem, vem!« je še dodal ter primaknil svoj stol k Piksu.

    »Kje naj ga še iščeva, Zvitko?« je spraševal Piks, kateremu so se na obraz prikradle solze. Lisjak ga je objel in nekoliko stisnil k sebi ter tolažil, rekoč:

    »Boš videl, da ga bova našla! Imam upanje in prav upanje umira zadnje.« je še pripomnil Zvitko, kateremu prav tako ni bilo vseeno, kaj se dogaja z Iksom.

    Cel dan je zunaj močno deževalo in od časa do časa je lisjak odšel do vrat, jih odprl in pogledoval naokoli po travniku, če bi kje zagledal Iksa, vendar vedno brez uspeha. Tudi Zvitkotu ni bilo vseeno in mu je bilo hudo, ker je Iks izginil neznano kam. Šele proti večeru je izza oblakov posijalo Sonce in nebo se je počasi zjasnilo. Piks se je lenobno sprehajal po hišici in od časa do časa je pogledoval skozi okno ali bi kje zgledal svojega brata, vendar vsakič zaman. Bolečina v njegovem srcu je bila vse večja in večja. Lisjak Zvitko pa ga je tolažil, ker je razumel njegovo bolečino in skrb, ki jo je imel zaradi izginotja svojega brata.

    Zvečer sta Zvitko in Piks pojedla večerjo ter se odpravila spati. Za Piksa je bila še ena noč neprespana, medtem, ko je lisjak globoko spal in smrčal. Piks je večkrat vstal iz postelje, odšel do vrat in pogledoval ven v temo, vendar je zunaj slišal le skovikanje sove… Spet se je vrnil nazaj v posteljo in poskušal zaspati. Uspelo mu je šele proti jutru, ko se je iz trdnega spanca že zbudil lisjak Zvitko.

    Zvitko je pogledal naokoli po hišici in opazil, da Piks še trdno spi. Zunaj se je naredil čudovit sončen dan in ptice so že prepevale svojo pesem. Počasi se je lisjak splazil iz svoje postelje in odšel ven, kjer je nabral pred hišico nekaj drv in z njumi prižgal ogenj v kaminu. Za Piksa je pripravil tudi zajtrk in se usedel za mizo ter si z tačko podpiral okno in zamišljeno gledal v Piksa, ki je še trdno spal v svoji postelji. V srcu so se mu javljali dvomi.

    »Kaj naj storim? Kako naj pomagam prijatelju, da bo našel svojega brata?« je tiho govoril sam pri sebi.

    Stara stenska ura na steni je tiho tiktakala in urini kazalci so bežali. Kmalu je ura odbila pol devetih zjutraj in Piks se je že prebudil. Nekaj časa je še poležaval v svoji topli postelji, nato pa je vstal, se oblekel v kratke hlače in obul svoje čevlje ter prisedel k mizi.

    »Dobro jutro, prijatelj!« je pozdravil Piks lisjaka Zvitkota.

    »Dobro jutro!« mu je odvrnil lisjak, ki si je podpiral glavo z tačko in zamišljeno pogledoval proti oknu in vratom.

    »Si dobro spal?« ga je radovedno spraševal Piks.

    »Sem!« mu je odgovoril prijatelj Zvitko.

    »Lepo!« mu je še odgovoril Piks in skupaj sta pojedla zatjtrk, nato pa sta odšla skupaj ven, da sta nakrmila konja ter se zunaj še nekaj časa zadržala na polju, kjer sta Piks in Iks sadila zelenjavo. Tudi lisjak je rad priskočil prijatelju, da sta okopala zelenjavni vrt.

    »Kam naj greva še iskati Iksa?« je med delom radovedno spraševal Piks svojega prijatelja Zvitkota.

    »Ne vem, prijatelj moj!« mu je nekoliko užaloščeno odgovoril lisjak.

    »Pojdiva na Račjo goro!« je še dodal Zvitko.

    »Prav imaš, Zvitko. Pojdiva na Račjo goro!« je še dodal Piks in spustil orodje ter se za trenutek usedel ob svojem zelenjavnem vrtu.

    »Ampak, dan se je že nagnil in bo kmalu noč! Pojdiva raje jutri.« je nekoliko z resnim glasom dodal lisjak Zvitko. Tudi deček Piks se je strinjal z svojim prijateljem in zgodaj zjutraj se bosta odpravila na pot proti Račji gori, ki je od Račjega dola oddaljen približno dvajset kilometorv oz. dobre štiri ure hoje. Zvečer sta se prijatelja zgodaj odpravila spati, še prej pa sta si pripravila nahrbtnik, čevlje in baterijsko svetilko, da se lahko zjutraj takoj odpravita na Račjo goro.

    Noč je bila tiha in mirna. Tu in tam je pihal veter skozi veje dreves in človek bi dobil občutek, da se je svet za trenutek ustavil… Tišina in nočni mir je obdajal tudi hišico ob koncu travnika…

    Naslednje jutro je lisjak Zvitko prvi vstal in začudeno pogledal, ko Piksa ni bilo več na postelji. Tudi njegovih čevljev in hlač ni bilo. Hitro je stekel ven in opazil, da tudi konja ni več pred hišico. Zaskrbljen se je podal po travniku, da bi našel Piksa in njegovega konja, vendar je zastonj hodil po travniku. Med potjo je srečal zajčka, ki sliši na ime Ox in ga je povprašal:

    »Ali si mogoče videl kakšnega dečka tu okoli?«

    Zajček ga je nekoliko prestrašeno pogledal, nato pa povedal:

    »Ne, nisem!«

    Lisjak je nadaljeval svojo pot proti Račjemu dolu. Iskal in klical je:

    »Piks, kje si? Piks!? Piiiks!?«

    Zvitkotov glas je le odmeval po temnem, mračnem gozdu. Nikjer ni bilo žive duše in lisjak je vztrajno hodil naprej dokler ni prišel do jame, kjer je bil prvič srečal dobro vilo in velikana. Nekje iz grmovja je priskakljal žabec Binko, ki je bil presenečen, ko je zagdelal svojega prijatelja in je zaklical:

    »Živjo! Hooj, tukaj sem!«

    Lisjak Zvitko ni nič odgovoril in je iskal po ruševinah jame.

    »Hoj! Ali me ne slišiš?« je za njim skakljal žabec Binko.

    »Slišim te. Pusti me, ker nekaj iščem!« je nekoliko jezno zamrmrljal Zvitko, ki je z svojim gobčkom vohal za sledi, da bi našel svoje izgubljene prijatelje. Žabec Binko pa je počasi priskakljal do lisjaka, ki je še vedno neutrudno iskal in vprašal:

    »Kaj pa iščeš?« je bil radoveden Binko.

    »Piksa in Iksa,« je bil jasen Zvitko, ki se ni pustil motiti pri njegovem delu.

    »Kdo pa sta Pi pi Piks in I iiii Iks?« je jecljavo spraševal žabec.

    Zvitko je nekaj časa ostal tiho, nato pa odgovoril svojemu dobremu prijatelju:

    »To sta moja nova dobra prijatelja, vendar sta oba izginila in jih nikjer ne najdem. Mi boš pomagal pri iskanju?« je še radovedno spraševal lisjak. Žabec je nekaj časa ostal tiho, nato pa rekel:

    »Lahko! Z veseljem ti pomagam, vendar me je tvoja mama spraševala, kje se potikaš!« je dodal nekoliko z resnim glasom Binko.

    »Ah, moja mama! Kako jo pogrešam!« je še dodal Zvitko, ki se je usedel na kamen in zamišljeno gledal proti Račjem dolu.

    »Veš, da te vsi v deželi Lajlaj iščemo?« je spraševal žabec.

    »Vem, ampak moram najti svoja prijatelja, ki živita tam gor, blizu Račje gore!« je pristavil lisjak in jezno vrgel kamen proti jami, da se je ta odbil in skoraj bi zadel žabca Binkota.
    »Kje pa sta tvoja prijatelja Piks in Iks?« je bil radoveden žabec.

    »Oh, ne vem!« je že nekoliko užaloščeno vzdihnil lisjak.

    Za trenutek je žabec obstal, nato pa skočil k Zvitkotu ter se usedel poleg njega. Oba sta se nekaj trenutkov spogledovala in spet pogled usmerila proti Račjem dolu, ki je bil od jame velikanke oddaljen kakih dve uri hoda.

    »In kam boš šel sedaj?« ga je zmotil žabec.

    »Ne vem, verjetno se bom vrnil v hišico od mojih prijateljev.« je nekoliko tiho rekel Zvitko.

    »Kje pa je ta hišica?« je bil radoveden Binko.

    »Po tej poti, čez gozd in potem prideš na čudovit travnik, tam stanujeta Piks in Iks.« je še dodal lisjak in si z tačkami popravljal svojo razkuštrano frizuro.
    »Grem lahko s teboj?« je radovedno spraševal žabec.

    »Lahko!« mu je odvrnil lisjak Zvitko.

    Žabec in lisjak Zvitko sta skočila iz ruševin jame ter se odpravila na dolgo pot do hišice, kjer sta živela Iks in Piks. Binko je skakljal naokoli pred lisjakom, Zvitko pa mu je počasi, ker je bil že utrujen vztrajno sledil. Po dolgi hoji sta prispela na travnik, kjer je stala hišica od Zvitkovih prijateljev. Lisjak je počasi stopal naprej, Binko pa mu je sledil vse do hišice. Tam sta se oba nekoliko ulegla na vrtu pred hišico, ker sta bila od naporne poti in hoje oba že utrujena.

    »In kaj bomo sedaj?« je radovedno spraševal žabec.

    »Nič, danes bova počivala, ker sem utrujen od dolge in naporne poti!« je dodal Zvitko, ki se je ulegel na travo in nekoliko zadremal.

    Po krajšem počitku sta se prijatelja odpravila v hišico, kjer sta pojedla še večerjo, lisjak Zvitko pa je pripravil še nekaj drv, ki jih je položil v kamin ter z njimi zanetil ogenj. Noč je bila tiha in mirna in na nebu pa so se lesketale zvezde. Tu in tam se je spet oglasila sova, ki je zapela svojo nočno pesem.

    Naslednje jutro je žabec že okoli pol šestih zjutraj skakljal po hišici. Vse je pregledal, ker ga je vedno mučil »firbec«. Malo se je ustavil in pogledoval lisjaka Zvitkota, ki je še trdno spal. Zunaj pa se je že kazalo sonce in prve žarke pošiljalo v deželo Lajlaj.

    »Dobro jutro!« je radovedno okoli pol osmih zjutraj vpil Binko.

    Ni bilo odgovora. Lisjak Zvitko se je v postelji le obrnil na drugo stran in naprej spal. Žabec je nekoliko nejevoljno skočil na mizo in pogledoval po hišici. V tišini si je rekel:
    »Kaj naj počnem?« je mučilo prijatelja.

    Binko je skočil iz mize ter se skozi okno odpravil ven, kjer se je bil naredil čudovit sončen dan. Po travi je skakljal gor in dol ter iztegoval svoje drobne roke v širno, modro nebo. Binko je bil živahen žabec, ki je rad užival v naravi. Svojih staršev žal, ni ime, ker so mu jih ubili zlobni ljudje. V deželi Lajlaj so pred nekaj leti prišli zlobni ljudje, ki so požigali to majhno deželico, vendar so se mnoge živali uspele rešiti. Med njimi je bil tudi žabec Binko, ki je živel pri mački Kiki. Zanj je mačka Kiki zelo lepo skrbela in ga je vzela k sebi, kot bi bil njen otrok.

    Tudi žabec Binko je svojo »novo« mamo vzljubil in jo je zelo spoštoval, le od časa do čaša pa je »ušpičil« kakšno neumnost. Žabec Binko je štel devet let in je bil eden najmlajših učencev v volčji in lisičji šoli. Žabec je bil sicer muhaste narave in se je zelo rad sprl z svojimi prijatelji, a vedno je imel zelo rad svoje prijatelje. V njegovem srcu je bilá ljubezen in dobrota in je večkrat rad pomagal svojim prijateljem. V šoli se je vedno kulturno obnašal, le tu in tam se je zgodil dan, da je bil muhast in trmaste narave.
    »Binko, kje si?« se je zaslišalo iz hišice.

    »Tu sem, Zvitko na travi!« je pripomnil žabec in počasi skakljal proti hišici.

    »Kaj pa počneš?« je nekoliko zaspano spraševal Zvitko svojega prijatelja.

    »Oh, tukaj skačem po travi.« je pripomnil Binko in skočil v hišico.

    Zvitko je bil že pripravil zajtrk in je naslonjen na mizo čakal na svojega prijatelja, ki je bil ravno priskakljal za mizo.

    »Kaj pa si počel?« je lisjak Zvitko spraševal žabca, ki se je bil ravnokar usedel na stol.

    »Ah, čakal sem tebe Zvitko, ker si spal zato sem malo skakljal po travi« je bil jasen žabec.

    Z lisjakom sta pojedla zajtrk, nato pa sta se odpravila ven na travnik, kjer sta se nekaj časa skupaj igrala. V svojih srcih pa sta čutila, da morata najti svoja prijatelja zato njuna igra ni dolgo trajala. Pozno popoldan sta Zvitko in Binko pripravila svoje nahrbtnike, pohodne čevlje in ostalo opremo ter se že zelo zgodaj proti večeru odpravila spati. Zjutraj sta namreč že zelo zgodaj vstala, da sta odšla iskati svoja prijatelja na Račjo goro.

    (se nadaljuje)...

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja sonce_nasmeska
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Dezela-Salilaj-Zvitko-Lisjak-Dogodivsci2

    No trackback comments for this entry.
    Zvitko in njegove dogodivščine: Dežela Šalilaj, II. del | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,48 seconds