Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Posebnost_Zivljenje_Uzitek

Nekaj posebnega ponedeljek, 13. november 2017 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Moj prijatelj je odprl predal, ki je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega. Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost. Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to. Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, ki jo bo imela na pogrebu. Njegova žena je umrla. Obrne se k meni in mi reče: Nikoli ne hrani ničesar za neke posebne priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben! Še vedno premišljujem o teh njegovih besedah... Spremenile so moje življenje. Berem več, čistim manj. Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena z užitki, ne pa preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma za posebne prilike, uporabim ga kadarkoli si ga zaželim. Fraze nekega dne in enkrat te dni so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj jaz to pogledam, poslušam in naredim TAKOJ, sedaj. Nisem prepričan kaj bi žena mojega prijatelja storila, če bi vedela, da je jutri ne bo tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim, da bi se več pogovarjala s svojo družino, s svojimi najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala svoje stare prijatelje in prosila za opravičilo za neke stare nesporazume in se z njimi pomirila. Verjamem da bi šla jest v kitajsko restavracijo, to je bila njena priljubljena hrana. Pravzaprav so te drobne neizpolnjene stvari tisto, kar mi da misliti, če bi vedel, da so mi ure štete. Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekoč želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, bratom in otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi, hranim ob strani le tisto, kar lahko obogati naše življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan.....vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta je posebna. Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog