Je možen porod brez anestezije in brez bolečin? Je možno življenje brez trpljenja in brez bolečin?
Ko sem zanosila, se je v meni prvič pojavila želja, da na sebi preizkusim duhovno teorijo, ki pravi, da so vse okoliščine našega življenja samo zrcalo tega, kar nosimo v sebi – so odraz naših miselnih vzorcev in s tem vibracije, ki jo oddajamo.

Ta teorija me je sprva močno razjezila, ker je od mene zahtevala, da si priznam, da sem popolnoma odgovorna za svoje življenjske okoliščine in da mi nihče drug ne more zagotoviti nebolečega in radostnega poroda. Ko sem opustila prvo fazo jeze nase, je prišlo obdobje konstruktivnega razmišljanja. Spomnila sem se, da sem že od mladih let govorila mami, da »bi jaz že imela otroke, če ne bi bilo treba roditi«.

Okoliščine so me spomnile na muco, ki nam je v otroštvu delala družbo. Zdelo se je, da ji je kotenje mladičev pravi užitek. V popolnem miru je ležala na kupu odej in čakala, da prvič obliže svojega malčka. Ni vzbujala niti najmanjšega občutka, da trpi. To globoko doživetje mi je petnajst let kasneje pomagalo, da sem začela razmišljati o tem, zakaj bi ženske rojevale z bolečinami in jih po porodu opravičevale z radostjo, ki jo prinaša otrok. Takšna misel se mi je zdela v nasprotju z naravo vseprisotnega in ljubečega Stvarnika. Če je Bog poskrbel za vse Stvarstvo, je dal možnost za neboleč porod tako mačkom kot ljudem.

Moja odprtost in pozitivna naravnanost sta mi omogočili okoliščine, v katerih sem spoznala center za naravni porod, kjer so mi pokazali videoposnetke o porodih.  Zelo me je prevzel eden od posnetkov ženske, ki je ob porodu doživljala orgazem. Posnetki so mi pomagali ne le toliko, da sem dobila vizualno predstavo, kako je videti porod, temveč tudi s tem, da so v meni spodbudili potrebno zaupanje, da je mogoče doseči prav neverjetne stvari.

Intuicija me je vodila proti zastavljenemu cilju in mi predlagala spremembe na številnih področjih, da bi bila dosega cilja mogoča:

1. Treba je bilo spremeniti pesimistično navado črnogledosti . Uvedla sem redne vaje mentalnega treninga, ki so mi spodbujale pozitivne in mogočne misli. Ena od vaj je bila redna mentalna predstava o nebolečem porodu. Če mi je kdo govoril o bolečinah, boleznih in podobno, sem svoje misli v tišini preusmerjala na mentalne posnetke nebolečega poroda in tako ohranjala stik s tem, kar je bil moj cilj – pozitivni pogled tudi na porod.
2. Poleg misli je bilo treba spremeniti dejavnosti, v katere sem se vključevala. Živčno tekanje in misli o tem, kaj vse bi še morala postoriti – služba, študij, dom –, so zamenjale dejavnosti, ki so spodbujale radost, mir in harmonijo. Vsak dan sem se sprehodila do morja in občudovala simfonijo vetra in valov, ki so v meni prebujali nevidna sporočila svobode in vsemogočnosti.
3. Intuicija me je začela voditi v mogočno povezavo s sinom. Umetnost, dnevnik, petje in podobni pripomočki so mi pokazali, da je mogoče komunicirati ne le z besedami in telesno mimiko, temveč tudi s samimi mislimi, kar je leta kasneje potrdil dnevnik pogovorov s sinom. To mi je dalo potrebno moč, da človek zaupa Glasu, ki ga ima v sebi, saj je ta veliko modrejši in pozitivnejši od vsega ostalega.

Tako so minevali meseci in prišel je dan poroda. Odpeljali so me v bolnišnico. Porodni krči so bili vse močnejši in so mi omogočali, da sem se vse bolj obračala navznoter. Ob vsakem popadku sem čutila, kako se moje kosti počasi premikajo in razmikajo ... popolnoma nežno in neboleče. Ko je prišel »pravi« čas, so me premestili v porodno sobo. Na porodnem stolu so mi namestili noge na dve držalki: narazen in navzgor. To je bil moj prvi trenutek odločnosti, da nasprotujem ustaljenim normam. Glasno in odločno sem zatrdila, da bom rodila z nogami na tleh, ker tako čutim moč in oporo. Sestra me je preplašeno pogledala, a se ob moji odločnosti ni upirala.

Sledil je redni pregled odprtosti kanala. Opozorili so me, naj bom mirna in naj nikakor ne pritiskam, medtem ko me zdravnica pregleduje. Ob naslednjem popadku sem čutila potrebo po pritisku, a sem sledila navodilom sestre. In glej si ga no ... kakšne bolečine zadrževati, nekaj kar hoče iti po drugačni poti. Takoj sem se odločila, da spremenim svojo »taktiko« in da poslušam sama sebe in ne drugih. Ob naslednjem popadku sem pustila, da je prosto potisnil navzdol. Zdravnica je to takoj zaznala in oznanila porod. Popadki, ki so najprej razmikali kosti so prešli v porodne krče, ki so Beneta potiskali navzven. Čutila sem, da prek mene tečeta neverjetna moč in sila. Popolnoma sem se jima predala, kot bi plavala na valovih. Vedela sem, da če se ne upiram, ne bo nič bolelo. In res je bilo natančno tako. Življenjska sila Beneta je kot široka reka tekla prek mene. Prvič v življenju sem začutila, kako veliki sta Življenjska Moč in Volja, ki živita v vseh nas. Nikoli ne bom pozabila pogleda in besed enega od anestezistov, ki je bil prisoten za vsak primer. Rekel je: »Videti je, da ta ženska uživa v porodu.« In jaz sem si v mislih rekla: »Da, Gospod, natančno tako.« Čutiti takšno Moč, da si v vsem sposoben videti le Dobro, je resnični Užitek.

Porodni krči so trajali natančno deset minut. Zunaj se je oglasilo glasno petje ptic – čudovito darilo za rojstvo. Porod je stekel po mojih pričakovanjih in me obdaril s košem modrosti:

• Ženske so sposobne nebolečega poroda po naravni poti. Pri tem lahko celo UŽIVAJO.
• Pozitivnost in odprtost sta pot, ki premaga vsakršne težave.
• Poslušanje in udejanjanje notranjega Glasu sta ključ, ki nas odrešuje vsega trpljenja in bolečin ter nas vodi v radost in mir. Uresničevanje želj drugih je precej gotova pot za bolečino in trpljenje.
• Hitenje ni učinkovita pot, če so naši cilji radost, mir in uživanje. Za takšne cilje se je treba naučiti umetnosti DOPUŠČANJA: Biti, ne da bi bilo treba kaj storiti. 
• Vztrajanje je lepa in potrebna vrlina, saj nas nauči, da nobena črna misel – pa četudi pridejo vse naenkrat – nima dovolj moči, da bi se postavila po robu resnici Luči v nas samih.

Ko dosežemo »nemogoče« s poslušanjem notranjega glasu, se v nas porodi novo čustvo Radosti in Polnosti, ki ga jaz do takrat še nisem poznala. Vse življenje dobi drugačno luč in dimenzijo, ker z gotovostjo vemo, da so naše misli tiste, ki nam povzročajo eno ali drugo obliko čutenja: radosti in miru ali pa strahu in jeze. In vemo najpomembnejše: VSE MISLI SE DA SPREMENITI in to lahko storimo le SAMI.

Saša Tasevski
www.kreare.org