NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  • nedelja 02-avg
  • Svetovna serija v odbojki na mivki

  • torek 04-avg
  • Torkove igrarije z Muzejem Velenje

  • četrtek 06-avg
  • Morske pošasti

  • sobota 08-avg
  • Rudarski tek 2020

  • ponedeljek 10-avg
  • Poletni HITRI ZMENKI (30-45, 40-55 in 50-65 let)

  • sreda 12-avg
  • POLETNI MATCH - iščemo ujemanja - Dogodki za Samske

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kralj sveta v šahu Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    torek, 10. januar 2006 @ 06:13 CET
    Uporabnik: *Marja*

    Nepremagljivo deluje. Kjerkoli ga zagledaš, povsod lahko opaziš njegov »jaz«. Kot ogenj mu šviga pogled, s puščico ostrega razuma pa te prestreli z zavestjo lastne resnice.

    Sedimo si nasproti. Po daljšem času našega znanstva šele izvemo, da poseduje ogromno…toliko, da bi lahko preživel kar nekaj življenj povsem brez dela. Kje pa?
    Oblači se kot hipi in živi sam. Kajti vse ženske le igrajo… Delajo se nekaj kar niso, prav nobena pa ne zna biti tisto, kar dejansko je…, nam pove.

    »Kdo si pa ti?« ga vpraša.
    »Sem kar sem. Ne pretvarjam se. Živim enako, kot pri petnajstih. Lahko preživim samo ob sendviču. Denar me sploh ne zanima, čeprav cenim vsak tolar, ker sem si moral vsakega posebej zaslužiti sam. Denar me ni spremenil. Ostal sem isti kot takrat, ko nisem imel niti za kruh….«
    »Pomeni, da si nič ne privoščiš.« dreza vanj.
    »Ne razmišljam o tem. Ne vem kaj bi si moral privoščiti. Več od tega, da sem oblečen, sit, čist, preskrbljen in živim v lepem stanovanjcu« ji odgovori.
    »Kaj pa lepota življenja?« jo zanima.
    »Čutim jo. Naj se »preseravam«?«ji odgovori.
    »Nisi me razumel. Govorim o tem, da narediš kaj za sebe. Si privoščiš masažo, odideš na potovanje, skratka nekaj narediš za svojo dušo…« doda.

    Beri dalje (211 besed) 3 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 02.21.06 @ 18:11 z ivangop 
    | More

    ..tam, me ni Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    torek, 10. januar 2006 @ 04:55 CET
    Uporabnik: Baby_19

    Sem in hkrati, kakor da me ni..

    Vidim trenutek, ki se oddaljuje in
    za zidovi slišim korak, ki se približuje.
    Mar prihaja tisto, česar ni?
    Ali kje na poti obstaja bistvo,
    ki ga za ljudmi z očmi ni?
    Pride in gre..
    Venomer pohajkuke,
    skriva se za sencami lastnega vonja,
    joka solze izgubljenih duš.

    Sem in..
    Vedno nekje..
    tam..
    me ni..

    Objame me lastna toplina in zavem se, da bom le sama sebi zvesta do konca svojih dni..

    0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Moja deblokirana kozmična karma Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    nedelja, 8. januar 2006 @ 06:20 CET
    Uporabnik: jaka

    " Cvetove belih vrtnic sem videl plavati po zraku.
    Mehko so začeli padati po moji glavi."

    V soju rumeno obarvanega ozračja, ki ga je obarvala
    osvobajajoča svetloba sonca, so beli cvetovi spremenili svojo barvo.
    Takrat so moja razbremenjena pljuča začela dihati vonj rumenih cvetov
    in čudovito mešanico obeh.

    Z golimi podplati sem počasi in lebdeče poskakoval po neverjetno lepem
    in pisanem travniku. Vse je tako dišalo in vse je bilo tako lepo.

    Beri dalje (110 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 01.08.06 @ 09:48 z Tatjana Malec 
    | More

    Punčki v meni Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    nedelja, 8. januar 2006 @ 06:04 CET
    Uporabnik: upa

    Kaj še znam?
    Je v meni še toliko tistega otroka,
    ki je pisal pesmi življenja?
    Pesmi, ki bi lahko učile ves svet...
    Včasih sem vedela vse.
    O miru, ljubezni, lepoti.
    Poznala sem rešitve za ta svet.
    Znala sem ljubiti.
    In znala sem ljubezen sprejeti.

    Kaj pa danes?
    Sem res že tako odrasla?
    Kam je šel tisti brezskrbni otrok.
    Tisti, ki je ljubil vsako žival in rastlino na tem planetu.
    Kje se je izgubil?
    Kdo ga je ukradel?
    Le zakaj so ga prekrili strahovi in skrbi?

    Beri dalje (432 besed) 5 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 01.12.06 @ 10:05 z upa 
    | More

    O črnih bratih Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    petek, 6. januar 2006 @ 06:18 CET
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Šele ko povežem pripovedovanje svojega očeta Ivana Gašperčiča, črnega brata in moje krajše zapise izpred desetletij z dokumenti in drugimi pričevanji, mi postane slika bolj jasna kaj se je dogajalo v času fašizma in potem na Primorskem. O resnici je mogoče govoriti samo z močjo dejstev. O svojem očetu, črnem bratu sem pisala že v reviji Primorska srečanja, št. 277/8/2004 in v Pozitivkah o njem povedala skoraj vse, kar vem. Med tem sem pridobila še nekatere svoje zapise, objavljene informacije Milana Pahorja in dokumente iz Arhiva Republike Slovenije, ki kažejo kako je IOS (informativno obveščevalna služba) v ilegali delovala tudi proti primorskim domoljubom in izkrivljala informacije na podlagi izjav nekaterih terenskih obveščevalcev.

    V rokah imam zapisnik Questure di Gorizia od 27 in 30 decembra 1930, št. N.128/13 di Prot. Ris s predmetovm (oggetto) Asochazione terroristica iredentista Slovena »Črni bratje«, ki govori o zaslišanju in priporu črnih bratov: Pirc Danila, Rijavec Camila, Brezigar Giusta, Brezavšček Miroslava, Torkar Francesca, Skerjanc Agostilija, Bressan Rafaela, Verdikon Giovannija, Žbogar Carla, Gašperčič Giovanija (mojega očeta) in Gorkič Stanislava. O tem je natančneje pisala Dr. Mira Cenčičeva v knjigi o črnih bratih, ki je ravnokar izšla pri Rodoljubni organizaciji Tigr.

    Beri dalje (2.443 besed) 57 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 10.26.08 @ 06:27 z Tatjana Malec 
    | More

    Božič med vrhovi gora Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 31. december 2005 @ 06:02 CET
    Uporabnik: sonceživljenja

    Petek je, dan pred božičnim večerom in po opravljenih službenih obveznostih se odpravimo v naravo, tja, kjer bomo preživeli nekaj dni odmaknjeni od civilizacijskih in tehnoloških dosežkov – h gorski koči v objemu zasneženih vrhov.

    Že dan prej smo si v nahrbtnike natrpali najnujnejše za preživetje, a kljub temu se je že stemnilo, ko smo na našem startnem mestu zlezli iz toplih avtomobilov. Oprtali smo si vsak svoj nahrbtnik, se oprijeli vsak svojih palic, ter odsvetili novim doživetjem naproti. Pot se je strmo dvigala, koraki so se ugrezali v sneg. Vse naokrog tema, še svetloba lune je zatajila. Tišina, le škripanje snega pod nogami. Ko se ustaviš, slišiš le lasten utrip srca, zaradi debele snežne preproge se zvok popolnoma utopi. Ko smo grizli tako navkreber ni nihče prav dosti govoril, slišal se je le smeh ob posameznih zdrsih. Kakšna tišina. Sneg je polagoma naletaval in se oprijemal pomrznjene skorje. In kakšen mraz…. pa še tako zelo zelo daleč je do obsolutne ničle???
    Mir, tema, mraz in le gaz ki jo komaj lahko opaziš ali pa tudi ne, popolnoma sam si s seboj in s svojimi mislimi. Kje so tvoje lastne meje, do kam seže razumevanje, zaznavanje?

    Hitro je minil gorski podvig in že smo bili pri koči, ki se je popolnoma stopila z okolico – zasnežen vhod in okna, ki komaj še kukajo izpod snega. Voda pa – ja, te ni bilo, zakurili smo in topili sneg – tak čaj ima res poseben okus. Nekaj metrov oddaljen od koče je stal agregat, a smo imeli le malo goriva, saj ga je bilo potrebno prinesti s seboj, nahrbtniki pa so bili že tako težki.

    Beri dalje (147 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Kaj vam dobrega želim Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    petek, 30. december 2005 @ 06:20 CET
    Uporabnik: pozitiva

    Ta poznodecembrski čas je marsikomu tudi priložnost , da se ozre nazaj na iztekajoče se leto in ga oceni. Kot družabno in družbeno bitje je istočasno kritične presoje deležno tudi okolje, v katerem biva. Zase lahko povem, da se prav posebej ne zanimam za dosežke ali padce drugih, informacijam iz javnih občil pa se je težko izogniti in tako jih je nekaj prišlo tudi do mojih ušes. Večkrat se je ob tem zgodilo, da sem ob poslušanju nehote z njimi primerjala sebe: ne, jaz pa ne delam tega ali tako; ne, jaz pa nisem taka in podobno. Prav zares, sem z veseljem ugotavljala sama pri sebi, koliko sem se spremenila.

    Nikoli več ne bom – recimo – na svojo vest sprejela odgovornost za ugasnjeno življenje; nikoli več se ne bom prilagajala drugim, slabšim, le zato, da bi jim bila enaka ali podobna, da ne bi izstopala; nikoli več me ne bo strah življenja in ne smrti, ker vem, zakaj…Jaz ne norim po trgovinah, ne zapravljam časa in denarja za nekoristna darila, ne spravljam z njimi v zadrego prijateljev, ne prijateljujem z vplivnimi ljudmi zaradi koristoljubja, ne zatajim svojih načel za nobeno ceno…Zaradi mene ni nikomur treba klati živali niti pridelovati alkohola, tobaka ali drugih podobnih »dobrot«…

    Skoraj boleče je poslušati ljudi, ki preveč trpijo, a niso (še) sposobni doumeti resnice, ki bi jim lahko pri tem pomagala. Svobodo ali drugače rečeno osvoboditev od vseh mogočih vezanosti morda prav spoznaš in jo ovrednotiš šele takrat, ko jo dosežeš. Ni res, da je moj- naš smisel življenja navezati čim več vezi z ljudmi in predmeti na tem svetu, nasprotno, odvezati od njih je tisto, kar nas dviga.

    Beri dalje (615 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 12.30.05 @ 11:34 z Ljuba 
    | More

    Stopnjevanje praznične napetosti Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sreda, 28. december 2005 @ 06:20 CET
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Svobodnost kot možnost preživeti novoletne praznike v miru, počitku in prijetnem družinskem ter prijateljskem vzdušju, se nam kaže tudi kot vrsta dolžnosti, ki jih doživljamo pogosto kot breme, kajti že nekaj tednov prej je treba misliti na nakupe in praznično zavijanje daril, na obdarovanje, na pisanje in pošiljanje čestitk, ureditev in okrasitev stanovanja in božičnega drevesca ali novoletne jelke z okraski, ureditev svojega izgleda, treba je misliti na izbrane nakupe hrane in pripravo prazničnih kosil ter pogostitev sorodnikov in prijateljev, ki bodo prišli na obisk in voščiti za Božič in za Novo leto. Bleščeče okrašene trgovine ter okrasitve mest, trgov in vasi z lučkami nas na te naše potrošniške dolžnosti opozarjajo in naravnost silijo z reklamami, zvočniki in ponudbo na evforično nakupovanje in zapravljanje denarja, pogosto za nekoristne stvari, ki ustvarjajo pri obdarovancu tudi zadolženost.

    Brez motivov ni odločanja in ne svobode. Glavni motiv pri prazničnem odločanju za nakupe je gotovo nek izvotljen občutek, da smo celo leto preživeli v praznem teku, ujeti med službo in dolžnostmi doma, in da je zato treba ujeti pred koncem leta vse, kar smo med letom zamudili ter doživeti kar se da razkošno, intenzivno in bleščeče novoletne praznike. Motivi so vedno povezani z našo osebnostjo, finančnimi možnostmi in vrednotami, ki jih pomenu praznikov pripisujemo in namenjamo. Materialne vrednote, ki se kažejo v dragih darilih ter drago plačanih aranžmajih silvestrskega praznovanja, kar naenkrat postanejo statusni simbol in podlaga za naše ravnanje in odločanje.

    Beri dalje (356 besed) 6 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 01.01.06 @ 20:01 z Tatjana Malec 
    | More

    Preprosta sreča Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    ponedeljek, 26. december 2005 @ 06:20 CET
    Uporabnik: gtanja

    Včasih so ljudje živeli bolj preprosto, to sigurno ve vsak. Vsaka malenkost je bila lep dogodek v njihovem življenje, vsaka sladica ob praznikih je bil vrhunec dneva in jim še kako polepšala dan. Brez skrbi kako bodo plačali položnice, kako bodo končali šolanje in si našli zaposlitev, se sliši njihovo življenje že bolj preprosto, zato pa so toliko bolj težko živeli kar se tiče fizičnega dela, danes pa kot vemo le še sedimo za računalniki in gledamo televizijo, se vozimo z avtomobili v službo ter prav tako do najbližje trgovine.

    Kako naše življenje teče danes in kako bo življenje teklo čez 50 let si res težko predstavljam, vem pa da bo njihovo življenje še bolj prazno, saj nam že danes primanjkuje komunikacije, smeha in tiste preproste sreče, kot jo na primer doživi majhen afriški deček ko zagleda, da bo jedel skledo riža za kosilo.

    Sama se večkrat vprašam zakaj sem zmeraj manj zadovoljna z samo sabo, nikoli nisem dovolj sita, dovolj zadovoljna z stvari ki jih imam… Zakaj ne morem imeti tudi jaz takšne obleke, takšno frizuro, takšen avto…? Še bi lahko naštevala, vendar po premisleku pa zmeraj ugotovim, da so vse te stvari zgolj le materialne dobrine, ki pa mi ponavadi ne pomenijo veliko. Torej sama sebe sem zalotila, da se prepuščam toku materializma in globalizacije. Vsi ljudje, ki me vsak dan obkrožajo mi gredo do določene mera kar na živce, saj ko se sprehajam po centru Ljubljane te ponosne Ljubljančanke gledajo z viška, če le nisi dovolj moderno oblečen. Kamor koli se obrnem so okoli mene ženske pobarvanih las, razgaljenih teles- ne da imam kaj proti goloti, vendar obstajajo določene meje- se mi zdijo vse tako preveč….. ne vem kako naj se izrazim preveč »kopirane«. Vse ženske si želijo biti blond ali črne, suhe, bogate…..

    Beri dalje (359 besed) 6 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 12.28.05 @ 13:55 z sonceživljenja 
    | More

    Angelu Andreju Lebarju... (5.zadnji del) Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    nedelja, 25. december 2005 @ 06:10 CET
    Uporabnik: vilincica

    torek, 22. 11. 2005 Velika Polana

    Zgodaj zjutraj sem se poslovila od lepotičke Nine, saj se ne bova utegnili videti; ko bom jaz odšla, bo ona še v šoli.

    Na hitro sem si spakirala kovček in pohitela k Andreju, da koristno »zapraviva« čas s fizioterapijo. Tokrat mi je bilo težje, ker se je bližal
    sloves. Jaz pa tega nimam najrajši. Ker je boleče. Pa mi sploh ni težko prefiltrirati raznih bolečin in bolečih zadev, a sloves je pač kaos različnih občutkov in čustev, ki te praskajo v grlu in srcu. Vida je po delu (dela kot vzgojiteljica v vrtce) priletela domov z določenim namenom, v katerem je bilo vsebovano tudi najino slovo.

    Andreja (čudovita in prijetna učiteljica moje starosti, ki je Andrejeva družinska prijateljica) in Andrej sta imela v Mariboru terapije pri bioenergetiku, mene pa sta zapeljala do železniške postaje. Na hitro, a pristno, smo se poslovili z objemi in poljubi, nato pa sem poletela kupiti vozovnico, da ne bi bila zamudila vlaka. Ko sem se vkrcala, so se »živčki« počasi začeli umirjati in v sebi sem začutila rahlo praznino, občutek posebne vrste žalosti, tudi zaradi tega, ker sem v glasu obeh začutila grenak priokus. In to me je zbegalo. Spisala sem Andreju še sms v zahvalo za vse in nato zaspala od čustvene utrujenosti.

    Beri dalje (145 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Bozje oko! Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 24. december 2005 @ 06:12 CET
    Uporabnik: vid

    Torek; 20.12.05.; 05.20
    Nekaj utrinkov današnjega jutra!

    Ravno dobro sem zaspal, a že je bilo potrebno vstati v nov delovni dan. Bil je lep in hladen večer, kateri se je v prijetni in globoki družbi, polni modrosti, ter ob pozitivnih energijah, s skupino joga, prevesil že v zgodnje jutro. Na hitro se uredim in že hitim za obveznostim dneva, ko me vse do kosti ošvrkne strašen hlad.

    Naredim nekaj okornih korakov po stopnišču, ter že sem v garaži. Odpiram vrata, nakar se zazrem v jasno nebo, katerega osvetljuje le zareča in počasi pojemajoča polna luna. Družbo ji dela le drobna zvezdica. In glej ga teta luna me nemo opazuje, saj vedno bolj žari v čudovitih in mavičnih barvah. Opazim koprenast oblak, ki se prikrade iz jasnine, ter prekrije teto luno. Njeni obronki pa vedno bolj žarijo, v zelo lepih in mavričnih barvah. Spreleti me spoznanje in občutek božjega očesa.

    Beri dalje (111 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Kje si Beograd? Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    torek, 20. december 2005 @ 06:15 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Lepi so bili njeni spomini na Beograd…. Med obvezno turistično prakso je spoznala tam kar nekaj prijateljev…Še enkrat se je podala tja. Pred kratkim. Da obišče stare »frende« in se ima dobro, kot se zna tolikokrat pohvaliti.

    Toda že samo pot z vlakom, v tistih nočnih urah, je bila silno nevarna. Sprevodnik jo zelo
    previdno opozori, da ne sme niti slučajno zaspati. Kajti vso noč so na delu žeparji, ki ti lahko sunejo karkoli, če nisi dovolj pozoren ali samo zapreš oči, kaj šele, da te slučajno odnese v kratkoročni spanec. Zdržala je…

    Toda če je hotela priti do tja, kot je bila dogovorjena, se je morala odpeljati kar nekaj kilometrov izven centra mesta. »Full fajn, ena pustolovščina več«, razmišlja.
    Prispe. Niti je prav odprla tista vrata, ko je že lahko zaznala neznosen smrad. Toda trenutno ni bilo druge izbire, zato je mukoma sledila korakom, ki so jo vodili do proste sobe. Morebitni tuš ali nujna potreba sta jo lahko pognala samo v beg, če bi hotela o tem preveč razmišljati. Skratka, skoraj ni bilo stvari, da ne bi bila uničena. Ne samo to. Povsod je bilo opaziti le strašno zanemarjenost, vsaka minimalna higiena jim je tukaj odveč.
    »Dokler ne vidiš, zelo težko verjameš« pripoveduje.

    Beri dalje (1.116 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Angelu Andreju Lebarju... (4.del) Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 17. december 2005 @ 06:12 CET
    Uporabnik: vilincica

    ponedeljek, 21. 11. 2005 Velika Polana

    Dolgo v noč nisem mogla zatisniti očk, ker je v meni bdel nemir, en majčken strahec. Zgodilo se je nekaj, česar je Andrej že navajen, jaz pa sem se zaradi tega kar malo ustrašila. Ko sem se prepričala, da je z Andrejem vse uredu in brez posledic, sem se umirila in se spravila spat. A takoj, ko sem zaprla oči, so mi hodile razne slike in misli. Glava je namreč v trenutku spisala scenarij, srce pa ga je nato odigralo. Neprijeten občutek.

    Začela sem globoko zavestno dihati; počasen globok vdih skozi spodnjo korensko čakro vse do zgornje kronske čakre, in nato počasen izdih po isti poti nazaj. Kmalu pa še na en način, skozi vsako nosnico posebej. Ugotovila sem, da je to odličen način sproščanja. Hiter in enostaven. Tako, da nisem imela pojma, kdaj sem zasanjala.
    Zjutraj sem se zbudila malenkostno v drugačnem duhu kot običajno, a sem bila kljub temu dobre volje. Z Andrejem sva bila sama. Dve deklini sta odšli v šolo, ostali dve pa na delo.

    Beri dalje (205 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Angelu Andreju Lebarju... (3.del) Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sreda, 14. december 2005 @ 06:14 CET
    Uporabnik: vilincica

    nedelja, 20. 11. 2005 Velika Polana

    ...Novo jutro...Nov je dan...(prepevam si Kreslinovo pesem)...Globoko zajamem svež zrak in se spravim v kopalnico, da opravim vsakodnevna opravila.

    Po hiši se mešajo različni glasovi in razpoloženja. Kmalu se vmešam še jaz. Z Andrejem vstopiva v akcijo za razgibavanje in raztezanje. Med najino večurno fizioterapevtsko obravnavo ni nikoli dolgčas. Obarvava jo z ogromnim vodnjakom pozitivne energije, vzajemnim sodelovanjem, humorjem, različnimi idejami in z ogromno količino dušnega in srčnega smeha. Na koncu sva dodala še sprostitvene začimbe, tako da je Andreja ob prijetni, nežni glasbi nekajkrat poneslo v brezskrbni sanjski svet. Kako lepo ga je bilo gledati. Tako sproščen in umirjen. Kot dojenček, ki ga sitega in zadovoljnega polože v mehko in toplo posteljico.

    Zbudi naju glas njegove prisrčne, prijetne in zabavne žene Vide, da je čas za odhod v Lendavo na pizzo. Z Nino si uspeva ukrasti še dobre pol urce za krajši poučni sprehod po drugem koncu Velike Polane.

    Beri dalje (826 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Angelu Andreju Lebarju... (2.del) Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 10. december 2005 @ 06:14 CET
    Uporabnik: vilincica

    Sobota, 19. 11. 2005 Velika Polana

    Od utrujenosti in nabitosti s pozitivnimi vrednotami, občutki in energijami, sem zaspala nekje med eno in drugo uro zjutraj, tako da nisem utegnila spisati sms do konca, ki je bil namenjen Borutu. Neopazno sem se pogreznila v globoko podkožno razmišljanje in prepustila delo višjim energijam.

    Zbudila sem se spočita in naspana; ravno to sem potrebovala, ker sem imela nekaj noči za seboj necelostnih zaradi debatnih seans, ki so mi bile prav prijetne in zabavne.

    Po zajtrku sva z mlajšo Andrejevo hčerko Nino odšli na krajši sprehod po Veliki Polani. Svež in bolj hladen jutranji zrak je prodiral v zaspana pljuča in jih osveževal. Piš vetra naju je nežno božal po obrazu. Korak nama je bil lahkoten in umirjen. Deklica je zelo prijetna, zanimiva in zgovorna sogovornica. Brez občutka kančka strahu ali treme. Je sproščena in zaveda se svojih potencialov in vrlin. Ob njej sem se lahko v trenutku spustila na raven otroka in začutila v sebi izjemno radost, zvedavost in navihanost. Svobodo.

    Beri dalje (484 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Zakaj me je zapustila? Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    petek, 9. december 2005 @ 06:15 CET
    Uporabnik: mikiza

    Minilo je že več kot teden dni od kar se mi je podrl svet. Verjetno si bo marsikdo mislil, da pretiravam, vendar bolj kot razmišljam kako naprej in kako je bilo v preteklosti, bolj ne morem verjeti kaj se dogaja.

    Pa lepo po vrsti. Pred štirimi leti in 7 meseci sem spoznal dekle, ki sem jo takoj vzlubil - ona pa mene. Do pred kratkim sva živela složno in z veliko ljubezni. Zaradi faksa sva živela vsak v svojem kraju. Ona v Mariboru jaz pa v Ljubljani. To naju ni nevem kako motilo, vedno pa sem sanjal, da se bova po faksu nekam preselila v skupno stanovanje in zaživela pravo družinsko življenje. Seveda sva se ogromno pogovarjala tudi o otrocih (kdaj, koliko, kakšna imena,....). Tu ni bilo nikoli velikih razhajanj. Bila so razhajanja kje bi živela. Jaz sem absolvent faxsa s katerim lahko delam le v večjih mestih Slovenije, ona pa si je vedno želela živeti na podeželju - tako rekoč doma. Oba ob študiju, ker sva absolventa, tudi delava. Tu pa sem začel opažati spremembe - seveda sedaj, ko je takorekoč že prepozno.

    Pred približno 3 tedni je bila za vikend pri nas. Prišla je v petek z vlakom v Ljubljano in potem sva šla k meni domov. Nekam na Dolenjsko. Ta petek sem imel srečanje sošolcev in šošolk osnovne šole in do zadnjega nisem mislil iti, ker je pač prišla ona in sem želel večer preživeti z njo.

    Beri dalje (1.071 besed) 13 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 12.28.05 @ 16:46 z cedra 
    | More

    Angelu Andreju Lebarju...(1.del) Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sreda, 7. december 2005 @ 06:04 CET
    Uporabnik: vilincica

    Petek, 18. 11. 2005 Velika Polana

    Prišel je dan, težko pričakovani, ko sem se z veseljem in velikim navdušenjem začela pripravljati na potovanje, v, meni, še neznane kraje po naši lepi Sloveniji. V Prekmurje. V Veliko Polano. K prijatelju Andreju Lebarju in njegovi družinici.

    Tako kot vsako jutro sem vstala vesela, polna energije, brezkrbnosti. Toda današnje moje prebujanje in "vstajenje" je bilo čisto drugačno. Zanimivo. Samo moje. Samo jaz sem lahko to doživljala. Občutila.

    Dopoldne ob 10h sem se v Kopru vkrcala na vlak za Ljubljano. Ob 15:30 sem pa bila zmenjena z Blažem (spoznala sva se na netu) na Šuštarskem mostu, da potem skupaj z avtom odrineva proti Mariboru. Pred "zmenkom" sem uredila še neke formalnosti, zaradi katerih pa sem preletela skoraj celo Ljubljano. No, vsaj en del.

    Beri dalje (524 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Poraz Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 26. november 2005 @ 06:10 CET
    Uporabnik: ivangop

    Človek pri 65 letih spozna in se sooči z resnico, da je njegovo življenje totalen Poraz, da nima več možnosti za srečo. Kaj je to sreča???. Imam Bolezen, ki ji pravimo nezmožnost(pravzaprav še nima imena) si najti življenskega sopotnika, biti sam vse življenje, čakati na smrt. Npr: Nekdo se rodi slep. Jaz sem se rodil brez najti ljubezen ali kako bi to imenoval. Koliko ljudi vidim, ko hodijo sami, to ni nekaj v redu. Zakaj tavajo brezciljno??

    Ne najdejo si svojega življenskega tovariša, ker so bolani, imajo bolezen nesposobnosti, da bi našli ljubezen, kar ja drugim dano, oz. položeno že v zibelko. Niso rojeni za ta svet, ker jih ne sprejme, kajti nimajo, oz. manjka jim bistvo življenja. To je najhujša bolezen , trpljenje vse življenje, ko si v srcu popolnoma sam, brez izgledov za srečati sorodno dušo. Kam sedaj in kaj sedaj, z mislijo, da ni več poti ven, je samo pot, ki vodi v smrt oz. v pogubo....

    6 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 11.30.05 @ 03:30 z ljudmil 
    | More

    Ko misli odpotujejo in se vrnejo k besedam... Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    petek, 18. november 2005 @ 05:47 CET
    Uporabnik: Baby_19

    Na obrobju se riše zahod milega sonca, tam za obzorjem pa se prebuja noč..
    Skozi goloto mogočnih dreves pada senca blede lune in osvetljuje majhno stezico, po kateri se sprehaja zlomljena duša ranjenega srca.

    Pod nogami šelesti jesensko listje, v zraku pa je čutiti svežino…

    Razgaljena sapica sopiha v ritmu hladu, proti njej pa se z vijugasto strugo vije vonj nakopičene svežine. V ušesih mi odzvanja namišljen zvok glasu, v glavi pa se prepletajo različne misli. Vse globlje me objame noč ter mi posipa pot z zvezdami.

    Beri dalje (81 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Spoznala sem te Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    nedelja, 13. november 2005 @ 06:13 CET
    Uporabnik: metulcica


    Spoznala sem te pred osmimi leti. Bil si tako lep fant z dolgimi svetlo rjavimi lasmi, modrimi očki in s tako nežno svetlo poltjo. Nedosegljiv si bil zame. Želela sem te spoznati, kdo sploh si, kaj imaš rad, o čem razmišljaš. Vedela sem samo to, da si skoraj moj sosed. Vedno, ko sem te zagledala, je moje srce poskočilo.

    Tako slabo sem te poznala teh osem let. Letos začetek julija pa je bil zame dan, ki ga ne bom nikoli pozabila. Prišel si na prireditev, na kateri sem tebe najmanj pričakovala. Vstopil si v dvorano si ogledoval ljudi, jaz pa sem te opazovala-tvojo prijetno zmedenost. Ogovorila sem te s pozdravom in ti si prisedel k meni. Nisem vedela kaj naj sploh govorim, kaj naj te vprašam. Ti si bil zmeden, jaz pa še bolj. Samo razlika v najini zmedenosti je ta, da sem bila jaz zmedena zaradi tebe, ti pa zaradi tega, ker so bili vsi ljudje v dvorani zate nepoznani.

    Beri dalje (328 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Hudičev advokat in ptičja gripa Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    nedelja, 13. november 2005 @ 06:10 CET
    Uporabnik: Tatjana Malec

    (Satira)

    Hudičev advokat je odprl svojo odvetniško pisarno sredi mesta, v kateri je uradoval kar gol. Delil je zdravila proti ptičji gripi. Vrata odvetniške pisarne niso bila nikoli zaklenjena, na vratih je visela rdeča žametna zavesa in gorela rdeča luč. Ljudje so prihajali, okrašeni s trakovi in polnimi denarnicami, odhajali pa so prebičani z leskovimi šibami, ker ni bilo za vse dovolj zdravil proti ptičji gripi. Vsakemu je advokatov papagaj skljuval dlan za poskusno testiranje in hudičev advokat mu je v roko položil amulet zoper uroke in bolezni. Vsi, ki so prihajali od hudičevega odvokata so mrzlično cepetali z nogami.

    Hudičev advokat je živel tako, da je sesal kri potencialnim bolnikom za ptičjo gripo in častil svojega gospodarja hudiča. Za pisalno mizo mu je služil nek v kraljestvu zdravja ugrabljen, na vse štiri postavljen korenjak, oblečen v kožuh, ki je imel petelinjo glavo. Hudičev advokat mu je iztaknil oči, ožgal trepalnice in ga pobarval v zeleno barvo. V skledi pred njim je bilo dovolj koruze, prosa, črvov in gosenic. Po pisarni je advokat položil tepih zelene trave. Stranke, ki so prihajale v zeleno idilo, so se sprva dobro počutile, ko so čakale v vrsti na zdravilo zoper ptičjo gripo in se veselile zdravila.

    Beri dalje (874 besed) 2 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 11.14.05 @ 19:57 z Tatjana Malec 
    | More

    Pomembno je tisto, kar je v nas samih Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 10. november 2005 @ 05:23 CET
    Uporabnik: Baby_19




    Skozi speče dlani se pretaka na tisoče mojih misli.
    Sama nekje sedim in čutim, kako se moj razum dviga v nebo.
    Vabi me k sebi in me s šepetom glasu prebuja v globini srca. Molčim.
    Tišina je moja molitev, je moj stik in najlepša glasba, ki jo poslušam.
    Vedno bolj hrepenim po njej.. Ta svet..

    Ljudje vse preveč govorijo, v množičnih kolonah se vije njih glas, pa sploh kaj povejo?
    Žalostno je gledati njihovo praznino v očeh, pa čeprav so usta nakopičena besed.. Je le utvara, prevara.. Strah pred nečim.

    Beri dalje (63 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 11.10.05 @ 10:30 z Miran Zupančič 
    | More

    Ocena monodrame Cabares, Cabarei Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    ponedeljek, 31. oktober 2005 @ 06:02 CET
    Uporabnik: Kristjan020

    * Zgodbe iz sebeIzjemno! Monolog, v hitrem tempu, trajajoč dve uri in 25 minut, podprt z gestikulacijo, igro in protiigro, menjavanjem tempa, dvigovanjem in spuščanjem glasu. Kaj podobnega je redko videti in slišati. Toliko o sposobnostih in izjemni koncentraciji igralca Zijaha A. Sokolovića. Sama vsebina avtorske monokomedije CABAres, CABAREI je bila izvajana v srbohrvaščini, kar je dajalo predstavi poseben šarm in pridih eksotike in se je humorno, bolje rečeno s posmehom, ukvarjala z naveličanostjo odnosov dveh zakoncev srednjih let, gledano z moškega zornega kota. Številne, vsakdanje banalnosti, iz katerih se avtor norčuje, nas spominjajo na realnost bivanja in hkrati na, z leti izgubljene iluzije protagonista.

    Vzporedno z zgodbo »junaka« monoigre je potekala razprava o državi, demokraciji in ritualnem nasedanju državljanov meglicam, ki jih spuščajo zbanalizirani oblastniki.

    Beri dalje (146 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

      Hitro iskanje  
    Podrobnejše iskanje
     Aktualno  


     Prijava uporabnika ? 
    :

    :

    Nisi registriran uporabnik? Registrirajte se.
    Si izgubil svoje geslo?
     Pomoč  
    Klikni za pomoč pi registraciji.

     Zanimivo branje  


     Mesečni horoskop  

    Klikni sliko za vstop na mesečni horoskop .

    Klikni za ogled horoskopa

     SLIKA TEDNA  

    Klikni sliko za povečavo.

    Klikni sliko za povečavo.

     Druženje  

    Imaš vprašanje?
    Bi se rad pogovarjal?
    Delil znanje z drugimi?

    Vabimo vas, da obiščete različna področja na forumu svet pogovorov.

    Akutalno doma in globalno
    Osebna in duhovn rast

    Zdravje in prehrana
    Knjige & Filmi & Slike & Glasba
    Ekologija in gaja
    Dodaj svojo idejo za boljši svet
    Kje ti (si) lahko danes pomagamo?


     Na liniji so:  
    Gostje: 31

     Vreme  

    Vreme
    Več o vremenu

     Opisi in navodila  

    * Uredništvo

    Pomoč in navodila za obiskovalce Pozitivk
    * Če prijava ne deluje
    * Kje, kaj in kako na pozitivkah
     
    Predlogi, vprašanja, ideje:

    * Vprašanja za uredništvo
    * Ideje in predlogi za boljše pozitivke

    Navodila za članke in dogodke

    * Navodila za objavo člankov na pozitivkah
    * Navodila za objavo dogodkov na pozitivkah

    Opisi Pozitivk in Sončne pošte

    * O Sončevih pozitivkah
    * Namen in cilji pozitivk
    * Sodelujte pri ustvarjanju
    * O Sončni pošti

    Oglaševanje

    * Oglaševanje na pozitivkah
    * Objava dogodkov

    Pozitivke so ustvarjene v GeekLog 1.4.x!

    Sodelujte z nami pri ustvarjanju najboljšega časopisa v Sloveniji.

    Dobrodošli


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 4,28 seconds