Petek, 18. 11. 2005 Velika Polana

Prišel je dan, težko pričakovani, ko sem se z veseljem in velikim navdušenjem začela pripravljati na potovanje, v, meni, še neznane kraje po naši lepi Sloveniji. V Prekmurje. V Veliko Polano. K prijatelju Andreju Lebarju in njegovi družinici.

Tako kot vsako jutro sem vstala vesela, polna energije, brezkrbnosti. Toda današnje moje prebujanje in "vstajenje" je bilo čisto drugačno. Zanimivo. Samo moje. Samo jaz sem lahko to doživljala. Občutila.

Dopoldne ob 10h sem se v Kopru vkrcala na vlak za Ljubljano. Ob 15:30 sem pa bila zmenjena z Blažem (spoznala sva se na netu) na Šuštarskem mostu, da potem skupaj z avtom odrineva proti Mariboru. Pred "zmenkom" sem uredila še neke formalnosti, zaradi katerih pa sem preletela skoraj celo Ljubljano. No, vsaj en del.

Jaz ne bi bila jaz, če ne bi komu kdaj pa kdaj naredila presenečenja. Nenapovedanega. Tokrat sem imela namen obiskati rehabilitantko Alenko, ki sva se letos spoznali v Izoli in kmalu postali zaupnici. Pripešačila sem na Cankarjevo nabrežje in lahkotno švignila v hišo, kjer živi. Nato jo vesela pokličem, da bi izvedela, v katerem delu naj se prikažem, pa mi žalostno odvrne, da je mama šla pred kratkim ven iz stanovanja in da mi ne more odpreti vrat. Uspelo mi jo je potolažiti, da se pa drugič vidiva. Prav kmalu. Z nekakšnim posebnim navdušenjem sem se namenila proti "zmenkarskem" mostu in se tam utaborila.

Pogledi so mi bežali na ljubljansko panoramo, grad in hiške v starinskem stilu, in pa na smešne ljudi, ki so se mi zdeli kot izgubljene mravlje. Da sem lažje premagovala mraz, pričakovanje in navsezadnje tudi čas, sem poklepetala malo po mobitelu. Bližala se je ura dogovora oz. srečanja in v meni je naraščal adrenalin, kajti z Blažem se poprej v živo še nisva nikoli videla. Mogoče je bilo večje pričakovanje kot neko zanimanje za kakšno posebno globoko prijateljstvo. Kmalu sem zagledala visoko, suhljato postavo, oblečeno v črna oblačila. Ko se je približeval, sem ga kmalu začutila in moji občutki niso bili zmotljivi. Na tej postavi ni bilo nič, kar bi me posebej pritegnilo, očaralo. Skozi pogovor ob toplem čaju v nekem malem kafiču sem ugotovila, da je Blaž v sebi precej nemiren, razpršen in da ni neke spontane rdeče niti, ki bi naredila pogovor bolj pisan, mehak in zanimiv. Kmalu sva se odpravila na pot proti Mariboru; če sem iskrena, sem želela čimprej priti v Veliko Polano. Malo sem bila veeeno "potolažena", da sva med vožnjo vsaj malo spontano komunicirala o tem in onem. V tistem trenutku sem začutila še večjo in bolj močno, gorečo željo po mojem dragem prijatelju Borutu, ki bo ostal večno moja najgloblja, ljubeča in čuteča ljubezen. To je posebna ljubezen, ki me vedno znova preseneti, očara, pritegne, začara. Vedno imam občutek kot da se ponovno zaljubljam. A takrat/tokrat na svojsten, pristen in poseben način. Katerega poznava samo midva. Borut in jaz. Ker se čutiva.

Nadaljna vožnja z vlakom mi je bila utrujajoča, a lepa, še lepša bo naslednjič, ko bom potovala ob sončni svetlobi. Ko bom lahko tako lažje z zanimanjem naslanjala obraz na okno in opazovala svet okrog mene. In navsezadnje tudi svet v meni, kajti doživljam ga vedno znova in drugače, bolj polno. Bolj radostno. Bolj odprto. Z odprtimi čutili in zaznavami.

Ko sem prispela na končno postajo- Murska Sobota-, me je tam pričakala prijetna družba, še bolj prijetnih in iskrenih obrazov in energij, s pridihom nestrpnega snidenja. Z našimi značilnimi pozdravi-objemi in poljubi-smo si za nekaj časa potešili naša pričakovanja in se napotili na res končni cilj. V Veliko Polano.

Spoznala sem še preostale Andrejeve družinske članice, hčerke Majo, Katjo in malo nabrito navihanko Nino, katera mi je vlila poseben prijeten in močan občutek vzljubljenja. Že od samega trenutka sem se počutila zelo dobro. Zelo sproščeno. Zelo srečno. Zelo dobrodošlo. Za vedno. In vem, da bo tako tudi ostalo, z razliko, da se bodo naše vezi in energije poglabljale in razširjale obzorja. Taka in drugačna.