Minilo je že več kot teden dni od kar se mi je podrl svet. Verjetno si bo marsikdo mislil, da pretiravam, vendar bolj kot razmišljam kako naprej in kako je bilo v preteklosti, bolj ne morem verjeti kaj se dogaja.

Pa lepo po vrsti. Pred štirimi leti in 7 meseci sem spoznal dekle, ki sem jo takoj vzlubil - ona pa mene. Do pred kratkim sva živela složno in z veliko ljubezni. Zaradi faksa sva živela vsak v svojem kraju. Ona v Mariboru jaz pa v Ljubljani. To naju ni nevem kako motilo, vedno pa sem sanjal, da se bova po faksu nekam preselila v skupno stanovanje in zaživela pravo družinsko življenje. Seveda sva se ogromno pogovarjala tudi o otrocih (kdaj, koliko, kakšna imena,....). Tu ni bilo nikoli velikih razhajanj. Bila so razhajanja kje bi živela. Jaz sem absolvent faxsa s katerim lahko delam le v večjih mestih Slovenije, ona pa si je vedno želela živeti na podeželju - tako rekoč doma. Oba ob študiju, ker sva absolventa, tudi delava. Tu pa sem začel opažati spremembe - seveda sedaj, ko je takorekoč že prepozno.

Pred približno 3 tedni je bila za vikend pri nas. Prišla je v petek z vlakom v Ljubljano in potem sva šla k meni domov. Nekam na Dolenjsko. Ta petek sem imel srečanje sošolcev in šošolk osnovne šole in do zadnjega nisem mislil iti, ker je pač prišla ona in sem želel večer preživeti z njo.

Pa me je prepričala naj vendar grem, saj jih že dolgo nisem videl. Res sem šel in ob 24h sem jo že klical naj me pride iskat-lahko bi ostal še veliko dlje, a sem šel domov zaradi nje. Doma pa se ni imela kaj veliko pogovarjat. Tako je bilo tudi v soboto in nedeljo. Mislil sem si: punca ima v torek izpit in je vsa žična, pa je malo odsotna. Teden je minil z slabimi komunikacijami - ponavadi sva se pogovarjala po pol ure, uro ali več sedaj pa je bilo 10-15 min in konec. To sem ji omenil pa je rekla: "Saj se vendar slišiva vsak dan". Naslednji viken sem ravno tako želel it domov vendar sem se v zadnjem trenutku premislil in šel k njej (živi nekje na pohorju). Ko sem jo klical in povedal da pridem ni pokazala nobenega navdušenja - tako kot ga je ponavadi. Ker je bilo grdo vreme sem prišel šele okrog 22:30 in ona je že spala saj naj bi morala v soboto vstat že ob 3:35 da bi prišla v službo ob 5h. Ker pa je bilo ogromno snega je ostala doma. Zjutraj sva se ponavadi malo "pocrkljala" tokrat pa je bilo vse skupaj bolj klavrno-ni bilo nobene njene strasti in počutil sem se kot bi bil sam. Sobota je minila midva pa se nisva kaj dosti pogovarjala saj sva delala vsak svoje delo. Jaz kidanje snega ona pa se je zopet učila in pospravljala. Večer je bil zopet bolj klavrn in prav tako nedelja. Ker sem bil vezan na prevoz sem v nedeljo šel od nje že kmalu po kosilu in ko sem ji ob slovesu rekel, da jo bom poklical in da bi se rad pogovoril z njo je samo pokimala. V Ljubljano sem prišel pozno saj smo se na poti še vstavli. In ko sem ji poslal sporočilo naj me pokliče če je še budna ni bilo odgovora. V ponedeljek sva si poslala dve sporočili in ko sem jo klica se ni oglasila.

V torek pa šok: Ob 11:10 sem dobil sporočilo ki se je začelo nekako takole: Odhajam,...Bilo je vsega preveč......Enostranska ljubezen je premalo.... Napisala je tudi da dobim pismo z obširno razlago katerega pa do danes še nisem dobil. Bil sem v službi in ko sem dobil sporočilo se mi je stemnilo pred očmi. Nisem mogel dojemati da je to res. V življenu si nisem mislil da mi lahko to naredi. Poslal sem ji sporočilo zakaj in da naj premisli pa ni bilo odgovora. Vsedel sem se v avto in odšel k njej. Kako sem prišel do firme kjer dela ne vem. Ko je končala z delom sem jo čakal pri avtu in jo prosil, da se pogovoriva pa je rekla da se nimava kaj. Uspelo mi jo je pregovoriti in vsedla se je v avto. Ko sem jo začel spreaševati kako, zakaj, kaj sem ji storil, da se je tako odločila je le rekla, da se je pač njena ljubezen do mene ohladila. Nato pa sem jo vprašal če ima nagledanega drugega. Rekla je: "Ja imam vendar ni še nič resnega". Bilo mi je tako hudo da bi kar umrl. Rekel sem:"Če je pa tako grem pa k vam in poberem svoje stvari" Tu pa je kar z strahom odgovorila:"Ne ne hodi še, daj mi še en teden za premislek." In tako sem odšel nazaj v Ljubljano ona pa domov. Čez teden sem ji poslal še nekaj sporočil na katere mi je odpisala, ko pa sem jo klical pa se ni oglasila. Bistvo sporočil je bilo da pridem jaz v nedeljo k njej da se pogovoriva če je še kaj možnosti, da ostaneva skupaj pa je rekla, da je konec zato sem ji povedal, da pridem po svoje stvari. Odvrnila mi je:"Ti lahko prideš po svoje stvari vendar vedi mene ne bo doma-odmaknila se bom saj nočem gledati kako mi moji domači očitajo-z očitkom me boš gledal tudi ti"

V soboto sem ji še enkrat pisal in jo prosil naj ostane doma, da se pogovoriva vendar me je zavrnila. V nedeljo sem šel k njej domov-ni je res ni bilo. Na obrazih njenih 4 starejših bratov pa se je videlo da že vedo. Njena mama (ki je tudi že vedela) mi je takoj postregla juho - česa drugega tako že 6 dni nisem spravil vase. Ko sem pojedel sem šel v sobo in začel pakirati svoje stvari. Eden od njenih bratov me je vprašal kako je. Odvrnil sem mu, da tako že ve kaj se je zgodilo on pa mi je povedal, da mu je povedala mama. Zvedel sem da ona doma sploh ni povedala kaj se je zgodilo ampak je povedal njen najmlajši brat kateremu sem jaz povedal v torek ker sva zelo dobra prijatelja. Mislim da je zelo žalostno, da bi moral jaz povedat njenim staršem, da me je pustila. Z njenim najstarejšim bratom z katerim sva zelo navezana sva skupaj jokala kot dež. Ob slovesu me je prosil naj obdržim njegovo številko, spet drugi me je vprašal ali lahko pride še kdaj k nam v trgatev v katero je vedno tako rad prišel. Mama pa se mi je na rami razjokala me prekrižala in dejala, da ne razume kaj jo je prijelo in da upa da se bo premislila. Vsi smo si obljubili da ostanemo v stikih in prijatelji. Eden od bratov, ki ne živi več doma me je povabil naj pridem k njemu na silvestrovanje, vendar pa mislim, da ne bom mogel iti - preveč mojih čustev je še vpletenih.

Ko sem pakiral svoje stvari sem našel zapisek verjetno sporočila njene prijateljice, ki mi je dal jasno vedeti, da ima drugega. Priznati moram, da jo še danes ljubim tako kot sem jo takrat, ko je tudi ona mene. Ko pomislim nanjo mi gredo mravljinci po telesu. Nasledni trenutek pa, ko pomislim, da sem jo izgubil se tresem in me tišči pri srcu. Čisto sem zlomljen. Povejte mi kaj mi je storiti. Mar je čas da jo pozabim? Kako naj jo? Koliko časa bom potreboval? Mar sem v čem ravnal slabo? Vem da nisem slab človek nisem pa popoven tako kot nihče ni. Nikoli je nisem varal - niti pomislil nisem na to, tako kot ne da bi nanjo položil težko roko ali vpil nanjo, jo zmerjal.... Nudil sem ji vse, od moralne podpore, ko ji je škripalo do tega da sem ji gdaj dal denar, ki ga je potrebovala-vse iz ljubezni do nje.