Na obrobju se riše zahod milega sonca, tam za obzorjem pa se prebuja noč..
Skozi goloto mogočnih dreves pada senca blede lune in osvetljuje majhno stezico, po kateri se sprehaja zlomljena duša ranjenega srca.

Pod nogami šelesti jesensko listje, v zraku pa je čutiti svežino…

Razgaljena sapica sopiha v ritmu hladu, proti njej pa se z vijugasto strugo vije vonj nakopičene svežine. V ušesih mi odzvanja namišljen zvok glasu, v glavi pa se prepletajo različne misli. Vse globlje me objame noč ter mi posipa pot z zvezdami.


Jesenski večeri so pravo doživetje…in popoldnevi, ko se sonce sramežljivo spogleduje s časom. Komaj topli žarki se razširjajo skozi nebo in skušajo naseliti val topline med osamljene ljudi. Prav kmalu se bo skicirala idila pravljičnega sveta..
Zdaj, zdaj bo snežna odeja prekrila utrujena polja in naselila mir med vse ljudi..
Zadišalo bo po cimetu in vonj vanilije bo presegel razum.. Čudoviti časi.

Naj bo za vse polno miru, polnosti vsakega dne in veselja, zaradi majhnih stvari, ob katerih rastemo in se izpopolnjujemo.