Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/KjeSiBeograd

Kje si Beograd? torek, 20. december 2005 @ 06:15 CET Uporabnik: Pozitivke Lepi so bili njeni spomini na Beograd…. Med obvezno turistično prakso je spoznala tam kar nekaj prijateljev…Še enkrat se je podala tja. Pred kratkim. Da obišče stare »frende« in se ima dobro, kot se zna tolikokrat pohvaliti. Toda že samo pot z vlakom, v tistih nočnih urah, je bila silno nevarna. Sprevodnik jo zelo previdno opozori, da ne sme niti slučajno zaspati. Kajti vso noč so na delu žeparji, ki ti lahko sunejo karkoli, če nisi dovolj pozoren ali samo zapreš oči, kaj šele, da te slučajno odnese v kratkoročni spanec. Zdržala je… Toda če je hotela priti do tja, kot je bila dogovorjena, se je morala odpeljati kar nekaj kilometrov izven centra mesta. »Full fajn, ena pustolovščina več«, razmišlja. Prispe. Niti je prav odprla tista vrata, ko je že lahko zaznala neznosen smrad. Toda trenutno ni bilo druge izbire, zato je mukoma sledila korakom, ki so jo vodili do proste sobe. Morebitni tuš ali nujna potreba sta jo lahko pognala samo v beg, če bi hotela o tem preveč razmišljati. Skratka, skoraj ni bilo stvari, da ne bi bila uničena. Ne samo to. Povsod je bilo opaziti le strašno zanemarjenost, vsaka minimalna higiena jim je tukaj odveč. »Dokler ne vidiš, zelo težko verjameš« pripoveduje. Toda njena uporniška akcija jo žene samo naprej, kajti ničesar ne sme zamuditi… Zato čez dan naredi plan, kako se zabavati čez noč, nekje v centru mesta. Plan se uresniči, toda ob ponovnem prihodu doživi veliko presenečenje. »Nisem te sprejel v ta dom zato, da se zabavaš z drugimi… tisoč petsto dinarjev ali pa ti zlomim nogo« jo nadere nadebuden vratar študentskega doma, sicer njen »frend«. Komaj se zbere, kaj bi lahko vse skupaj pomenilo in seveda »zašteka« njihovo tradicijo. Ko prijatelj zaupa prijatelju, katera je njegova ženska, četudi jo ima samo na očeh… potem pa ta prijatelj pove temu prijatelju, da jo je videl kako govori in se zabava z drugimi… Žal marsikatera balkanska moška miselnost še vedno ne prizna najmanjših kompromisov kar se tiče žensk. Udarci ali »napolje« je moškim še vedno najbližje orodje za zatiranje žensk. Zato, le kaj je hotela, kolikor je zahteval, je rajši takoj odštela, da je imela mir. Čaka jo torej nova akcija. Verjetno si preveč upa, kajti večkrat na dan jo kdo takole opozori… Ne razumejo, da se ona samo zabava, pa kjerkoli že je. Tudi takšno življenje je po svoje zelo zanimivo. Še najbolj poceni je tobak, ki ga nekoliko težje vlečeš - sto petdeset tolarjev stane ena škatlica in čips, sicer čudnega vonja in okusa - trideset tolarjev, vse ostalo so pa cene podobne našim, ugotovi… Toda Beograd živi, predvsem v nočeh, ko je nevarnost še toliko večja zaradi »kafan«, barov in »pjevačic« in tistega, kaj se dogaja zraven… Vendar ona potrebuje novo prenočišče… Komu zaupati, ni bil ravno mačji kašelj, še najboljše, da se zanese na lasten instinkt. Odide s prijateljico in njegovim bratom, ki ji zagotavljata dobro bivanje. Podobna scena, ki zaudarja že pri vratih hišnega praga… Povsod po tleh nametane cunje, vmes pa čiki, star plesniv kruh in koščki smrdljivega mesa, stanovanje pa strahotno mrzlo. Že nekaj let, da so brez gretja. Navajeni so, ne zebe jih… Grozljivka, mar naj bi ostala v tej »štali« celo nekaj dni? Vpraša ju, kje vendar bi lahko prespala, ona dva pa ji pokažeta na posteljo nametano s cunjami in vsem mogočim. Kaj ji preostane? Vrže se na tisti razcefrani stari kavč, nakar jo napade mrzlica. Vojaške »deke« ne pomagajo, da bi se lahko takoj segrela. Toda zaspati mora, čeprav v mrazu in smradu, da ni vedela od česa jo bolj trese. Jutro dočaka vsa skrčena in stisnjena nekam vase, ob mislih na dom pa se ji tako potoži, kot še nikoli do sedaj. Še dobro, da je iz kuhinje dišalo po žganju in čaju, zato se vstane in hvala bogu - ta vroča pijača jo vendarle uspe pogreti. Razmišlja. Naj ostane ali takoj gre. Nič. Odločila se je, da ostane deset dni, pa kakorkoli že bo. Še vedno je ni zapustilo upanje na toplo prenočišče. Zagotovo ga bo našla, morda se pa vrne tisti »frend«, s katerim sta bila ves čas na zvezi, a je moral za dva dni »po poslu«. Naravnost tako se je še isti dan tudi zgodilo. Nova namestitev je bila solidna, tudi okolica je bila zelo prijazna, čeprav se je tudi nahajala skoraj trideset kilometrov vstran od centra mesta. Na vrsti je bilo ponovno soočanje z revščino. Ljudje so srečni, če le imajo za »hleb«. V bližnji trgovini si je hotela kupiti sendvič. Kakšen sendvič? V marketu ni bilo ničesar razen kruha in domačih jajc, drugega nimajo ali že dlje časa niso niti videli, kaj šele imeli. Torej, če hoče vsaj nekaj pametnega za pod zob, se mora odpraviti v center mesta. Povabi še prijatelja, pri katerem je dobila zatočišče ter obema naroči pizzo. Povsem brez okusa, toda cena se ne razlikuje od naše. Jasno – ni ravno njihova specialiteta, čevapčičev in pleskavic pa ne mara… Toda kako neki bi si lahko ta njen »frend« sploh kdaj privoščil pizzo, če se giblje njegova plača takole: »celi dan poslovi, a kinte nigdje«. Kot pizzo-pek bi zaslužil 100 EU, z veliko neskončne srečo, če bi seveda opravljal svoje poklicno delo hotelskega uslužbenca, pa bi lahko zaslužil enkrat več – torej 200 EU. Že dolgo ni jedel ničesar, razen kakšnega obroka pasulja, ki mu ga skuha enkrat ne teden njegova mama. Naučil se je, koliko sme pojesti. Niti približno ne toliko, da bi lahko bil sit, če hoče da ima na dan topel obrok pasulja, ki ga dobi od svoje mame. O hrani ne sme niti razmišljati, ker za njo nima denarja.. Komaj zmore kdaj pa kdaj za tobak - (to je že praznik), kakšno pivo, nujne stroške (elektrika, kurjava), za vse ostalo - četudi spada sem celo najnujnejše, kot je seveda hrana, mu enostavno zmanjka denarja. Kolikor je njemu znano, sta v Beogradu le dve Mercator trgovini, ki nudita vsa tista živila, kjer si lahko napaseš oči. Žal pa v te trgovine ne zahajajo navadni beograjski smrtniki, ker nimajo tam kaj iskati. Država je na psu. Če nisi v službi, ne dobiš nikakršne podpore, razen obveznega zdravstvenega zavarovanja. Biti v službi ali v pokoju (50EU) pa je skoraj eno in isto. Beda na obroke ali počasen samomor se zdi njegovo življenje pri tridesetih letih. Želi stran, kamorkoli, toda kam? Počuti se omejen, majhen in sam brez vsake prihodnosti in zaupanja v življenje. Ne zanima ga politika, ker ni bil nikoli del nje. Toda sedaj jo mora občutiti bolj kot marsikateri najhujši zločinec. »Nekoč nam je bilo dobro, danes pa ima Beograd predvsem bedo, balkanski kriminal in »poslove brez kinte«. Drobtinice blišča ne morejo zasenčiti našega bistva. Težko nam je.« je bil njegov povzetek. Ob slovesu ji iskreno zaželi vse lepo, v upanju, da se kdaj še vrne, toda na koncu doda: »Toliko si lepa i toliko hrabra… Mislim, da se u ovu bedu nečeš nikad više vratiti« Že samo izkušnje teh nekaj dni so povsem spremenile njeno razmišljanje: »Je možno, da sem pred štirimi meseci opazila le tiste drobtinice Beograda; stanovala v enem izmed najboljših hotelov (Best Western...) seveda zastonj, ne samo stanovala, tudi jedla, večji del prostega časa pa preživela v kopališču, odšla v sprostitveni center, obiskala kakšno kozmetičarko, kajti vse je bilo tako zelo poceni. V teh desetih dneh pa so se izgubile vse sledi za bliščem in doživetjem nekega Beograda. Toliko. Rajši se bom vrnila domov, legla v toplo posteljo, v bližnji trgovini pa videla predvsem tisto, kar nujno potrebujem. Ne bom več tarnala zaradi previsokih cen zaradi preobilne ponudbe, opazila bom predvsem vrednost in hvaležnost.« V Beograd, da se bo še vrnila, ker tam se je naučila – kako živeti…in s temi besedami sta se poslovila. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog