Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20051204004719108

Angelu Andreju Lebarju... (2.del) sobota, 10. december 2005 @ 06:14 CET Uporabnik: vilincica Sobota, 19. 11. 2005 Velika Polana Od utrujenosti in nabitosti s pozitivnimi vrednotami, občutki in energijami, sem zaspala nekje med eno in drugo uro zjutraj, tako da nisem utegnila spisati sms do konca, ki je bil namenjen Borutu. Neopazno sem se pogreznila v globoko podkožno razmišljanje in prepustila delo višjim energijam. Zbudila sem se spočita in naspana; ravno to sem potrebovala, ker sem imela nekaj noči za seboj necelostnih zaradi debatnih seans, ki so mi bile prav prijetne in zabavne. Po zajtrku sva z mlajšo Andrejevo hčerko Nino odšli na krajši sprehod po Veliki Polani. Svež in bolj hladen jutranji zrak je prodiral v zaspana pljuča in jih osveževal. Piš vetra naju je nežno božal po obrazu. Korak nama je bil lahkoten in umirjen. Deklica je zelo prijetna, zanimiva in zgovorna sogovornica. Brez občutka kančka strahu ali treme. Je sproščena in zaveda se svojih potencialov in vrlin. Ob njej sem se lahko v trenutku spustila na raven otroka in začutila v sebi izjemno radost, zvedavost in navihanost. Svobodo. Skozi otroške oči, ki so bile na pol že odrasle, sem vase vsrkavala čudovito celoto vasice, ki mi je pustila zelo osebni vtis. Vtis, katerega se bom z veseljem spominjala. Vtis, zaradi katerega se bom z navdušenjem in precejšnjo ljubeznijo vračala v te lepe prekmurske kraje. Vtis, ki me je "prepričal", da bi se tu počutila vedno dobrodošlo in sprejeto. Brez občutka preziranja in drugačnih pogledov. Vtis, kjer bi lahko živela in uresničevala svoje sanje. Zakaj mi je tako všeč? V prvi vrsti zaradi topline in dobrote ter prijaznosti ljudi, ki so odprti, veseli in radovedni spoznavanja svežih obrazov. Imajo zelo bogato kulturno dediščino, o kateri ti z veseljem in z veliko vnemo začnejo pripovedovati. Nanjo so zelo ponosni. Prav ob tem me je "kulturno" stisnilo pri srcu, kajti v mojih rojstnih krajih, kjer je tudi lepo in imamo kar nekaj razgledno-kulturno-zgodovinskih točk, tega niti domačini, kajti šele novinci, ne more(mo)jo občutiti. Škoda. Žalostno. Domačini tudi z navdušenjem pripovedujejo o slastnih jedeh, značilnih za te kraje. Grozno radi kuhajo in pečejo različna peciva (perice, bosman...), katerim se je težko upreti, tako da tu neopazno lahko v trenutku pridobiš nekaj kilogramov. Všeč so mi tudi hiške; nizke, etažne, z različnimi barvnimi "oblekami", z vrtovi in urejeno okolico. Ravno take, kot bi si jaz nekoč eno podobno želela ustvariti. Tudi začutiš notranjo lepoto vsake hišice, le če ob njej postojiš za kakšno minutko ali dve. To je mogoče samo tam, kjer hišice "rastejo" v dlaneh iskrenih, poštenih, nesebičnih ljudi in kjer je še kaj pristne narave. Začutiš mehkobo in nežnost. Kot pogled, ki se zaustavi na bombaževih poljih. Kako čudovita je narava! Če jo znaš čutiti, negovati in spoštovati. In kako čudovito je življenje, kjer ni časa, ni egoizma, ni sebičnosti, ni hinavščine, ni zamer. Življenje je pisan travnik, poln raznovrstne trave, različnih rožic, bilk, ki (kot pravi Telmud),- vsaka bilka ima svojega angela, kateri ji šepeta: "Rasti. Rasti." Ravno tako se dogaja z nami. Le pogledati in poiskati je potrebno ključ, ki odpira zarjavela vrata skrinjice za vstop v našo dušo, ki nam že dolgo časa ne poje več. Prepogosto pozabljamo nanjo, ker smo iz dneva v dan bolj obremenjeni, okupirani, stresorni zaradi tempa življenja in vpliva družbe. Enkrat pa vsakemu človeku "pade kaj na glavo", kot opozorilo, da je prišel čas za spremembo. Tako zunanjo kot notranjo. In slednja je najpomembnejša in zahteva leta in leta dobre discipline, vztrajnosti, optimizma, truda in veselja, z občutkom zavedanja, da smo se mi sami odločili za ta korak; ker si mi to želimo. Zase. Za lepše, srečnejše in bolj čisto in zdravo nadaljno dihanje in uživanje življenja. Brez oziranja in premlevanja o preteklosti in razmišljanja o prihodnosti. Brez ustavljanj ob drugačnih mnenjih, pogledih in razmišljanjih drugih, ki nam kmalu postanejo nevoščljivi. Ker opazijo, kako smo ČUDOVITI. ZDRAVI. SREČNI. NEOBREMENJENI. Pomembni smo MI! In TA Trenutek. Sedaj. In duša nam bo z veseljem ponovno zapela in prepevala čudovite melodije. Za vedno. Komentarji (0) www.pozitivke.net