Svobodnost kot možnost preživeti novoletne praznike v miru, počitku in prijetnem družinskem ter prijateljskem vzdušju, se nam kaže tudi kot vrsta dolžnosti, ki jih doživljamo pogosto kot breme, kajti že nekaj tednov prej je treba misliti na nakupe in praznično zavijanje daril, na obdarovanje, na pisanje in pošiljanje čestitk, ureditev in okrasitev stanovanja in božičnega drevesca ali novoletne jelke z okraski, ureditev svojega izgleda, treba je misliti na izbrane nakupe hrane in pripravo prazničnih kosil ter pogostitev sorodnikov in prijateljev, ki bodo prišli na obisk in voščiti za Božič in za Novo leto. Bleščeče okrašene trgovine ter okrasitve mest, trgov in vasi z lučkami nas na te naše potrošniške dolžnosti opozarjajo in naravnost silijo z reklamami, zvočniki in ponudbo na evforično nakupovanje in zapravljanje denarja, pogosto za nekoristne stvari, ki ustvarjajo pri obdarovancu tudi zadolženost.

Brez motivov ni odločanja in ne svobode. Glavni motiv pri prazničnem odločanju za nakupe je gotovo nek izvotljen občutek, da smo celo leto preživeli v praznem teku, ujeti med službo in dolžnostmi doma, in da je zato treba ujeti pred koncem leta vse, kar smo med letom zamudili ter doživeti kar se da razkošno, intenzivno in bleščeče novoletne praznike. Motivi so vedno povezani z našo osebnostjo, finančnimi možnostmi in vrednotami, ki jih pomenu praznikov pripisujemo in namenjamo. Materialne vrednote, ki se kažejo v dragih darilih ter drago plačanih aranžmajih silvestrskega praznovanja, kar naenkrat postanejo statusni simbol in podlaga za naše ravnanje in odločanje.

Čimbolj nas oblikujejo in uravnavajo hrup in potrošniške dobrine sveta, tem bolj se oddaljujemo od prave in resnične vsebine praznikov, ki bi morala biti obrnjena v naša notranja občutenja, v vrednote medsebojnih človeških odnosov ter občutkov medsebojne ljubezni. Naša volja lahko zaide tudi v protislovje, da s prevelikim kopičenjem samodokazovanja, hočemo z razkošnimi darili pokazati našo moč in najbolj »kulturno« zakrinkano podlegamo potrošniški omami in bahanju.

Pogosto se znajdemo sredi novoletnega praznovanja notranje votli, osamljeni in odtujeni od življenja samega, ker smo praznikom namenili napačno vsebino in pomen. Grozi nam nesmiselnost početja in pogubni absurd, da vso plačo zapravimo za nekoristna darila, namesto da bi sebe in ljudi okrog sebe obogatili in izpopolnili z eno izkušnjo več, da praznikom damo simbolični pomen z majhno pozornostjo, ki pomeni izraz, ki se ne izgubi v mnoštvu dobrin in ciljev ujetosti v materialni svet, kajti s preveč sitimi želodci in nepotrebno kramo, odloženo na police, bomo doživeli le trenutki užitek, neko viseče stanje, ki niha med zadovoljstvom in razočaranjem ter človekovim čutom ne zadošča in ni v posebno veselje.

Živimo v času bogatih daril in zmedenih ciljev. Človek razodeva potrebo, da po možnosti vse dobre lastnosti, ki jih sam pogreša in potrebuje v svojem življenju, projecira v svoj osebni ideal: bogato obdarovati osebe, ki nam nekaj pomenijo in pri tem največkrat zgreši cilj. Ne iščimo nadomestkov za hiranje naših čustev. Poosebljene vrline in odlike, ki se kažejo v dobrih namenih, pokažimo v drobnih pozornostih, ki bodo razveselile srce, ko zahrepeni po spoznanju resnice, da smo nekomu dragi in da smo se z ljubeznijo v duši in očmi prijateljstva spomnili nanj z vejico in svečko, knjigo ali kakšno drugo malenkostjo ter s toplim stiskom roke in dobrimi željami. Srečanja in iskrena voščila so nujnost za dosego notranje sreče v obnavljanju prijateljskih vezi, saj je uresničenje družinske in prijateljske pripadnosti cilj in smisel vsake osebe, ki je obrnjena navznoter s svojo zavestjo in žari navzven s toplino v medčloveških odnosih, ki jih za praznike še toliko bolj občutimo.

Namenimo praznikom goreče iskanje smisla življenja z drobci naše resničnosti, ki se rodijo znotraj nas.