|  Šele ko povežem pripovedovanje svojega očeta Ivana Gašperčiča, črnega brata in moje krajše zapise izpred desetletij z dokumenti in drugimi pričevanji, mi postane slika bolj jasna kaj se je dogajalo v času fašizma in potem na Primorskem. O resnici je mogoče govoriti samo z močjo dejstev. O svojem očetu, črnem bratu sem pisala že v reviji Primorska srečanja, št. 277/8/2004 in v Pozitivkah o njem povedala skoraj vse, kar vem. Med tem sem pridobila še nekatere svoje zapise, objavljene informacije Milana Pahorja in dokumente iz Arhiva Republike Slovenije, ki kažejo kako je IOS (informativno obveščevalna služba) v ilegali delovala tudi proti primorskim domoljubom in izkrivljala informacije na podlagi izjav nekaterih terenskih obveščevalcev.
V rokah imam zapisnik Questure di Gorizia od 27 in 30 decembra 1930, št. N.128/13 di Prot. Ris s predmetovm (oggetto) Asochazione terroristica iredentista Slovena »Črni bratje«, ki govori o zaslišanju in priporu črnih bratov: Pirc Danila, Rijavec Camila, Brezigar Giusta, Brezavšček Miroslava, Torkar Francesca, Skerjanc Agostilija, Bressan Rafaela, Verdikon Giovannija, Žbogar Carla, Gašperčič Giovanija (mojega očeta) in Gorkič Stanislava. O tem je natančneje pisala Dr. Mira Cenčičeva v knjigi o črnih bratih, ki je ravnokar izšla pri Rodoljubni organizaciji Tigr.
Moj oče je zbežal v Maribor zato, ker so fašisti našli na našem domu v Solkanu, v hodniku ukradena kolesa. Ni znano kakšne dokaze so imeli, a dedu je policija zatrjevala, da so kolesa pustili na hodniku tisti, ki so oskrunili fašistično obeležje in da je moj oče, črni brat z njimi povezan. Kakšno vlogo je imel pri vsem tem moj oče, meni ni natančno znano. Dejstvo je, da ga je fašistična policija iskala in da je 22. junija 1940 zbežal v Jugoslavijo (Maribor).
Očeta je ob prihodu domov iz Maribora aretirala italijanska fašistična policija. Na kraju samem oskrunjenega fašističnega obeležja so ga vklenjenega pretepli in odpeljali v goriški zapor. In tako so se za očetom zaprla težka vrata goriškega zapora.
Iz dokumenta štev. III 151003 informativne obveščevalne službe, ki sem ga dobila v Arhivu Republike Slovenije, štev. 677-13-281/04 dne 10.5.2004 (Sodelovanje IOS pred in po drugi svetovni vojni, rekonstrukcije) izhaja, da se je oče vrnil domov iz emigracije v Mariboru dne 16. oktobra 1940 in da je bil na kvesturi v Gorici tega dne zaslišan. V tem dokumentu tedanje IOS piše, da je bil Gasperini (poitalijančen priimek mojega očeta) ovaduh. V letu 1940 je bil v Jugoslaviji (Maribor), kjer si je nabral mnogo podatkov o delovanju četniške organizacije proti Italiji. Ko se je vrnil v Italijo je na kvesturi Gorica 16. 10. 1940 podrobno referiral o vsem, kar je v Mariboru zvedel. Obstoja možnost, da je bil sploh poslan od Kvesture Gorica z zaupnimi nalogami v Jugoslavijo. Tako torej IOS o mojem očetu, domoljubu, ki je bil v fašistični Italiji zaznamovan kot črni brat in je moral zbežati pred aretacijo ter je bil vseskozi preganjan in po fašističnih zaporih. Iz dokumenta Arhiva Republike Slovenije pod isto številko kot zgoraj izhajajo informacije Obveščevalnega centra IOS seznami raznih informatorjev – zaupnikov, ovaduhov in izdajalcev fašistom, ki so našteti po alfabetnem seznamu agenture po kategorijah. Nekatere posameznike med njimi tudi poimensko poznam kot aktiviste in borce NOB. Na tej osnovi lahko rečem, da so po krivici nekateri domoljubi dobili oznako izdajalcev svojega naroda. Tu naj primeroma omenim kakšne posledice so imeli takšni dokumenti v arhivih. Ko se je v mojo rojstno hišo vselil nek povojni funkcionar UDBE in ko sem jaz kot 15-letna deklica poribala skupen hodnik, mi je žena tega funkcionarja, tedanja obveščevalka UDBE zlila vedro vode in mi rekla, naj hodnik poribam še enkrat, ker je bil moj oče fašist. Odveč je govoriti kako sem se počutila v duši. Danes 75 let potem, lahko s ponosom povem, da je bil moj oče domoljub in črni brat in da se je kot 17-letni deček uprl, ker ni smel brati slovenskih knjig in govoriti svojega maternega jezika, ker so mu vsiljevali fašistično intalijansko vzgojo, ker so ljudem spreminjali slovenske piimke in imena in jih s silo potujčevali, podcenjevali z besedo »sciavi« in raznarodovali slovenski živelj, ker so župnije, ki so jih upravljali slovenski duhovniki prešle v roke italijanskih duhovnikov, ker so pred tem fašisti izvršili atentat v palači tržaškega časopisa in je bomba ubila novinarja in ranila tri delavce, ker so leta 1930 zgorele tri šolske stavbe v Škrbini, bližnjem Braniku in Zgoniku, ker so fašisti obsodili na smrt štiri bazoviške žrtve in ker je povsod vladal fašistični teror. Vprašam se ali je sploh kaj čudnega, da so ti mladi ljudje, skoraj še otroci, postali uporniki?
Milan Pahor v knjigi »Fašizem in zatiranje manjšin«, Založništvo Tržaškega tiska 2004, piše, da je januarja 1931 med pregledom nekega stanovanja Slovencev v Gorici policija odkrila risbo, ki je prikazovala uklenjenga človeka na kolenih s sklonjeno glavo; nad njegovim vratom je bil iztegnjen rabljev meč; krvnik je nosil napis italijanskega kralja Viktorija Emanuela III., obsojenec pa je bil »slovenski narod«. Mladega slikarja, ki je naslikal to umetnino veristične smeri, so tako zaprli. Med njegovimi papirji so našli tudi seznam sošolcev. Zaprli so tudi nje. Bilo jih je petnajst in so imeli 10 do 16 let. Priznali so, da so ustanovili tajno društvo »Črni bratje« z namenom, da bi pognali v zrak nek železniški most. Kaj vsega si ne domišlja mlad človek? Mladim zločincem bi moralo soditi in jih obsoditi Posebno sodišče za zaščito države. To bi bil res pravi triumf fašistične diktature: petnajst dečkov od 10. do 16. leta starosti, ki so vsi srkali mleko v fašističnih šolah, obsojeni na dvajset let zapora, ker so nič manj kot »ogrožali ustavni red države«. Musolini je o tem razmišljal dva meseca in nato odredil, da so jih izpustili. Zaradi nasilja, ki so ga bili deležni v zaporu, so bili vsi fantje podpluti, eden od njih, 14-letni Brezavšček je bruhal kri in je nekaj dni kasneje umrl.
Po pripovedovanju mojega očeta so ga fašisti peljali na mesto oskrunjenega italijanskega fašističnega znamenja. In ker oče ni ničesar povedal, so ga na licu mesta pretepli in nato odpeljali v goriški zapor. Tu se je moral sleči do golega. Pobrali so mu vse osebne predmete, ki jih je imel s seboj. Poveljnik zapora je naročil čuvajem, da naj bodo posebno pozorni nanj in da naj ga ne pustijo na zrak. Vrgli so ga v celico, v kateri je bila postelja s slamnjačo in posteljnina. Kot v vseh tedanjih fašističnih zaporih, ki so bili skoraj enako opremljeni, je pri vratih stal umivalnik s posodo za vodo in z vrčem. V kotu je bila kibla za osebno potrebo in odpadke. Ob postelji je bila polica, na kateri je imel jetnik skodelico za juho, vrč in žlico. Ob postelji je bil tudi klin za obešanje zaporniške obleke in brisače. Čuvaj je v celico gledal skoz kukalo in opazoval kaj zaporniki delajo skozi majhno lino. Skoz posebno lino pa so dajali vodo in hrano. V celici je bilo zamreženo okno z rešetkami. Te rešetke je oče po nekaj mesečnem bivanju prepilil z namenom, da zbeži iz zapora, vendar je stražnik to ugotovil z zvokom, ko je udarjal po železni palici in očeta so po 30 dneh prebivanja v samici ob kruhu in vodi kazensko premestili v koprski zapor, kjer je vladal še strožji režim nad zaporniki in še slabše razmere kot v goriškem zaporu. Oče se je počutil v goriškem zaporu strašno ponižanega in tako, kot da je za vedno ujet za velikimi železnimi vrati, skozi katere ne posije niti žarek upanja. Brezdušno je opravljal vsakodnevna zaporniška opravila, to je, da je kiblo dajal vpričo čuvaja na hodnik in da je pometel celico, v kateri je sobival z drugimi jetniki. V zaporu naj bi spoznal tudi pisatelja Franceta Bevka in mu pripovedoval zgodbo o črnih bratih, o katerih je pozneje France Bevk napisal tudi mladinsko povest. Zaradi tega se je počutil še bolj zaznamovanega in je vedel, da fašisti mu ne bodo prizanesli. Zavedal se je, da plačuje tudi za vse kar je o njem zapisala kvestura, ko je bil še mladoletnik črni brat.
Mama je nekaj krat z menoj obiskala očeta v zaporu. Spominjam se, da ga je stražnik pripeljal v nek prostor in da smo se tam pogovarjali. Mama mu je od doma prinesla v zapor tudi kakšen priboljšek. Mama se je večkrat oglasila v zaporu tudi pri uradnih osebah in govorila z njimi o očetu, da bi ga izpustili. Vendar kot uradna oseba je upravnik zapora igral dokaj dvolično vlogo in nazadnje so očeta premestili v Koper. Oče je živel v zaporu slabo, saj so jetniki za prehranjevanje dobili le dva do tri majhne hlebčke kruha po dvesto gramov, skupaj torej največ šeststo gramov. Za kosilo je bil liter italijanskega mineštrona, ki je bil bolj podoben čorbi brez vsakih hranljivih snovi. Kar naprej so ga nekaj slikali, od strani, od spredaj, od zadaj. Jetniki so preganjali dolgočasje in negotovost usode z izdelovanjem raznih figuric in kroglic iz kruha, ker je ostalo očetu tudi pozneje v navadi. Tega se dobro spominjam. Očeta so obhajale zle slutnje, da se iz zapora ne bo rešil. To vem, da je bilo v duši mojega očeta veliko jeze in nemoči. Veliko je razmišljal, vendar v situaciji, v kateri se je znašel, ni videl nobene rešitve.
Od očeta so v zaporu izsiljevali priznanje, da je sodeloval pri oskrunitvi fašističnega obeležja in ga mučili, ker je imel kartoteko črnega brata. Čeprav je zatrjeval, da je nedolžen in da ne ve nič določenega povedati o tem, so ga držali nerazumno dolgo v zaporu, ne da bi ga na podlagi dokazov obsodili. Oče je bil na razne načine psihično mučen, tudi ležanje ob kruhu in vodi na tleh v samici ga ni psihično zlomilo. Kot otrok se spominjam, da je oče imel zelo žalosten pogled in pogosto so se mu orosile oči, ko me je zagledal. Čutila sem, da me ima rad in da si želi vrnitve domov. Vedel je, da se to ne bo zgodilo, ker fašistično kolesje je neizprosno in njegova kartoteka črnega brata, je bila samo še obteževalna okoliščina.
Moj oče je prišel iz goriškega zapora v koprski zapor. Odpeljali so ga na Belveder, kjer je na mestu sedanje osnovne šole in pošte stala velika kaznilnica. Očeta so odpeljali skozi dvorišča, ki so jih zapirala velika železna vrata. Pred vstopom v zapor je zagledal na steni Kristusovo razpelo in prvo na kar je pomislil, je bilo, da ga je Bog zapustil. Stopil je v notranjost kaznilnice, kjer je bil dolg hodnik, ob njem pa celice brez oken. Svetlobo in zrak so dobivale iz temnega hodnika skoz line v vratih. V prvem nadstropju so bile samice. Ker je moj oče bil prestavljen iz goriškega zapora v koprskega zaradi poskusa pobega, so ga v Kopru namestili v temno samico, v kateri je bil ob kruhu in vodi trideset dni. Namestili so ga v samico pritličju, ki je bila manjša celica, še bolj zavarovana kot so bile tiste v prvem nadstropju. Celica je bila gosto zamrežena. Z zunanje strani je imela železno loputo. V notranjost celice je bilo slišati iz oddaljenosti le glasove istrskih oslov, ko so zjutraj prihajale kmetice iz okolice v mesto s svojimi vozovi, vpreženimi z osli. V samici je oče ležal na železni postelji, na lesenih deskah.. To posteljo so pritrdili z verigo na zid in jo zaklenili s ključavnico. V zaporu so politične zapornike tudi mučili. Marsikdo tega ni mogel prenesti in si je vzel življenje. Razmere v tej kaznilnici so bile neznosne. Ob vznožju postelje je bila vzidana polica za jedilno posodo in za vrč z vodo, podobno kot v prejšnjem zaporu v Gorici. V kotu pod oknom je za opravljanje svojih potreb imel jetnik »kiblo« in metlo. Na desni strani, kjer je bi bil zaprt moj oče, je bilo šest celic. Na levi strani pa je bila mrtvašnica z majhnim zamreženim oknom. Trupla mrličev, ki so umrli v posledici mučenja ali zaradi samomora so položili v to mrtvašnico. Klinične smrti ni ugotavljal zdravnik, temveč so zvezali nogi domnevnega mrliča z vrvjo, ki je visel skozi okno. Na tej vrvi je bil privezan zvonec. Če je telo še kazalo znake življenja in se premaknilo je zvonec opozoril, da je jetnik v mrtvašnici še živ. To dejstvo lahko nazorno opiše vsak, ki je prestal koprske fašistične zapore, saj so se vsi bali pretepanja in takšne usode. Če je prišel pretepeni jetnik k zavesti, so ga odstranili iz mrtvašnice smrtno prestrašenega in ga premestili nazaj v celico. Nekaterim se je od trpinčenja naravnost zmešalo, saj so po vrnitvi v celico rjoveli in kričali, da je bilo slišati daleč naokoli.Oče ni mogel spati. Hodil je gor in dol po celici. Bil je še posebej nadzorovan, da ne bi prepilil železnih palic in se pripravljal na beg, kot je to storil v goriškem zaporu. Zato je bil v koprski kaznilnici še bolj nadziran in imel strožji režim. Stražarji so na nek način zabavali zapornike tako, da so tudi v koprski kaznilnici izvabljali poseben zven na železnih palicah okenskih rešetk, ki so bile vdolbene v kamnite okvirje. Oče je zaprosil čuvaja naj mu prinese kakšno knjigo. Nek prijazen čuvaj mu je prinesel italijansko – angleški slovar in oče se je v zaporu kar dobro naučil angleščine. Tudi tu je izdeloval figurice iz kruha. Vendar to ni bilo dovoljeno in čuvaj ga je na to opomnil. To je očetu ostalo v navadi, saj je tudi potem valjal med prsti svaljke ali kroglice iz kruha in izdeloval figurice. Po več mesecih so očeta izpustili na zrak in tudi nekaj zapornikov. Po dvorišču je stopal negotovo in tudi omotičen je bil, saj je v zaporu zelo oslabel zaradi slabe prehrane. Moj oče mi je rekel, da je bilo najhujše ponoči, ko ur ni hotelo in ni hotelo biti konec, da bi nastopilo jutro. S seboj je imel mojo sliko, sliko 4-letnega otroka, ki jo je poljubljal. To fotografijo hranim še danes za spomin in je vsa zlizana. Ko sva se 1960. leta prvič po njegovem odhodu od doma videla v Rimu, mi je to sliko izročil, saj ga je spremljala v najtežjih trenutkih njegovega življenja in mu vlivala upanje vrnitve v družino.
Oče je dobival pisma od doma, vsako pismo ki ga je pisal domov pa je bilo cenzurirano, zato ni mogel domov sporočiti kako mu je. Hrana je bila slaba, voda je bila mlačna, postana in slaba. Posebno ob poletnih mesecih se ni bilo mogoče odžejati s tako slabo vodo. A kljub temu je bil zadovoljen, da se je rešil upravnika goriških zaporov, ki je bil nasilen in surov človek. Prakticiral je, da je od zapornikov z raznimi zvijačami hotel izsiliti, da priznajo svojo krivdo. Obljubljal je milejšo kazen in potikal izdajstvo in ovaduštvo zapornikov med sabo in kako jih je določeni zapornik obdolževal krivde, da bi se sam rešil. Oče se je bridko spominjal kazni v goriškem zaporu, ker ni govoril tako, kot so oni hoteli, da izpove, saj je bil za to zaprt v samico ob kruhu in vodi. Nekatere politične zapornike so iz Kopra odpeljali v druge italijanske zapore, težje politične kaznjence pa kar v rimski zapor Regine Coeli, kjer so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni.
Po kapitulaciji Italije je bil 22. septembra. 1943 deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je bil osebek medicinskih preizkusov. Po vrnitvi ga je domu napadla Varnostno obveščevalna služba, nakar se je v rimski vojaški bolnišnici zdravil šest let in pol. Umrl je v Rimu star 56 let, kjer je moj oče, črni brat tudi pokopan.
|
NE ZAMUDITE
O črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 6. januar 2006 @ 07:48 CET
O črnih bratih
Prispeval/a: sonceživljenja dne petek, 6. januar 2006 @ 11:44 CET
Krivice res žgejo srce, krivice narejene ljubljenim osebam včasih še bolj kot tiste, ki so bile narejene tebi. Mnogokrat razmišljam o tezah komunizma, ki sta jih napisala Marks in Engels.
Komuna kot raj na zemlji brez egoizma - bo človeštvo kdaj doseglo točko, ko bodo neznosne krivice samo še grenek spomin?
Tudi moj dedek je preživel veliko trpljenje in krivico, zaradi načelnosti, zaradi pokončne drže.
Tatjana, naj bodo tvoji koraki skozi življenje brez krivic, naj bi sejali dobroto, ljubezen in pravico, želi pridelek z radostjo v srcu.
Darinka
O črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 6. januar 2006 @ 12:28 CET
hvala za spodbudne in razumevajoče besede, predvsem pa za dobre želje kakšna naj bodo naša dejanja. Kako lepo bi bilo zaupati v zdravo pamet in politično modrost. Nobena vojaška ali politična sila ne more zajamčiti zdrave in srečne človeške družbe, dokler moralne vrednote ne postanejo velesila.
V komunizem smo verjeli romantično in naivno, vendar tudi ta se je kaj hitro izpridil in se mu je šlo samo za prevzem oblasti, neglede na žrtve.
Za genocid človeštva zadošča samo ena napaka stoletja. Soočamo se s skrčeno moralno kvaliteto življenja, ki ima mednarodne razsežnosti.Ta sega v gospodarstvo, produkcijo, ekologijo, politiko in duhovno kulturo. Z vsemi političnimi, strateškimi in idološkimi sredstvi se bojujejo, tu raste tekma in ne popušča. Ne popušča boj za prevlado, igrajo se z ognjem. Kam nas to vodi? Kdor je poskusil vojno pozna nje grozote. Žal, skrčeno moralno kvaliteto mišljenja in življenja nasploh vidimo tudi pri nas doma. Pogosto je izražena tudi v nestrpnosti in nesolidarnosti.
Nazaj lahko gledamo samo zato, da se iz tega nekaj naučimo. Premalo se zavedamo, da je prava blaginja in sreča nekega naroda dosegljiva smo v redu moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih.
Množica nima v rokah krmila države in njene moči. Kaj lahko naredi posameznik? Vsi smo samo neznatni vijaki v tem aparatu, ki se lahko sučejo uspešno samo tako, kakor jih je vdelal sistem. Sistemi pa pogosto postajajo kruta izkušnja.
To pa so narodi lahko izkusili v fašizmu, nacizmu in komunizmu.
Lep pozdrav in samo dobre želje
Tatjana
O črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 6. januar 2006 @ 18:12 CET
Brez besed molče sva se razšla.
Mislil si, da nisi me izgubil.
Vem, da v tebi močna je želja,
da bi objel me in poljubil.
Mar tožno ti je tam od doma,
ko misel name te vzdrami,
ko tožni dež na streho ti kaplja,
usojeno ti je biti daleč, meni sami.
Trkala takrat po tujih bi 'dvereh'
in še in še hodila skozi piš ledeni,
z ognjem v srcu in očeh
zaman iskala bi te skozi mrak megleni.
In ko dež rosi ti v okno kot nekdaj,
se spomniš, kako si me otroka ljubil?
Ko oblak zatemni v Rimu sončni gaj,
se zaveš, da si otroštvo moje izgubil.
O črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 15. januar 2006 @ 11:28 CET
Predstavitev knjige Franceta Bevka in dr. Mire Cenčičeve ČRNI BRATJE in Resnična zgodba o druščini Črni bratje
• Rubrika: Obvestila
• Vpisal: hister - Datum: 14. Januar 2006
Občina ŠEMPETER - VRTOJBA
in Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske
vabita na predstavitev knjige Franceta Bevka in dr. Mire Cenčičeve ČRNI BRATJE in Resnična zgodba o Druščini Črni bratje.
Predstavitev bo v sredo, 18. januarja 2006, ob 17. uri v prostorih Osnovne šole Šempeter.
V predstavitvi bodo sodelovali:
dr. Mira Cenčič avtorica Resnične zgodbe
Franjo Batagelj predsednik Društva TIGR Primorske
Alida Bevk igralka SNG Nova Gorica in vnukinja Franceta Bevka
Rosana Peršolja - sopranistka
dijaki umetniške gimnazije Nova Gorica
mladi člani Beneškega gledališča iz Benečije
Režiser prireditve je Marjan Bevk, sin Franceta Bevka.
Društvo TIGR Primorske je izdajo knjižnega dela založilo in pripravilo kot darilo vsem osnovnim šolam v Sloveniji in zamejstvu, da bi s tem mladim generacijam osvetlili dogodke iz leta 1930, ki so opisani v knjigi. Tega leta je kot žrtev brutalnega mučenja v goriških zaporih izdihnil trinajstletni Mirko Brezavšček, mladi primorski rodoljub.
Domovinska vzgoja njegove žrtve in njegovih mladih tovarišev ne sme prezreti!
Vljudno vabljeni!
Franjo Batagelj Predsednik Društva TIGR
Dragan Valenčič župan Občine Šempeter-Vrtojba
O črnih bratih
Prispeval/a: gabriel s dne nedelja, 15. januar 2006 @ 13:21 CET
Koliko bolečine je KOMUNIZEM, to zlo 20. stoletja, prizadejal
človeštvu, je strahotno in tragično. Ideja kot takšna je v osnovi prekrasna, izvajalci te ideje so bili pa navadni demoni!
Prebral sem knjigo TIGR kakšno leto nazaj. Danilo Zelen in njegovi gverilci so bili pravi borci za svobodo, svetla lučka v času fašizma, ki je brlela v temni noči in dajala upanje ponižanemu narodu. Ustrahovanje teh junakov s strani Komunistične partije je bila najbolj podla svinjarija in izdajstvo, kar jih premore človeštvo. Krivice, ki jih je tem borcem in njihovim družinam prizadel fašizem, niso bile zadosti, še komunisti so morali pristaviti svoj krvavi lonček!
Prav tako tisočem drugim, kot je bil tudi tvoj oče! Dovolj je bilo, da si izrekel napačno besedo ali pa te je kdo iz maščevanja prijavil in so te odpeljali..Tudi moj oče je bil med njimi. Na srečo, preživel pekel Golega otoka. Zaprt kot 19 letni gimnazijec na služenju vojaškega roka. Jaz sem rojen šele daleč po tem in še živi, tragično pri tebi je pa to, da ti svojega očeta skorajda nisi poznala osebno! Da ne omenjam, da je zaradi tega vsak član naše družine imel probleme z nadlegovanjem udbovskega aparata! Razni šolski aparatčiki so na meni kot osnovnošolčku trenirali psihološke prijeme, ki bi se jih jaz globoko sramoval na njihovem mestu!
Takole bom napisal za konec - mogoče bomo lahko "komunistom" kdaj v prihodnosti oprostili, pozabili pa ne bomo nikoli, vsaj jaz ne!
Lep pozdrav! gabriel s
O črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 15. januar 2006 @ 20:05 CET
vsi totalitarizmi so povzročili ljudjem nepopisno veliko gorja in tudi komunizem in prevzem oblasti ter vzdrževanje oblastnikov na položajih, ni bilo brez povzročanja krivic. Veliko nedolžnih ljudi je moralo brez sodnih procesov umreti v Teharjah, Kočevskem rogu, kraških breznih, na Golem otoku, v Dachauskih procesih, po zaporih mučeni, ki so jih bili polni, itd. Ljudem so bile odvzete vse osebnostne pravice, mnogi so morali v tujino. Med njimi tudi moj oče. Zelo težko mi je sprejeti dejstvo, do so bila najplemenitejša dejanja rodoljubov zamolčana in izničena v nič, ves čas prejšnje skupne države, medtem ko so se nekateri bahali in se tolkli po prsih za zasluge za osvoboditev domovine izpod okupatorja in to so bili tisti, ki so imeli rdeče partijske knjižice. Nekaterim so pravili kar "majski hrošči" in tisti so bili po vojni najhujši aparatčiki, da smo ljudje morali plačati krvavi dolg.
Upam, da bodo ljudje enkrat dojeli to enoumje in razumeli resnico v vsej svoji razsežnosti.
Lep pozdrav z upanjem v boljše čase
Tatjana
Mars napada!
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 16. januar 2006 @ 09:06 CET
In podobno velja za Slovenijo – kako je mogoče, da je peščica komunistov (preganjanih in potisnjenih v ilegalo – izrinjenih iz sfere, kjer bi lahko uporabili »demokratične« vzvode za pohod na oblast) moglo prepričati pobožnega, bogaboječega, polpismenega slovenskega kmeta, da se je navdušil za ideje revolucije?!!!! Samo ne recite, da je k temu pripomoglo t.i. revolucionarno nasilje? Komunisti so kvečjemu izkoristili politično bedo slovenskih buržuaznih strank, diktatorsko naravo prve Jugoslavije, ter nevzdržen socialni položaj slovenskih delavcev in kmetov. Predvsem pa, bili so pripravljeni tvegati svoje lastne riti – za razliko ob pomehkuženih buržuaznih lagodnikov in ljubljanskih vatikanskih kikl.
Dejstvo je, da so bili Kardelj, Kidrič, Maček,... tudi prvovrstni nihilisti, demagogi in brezobzirni zločinci, vendar niso padli z Marsa – naplavil jih je tok zgodovine – tisočletne človeške zgodovine, ki temelji na »civiliziranem« izkoriščanju narave in na suženjski eksploataciji nižjih razredov, duhovnem posilstvu velikih religioznih sistemov, na plombiranju možganov – vse to velja še danes in bo veljajo še naprej (konec koncev se je celo sam komunizem spreobrnil v absolutno nasprotje svoje lastne ideje in tudi Stalin ni začel svoje kariere z branjem Kapitala, marveč je v svoji mladosti študiral teologijo). Lucidni filozofi, kakršen je bil nedvomno Karl Marx, so to odlično razumeli. Zato prav takšne filozofe danes izganjajo iz knjižnic in iz univerz, namesto njih pa v ospredje stopajo cerkveni dohtarji, razni »pastoralci« in neoliberalni apologeti. Kdor si domišlja, da je s t.i. demokracijo napočil nekakšen konec zgodovine, da razrednega boja ni več – ta živi v bridki iluziji. Spreminjajo se samo pojavne oblike izkoriščanja, malo več je korenčka, palica pa ravno toliko, da požene strah v kosti. Izvajanje gospostva je postalo bolj rafinirano, sužnji hlapčujejo z mazohističnim užitkom.
Danes je seveda pljuvanje čez mrtvega rdečega zmaja zelo pripravno, še posebej za tiste, ki nujno potrebujejo kakega sovražnika, da upravičijo korist mučeništva in obstoj svojega pastoralnega klero-kapitalističnega podporništva. Če komunizma ne bi bilo, potem bi ga bilo potrebno iznajti, v vsakem primeru pa ga je dobro vzeti iz naftalina, malo reciklirati in potem strašiti z njim. Tako kot je Orson Welles strašil Američane z Marsovci v sloviti radijski igri Vojna svetov. Marsovci, ptičja gripa, AIDS, SARS, komunizem, terorizem, biološko orožje, Al Kaida... kako primerno za strašenje! Na drugi strani je vedno ZLO in HUDIČ, naša stran pa pripada DOBROTI in BOGU!
Hlapčevati na strani »dobrih gospodarjev« je lažje.
Mars napada!
Prispeval/a: gabriel s dne ponedeljek, 16. januar 2006 @ 12:03 CET
Brez skrbi, sem prebral vse kar navajaš, tudi nisem govoril o tem, kako lepo nam je danes ali pa kako lepo je bilo brezpravnim in teptanim pred prihodom komunizma v Rusiji in pri nas, ter med vojno! Govorim o tem, kako po nepotrebnem so uničevali lastne narode, tako v SZ kot v Jugoslaviji, potem, ko so že globoko bili vsidrani na oblasti! Se pravi po 2. svetovni vojni! Zakaj je bilo potrebno vse to, če jih je ta isti narod "imel tako rad"!? Zakaj so morali trpeti večinoma tisti, ki jih je že fašizem in nacizem uničeval!? To je tisto demonsko, pa ne z Marsa, ampak pri nas se je to dogajalo!! Ali pa si šele pred kratkim prišel v Slovenijo, mogoče z "Marsa"!?
S spoštovanjem! gabriel s
O črnih bratih
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 16. januar 2006 @ 21:28 CET
"Filozofi so vedno razlagali svet različno, bistveno pa je spremeniti ga," je bila vodilna misel Marxa v njegovem celotnem delu. To je njegov še danes pogosto citiran stavek.
Marxa sta močno preganjala stiska in beda njegovega časa. Začetek industrializacije v Veliki Britaniji je ustvaril novi razred ljudi, proletariat, razred ljudi brez imetja. Na obzorju je bilo slutiti izkoriščanje in obubožanje človeških množic.
Sočasno pa je šlo še za drugačen razvoj. Porajajoča se znanost je vse bolj raziskovala naravo in odkrivala njene skrivnosti. Vedno več ljudi se je odvračalo od usmerjenosti na onostranstvo; z vso energijo in iznajditeljskim duhom so se lotili preoblikovanja zemeljskega življenja.
Posledica je bil vsakovrsten tehnični in industrijski razvoj. To je bil čas industrijske revolucije, čas silovitega prodora. Misel na raj, ki neuničljivo živi v človekovem srcu, se je na zemeljskem svetu skoraj sama od sebe preusmerila v prihodnost. Pomembno je bilo narediti uporabne še neodkrite zaklade, skrite možnosti in energije v naravi in človeku za življenje v tostranstvu.
Tako si je človek ustvaril novo podobo samega sebe. Leta 1842 je izšla knjiga, ki je na predstavljv način razgibala evropske takratne duhove. To le bilo delo Ludwiga Feuerbacha: "Bistvo krščanstva". V tem delu avtor briljantno razlaga, da je religija samo projekcija hrepenenja človeka v atmosferi, da sta Bog in Kristus lastnost človeka, ki projicira navzven. Feuerbach usmeri človeka samega na samega sebe in ga poziva, naj spozna in razgrne svoje lastno pravo bistvo. Vsi ideali religije po Feuerbachu niso nič drugega kot pravo bistvo človeka. Toda kot "človeka" pozna Feuerbach samo materialnega-snovnega človeka, ki ga zaznavamo s čutili. Friedrich Engels, tovariš Karla Marxa, je kasneje pisal o Feuerbachovem delu: "Osvobajajajoče delovanje te knjige moraš doživeti sam, da bi si lahko o tem ustvaril predstavo. Takrat je bilo navdušenje vsesplošno.
Raziskovanje in osvajanje novih dežel po vsem svetu je še naprej netilo silno usmeritev v prodor. Tako je povsem razumljivo, da se je vizija popolnosti zasidrala v podobo zemeljskega življenja in sveta. "Podredite si svet". Vizija se je tako povezala s humanizmom. Protislovlje, ki je v tem, da je bilo z novim prodorom nejtesneje povezano obubožanje in nastanek proletariata, je na zemeljski nači postalo uporabno: ravno proletariat naj bi bil v prihodnosti razred osvobojenih. Humanizem, emancipacija človeka v zemeljskem, se je končno zdela blizu uresničitve.
Pesnik Heinrich Heine, sodobnik Karla Marxa, je usmeritev v prodor pojasnil z naslednjimi verzi:
" Novo pesem, boljšo pesem,
o prijatelji, vam hočem zapeti!
Že tu na zemlji hočemo
kraljestvo neba zgraditi."
Vendar pa tedaj še niso mogli vedeti, da bi borba človeka, postati pravi človek na naši zemeljski življenjski ravni bivanja, naletela na neprehodno mejo in bi ta prizadevanja to mejo prekoračiti, privedlo do samouničenja. Marx in njegovi nasledniki so predpostavljali, da bi človek lahko iz sebe samega razvil še veliko psihičnega bogastva in si tako podredil iz naravnega kraljestva silne vire. Da bi prizadevanje, povsem izkoristiti naravni potencial, nazadnje preobremenilo človeka in naravo ter ju pripeljalo do "ubobožanja", tedaj bojevniki za to idejo še niso spoznali.
In še mnogo drugega niso mogli vedeti. Metoda razvoja pravega človeka je po Marxu metoda kritike; merjenje zemeljske resničnosti z idejo tistega, kar naj bi bilo in borba proti vsem oviram, vsem oblikam zatiranja, ki so v nasprotju s pravim človekom. To borbo so vodile kasnejše komunistične partije. Le kdo bi lahko sredi prejšnega stoletja vedel, da se bo boj za osvoboditev končal z zatiranjem naroda v imenu komunizma? Markx in Engels sta hotela premagati zakon nasprotja. Izhaja sta iz tega, da bi se v komunistični družbi porazgubila "antagonistična nasprotja".
Toda, svet, v katerem živimo, nam pokaže v nekem trenutku svoj pravi obraz. Po intenzivnem in bolečem prizadevanju za popolnost na tem svetu lahko človek pogleda v njegovo notranjost: bil je, je in bo svet nasprotij, svet vzpona, razcveta inm zatona, svet borbe in smrti. Zakona dvojnosti komunizem ni mogel in ga ne more premagati. Temeljni zakon našega naravnega reda je, da se najbridkeje uresničuje na tistih, ki ga hočejo premagati na tem svetu. Kominizem je s svojim prizadevanjem prinesel na svet neskončno tpljenje, a tudi globoko segajočo izkušnjo.
KARL MARX:
V zgodnjih dokumentih Karla Marxa je zaslediti nekaj visokih idealov, ki so ga poduhovljali, a tudi notranje boje, ki jih je preživljal. V maturitetnem spisu, v katerem razmišlja o izbiri poklici, pravi: " Vsak ima pred očmi cilj, ki se mu zdi velik, ki tudi je velik, če ga vodi njgloblje prepričanje, najbolj notranji glas srca, kajti božanstvo ne pusti zemeljskega nikoli povsem brez vodstva; govori tiho, vendar zanesljivo." Nadalje še piše: "Glavni umerjevalec, ki nas mora voditi pri izbiri stanu, je blagor človeštva, naša lastna dopolnitev za blagor sveta okrog sebe."
Nasproti tem mislim, ki se zaupajo božanskemu vodstvu, stoji močan konflikt z božanskim. V eni od njegovih pesnitev iz istega časa "Molitev obupanca" piše:
" Bog mi je vzel vse,
me potisnil v prekletstvo in jarem usode,
njega svetovi pogrešajo vse-prav vse!
Le eno ostalo je, saj maščevanje tu je še!"
Leta 1837 opiše Marx v pismu svojemu očetu notranjo borbo in hkrati smer, ki naj bi v prihodnje zaposlovala njegove misli: "Zastor je padel, raztrgal je moje najsvetejše in treba je postaviti nove bogove. Od idealizma....sem prišel do tega, da sam iščem idejo v resničnem. Če so bogovi prej prebivali nad zemljo, so sedaj postali center ta - iste."
Marx se je boril za združitev božanskih idej z zemeljsko resničnostjo. Pri tem ga je do dna duše zaznamoval spopad s Hegovo filozofijo. Zanj je bila to borba z vsezajemajočim filozofskim sistemom, ki so ga v takratnem času imeli za zakljućek in krono filozofije. Zato je bila borba za Marxa skoraj samouničevalna. Z ogromno energijo se je boril za to, da bi obrnil pole bistvenih značilnosti. Osnova vse biti je zanj "ideja", ki je najvišja in prava resničnost,iz katere se razginja vse. V naravi je ideja zunanja, v duhu pa se vrne nazaj k sebi. Hegel postavlja vse pojave v gibanje duha. Razvoj vse biti se dogaja po njegovem umevanju v nasprotjih. Z igro nasprotij se razvija vse dalje, dokler nekoč ne doseže najvišje oblike in se absolutni duh, ideja, vrne nazaj k sebi.
V omenjenem pismu očeta Marx piše: "Bral sem fragmente Heglove filozofije, katere groteskna skalna melodija mi ni bila všeč." Marx je videl kot prepad globoko protislovlje med harmonijo in zaprtostjo filozofskega sistema ter resničnostjo življenja v državi in družbi. Zaradi tega protislovlja je trpel, to razhajanje med idealom in zemeljsko resničnostjo je ustvarilo v njem napeto oddaljenost njegovega celotnega življenjskega dela. Marx si je prizadeval filozofijo "dvigniti" s tem, da jo je hotel uresničiti na zemeljski ravni.
Filozofija naj bi se udejenila. V protislovju med stvarnim življenjem in visokimi ideali filozofije je videl vzrok samoodtujitve človeka. Po Marxu človek ne živi v svojem "pravem stanju, ni še dosegel samouresničitve. Ob takem izražanju postane jasneje, kako zelo je nanj delovala ideja o pravem človeštvu, kako zelo je nanj vplivala podoba duševnega človeka. Silno prizadevanje, da bi posredoval podobo popolnega človeka, kaže, da je sprejel pobude iz božanskega sveta, da se ga jem dotaknil praspomin na prvotno božje stanje. Vendar se ni spraševal, od kod prepričanje, da obstaja pravo človeštvo, kar bi bilo primerno, saj naš svet in naravni red ni še nikoli proizvedel takega človeškega stanja.
Marx ne gleda v notrajnost svojega bistva, ne gleda duhovnega jedra, izvor čiste podobe, ampak poveže idejo, ki ga poduhovlja, izključno z zemeljskim človekom iz mesa in
krvi. Na ta način želi ponovno postaviti na noge "na glavi stoječega Hegla". Resničnost je zanj samo konkretna, "stvarna" resničnost, zemeljski človek ima zanj predispozicijo za "pravo" človeštvo. V zenmeljskem razvoju nasprotij pa mora svoje pravo bistvo seveda še oblikovati.
V Marxovi predstavi se je sočasno razgrinjala tudi podoba "prave države", v kateri je državljan sam "skupnost", občestvo, "socializirani človek". Ločitev od zasebnih in splošnih priložnosti skupnosti je odpravljena, posameznik bo splošno bitje, pomeni, postal bo lastno splošno bitje. Človek postane pravo rodovno bitje. Tako skupnost imenuje Marx "prava demokracija". Njena ureditev je istovetna s "samodločanjem naroda". Na tak način postane posameznik eno z vsemi ostalimi.
Resničnost se je po Marxu spremenila v popoln razum.. Torej ni več razlike med državo in individiumom. Posameznik se s svojo posebnostjo zlije s skupnostjo. Markx ima vizijo "brezrazredne družbe", v kateri ni več razlike med tistimi, ki imajo in onimi, ki nimajo. "Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah"", tako se glasi vladajoči princip take družbene ureditve. V njej se lahko človek popolnoma uresniči s svojim lastnim delom.
V zgodovinskem procesu se je po Marxovem naziranju oblikovala človeška svoboda. "Razum je bil od nekdaj, vendar ne vedno v razumski obliki". Iz "oblik obstojoče resničnosti" se bo "razvila prava resničnost". Naloga zgodovine je utrditi "resničnost tostranstva". Marx govori o " filozofskem nastajanju" sveta. te ideje so nadalje oblikovale kasnejše komunistične partije. Kako izgleda komunizem in kakšen tip človeka naj ga oblikuje, nam posreduje stavek iz statuta nekdanje KP SZ: "Komunizem je visoko organizirana družba ljudi z visoko zavestjo, ki delajo svobodno, v kateri bo obstajalo družbeno samoopravljanje; v njem bo postalo delo za dobro družbe življenjska potreba, zavestna nujnost in vsak bo uporabil svojo sposobnost v korist naroda".
Te viziije in predstave so bile isposojene iz univerzalnega duhovnega nauka. To je stanje zavesti človeštva, ki je bil poleg marksistov za komunizem, kaj drugega kot do materije upognjen hermetični princip, "ki sprejme vse, vse odda in s tem vse prenovi"'
Poznamo proces samouresničitve človeka, pot, po kateri moramo iti proti svobodi. Pot preobrazbe človeka, bi lahko označili kot "filozofsko nastajane" substance človeka. Do podrobnosti lahko sledimo temu, kako je Marx v materialni svet prestavil uresničitev ideala, do česar pa poti Duhovnega nauka lahko pride le s prehodom v božji svet. To je storil tako, da je zanikal izvirni greh in je videl izključno človekovo domovino v svetu materije.
Se opravičuje za tale predolg komentar, a drugače ni šlo.
Lep pozdav vsem in vse dobro,
Miran.
O črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 20. januar 2006 @ 23:12 CET
knjiga Črni bratje, povest in resnična zgodba Franceta Bevka in Dr. Mire Cenčičeve je bila predstavljena v Šempetru in Novi Gorici. Knjigo lahko dobite pri Rodoljubni organizaciji TIGR (gl. spetno stran).
V zvezi s Črnimi brati napovedujem objavo prispevka na Pozitivkah "Narodna zavest in domovinska vzgoja mladih".
Tatjana Malec
O črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 22. februar 2006 @ 09:34 CET
ČRNI BRATJE
(Odgovor na članek KO borcev in udeležencev NOB Solkan z dne 21.2.2006)
Vprašam vas ali je res naključje, da je bil članek Krajevne organizacije borcev in udeležencev NOB Solkan o mojem očetu Gašperčič Ivanu, črnem bratu objavljen v Primorskih novicah prav na dan komemoracije ob 75-letnici smrti črnega brata Mirka Brezavščka , Bevkovega Jerka (22.3.1917 - 21.2.1931) v Gornjem Cerovem v Goriških Brdih in na dan predstavitve knjige Črni bratje, povest in resnična zgodba Franceta Bevka in Dr. Mire Cenčičeve v Znanstveno-raziskovalnem središče Univerze v Primorskem v Kopru, kjer živi hči Ivana Gašperčiča. Zares nenavadno naključje in lepa popotnica slavnostnima dogodkoma na pot.
V pismu bralcem je cela vrsta neresničnih in pavšalnih ocen, ki niso verodostojne in ni znano iz katerih virov jih je KO Solkan črpala. Resnična zgodba Črni bratje je oprta na vire, ki so v knjigi korektno navedeni.
Nikjer ni v knjigi navedeno, da je Zavezniška vojaška uprava (ZVU) obsodila večjo skupino Solkancev na zaporne kazni. Zakaj ustvarjati v Solkanu zgrešeno mnenje, da so bili v sabotažni skupini, ki jo je vodil Edvard Mielniczek Solkanci. V knjigi piše, da je Zavezniška policija nekatere nasilneže aretirala in da so bili zaprti v Trstu. Razen za Edvarda knjiga za nikogar ne navaja podatkov in niti ni znano kdo naj bili v tej sabotažni skupini, ki je napadla mojega očeta.
Ivan Gašperčič je bil žrtev fašizma, nacizma in komunizma. To je nesporno. Žrtev komunizma pa ni bil zato, ker naj bi le ta preganjal narodnjake, temveč zato, ker je bil iz premožnejše trgovske in posestniške družine, ki je bila nevarna tedanjemu režimu in zato ker so bili v njegovem političnem dosjeju lažni podatki jugoslovanske povojne tajne policije, da je ovaduh in da je v letu 1940, ko je moral emigrirati v Jugoslavijo (Maribor), nabral mnogo podatkov o delovanju četniške organizacije proti Italiji… Obstoja možnost, da je bil poslan od kvesture Gorica z zaupnimi nalogami v Jugoslavijo. Takšne arhivske dokumente sem pridobila iz Arhiva RS. Tako zaznamovane osebe pa je povojna oblast likvidirala.
Pismo KO navaja, da je opis dogajanj v Solkanu lažen in v nasprotju s takratnim družbenopolitičnim delovanjem. Pisec članka pa ne pove v čem in v katerem delu je v nasprotju s takratnim družbenopolitičnim delovanjem in v čem je konstrukt., ki je služil avtorici zgolj za prikaz zahrbtne in negativne vloge slovenskega komunističnega vodstva v boju Primorskih Slovencev za priključitev k matični domovini.Takšne pavšalne trditve se mi zdijo čista demagogija, pisana v slogu preživelega časa, zlasti pa poudarjanje družbenopolitičnega delovanja kot nekaj nezmotljivega. Delovanje slovenskega komunističnega vodstva naj obelodanijo ideološko neobremenjeni zgodovinarji in ne spada v takšne razprave in opravičevanje.
Moj oče Ivan Gašperčič je bil napaden na svojem domu s strani Edvarda Mielniczeka s skupino ljudi, katerih imena ne vem, z namenom likvidacije. Za enega udeleženca, ki naj bi bil z Edvardom, vem iz katere hiše naj bi bil, ne vem na njegovega imena.
Moj oče je bil zasledovan in iskan tudi v Rimu v času Dachauskih procesov, udrli so v stanovanje in iskale so ga osebe, ki so hodile čez mejo izvajati različne naloge, za katere jih je zadolžila Ozna v sestavu formiranih enot Knoj-a. Zaradi zasledovanja in napada v njegovem stanovanju je moral celo spremeniti svoje bivališče v Rimu. Očetov naslov pa so dobili v pismu, ko so pošto cenzurirali. Zakaj je bil oče zasledovan in napaden pa najbolj vedo tisti, ki so njegovo iskanje in napad naročili. Znano je, da to ni bil osamljen primer.
Kdo je bil v Coroneu zaprt razen Edvarda Mielniczeka ne vem, vem pa da naj bi bil zaprt še nek Solkanec, ki naj bi bil udeležen pri napadu mojega očeta na njegovem domu. Edvard si je ob fizičnem napadu mojega očeta, pri begu zlomil nogo in bil sojen. Hišo tistega, ki naj bi sodeloval v Edvardovi sabotažni skupini pa lahko s prstom pokažem, ker so me kot otroka, ne da bi vedela zakaj, vabili in me spraševali po mojem očetu in kasneje mi je mama povedala, da naj bi njihov sin sodeloval pri napadu mojega očeta in da so prizadeti, ker je potem bolan umrl. To je vse kar vem.
Knoj, Ozna, Udba in policija so vedno delovali v Žabjem kraju. Od kje so delovali pod Zavezniško anglomeriško upravo je irelevantno, vendar delovali so. Splošno znano je, da je Ozna po vojni sestavljala sezname, ti seznami so šli na potrditev na Knoj, ki je imel prevozna sredstva in tiste, ki so likvidirali. Med naloge Knoja je spadalo zasledovanje, zasede, preiskava hiš in identifikacija oseb, aretacija osumljencev ter likvidacije. Te stvari so splošno znane in zgodovinsko dejstvo.
Iz Male splošne enciklopedije, ki jo je izdala Prosveta Beograd (stran 381), enciklopedija govori: Ob koncu vojne je bilo v Knoj-u 7 devizij in 3 samostojne brigade, po vojni pa sta bili v sodelovanju z organi državne varnosti in narodne milice ter ob pomoči družbenopolitičnih organizacij in ljudstva osnovani še dve diviziji Knoj-a, ki so vodili neusmiljen boj za uničenje kontrarevolucionarnih organizacij (ustašev, četnikov, belogardistov, itd.) in tujih vohunskih centrov na jugoslovanskih tleh. Januarja 1953 je bil Knoj razpuščen, njegove naloge pa je prevzela narodna milica.
Edvard je po vojni organizirano deloval v sklopu povojne oblasti, ne samo v primeru mojega očeta, temveč tudi v drugih primerih za kar obstajajo priče. Edvard je mojo družino po vojni nadzoroval, hodil k nam na dom poslušati ruske postaje na radio znamke 'Kosmaj' ter je politično nadzoroval in poizvedoval o merebitnih novicah o očetu. Celo v Poberajev mlin me je otroka klical, mi dal vrečo bele moke z namenom, da bi kaj izvedel od mene. Vse to se je dogajalo po vrnitvi Edvarda iz Coronea.
O Ivanu Boltarju ne bom komentirala, ker ne vem kdo je, nikoli ni bil imensko omenjen na nobenem mestu v zvezi s to zgodbo, očitno gre za zmoto pisca pisma ali nepravilno uporabljene vire.
Moje mnenje je, da se s takšnimi neresničnimi trditvami iritira javno mnenje domačinov, krivi podobo o mojem očetu in žali tudi mene, ki sem veliko potrpela.
Premoženje v Solkanu je prišlo v državne roke v nasprotju s tedanjo zakonodajo in je bilo na podlagi zakona o denacionalizaciji s pravnomočno sodno odločbo denacionalizirano.
Pismo KO, kot odziv na knjigo Dr. Mire Cenčičeve Črni bratje temelji na nepreverjenih informacijah pri tistih, ki bi lahko dali ustrezna pojasnila. Ko je KO borcev Solkan razpisala v Solkanskem časopisu 1001 dne 24. 3. 2005 poziv za zbiranje podatkov o mojem očetu, sem poslala na KO borcev, KS Solkan in na Primorske novice pismo, da se z zbiranjem podatkov na tak način ne strinjam in da podatki, iz prispevka dr. Mire Cenčičeve iz Mladike, objavljeni iztrgano v Solkanskem časopisu, izkrivljajo podobo mojega očeta. O svojem očetu sem napisala obširen življenjepis, opremljen z arhivskimi dokumenti in če KO borcev Solkan zanima kakšen podatek o mojem očetu ter z njim povezanimi osebami in delovanjem, ki so pomembni za zgodovino Solkana, mi lahko sporoči, da jim ga posredujem.
Odgovora KO borcev Solkan na moje pismo nisem nikoli prejela.
Krajevna skupnost Solkan in Primorske novice niso objavile mojega odprtega pisma z dne 30.marca 2005, naslovljenega na KO borcev in udeležencev NOB.
Če bi se prej razjasnile določene stvari, ne bi prišlo do takega zavajanja javnosti, kot se je primeril s pismom Zdravka Bašina, v imenu KO borcev in udeležencev NOB, objavljenem v Primorskih novicah 21. 2 .2006.
Hči črnega brata
Tatjana Malec
O črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 22. februar 2006 @ 11:43 CET
Črni bratje - najstniki v boju zoper fašizem
Marjan Bevk, sin pisatelja Franceta Bevka in uveljavljeni režiser, načrtuje odrsko postavitev besedila - So bili Tigrovci teroristi ali borci za svobodo NOVA GORICA - Društvo TIGR, društvo za negovanje rodoljubnih tradicij, je v Novi Gorici predstavilo novo knjigo z naslovom Črni bratje. Knjiga je ponatis povesti Franceta Bevka in zgodovinski oris enega najbolj trpkih obdobij primorske zgodovine – medvojnega italijanskega fašizma.
GORIČANI IN PRIMORCI,
jutri v četrtek 23.2.2006 ob 18. uri bo v novogoriški knjižnici
predstavitev knjige ČRNI BRATJE - POVEST IN RESNIČNA ZGODBA Franceta Bevka in Dr. Miroslave Cenčičeve.
V A B L J E N I !
Najnovejše novice o črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 24. februar 2006 @ 16:43 CET
vsi ki redno prebirate na Pozitivkah o ČRNIH BRATIH si oglejte najnovejši obširen komentar o tem kaj se je dogajalo včeraj, 23.2.2006 v Novi Gorici, objavljen k prispevku
V SPOMIN NAJMLAJŠEMU MUČENIKU (O Mirku Brezavščku)
Navedeni komentar je objavljen tudi na forumu Rodoljubne organizacije TIGR tako, da si ga lahko tudi tam preberete in lahko komentirate.
K zgoraj navedenemu prispevku je objavljen tudi odgovor Dr. Mire Cenčičeve in odgovor hčere črnega brata Tatjane Malec.
Lep pozdrav
Tatjana Malec
Najnovejše novice o črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. februar 2006 @ 11:16 CET
ODPRTA TRIBUNA
Zamolčanosti ob rob
Razmere, v katerih živimo Slovenci zadnji dve desetletji, so ustvarile tudi vsebinsko in idejno drugače zastavljeno zgodovinopisje. Razlikovati se želi od tistega, ki je pred tem obvladovalo prostor in čas. In vendar...V lanskem letu je tudi vladni vrh zelo očitno posredoval smernice, kako naj se piše slovenska zgodovina 20. stoletja (govora J. Janše na Mali gori - 27. 4. 2005 in v Portorožu - 16. 9. 2005). Taka napotila niso za Slovence prav nič novega, saj je podobno metodo, a z drugače zastavljeno usmeritvijo, zapovedal na 2. kongresu slovenske komunistične partije (1948) Miha Marinko.
Novo slovensko zgodovinopisje, pravzaprav njegov del, kot da se ni ničesar naučilo iz izkušenj, ponavlja metodo predhodnih časov, le da so se danes vloge zamenjale. Raziskovalna gorečnost in spodbude so predhodnim časom zelo podobne, obračun z njim je popoln, ocene so pogosto skrajne in ideološko obarvane. Veliko takih ugotovitev spoznanj daje tudi prebiranje nekaterih objav o tigrovskem gibanju. Problematika Tigra resda dobiva sedaj drugo mesto v zgodovinskem spominu, potem ko je bila prvih dvajset let po končani drugi svetovni vojni v matični domovini postavljena bolj ob rob dogodkov. Ni se mogoče znebiti občutka, da postaja to primorsko uporno gibanje v demokratični Sloveniji idealna opora za obračune s komunizmom in tako posredno služi še vedno aktualnemu političnemu boju današnjih dni na Slovenskem, polemičnemu srečevanju med tako imenovanimi silami pomladi in silami kontinuitete. In tako smo že pri mnenju publicistke Mire Cenčičeve, da se »v medijih iz ust pomembnih politikov in tudi nekaterih zgodovinarjev pojavljajo podtikanja, da je tigrovstvo mitologija, da ni bilo zamolčano in da je bila tigrovska organizacija teroristična in projugoslovansko usmerjena.« (Primorski rodoljub 12/2005, štev. 14, str. 18).
Ta zapis je pobudilo pisanje pravkar omenjene avtorice, in sicer v besedilu, ki spremlja ponatis Bevkove mladinske povesti Črni bratje, posvečene dejavnosti skupine mladih primorskih antifašistov v letih 1930-1931. V slogu, ki označuje njene predhodne objave, sporoča, da so bili Črni bratje »v povojni zgodovini prav tako zamolčani kakor TIGR.« Taka trditev je neresnična, saj se je spomin na Črne brate ohranjeval tako v književnosti kot v publicistiki. France Bevk je svojo povest izdal leta 1952, pet let nato je izšla v enajsti knjigi Bevkovega izbranega mladinskega dela, ponovno leta 1974. Knjiga je še za Bevkovega življenja doživela več prevodov, med leti 1954-1968 je sedemkrat izšla v srbohrvaškem prevodu, pa tudi v makedonščini (1955) in celo v turščini (1967). O Črnih bratih so pisale tudi publicistične in znanstvene objave. Omenjene naj bodo le nekatere, kot na primer Zorka Jelinčiča in Alberta Rejca v Jadranskem koledarju za leto 1965, Cirila Zupanca v TV-15 (25. 2. 1971), Juša Turka v Nedeljskem dnevniku (15. 8. 1976). Črni bratje so omenjajo tudi v knjigi Milka Štolfe Med briškimi griči je posijalo sonce (Ljubljana 1963), v Vodniku po partizanskih poteh (Ljubljana 1978) in še drugod. Znanstveni uporabi je bila namenjena objava arhivskega gradiva o Črnih bratih (karabinjersko poročilo 27. 12. 1930), pripravil jo je Vjekoslav Bratulić v Vjesniku historijskog arhiva u Rijeci (1961-1962). Cenčičeva ta dokument citira, vendar ne napiše, kje ga je našla. Tudi Bratulićeve objave ne navaja, morda zato ne, da ne bi s tem podrla svoje trditve o zamolčanosti Črnih bratov. Velika pomanjkljivost je, da ne navaja dela Milice Kacin Wohinz Prvi primorski antifašizem (1990); knjiga je temeljno za poznavanje ilegalnega protifašističnega delovanja na Primorskem med obema vojnama. Pač pa se avtorici »resnične zgodbe« o Črnih bratih zdi primerno omeniti knjigo Tamare Griesser Pečar o razdvojenem narodu (2004). Knjiga nima s Črnimi brati direktne povezave, a je Cenčičevi zelo blizu idejna naravnanost, ki jo to delo kar izžareva.
Prav taka naravnanost pa Cenčičevo navede, da tudi sama zamolči zgodovinska dejstva. V svojem besedilu na dveh mestih izrecno poudarja, da sta bili temeljna nosilca narodnoobrambnega gibanja na Primorskem v času fašizma organizacija Tigr in Tajno društvo primorske duhovščine. Zamolčala je komuniste, ki so konec leta 1935 sklenili s tigrovci akcijski pakt. Kolikšen je bil njihov delež v protifašističnem gibanju naj pokaže le podatek o obtožencih na drugem tržaškem procesu (1941). Obtoženci so bili razdeljeni v tri skupine, in sicer je skupina izobražencev liberalne in krščanske smeri štela 22 ljudi, skupina komunistov in njih simpatizerjev 26 in skupina tigrovcev 12 ljudi; med 60 obtoženci ni bilo nobenega duhovnika. Že ti podatki odsevajo razmerja v primorskem odporu. Zamolčevanje vloge komunistov - ta je bila sicer v nedemokratičnih časih predimenzionirana - je netočnost. Govori o pristranosti avtorice, ki je daleč od besed v sporočilu, zapisanem ob koncu njene »resnične zgodbe«: »Svojo prihodnost moramo graditi s pomočjo zgodovinskega spomina. Ceniti in razvijati moramo svojo resnično narodno zgodovino ...«
Zamolčevanje je posledica čustvenega odnosa, pa naj ga povzročajo nedemokratični ali pa dozdevno demokratični pogledi na preteklost. V pisanju Cenčičeve je veliko takega ne le, ko se spušča v dialog s totalitarno preteklostjo, marveč tudi tedaj, ko ponuja svoje poglede, kaj storiti za ohranjevanje narodne zavednosti. Bolj spravljiv je bil pred petintridesetimi leti (1971) Ciril Zupanc, ko je v članku o pripadniku Črnih bratov Mirku Brezavščku zapisal: »Mirkov grob v Gorenjem Cerovem je narodna svetinja. Ob njegovi narodni zavesti in ob njegovi žrtvi naj se vzgaja naš mladi rod!«
Branko Marušič
PRIMORSKI DNEVNIK
© Petek, 24. februarja 2006
----------------------------------------
vpisal: Tatjana Malec Datum: 24 Feb 2006 15:40
POROČILO JAVNOSTI KAJ SE JE DOGAJALO VČERAJ V NOVI GORICI
Včeraj, 23. februarja ob 18. uri je bila v novogoriški knjižnici predstavitev knjige Črni bratje, povest in resnična zgodba Franceta Bevka in Dr. Mire Cenčičeve, s kulturnim programom, ki ga je vodil sin pisatelja Franceta Bevka, režiser Marjan Bevk. Organizator je bila Rodoljubna organizacija TIGR Primorske.
Prireditve se je udeležil tudi edini še živeči črni brat Just Brezigar, ki živi v Mariboru. Prisotnim je orisal delovanje črnih bratov. Zame je bila najbolj pretresljiva zgodba, ki jo je podal Just Brezigar, da so te mlade dijačke vklenili v lisice in jih vklenjene z verigami na nogah peljali po goriških ulicah. Just Brezigar mi je povedal, da je bil sošolec z mojim očetom Ivanom Gašperčičem v Gorici in da sta bila skupaj izključena kot črna brata iz italijanske šole. Razumela sem kako je vse to prizadelo mojo babico Marjuto Grosar Gašperčič, da jo je še mlado po teh dogodkih zadela kap in je v posledici tega umrla 1932. leta.
Predstavitev knjige in prireditve je skalil Tomaž Marušič, nekdanji župan Mestne občine Nova Gorica (1993 -1994) in nekdanji minister za pravosodje (28.2.1997 - 7.6.2000), član Slovenske ljudske stranke s tem, da je uporabil mojega pokojnega očeta Ivana Gašperčiča, črnega brata (1913-1969), z izrekanjem kup neresnic in podtikanj o njem in dejstvih, ki so zapisana v knjigi za ideološko presojo resnične zgodbe o črnih bratih, izpod peresa Dr. Mire Cenčičeve. Morda bi res morali biti določeni dogodki bolj natančno opisani v knjigi, vendar to še ni razlog, da se delovanje črnega brata tako očrni in izreče kup neresnic, ne da bi pobudnik takšnega pamfleta vprašal po dadatnih pojasnilih o virih, ki zadevajo takratno dogajanje.
Jaz se javno nisem oglasila na mučno izrekanje laži in neresnic o mojem očetu v javnosti, da ne bi še bolj pokvarila predstavitve in srečanja, ker prireditev ni bila namenjena ideološkemu obravnavanju posamičnih dogodkov, temveč rodoljubju in domovinski vzgoji mladih, ki jim je knjiga posvečena. Zelo žal mi je, da se ni po prireditvi ustvarilo tako lepo vzdušje, kot je bilo na predstavitvi in priredtvi v Kopru in da bi posvetili nekoliko več pozornosti Justu Brezigarju. Zaradi navedenih neljubih okoliščin se še posloviti nisem mogla od Justa Brezigarja. Podarila sem mu svoje pesmi in jih je bil zelo vesel. Mojega očeta ima v zelo lepem spominu in je bil vesel, da sva se o njem pogovarjala.
Tomažu Marušiču sem po prireditvi v avli v prisotnosti predsednika KO borcev in udeležencev NOB Zdravka Bašina predočila vso demagogijo, laži in neresnice, s katerimi je Marušič nagovoril javnost in mu povedala, da ga je lahko sram, da je pokvaril predstavitev knjige in srečanje z Justom Brezigarjem in da to dejanje ocenjujem za popolnoma destruktivno in tudi zame osebno žaljivo, izrekanje takšnih neresnic o mojem pokojnem očetu pa tudi piatetno neokusno. Zame je iz človeškega vidika takšno početje neetično in nehigiensko, da je Marušič zlonamerno uporabil mojega pokojnega očeta, ki že 37 let leži pod zemljo v tujini kot povod za napadanje knjige o črnih bratih in posredno tudi delo in prizadevanja dr. Mire Cenčičeve.
Zdravko Bašin, predsednik KO borcev in NOB Solkan se mi je predstavil in je bil ves čas pogovora razumevajoč, me je poslušal in je kazal razumevanje, do vsega kar sem povedala in obrazložila. Moram reci, da mi je posvetil veliko mero pozornosti in imela sem vtis, da je stvari razumel. Povedala sem koliko je naša družina prestala, da smo bili tudi v Dobravljah požgani s strani Nemcev, da imam status žrtve vojnega nasilja, da sem bila brez očeta in koliko je družina potrpela in trpela v času fašizma in potem. Povedala sem mu okoliščine tudi glede šefa Udbe, ki je uzurpiral stanovanje v moji rojstni hiši in vso kalvarijo, ki smo jo prestajali po vojni, ki očitno KO borcev in udeležencev NOB ni poznana. S tem pa so povezane tudi določene okoliščine v zvezi s prehodom premoženja v Solkanu v državne roke, v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo. O zadevi je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS in jaz nisem dolžna Marušiču dajati o tem nobenih pojasnil. Njegovo pregledovanje zemljiške knjige in poznavanje vseh vpisov pri vložku mojega premoženja za sto let nazaj, se mi je zdelo prav smešno in očitno uperjeno v koncept njegovega zbiranja podatkov za napadanje knjige o črnih bratih.
Ne vem kaj bi rekel Marušič, če bi jaz začela brskati po zaslugah njegove družine in mu očitala, da je njegov oče šel v partizane šele leta 1944, da je bila njegova družina neprimerno manj prizadeta med vojno in po vojni, kot je bila moja, in da je družina Marušič uživala vse prvilegije socializma (štipendije,obilje v športu, dobre službe in režimsko podporo, itd) medtem ko so meni, zlasti pa mojemu očetu in moji družini bile kratene osnove človekove pravice. Če moj oče ne bi odšel v Rim, bi mu bila kratena celo pravica do življenja, saj bi končal v breznih kot je končalo nešteto nedolžnih ljudi. Tudi v Solkanskem zborniku niso nikjer navedene zasluge njegovega očeta Marušiča v partizanskem gibanju, da bi si lahko utegnila celo misliti, da se s tem hvali in zavaja, ko berem, ko pa o njih nič ne piše. Tega pa ne bom storila, ker ne želim uporabiti takšne metode sodb o ljudeh, kot si jo je dovolil Marušič o mojem očetu in moji družini. Marušiču in javnosti želim povedati, da je bil davek moje družine v drugi vojni in po njej, kar velik (požig mamine hiše od Nemcev, zaprti člani družine v fašističnih zaporih, deportacije v Nemčijo, begunstvo, bila sem brez očeta, nepreskrbljena, prikrajšana za brezskrbno otroštvo, kot ga je imel npr. Marušič, živela sem v revščini, moji mami so dolgo režimski veljaki odrekali celo pravico do njenemu poklicu primerne zaposlitve, itd) in tudi zasluge in dobra dela domovini moje družine so bile obilne na kulturnem in humanitarnem področju, vendar se o tem ne mislim hvaliti in lahko o tem napišem poseben prispevek, ki bo Marušiča zagotovo do neke mere utišal, da se bo nad tem zamislil.
Več kot očitno je, da je Marušič uporabil KO borcev in udeležencev NOB za svoj dežnik, pod katerega je spravil svojo pobudo za ideološke napade na knjigo o črnih bratih. Več kot očitno je, da gre za trk dveh različnih pogledov na zgodovino polpreteklega obdobja in da se lomijo kopja na pranju perila ljudi, ki več ne živijo in se ne morejo braniti ter povedati resnice. To je zares žalostno.
Ker sem hotela razčistiti z Marušičem kaj je v knjigi spornega o mojem očetu, je v svoj bran predlagal, da se prebere v knjigi vsak sporni odstavek napisan o mojem očetu, ker sem mu očitala, da je ponavljal laži in neresnice. Dal ga je brati neki nevtralni osebi, da ne bi jaz kaj narobe prebrala iz knjige o črnih bratih v poglavju o mojem očetu. Šla sva od stavka do stavka in nikjer ni bilo zapisano, kar je pobudnik spornega pisma (PN 21.2.2006) prek Zdravka Bašina zatrjeval v Primorskih novicah, da je zapisano v knjigi. Nato si je Marušič vzel pravico, da je dobesedno raztelesil besedilo v knjigi na meni nerazumne »prafaktorje« in odkrival skritega sovražnika v vsaki črki, v vsaki besedi in v besedilu po načelu, če sovražnika ni, ga je pa treba narediti. Naredil je sodbo - konstrukt, prav neverjeten konstrukt, kaj bi utegnili pomeniti smisli in pomeni skriti v tistih nekaj besedah in kdo bi se vse lahko skrival pod tistimi nekaj besedami, ki so v poglavju o mojem očetu navedene, DA JE POLICIJA ARETIRALA NEKATERE NASILNEŽE (iz teh nekaj besed iz knjige je izpeljal konstrukt in laž, da je bilo to večje število Solkancev in podtaknil je tudi ime Ivana Boltarja). Ves konstrukt o Solkancih je izpeljal iz navedenega besedila. S tem je uspel dvigniti in iritirati javno mnenje domačinov. Pri tem pa je po mojem mnenju uporabil boljševistično - udbovsko metodo pravne ontologije, da je dal temu besedilu želen politični namen in konotacijo ter temelj deskreditaciji mojega očeta in ustvaril v javnosti vtis, da so v knjigi o črnih bratih navedene laži o mojem očetu, ne da bi mene, ki sem dr. Miri Cenčičevi posredovala določene podatke in pisne vire, prej vprašal za pojasnila. Vtisa pred ljudmi ni mogoče več popraviti. Laž je lansiral v časopisu in laž je lansiral na predstavitvi knjige v Novi Gorici.
Nato se je pridružil pogovoru nek meni neznan in nepoklican apologetik komunizma, očitno njegov somišljenik in mi začel razlagati kaj komunizem pomeni in da je v knjigi napačno uporabljena ta beseda kot žalitev NOB, ko je navedeno, da je bil moj oče žrtev fašizma, nacizma in »komunizma«.
Moj mož je bil nad takim početjem iritiran, saj ima za seboj življenjsko kalvarijo z deportacijo v Nemčijo ob požigu Komna in okoliških vasi, ko je bil star sedem let, njegov oče je bil politični psihiatrični zapornik, delali so mu elektro šoke in udbovci so spustili policijskega psa nanj, moževi bratje pa so morali emigrirati v tujino (eden v Ameriko in eden v Avstralijo).
Marušič je bral moje pismo, odgovor v daljši verziji namenjen KO borcev in udeležencev NOV Solkan na Pozitivkah, kot odgovor na pismo, ki ga je podpisal Zdravko Bašin (objavljeno v PN 21.2.2006 – pisma bralcev) pa je kljub pojasnilom in navedbam, ki so objavljene tudi danes, 24. februarja tudi v Primorskih novicah, vztrajal pri svojem. Kaj si mislim o Marušiču naj si vsak sam ustvari vtis. Neglede na argumente, ki sem jih v pismu pojasnila, je izpeljal uperjen napad na prireditvi in predstavitvi knjige o črnih bratih.
Kaj takega nisem doživela niti v času partijskega totalitarizma. Moje osebno mnenje je, da se je Marušič znesel nad mojim očetom in mano s svojo ideološko kompulzivnostjo in se je izkazal kot človek s pomanjkljivo pravno kulturo, ko je lansiral v javnost neresnice in podtikanja o mojem očetu in dejstvih, s katerimi sploh ni seznanjen ali je seznanjen le delno in površno, ne da bi se prej prepričal in se izvolil pogovoriti z menoj preden je objavil takšne nepreverjene podatke, ki so služili zgolj kot konstrukt za napad knjige o črtnih bratih. Dokumenti o teh spornih vprašanjih so pri meni in si jih lahko ogleda vsak kdor ima pravni interes, da bi izvedel resnico in imel vpogled v resnično dogajanje. Glede na način kako je Marušič oblatil mojega očeta in mene pred javnostjo, se mi nehote ustvarja vtis, da naj bi živel še vedno v svoji vrednostno ideološki opredeljenosti in enoumju, v vlogi bivšega aparatčika sistema, ki je preživel. Vse skupaj je bila čista demagogija. Ob tem pa ni za spregledati dejstva, da je bilo poskrbljeno, da je bilo pismo Zdravka Bašina objavljeno prav na dan komemoracije za Mirkom Brezavščkom na cerovskem pokopališču in na dan predstavitve knjige o črnih bratih v Kopru, kjer živi hči od Ivana Gašperčiča, kar jasno kaže na kaj je bil uperjen napad.
Kogar zanima za kaj gre, sta objavljena dva odgovora javnosti v časopisu Primorske novice (24.2.2006) Črni bratje 2 in 3 izpod mojega peresa in persa Dr. Mire Cečičeve.
KO borcev in udeležencev NOB bi svetovala bolj enotno delovanje, z manj vpliva ideološko obremenjenih zgodovinarjev in sodnikov s tem, da se loči kaj je bila domoljubna borba proti fašizmu in borba za osvoboditev izpod okupatorja, ki je svetinja za slovenski narod in še zlasti za Primorce. Ob tem pa naj se loči tisto delovanje, ki je predstavljalo boj za uzurpiranje oblasti in vse usodne zmote in napake, ki jih je komunizem zagrešil. To sta dve popolnoma različni stvari in je zadnji čas, da se to loči in doseže narodova sprava. Tako kot je bil moj oče žrtev fašizma, nacizma in komunizma, je bil Edvard žrtev komunizma in njegovih ciljev, ko se je vzpenjal na krmilo obasti. Plačal je pa on sam. Vsem je znano kako. Nobenega pomena nima, da si borci in udeleženci NOB, ki so se borili izključno iz domovinskih čustev, jemljejo nase breme vseh usodnih zmot in napak, ki so jih zagrešili oblastniki, ki so prevzemali totalitarno oblast v svoje roke. Naj za to odgovarja vrh. Nekateri so med njimi še živi in naj dajo odgovore na ta vprašanja. Ne mučite s tem domoljubov in ne ustvarjajte narodove razklanosti! Premajhni smo za to.
Hči črnega brata Ivana Gašperčiča
Tatjana Malec
-------------------------------------
ČRNI BRATJE 2 (OBJAVLJENO V PRIMORSKIH NOVICAH 24.2.2006)
Povest in resnična zgodba
V pismu bralcem (PN, 21. februarja, stran 12) je o mojem očetu Ivanu Gašperčiču zapisana cela vrsta neresničnih in površnih ocen. Nikjer v knjigi ni navedeno, da je zavezniška vojaška uprava obsodila večjo skupino Solkancev na zaporne kazni. Zakaj ustvarjati v Solkanu zgrešeno mnenje, da so bili v sabotažni skupini, ki jo je vodil Edvard Mielniczek, Solkanci. Ivan Gašperčič je bil žrtev fašizma, nacizma in komunizma. To je nesporno. Žrtev komunizma pa ni bil zato, ker naj bi le-ta preganjal narodnjake, temveč zato, ker je bil iz premožnejše trgovske in posestniške družine, ki je bila "nevarna" tedanjemu političnemu režimu in zato, ker so bili v njegovem političnem dosjeju lažni podatki jugoslovanske povojne tajne policije. Arhivske dokumente sem pridobila iz Arhiva RS.
Pismo navaja, da je opis dogajanj v Solkanu lažen in v nasprotju s takratnim družbenopolitičnim delovanjem. Takšne pavšalne trditve so čista demagogija, pisana v slogu preživelega časa. Mojega očeta Ivana Gašperčiča so z namenom likvidacije na njegovem domu napadli Edvard Mielniczek in skupina ljudi, katerih imen ne vem. Za enega udeleženca, ki naj bi bil z Edvardom, vem le, iz katere hiše naj bi bil. Moj oče je bil v času dachauskih procesov zasledovan in iskan tudi v Rimu. Vdrli so mu v stanovanje, iskali so ga tisti, ki so hodili čez mejo izvajati različne naloge, za katere jih je zadolžila Ozna. Zaradi zasledovanja in napada v njegovem stanovanju je moral celo spremeniti bivališče v Rimu. Očetov naslov so dobili v pismu, ko so pošto cenzurirali.
Kdo je bil zaprt v Coroneu poleg Edvarda Mielniczeka, ki so mu sodili po napadu na mojega očeta, ne vem, vem pa, da naj bi bil zaprt še nek Solkanec, ki naj bi bil udeležen pri napadu na mojega očeta na njegovem domu. Hišo tistega, ki naj bi sodeloval v Edvardovi sabotažni skupini, pa lahko s prstom pokažem, ker so me kot otroka, ne da bi vedela zakaj, tja vabili in me spraševali po mojem očetu. Kasneje mi je mama povedala, da naj bi njihov sin sodeloval pri napadu na mojega očeta in da so prizadeti, ker je potem bolan umrl. To je vse, kar vem.
Knoj, Ozna, Udba in policija so vedno delovali v Žabjem kraju. Od kje so delovali pod zavezniško angloameriško upravo je irelevantno, vendar delovali so. Splošno znano je, da je Ozna po vojni sestavljala sezname, te pa je potrjeval Knoj, ki je imel prevozna sredstva in tiste, ki so likvidirali.
Edvard je mojo družino po vojni nadzoroval in poizvedoval za morebitnimi novicami o očetu. Celo v Poberajev mlin me je otroka klical, mi dal vrečo bele moke, vse z namenom, da bi kaj izvedel od mene. Vse to se je dogajalo po njegovi vrnitvi iz Coronea.
Navedb o Ivanu Boltarju ne bom komentirala, ker ne vem kdo je, nikoli ni bil omenjen v zvezi s to zgodbo in očitno gre za zmoto pisca pisma ali za nepravilno uporabljene vire.
Premoženje v Solkanu je prišlo v državne roke v nasprotju s tedanjo zakonodajo in je bilo na podlagi zakona o denacionalizaciji s pravnomočno sodno odločbo denacionalizirano.
Moje mnenje je, da se s takšnimi neresničnimi trditvami podžiga javno mnenje domačinov, krivi podobo o mojem očetu in žali tudi mene, ki sem veliko potrpela.
O svojem očetu sem napisala obširen življenjepis, opremljen z arhivskimi dokumenti in če koga zanima kakšen podatek o mojem očetu ter z njim povezanimi osebami in njihovim delovanjem, ki so pomembni za zgodovino Solkana, mi lahko sporoči, da jim ga posredujem.
TATJANA MALEC, hči črnega brata
-------------------------------------------
KOMENTAR JE ODVEČ!!!
Najnovejše novice o črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. februar 2006 @ 11:19 CET
če hočete zvedeti zakaj ni bilo na Primorskem bratomorne vojne
berite revijo AMPAK, prispevke dr. Mire Cenčičeve.
Tatjana Malec
Najnovejše novice o črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. februar 2006 @ 11:24 CET
Povest in resnična zgodba
ČRNI BRATJE 3
Na dan, ko je bila v Brdih prva množična in javna spominska slovesnost ob grobu Mirka Brezavščka, ki je pred 75 leti umrl, kot najmljaša fašistična naklepna žrtev zaradi domoljubja, je vzdušje skalil sestavekv Primorskih novicah, ki ga je podpisal predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Solkan. Ne odgovarjam podpisniku in ne krajevni organizaciji borcev, temveč pobudnikom tega žaljivega in nedostojnega sestavka, ki nas po stilu pisanja spominja na polparetekli čas.
Življensko pot posameznikov, nekdanjih članov druščine Črni bratje, sem opisala po pričevanjih svojcev in nekaterih pisnih virih. Prepričana sem, da bo hčerka pokojnega črnega brata Gašpršiča, ki mi je tudi pisno posredovala podatke o svojem očetu, sama najbolj verodostojno predstavila njegovo življensko pot in dogajanja ob koncu vojne.
Kot avtorica resnične zgodbe o povesti Črni bratje, dajem na omenjeni članek le nekaj načelnih pripomb:
- Članek daje vtis, da protestniki knjižnega dela niso prebrali, saj sestavek vključuje očitke, o stvareh, ki jih v knjigi ni. Očitajo mi nekaga Boltarja in opis delovanja solkanske sabotažne skupine, o katerem še nisem ničesar slišala, še manj pa pisala.
- Trditev, da bi morala avtorica vedeti, da KNOJ ni deloval na teritorju zone A je naravnost izivajoča. Saj sili v to, da bi začela naštevati dokaze njegovega dela.
- Na očitek o datumu začetka Dahavskih procesov, kar sploh ni bistven, pa moram povedati, da je sodna obravnava zoper obtožence montiranega dachavskega procesa začela res aprila 1948, a priprave nanje so potekale že prej.
- Nekorektno je tudi istovetenje dejstev z osebno zgodovino posameznikov, njihovimi osebnimi lastnostmi, ali celo čustvenem osebnem odnosu. Pobudniki objavljenjih očitkov so dovolj izobraženi, da bi lahko presodili, da bi se morala preimenovati marsikatera ulica, če bi presojali osebne lastnosti ljudi, po katerih so poimenovane.
-Zaskrbljujoča je navedba, da je objava resnične zgodbe o druščini Črni bratje namensko spreminjanje zgodovine. Ali je res moteče, če javnost izve, imena in potek resničnega dogajanja druščine mladeničev v starosti od 13-18 leta, ki so se leta 1930 oraganizirano uprli fašističnemu raznarodovanju?
Koga še danes po 75 letih ogrožajo? Imeli so pač različne lastnosti in različne bolj ali manj težke življenjske poti. Tako je pač življenje!
-Žaljiva pa je obsodba, da gre pri mojem pisanju za kostrukt z določini političnimi nameni. Iščem resnico in jo bom iskala. Marsikaj je bilo v naši polpretekli zgodovini tragičnega, preveč je bilo nespametnega uničevalja lastnega naroda. Poznati moramo to kar je bilo, da ne bi se več ponovilo. Pozaba in molčanje je največja krivica in zmota. Mislim, da je čas, da postanemo enoten narod in da nehamo postaljati ideologijo nad narodnostjo.
- Obžalujem pa, da je izšel članek v imenu krajevne zveze borcev, ker zamegli, njeno rodoljubno in narodnoobrambo usmerjenost in poudarja politično, strankarsko. Zato menim, da bi bilo bolj korektno, da bi se pobudniki članka sami podpisali.
Mira Cencič
Najnovejše novice o črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. februar 2006 @ 13:26 CET
o vsem kar se je dogodilo je obveščena tudi Krajevna skupnost Solkan in Inštitut za novejšo zgodovino. Naj tudi oni, ki so poklicni, ideološko neobremenjeni zgodovinarji, povedo svojo oceno o knjigi o Črnih bratih.
Dejanje mi nekako sovpada z usodo duhovnika Močnika in krivicami, ki jih je nedolžen moral prestati.
Tatjana Malec
Najnovejše novice o črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. februar 2006 @ 19:24 CET
Ustavite Tomaža Marušiča, ki manipulira s KO borcev in udeležencev NOV Solkan in nastopa pred javnostjo z neresnicami in konstrukti o mojem pokojnem očetu Ivanu Gašperpčiču, črnemu bratu (21.3.1913 - 6.9.1969) z namenom napadanja knjige Črni bratje, povest in resnična zgodba Franceta Bevka in dr. Mire Cenčičeve. Moj pokojni oče, ki že 37 let leži v tujini pod zemljo ne more služiti za idejne obračune, saj ne more več povedati resnice in se braniti.
Posredujem vam komentar, ki sem ga zapisala na spletnih straneh Rodoljubne organizacije TIGR po napadu na mojega mrtvega očeta ob predstavitvi knjige o Črnih bratih v novogoriški knjižnici dne 23. februarja 2006 z namenom, da se seznanite s tem, kar se je dogajalo.
Ustavite takšna destruktivna dejanja, ki povzročajo pri domačinih razburjenje in zavajanje javnosti. O Zdravku Bašinu, predsedniku KO borcev in udeležencev NOB vse najboljše in mi je žal, da je nasedel manipulaciji s strani Tomaža Marušiča. Dejanje najostreje obsojam.
Tatjana Malec
Najnovejše novice o črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. februar 2006 @ 14:56 CET
Društvo TIGR in osnovna šola Dobrovo sta dne 21.2.2006 pripravila na cerovskem pokopališču komemoracijo v spomin na Mirka Brezavščka, ki je komaj 13-letni umrl pred 75 leti za posledicami mučenja v fašističnih zaporih. Brezavšček je bil član bratovščine Črni bratje. Spomin nanj so obudili mnogi domačini, predsednik društva TIGR Franjo Batagelj in šolarji s kulturnim programom.
Dme 21. februaruja je Rodoljubno društvo TIGR v Znanstveno raziskovalnem središču Univerze na Primorskem v Kopru predstavilo širši javnosti knjigo Povest in resnična zgodba ČRNI BRATJE Franceta Bevka in dr. Mire Cenčičeve. Predstavitve knjige in slavnostnega dogodka se je udeležilo veliko število udeležencev, ki so z navdušenjem sprejeli predstavitev Dr. Miroslave Cenčič, avtorice Resnične zgodbe, Franja Batagelja, predsednika TIGR, s predstavijo avtorice in Društva TIGR. Dr. Gorazd Bajc, zgodovinar Up ZRS pa je podal oris časa v letu 1930.
Predstavitev in prireditev so obogatili dijaki Umetniške gimnazije iz Nove Gorice in gojenci Glasbene šole Koper z igranjem na flavte, z branjem odlomkov iz knjige Franceta Bevka o Črnih bratih.
Gledališka igralka Slovenskega narodnega gledališča iz Nove Gorica Alida Bevk, vnukinja pisatelja Franceta Bevka je občuteno recitirala pesem avtorice Tatjane Malec PASION, posvečene njenemu očetu Ivanu Gašperčiču, črnemu bratu. Režiser predstavitve in prireditve je bil Marjan Bevk, sin pisatelja Franceta Bevka.
Društvo TIGR Primorske je izdajo knjižnega dela založilo in pripravilo kot darilo vsem osnovnim šolam v Sloveniji in v zamejstvu, da bi s tem mladim generacijam osvetlili dogodke iz leta 1930, ki so opisani v knjigi. Tega leta je, kot žrtev brutalnega mučenja v goriških zapornih, izdihnil trinajstletni Mirko Brezavšček, mladi primorski rodoljub. Domovinska vzgoja ne sme prezreti njegove žrtve in njegovih mladih tovarišev.
PASION
Iz Allacha
Bleichacha
Dachaua
priplul je
skuljučen
udrtih oči
bled
kot pergament
prosojen
iz nekdanjosti
osorej
o č e
m o j
Mimo obpotnih
znamenj sprave
mnogih
grobov
zrahljanih
izpod
majske
trave
v sivo modrih
progah
trikotnik
s številko
opotekaje se
s telesom trudnim
v duši ukleščen
pod zvonove
rjaveče
čez kamnite ograde
ostre skale
deroče reke Soče
in zviharjene dobrave
Dahnil je
pol nagi glas
da bel brodar
ga spremlja
Razsut v prah
in sežig kosti
nista daleč
saj telo
od TBC gori
Iz trpljenja
krnov duše
med pokončne
sočutne bilke
trav domačih
polj zelenih
iztega
berač
beraču bol
Ni kolednic
ni ognjišč
le golt lubadarjev
se s skobci druži
Zdravamarija
Le prisluh je
med stokanjem
dveri
Položena
je senca sina
na križemnik
beline
Svetloba
drsi
za gora
strmine
Iz muk
v polbudnost
duša prede
brez besede
Oko preži
Podganji trop
Dachauce
lovi
da jih biričem
izroči
V nevihti
iskan
prestopi črto
prej črno
zdaj rdečo
znova odgnan
Z utežmi laži
proces
tulcem kože
iz resnic
zamolčanih
trinogo
iz smrti
v smrt
iz slutenj
stkano
pravico hlini
Iz primeža
navzdol
drsi
tok
blatnih rdečih rek
v dlaneh
razprtih
prgišče grude
v očeh
skladovnica kosti
brez mesa
do neba
do neba
Doklej
življenje
Doklej
lahko srce
deležno upov
prede smrt
Do kdaj
neusahli
vir krvi
Do kdaj
se ogenj
razgori
V tujini
skrhan glas
pregnanca
še ječi
Kaplja
s kapljo
strjene krvi
dlani
žagajo
drevo rasti
Brljivka
sprejme vase
dotik
ožetih senc
zvok teme
zasidran vdira
med gube
upepelitve
Svečava
zmrzal odene
in teloh
z gora domačih
v snegu
neskopnenem
vene
Rdeča kaplja
doma
potok krvi
na dlani
cvetne čaše
Miserere
Sledi
molitev
dolge
črne maše
Delovanje OZN-e
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. februar 2006 @ 15:32 CET
Trgovanje s kostmi
Anton Hrvatin
Dr. Nevenka Troha, članica meddržavne zgodovinske komisije Italija in Slovenija sta pred nekaj leti sestavili mešano zgodovinsko komisijo, v kateri so sodelovali ugledni zgodovinarji z obeh strani meje. Komisija je po dveletni prekinitvi julija letos končala poročilo o odnosih med Slovenci in Italijani v zadnjih sto letih. Žal pa politiki nikakor ne najdejo pravega trenutka za objavo tega poročila. O nerazčiščenih zgodovinskih vprašanjih ob rapalski meji smo se pogovarjali z dr. Nevenko Troha
…. Izsek iz intervjuja
Ali so fojbe primerljive s podobnimi poboji v zahodni Evropi ali poboji drugod po Jugoslaviji?
Zanimivo je, da imamo poročilo iz aprila 1945, kjer slovenska Ozna naroča, da je treba vse osumljene aretirati, jim soditi, nikakor pa jih ne stihijsko pobijati. Čez 14 dni se je zgodilo ravno nasprotno od tega, kar so zapisali. Na to območje je vkorakala jugoslovanska armada z vsem svojim aparatom, ki je ravnal podobno kot drugod po Jugoslaviji. Tehnična plat je bila povsod podobna: aretacije, hitro sojenje in takojšnje likvidacije, kljub navodilom slovenskih organov. S tem ne opravičujem Slovencev, navsezadnje smo bili tudi mi zraven. To je bila pač mašinerija, ki je takrat mlela. Treba pa je vedeti eno, na kar radi pozabimo, da je bil to čas, ko se prepletata vojna in mir in s tem logika zmagovalca. Razlika med temi poboji in tistimi v zahodni Evropi, ki so bili veliko bolj množični, je v tem, da za temi poboji stoji oblast. Partizani v Italiji takrat niso bili uradna oblast.
-----------
Moj komentar: Enako je bilo tudi na ozmelju, ki ga je zasedala tedanja Angloameriška uprava in še ni bilo priključeno k Jugoslaviji. Ozna je govorila eno, delala drugo in je s svojim aparatom in sredstvi delovala na območjih, kjer še niso bile uradno začrtane meje in tudi potem, ko so bile meje že postavljene.
Napad na mojega očeta Ivana Gašperčiča se res ni izvršil na območju tedanje Jugoslavije, ker je bilo ozemlje pod angloameriško upravo in je logično, da OZN- ni imela svojega sedeža v Žabjem kraju. Je pa delovala na tem območju. Delovala je tudi na območju Italije, ko je mojega očeta napadla v Rimu (v času Dachauskih procesov).
Zato še enkrat Marušič Tomažu naj ne podtika neresnic, ker to so zgodovinska dejstva. Kdaj so bili Dachauski procesi in kdaj so se začele priprave nanj pa vemo, in tudi vemo kaj se je z Dachauskimi procesiranci zgodilo in da je bil to zmontiran proces.
Predsednik Vlade o TIGR-u
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. februar 2006 @ 15:41 CET
Premier Janša je na Mali Gori pri Ribnici, kot slavnostni govornik povdaril, da je bil duh uporništva med Slovenci vedno živ. Njegov govor objavljamo v celoti.
Odporništvo je ohranilo Slovence kot narod
Spoštovani veteranke in veterani, ekselence, dragi rojaki!
Duh odporništva, samoobrambe je bil med Slovenci vselej živ. Tako kot pri številnih drugih narodih je bil odpor oziroma samoobramba del naše nacionalne identitete, ki nas je na tem prepišnem delu Evrope, preko katerega so se selila ljudstva in številne vojske, tudi ohranil.
Slovenci smo morali v zgodovini nepopustljivo braniti svoje temelje: ozemlje, premoženje in jezik kot osnovo svoje lastne kulture. Svoje odporništvo so naši predniki izkazali v času turških vpadov in še mnogokrat kasneje v zgodovini. Tudi v nepopustljivem in hrabrem boju Slovencev na soški fronti med prvo svetovno vojno vidijo mnogi zgodovinarji predvsem željo braniti svojo domovino. Dejansko je vsa slovenska zgodovina eno samo narodno odporništvo, kajti le zaradi njega smo se lahko ohranili, čeprav nam je grozilo izginotje. Slovenci, če odmislimo Mohorjevo družbo in Slovensko matico ter nekatera njim podobna kulturna podjetja, skoraj vse do leta 1918 nismo imeli nobene osrednje organizacije, ki bi skrbela za vse Slovence. Pa vendar je bil dosežen že do začetka 20. stoletja zavidljiv kulturni razvoj. In kultura je bila temeljna podlaga vseh pomembnejših odporniških podjetij v naši zgodovini.
Zakonsko podlago državnega praznika dneva upora proti okupatorju je določil zakonodajalec, prvi demokratično izvoljeni slovenski parlament, zakon pa je leta 1991 predlagala prva slovenska demokratično izvoljena vlada. V zakonu je 27. april, ki se je v enopartijskem času praznoval kot dan OF, opredeljen kot dan upora proti okupatorju. V obrazložitvi in razpravi o Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih je vlada poudarila, da je ta praznik namenjen počastitvi slovenskega odporništva skozi zgodovino, še posebej pa v svojem sporočilu nosi obeležje protifašističnega boja.
V postopku sprejemanja je bil oblikovan tudi predlog, da bi bil 27 april še naprej dan OF, vendar je bil tak predlog z veliko večino zavrnjen. In kasneje nikoli več ni bil formalno ponovljen. Širša podlaga praznika je bila v javnosti sprejeta z velikim soglasjem, ker neupravičeno ni izključevala nikogar. In to kljub temu, da so v posamičnih letih državne proslave skušale ožiti njegovo zakonsko vsebino.
Ker praznik še posebej v svojem sporočilu nosi obeležje protifašističnega boja, za njegovo počastitev ni bolj primernega kraja, kot je mesto današnje prireditve.
Danes je prvič po 64 letih tu na Mali gori nad Ribnico državna prireditev. Nikoli doslej je še ni bilo. Bile so samo društvene in občinske. Čeprav je ravno tukaj potekal prvi oboroženi spopad na slovenskem ozemlju med protifašističnimi uporniki narodnoobrambne organizacije TIGR in okupacijskimi silami po kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske.
Slovenci ali bolje slovenski Primorci so ves čas fašizma dokazovali svoj odpor. V teh prizadevanjih se je v vojaškem pogledu najvišje povzpel TIGR, katerega pripadniki in simpatizerji pomenijo najstarejše oborožene protifašiste v Evropi. Poleg njih se je treba spomniti še duhovniške organizacije Društvo svečenikov sv. Pavla, ki je ogromno naredila za obrambo slovenstva na kulturnem področju. Prizadevanja Primorskih Slovencev so uživala moralno in materialno pomoč tudi pri številnih organizacijah in posameznikih v jugoslovanskem delu Slovenije in celotni takratni državi, še zlasti pa med primorskimi emigranti. Slovenski antifašizem torej ni iznajdba leta 1941 oziroma takrat ustanovljene Antiimperialistične oziroma kasnejše Osvobodine fronte, ampak je bistveno starejši. Praktično je bil del politične in narodne zavesti vseh takratnih Slovencev.
Znameniti angleški zgodovinar A.J. P. Taylor je zapisal da so bili Slovenci po zaslugi TIGRA prvi zavezniki Velike Britanije v II. svetovni vojni. Dejansko je bil njihov boj na Mali gori 13. maja 1941 prvi oboroženi spopad Slovencev z okupatorji. To dejstvo je tiste, ki so hoteli monopolizirati slovensko odporništvo ne glede na zgodovinska dejstva motilo ves čas po II. svetovni vojni. Tigrovci so bili dejansko zamolčani. Polno priznanje jim je dala šele samostojna slovenska država. Tudi današnja državna proslava na tem mestu je del naporov, da se popravi zgodovinska krivica.
Protiimperialistična fronta, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941 in ki se je šele kasneje preimenovala v Osvobodilno fronto, je dejansko nastala v duhovnem in političnem ozračju nemško-sovjetskega pakta iz leta 1939. Pri glavnih pobudnikih in organizatorjih ni izhajala iz načelnega antifašizma in antinacizma, ampak iz prepričanja nujnosti spopada imperialističnih taborov. Ker osnovni cilj protiimperialistične fronte ni bil narodnoobrambni, med ustanovne skupine nikoli niso povabili organizacije TIGR.
Ključni problem PIF, kasnejše OF je monopolizacija narodnoobrambnega boja, ki jo je OF formalno potrdila 16. septembra 1941, ko je vse, ki niso bili pripravljeni priznati njenega, to je komunističnega vodstva, označila za izdajalce slovenskega naroda. Nobena demokratična stranka ali vlada ne more pristati na posebna ideološka tajna nagla sodišča, kjer so bili obsojenci ustreljeni brez pravice do zaslišanja in pritožbe. V tej monopolizaciji narodnoodporniškega gibanja se OF bistveno loči od večine zahodnoevropskih odporniških gibanj.
Slovenska država v imenu boja proti okupatorju ne more pristati na kršitve mednarodnih standardov vojnega prava in civiliziranih pravnih načel, ki tudi v vojnem času zagotavljajo, zlasti civilnemu prebivalstvu pravico do življenja, do osebne nedotakljivosti, verske in osebne svobode, nepristranskega sojenja in pravico do poštenega postopka ter privatne lastnine. Ta načela in pravila obvezujejo tako okupatorja kot upornike proti njim.
Zavoljo zgodovinske resnice ter nekaterih dvomov in skušnjav, ki se ponovno pojavljajo v nekaterih krogih v naši soseščini, moramo ponovno poudariti, da je temelj vsega zla, ki se je med drugo svetovno vojno in takoj po njej zgodilo v Sloveniji, tuja okupacija. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne strahotnih žrtev, ne državljanskega spopada, ne fojb in drugih medvojnih in povojnih zločinov. Tuja okupacija je šele ustvarila podlago za strahote, ki so usodno zaznamovale slovenski narod. V času, o katerem govorimo, se je v razponu polovice desetletja zgodilo toliko zla, ki ga nikoli ne bi smelo biti, da posledice zdravimo še danes.
Vsaka vojna je nesreča in prinaša s seboj trpljenje. Toda v času, o katerem govorimo, so se na slovenskem ozemlju zgodile stvari, ki se v človeški civilizaciji ne bi smele zgoditi:
1. Fašistični in nacistični okupator je s kršenjem mednarodnih vojnih konvencij, streljanjem talcev, uničevalnimi taborišči, množičnim preseljevanjem in genocidno politiko ustvaril razmere, ki posameznikom v mnogih primerih niso dopuščale nobene dobre izbire.
2. Komunistična partija je po navodilih iz Kominterne in preko OF pod smrtno kaznijo prepovedala odpor proti okupatorju izven OF ter skušala izenačiti domoljubje s tujo ideologijo, nato pa je VOS OF do konca julija 1942 pod različnimi pretvezami brez kakršnihkoli sodnih postopkov postrelila na stotine Slovencev.
3. Protikomunistična stran je prisegla zvestobo okupatorju, česar moralno ni mogoče z ničemer opravičiti.
4. V drugi polovici vojne sta tako komunistična kot protikomunistična stran zagrešili vrsto zločinov nad posamezniki, sonarodnjaki, ki se niso mogli braniti.
5. Že po končanih spopadih je zmagovita stran izvedla množičen poboj vojnih ujetnikov različnih narodnosti, pa tudi številnih civilistov.
Demokratična Slovenija kot del združene demokratične Evrope, ob vsem spoštovanju do resničnega antifašizma in odporništva, ne more pristati niti na poskuse njegovega omaloževanja niti na njegove zlorabe za cilje totalitarizma, saj bi se s tem odpovedala tistim načelom, na katerih sloni samostojna demokratična Republika Slovenija, pa tudi EU.
Za boj proti okupatorju ni bistveno politično prepričanje udeležencev. In pri veliki večini posameznikov, ki so odšli v partizane, politični motiv ni bil prevladujoč. Zato velika večina borcev NOB ne nosi odgovornosti za številne napake in zločine vodstva OF, saj so bili pogosto prav oni njihova prva žrtev.
Za demokratične, evropsko usmerjene posameznike in politične stranke ni in ne more biti problematičen boj proti okupatorju in še manj sodelovanje z zavezniki, ki so partizansko odporništvo priznali kot del antihitlerjevske koalicije, ampak vse tisto, kar je na obeh straneh doma onemogočilo dejanski enotni vsenarodni odpor proti okupatorju.
V opisanih razmerah veličina dejanj pripadnikov TIGRa še posebej izstopa. Bili so odločni za boj, pripravljeni na žrtve, toda držali so se evropskih civilizacijskih norm. V boju so se izogibali civilnim žrtvam. Leta 1938 niso izvršili atentata na Mussolinija, ki so ga dobro pripravili, ko je prišel v Kobarid, ker bi morali žrtvovati tudi skupino šolskih otrok. Njim cilj ni posvečal sredstev. Bili so patrioti. Pripadniki TIGRa, ki so živeli v Sloveniji, so bili po italijanski okupaciji Dolenjske in Notranjske tisti Slovenci, ki so se prvi z orožjem spopadli z oboroženim okupatorjem. Do prvega spopada pripadnikov organizacije TIGR je prišlo tu, na Mali gori, 13. maja 1941. Sem so se kmalu po okupaciji umaknili tigrovci Tone Majnik, Ferdo Kravanja ter vojaški voditelj TIGRa Danilo Zelen. Ko jih je izsledila italijanska patrulja, so se z njo junaško spopadli. Danilo Zelen je bil hudo ranjen in si je sam vzel življenje, da ne bi padel v roke sovražniku. Kravanjo, hudo ranjenega so Italijani ujeli, Majniku pa je že vklenjenemu kasneje uspelo pobegniti. Za ta junaški spopad se je kmalo zvedelo po Sloveniji in to je med Slovenci dvigovalo uporniškega duha.
Anton Majnik je nato skupaj s tigrovcema Tonetom Černačem in Justom Godničem organiziral prvo partizansko enoto, Ribniško četo. Ob ustanovitvi 1. julija 1941 je štela 14 bojevnikov. Enota je bila ustanovljena štiri dni prej, preden je KPS izdala poziv na vstajo. Vodstvo KPS je kmalu v četo poslalo komisarja, ki je zahteval, da prisežejo Stalinu, Tigrovci pa so se tej zahtevi uprli, češ da so že prisegli organizaciji TIGR in boju za združitev Slovencev. Iz Ljubljane je nato prišel dr. Aleš Bebler in zamenjal komandirja čete tigrovca Toneta Černača. Tigrovci so zaradi teh nesporazumov odšli iz Ribniške čete in se pridružili drugim partizanskim enotam, vendar tam niso dosegli vidnih funkcij. Večina jih je kasneje v boju padla, Majnik v ne povsem pojasnjenih okoliščinah.
Kljub 15 letni tradiciji in izkušnjam iz protifašističnega boja TIGRa nikoli niso vključili v OF. Prvi oboroženi spopad Tigrovcev s fašističnimi okupatorji pa je bil večino časa po drugi svetovni vojni pri nas zanemarjen. Za dan upora oziroma dan vstaje in republiški praznik pa je bil v Socialistični republiki Sloveniji kot posmeh resnici izbran dogodek 22 julija 1941, v katerem sploh ni šlo za spopad z okupatorjem, ampak za obračun med Slovenci.
Spoštovani!
Zaradi vsega naštetega smo še posebno zahvalo dolžni združenju TIGR, Ribniški in primorskim občinam, ki so postavili pomnik Danilu Zelenu in sobojevnikom ter ta pomembni dogodek pomagale trgati iz pozabe. Hvala tudi vsem zgodovinarjem in publicistom, ki ste pisali o TIGR-u in negovali pozitivno izročilo najstarejšega odporništva proti fašizmu v Evropi.
Danes je državni praznik - dan upora proti okupatorju. Danes se spominjamo vseh neštetih generacij rojakov, naših prednikov, katerih pogum je vgrajen v temelje našega nacionalnega obstoja in naše državnosti.
Spominjamo se vseh, ki so v stoletjih viharne slovenske zgodovine branili svoja ognjišča, svoje domačije in domovino, kot so jo vsakokrat prepoznavali in čutili.
Še posebej se spominjamo dolgoletnega odpora proti fašizmu, ki so ga izvajali pripadniki TIGR-a, njihovih žrtev za svobodo slovenskega primorskega človeka, Bazoviških junakov, Danila Zelena in sobojevnikov. TIGR je bil prvi upor zoper fašizem v Evropi in je bil čista rezistenca za preživetje pred rasističnim zavojevalcem, ki je v času sicer mednarodno priznane okupacije Primorske po prvi vojni skušal deželo etnično poenotiti in očistiti. V tem smislu je TIGR čisto uporništvo, predpartizanstvo, pomembno za obstoj Primorcev in Slovencev. TIGR je tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunistične prevlade slovenskega upora zoper okupatorja.
Tako pa smo dolžni upor, rezistenco, ali pa partizanstvo v svoji čisti uporniški obliki, ločevati od revolucije in revolucionarnega nasilja.
In danes se spominjamo poguma slovenskih partizanov, ki so se odločili za upor iz iskrenega domoljubnega prepričanja, nekateri tudi iz iskrenega domoljubnega in socialnega prepričanja in vere v boljšo bodočnost.
Partizanstvo, kot upor zoper zavojevalca in zoper okupatorja našega lastnega ozemlja, je pozitivna vrednota, vredna spomina in ta spomin je neločljiv del današnjega državnega praznika.
Danes, na dan odpora proti okupatorju, se spominjamo tudi pripadnikov slovenske nacionalne ilegale, ki se je v prvih letih druge svetovne vojne kot takrat še del legalne jugoslovanske vojske kljub ogroženosti z dveh strani borila proti fašističnemu okupatorju.
In spominjamo se pripadnikov slovenske TO in slovenskih policistov, ki so leta 1991 v vojni za Slovenijo izbojevali zmago proti JLA, zadnjemu okupatorju, ki je z orožjem ogrožal naša ognjišča. To je bilo odporništvo, ki ni delilo, ampak nas je povezalo.
Prav enotnost, ki smo jo Slovenci ter državljanke in državljani Slovenije dosegli v času slovenske pomladi, v času plebiscita za samostojno Slovenijo in v času vojne za Slovenijo, je tisti trdni temelj, na katerem lahko gradimo našo pot navzgor. Z njim smo v praksi že dodobra presegli stare delitve. V tem usodnem času smo bili povezani na osnovi skupne pripadnosti domovini in temeljnim demokratičnim vrednotam. Bolj bomo poudarjali ta čas, v katerem smo bili enotni in povezani, manj bo prostora za nesmiselne in škodljive stare delitve in razdvajanja.
Spoštovani!
Obstajajo večji narodi od nas, pa nimajo lastne države. Tudi v Evropi in celo znotraj EU živijo večji narodi, pa njihov jezik ni uradni jezik EU. Obstajali so številni narodi, večji in močnejši od nas, a jih danes ni več. Nihče več ne govori njihovega jezika, njihovi grobovi so žal pozabljeni in njihovo dediščino najdemo le še po redkih muzejih.
Slovenci pa smo stali in obstali, kot je preroško zapisal Trubar. Kljub temu, da ni bilo lahko in kljub temu, da se je naše narodnostno ozemlje močno skrčilo. Zato je prav, da ob tem, ko se spominjamo uporništva naših prednikov v viharni zgodovini, hkrati izrazimo globoko hvaležnost za njihov pogum in žrtve. Kajti z njimi smo se ohranili kot narod, se kot narod razvili in po vojni za Slovenijo in osamosvojitvi povezali z drugimi evropskimi narodi v obetajoči prihodnosti.
Dolžni smo jim hvaležnost, kajti pred našo in naslednjimi generacijami je dobra prihodnost.
Slovenci živimo danes v času, ki si ga je želel in tudi preroško napovedal že naš največji pesnik France Prešeren v svoji Zdravljici, ki je danes naša državna himna.
»Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!«
Danes celoten slovenski narod, doma in po svetu, živi v svobodi. In Slovenci prvič v zgodovini nismo neposredno ogroženi od svojega sosedskega in širšega okolja. To širše okolje nam še nikoli doslej ni bilo tako naklonjeno. EU kot ne samo ekonomski in politični, ampak tudi kot mirovniški in spravni projekt je tu. Smo njegov del in v tem duhu ravnajmo tudi doma.
Iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu slovenskega odporništva, dnevu upora proti fašizmu in dnevu upora proti okupatorju.
Kaj pravi zgodovina?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. februar 2006 @ 16:07 CET
Fojbe: kaj pravi zgodovina?
Poboji so posledica obračuna z nekdanjimi in potencialnimi nasprotniki. Najbolj pomembno pa je, da so se Slovenski in Italijanski zgodovinarji zedinili o oceni povojnih pobojev. In strinjajo se, da je šlo pri njih po eni strani za obračun s fašizmom, v največji meri pa za obračun novih revolucionarnih oblasti z vsemi morebitnimi nasprotniki. Točno besedilo skupnega poročila postavlja naslednjo definicijo povojnih pobojev: " Dogodke, (pobijanja, fojbe), je sprožilo ozračje obračunavanja s fašističnim nasiljem, a kot kaže so večinoma izhajali iz predhodnega načrta, v katerega se je stekalo več silnic. Prizadevanje za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače povezane s fašizmom, nacizmom, kolaboracijo, italijansko državo, pa tudi prizadevanje za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve Julijske krajine novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino in je naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje." Iz tega pa izhaja, da je vsako predstavljanje povojnih dogodkov, če je iztrgano iz širšega ozadja, potvarjanje zgodovine.
------------------------------
OPOMOBA:
Točno tako je, Marušič Tomaž, kot tukaj piše. Predstavljanje povojnih dogodkov iztrgano iz širšega ozadja, pomeni potvarjanje zgodovine.
Ko je bil moj 17-letni oče črni brat leta 1930/31 izključen iz italijanske šole zaradi protifašističnega delovanja, še niste bili vi niti rojeni, kajti rodili ste se 1932. leta in ko so ideološko napumpani mulci sramotno gnali nedolžnega duhovnika Močnika čez mejo, ste bili stari šele 15 let. Torej zelo mladi, da bi kaj vedeli, razumeli in čutili. Vtis imam kakor, da se vam je čas ustavil.
--------------------
Dr. Dušan Pirjevec - odporništvo na Primorskem
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. februar 2006 @ 16:39 CET
Citirano iz intervjuja o Primorcih:
Primorska ni poznala pravega domobranstva, kljub temu da je imela Cerkev tudi tu močan vpliv. Od kod ta odmik?
Predvsem zato, ker je bila Cerkev na Primorskem drugačna od tiste v Ljubljanski pokrajini. Naši duhovniki so v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja dejavno sodelovali v boju proti fašizmu. Ne pozabimo na Društvo svečenikov sv. Pavla, kar je še ena slovenska posebnost znotraj evropskega antifašizma. Nikjer drugje ne poznam organizacije duhovnikov, ki bi se spremenila v ilegalno in bi delovala proti režimu na oblasti, tako kot se je zgodilo pri nas. Drugi element je dejstvo, da je primorsko ljudstvo trpelo pod fašizmom dvajset let in zato med vojno nikakor ni bilo pripravljeno sodelovati z njim. Na Primorskem je v bistvu že pred OF obstajal zametek osvobodilnega gibanja, in sicer v organizaciji TIGR. Če bi spomladi 1940 tigrovci ne bili tako rekoč obglavljeni – takrat so Italijani aretirali 300 vodilnih ljudi – bi na Primorskem v vsakem primeru prišlo do osvobodilnega boja, saj so bili temelji za ljudski odpor že postavljeni. V kontekstu splošnega odklanjanja Mussolinijevega režima in italijanske države na Primorskem ni moglo priti do takega razhajanja, do kakršnega je prišlo v notranjosti Slovenije, čeprav so tudi tu obstajali krogi, ki se niso mogli odločiti za OF, pa tudi nekaj domobranskih kolaboracionistov.
Dr. Jože Pirjevec - odporništvo na Primorskem
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. februar 2006 @ 18:50 CET
Družbeni interes - Marušič izzvani ste!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. februar 2006 @ 21:13 CET
Ko je Cerarjeva že opravljala funkcijo generalne države tožilke je tedanji pravosodni minister
Tomaž Marušič
od nje zahteval, naj mu izroči podatke tožilstva o oškodovanju družbenega premoženja v procesu lastninjenja. Namesto da bi mu Cerarjeva poslala statistiko, kar je bilo edino, do česar je bil upravičen, naj bi mu bila poslala 250 strani dolg spis s približno 500 ovadbami zoper več sto slovenskih menedžerjev. Podatki naj bi ne romali le k Marušiču, pač pa tudi h generalnemu sekretarju vlade Mirku Bandlju in menda celo k takratnemu predsedniku parlamentarnega odbora za ugotavljanje oškodovanja družbenega premoženja Izidorju Rejcu. Pri tem podatkov ob izročitvi ni opremila z oznako strogo zaupno. Zaupnost podatkov je zahtevala šele v dopisu, ki ga je Marušiču poslala pozneje. Ko ji je nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič javno očital, da je ravnala nezakonito, se je Cerarjeva izgovarjala, češ da je to storila v širšem družbenem interesu.
Zanimivo bi bilo slišati kako je pravosodje speljalo za časa Marušičevega ministrovanja sodne postopke s 500 ovadbami takratnih slovenskih medžerjev in koliko od teh medžerjev je bilo kaznovanih, seveda razen Danila Kovačiča, in odsedelo v zaporu.
Upam, da bo Tomaž Marušič to pojasnil javnosti.
Če je tako vneto preštudiral vseh 500 ovadb, ki mu jih je posala državna tožilka g. Cerarjeva in ukrepal, kot se je poglobil v zemljiškoknjižne podatke pri mojem vložku k.o. Solkan, da jih je znal celo na pamet, da jih je uperil za napad na knjigo o črnih bratih, potem res ni moglo priti do odškodovanja družbenega premoženja. Zanimivo bi bilo vedeti kdo od teh 500 medžerjev je bil obsojen in kdo je odsedel zaporno kazen.
Družbeni interes - Marušič izzvani ste!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 1. marec 2006 @ 10:07 CET
Zaupno poročilo pripravljeno Ljubljana, 5. oktober 1999 (POP TV) – Na državnem tožilstvu so na zahtevo vlade pripravili poročilo o vseh postopkih, ki so bili sproženi zaradi takoimenovanega nezakonitega lastninjenja družbenega premoženja. Poročilo, ki ga bo jutri javno predstavila generalna državna tožilka Zdenka Cerar, nosi oznako zaupno, ima pa kar 253 strani. Poročilo, ki so ga na zahtevo Cerarjeve pripravila okrožna državna tožilstva obsega vse postopke, ki so bili sproženi zaradi oškodovanja družbenega premoženja: se pravi od razvpitih primerov, kot so Hit, Primex, Elan, Smelt, SCT, pa do ovadb v manj znanih slovenskih podjetjih. V poročilu so tudi ovadbe, ki so bile zaradi neutemeljenosti zavržene, pa primeri, ki so jih tožilstva že pripeljala do konca in so bile sodbe že izrečene. Vse s polnimi naslovi, imeni in priimki. Zato je tudi poročilo, ki ga imajo poleg Cerarjeve samo še predsednik in podpredsednik vlade ter pravosodni minister, dobilo oznako zaupno. Minister Marušič nam je povedal, da bi v nasprotnem primeru kršili varstvo osebnih podatkov.
Moj komentar:
V primerih oškodovanja družbene lastnine je tedanji minister za provosodje Tomaž Marušič povedal, da seznam oseb s polnimi naslovi, imeni in priimki, za katere je državna generalna tožilka podala ovadbo, da so tajni podatki, sicer bi pomenili kršitev varstva osebnih podatkov.
Kakšna dvojna merila in pravno kulturo ima omenjeni Tomaž Marušič pa kaže primer, ko je pred nabito polno dovrano v novogoriški knjižnici dne 23. 2.2006 javno blatil mojega 37 let mrtvega očeta, črnega brata, me javno sramotil, saj so vsi vedeli za koga gre, in izrekel kup neresničnih podatkov o njem. Pa ni blatil javno mojega očeta samo na predstvitvi knjige o črnih bratih v Novi Gorici, temveč je tudi podtaknil KO ZB Solkan kup neresnic, ki jih je Zdravko Bašin v Primorskih Novicah dne 21.2.2006 v imenu KO borcev in udeležencev NOV podpisal. Že v letu 2005 je bilo objavljeno v Solkanskem časopisu 1001 zbiranje podatkov o mojem pokojnem očetu, celo s papačenim priimkom in iztrganim tekstom iz besedila Dr. Mire Cenčičeve, ki ga je objavila v Mladiki, ki so izkrivljali podobo o mojem očetu. Tudi tedanji razglas v Solkanskem časopisu očitno izhaja iz istega nagiba - ZBIRANJE PODATKOV ZA IDEOLOŠKI NAPAD NA KNJIGO O ČRNIH BRATIH.
G. Tomaž Marušič a ne, da volk menja dlako, svoje naravi pa ne!
Družbeni interes - Marušič izzvani ste!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 1. marec 2006 @ 15:35 CET
LJUBLJANA, 3. travnja -
Slovenska vlada donijela je odluku o ekshumaciji žrtava masovnih likvidacija pripadnika raznih vojski i civila iz vremena neposredno nakon Drugog svjetskog rata, izjavio je u ponedjeljak u razgovoru za televizijsku postaju TV3 slovenski ministar pravosuđa Tomaž Marušič. Po njegovim riječima, mjesta na kojima su se odvijale likvidacije evidentirana su i započeti su postupci od strane tužitelja, ali u najvećem broju slučajeva nema podataka koji bi omogućili pokretanje.
Komentar: Ali je mogoče, da so se pri nas odvijale likvidacije?
Krajevna skupnost Solkan
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 3. marec 2006 @ 15:38 CET
Spoštovana gospa Darinka Kozinic,
prejela sem vaš odgovor naj se v zvezi s to zadevo obrnem na KO Zveze borcev Solkan. Glede na to, da je Solkanski časopis 1001 že lansko leto objavil zbiranje podatkov o mojem pokojnem očetu, menim, da je prav, da je uredniški odbor časopisa, katerega izdajatelj je KS Solkan, seznanjem z mojim pismom, kajti zbiranje podatkov o mojem pokojnem očetu je bilo ideološko uperjeno zoper knjigo o črnih bratih, zato sem objavi zbiranja podatkov o pokojniku odločno nasprotovala. Želim, da seznanite vaš uredniški odbor s tem, da bom odslej kakršno koli manipulacijo z mojim pokojnim očetom v solakanskem časopisu ali katerem koli mediju, urejala s pravnimi sredstvi.
Gospodu Zdravku Bašinu pa sem v zvezi s to zadevo poslala pismo z vsebino, ki je priložena temu sporočilu.
S spoštovanjem in hvala za razumevanje
Tatjana Malec
Koper, 25. februarja 2006
Spoštovani Zdravko Bašin,
ob osebnem stiku z vami sem začutila, da se človek, zato vam rada podarjam svojo pesniško zbirko SONČEVO OKO in vam želim, da me tudi skoz njo spoznate. Prav s posebnim veseljem vam poklanjam pesem ODA DOMOVINI, ki sem jo objavila tudi na solkanskem forumu in na spletnih straneh Rodoljubne organizacije TIGR.
Polagam vam na srce: ne pustite se manipulirati, od nikogar, nikdar! Največ kar v življenju človeka pomeni, je pokončna drža. To me je naučil moj oče, trpeči Črni brat, ki se mu v pesniški zbirki poklanjam s pesmijo PASION, ki jo je v Kopru Bevkova vnukinja Alida Bevk občuteno recitirala na predstavitvi knjige o črnih bratih in prireditev v Kopru je potekala v čudovitem vzdušju.
Občutila sem, da ste poštenjak in razumevajoč človek. V meni ste vzbudili spoštovanje.
Želim vam obilo dobrega, predvsem zdravja in uspešnega dela v Krajevni organizaciji borcev in udeležencev NOB.
S spoštovanjem
Tatjana Malec
----- Original Message -----
From: kssolkan
To: Tatjana Malec
Sent: Friday, March 03, 2006 2:41 PM
Subject: Re: Krajevna skupnost Solkan
Spoštovana gospa Tatjana Malec!
Prejeli smo vaše elektronsko pismo in vam v zvezi s to zadevo predlagamo, da se obrnete direktno na Krajevno organizacijo Zveze Borcev Solkan.
Lepo pozdravljeni.
Predsednica Sveta KS
Darinka Kozinc
O črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 5. marec 2006 @ 12:38 CET
----- Original Message -----
From: Malec
To: kssolkan@siol.net
Sent: Wednesday, March 30, 2005 8:34 AM
Subject: OODPRTO PISMO KO ZZB NOV SOLKAN V ZVEZI Z OBJAVO ZBIRANJA PODATKOV O IVANU GAŠPERČIČU Z DNE 24.3.2005 KRAJEVNI SKUPNOSTI SOLKAN KOT IZDAJATELJU
ODPRTO PISMO KO ZZB NOV SOLKAN
Krajevna organizacija ZZB NOV Solkan je 24. marca 2005 v lokalnem časopisu "1001 - solkanski časopis", na 11. strani objavila javni poziv za zbiranje podatkov o Ivanu Gašperiču - Gofetu. Z navedenim pozivom za zbiranje osebnih podetkov o svojem pokojnem očetu se ne strinjam.
Življenjski podatki o mojem očetu Ivanu Gašperčiču, roj. 21. 03. 1913 + 06. 09. 1969, ki jih je objavila dr. Mira Cenčič v tržaški reviji Maldika (fobruar 2005) in v reviji za družboslovje in kulturo Primorska srečanja
št. 281/82/2004 v prispevku o mladinski bratovščini Črni bratje, ponatisnjeni v okvirju lokalnega časopisa "1001 - solkanski časopis", bi iztrgani iz celotnega besedila omenjenega prispevka v javnosti lahko izkrivili podobo o mojem pokojnem očetu, ker je treba objavljeni prispevek dr. Mire Cenčičeve brati v celotnem kontesktu. Priimek mojega očeta Ivana Gašperčiča je v solkanskem časopisu objavljen zgrešeno (Gašperič in Gašperšič), pravilno je Gašperčič.
Delovanje antifašistične organizacije Črni bratje, ki se nanaša na obdobje 1930. leta je časovno odmaknjeno. Organizacija je delovala tajno, v ilegali, zato krajani verjetno s tem niso seznanjeni. Odkrita je bila na podlagi arhivskih dokumentov in drugih virov, objavljenih v prispevku dr. Mire Cenčičeve.
Avtorica prispevkov o črnih bratih dr. Mira Cenčič, ki deluje v okviru rodoljubne organizacije Tigr, pripravlja v okviru te organizacije kot izdajatelja objavo knjige o črnih bratih, vključno s ponatisom resnične povesti Franceta Bevka o črnih bratih. Podatke svoje zgodovinske raziskave o črnih bratih je avtorica skrbno znanstveno obdelala. Njen prispevek temelji na arhivskih dokumentih, h kateremu verjetno ni kaj dodati, saj je opravila tudi številne pogovore s še živečimi sorodniki črnih bratov, ki so v svojih tragičnih usodah v večini zgodaj umrli.
Moj pokojni oče ni dal pisne privolitve, da se o njem zbirajo življenski podatki in tudi jaz nisem bila vprašana za privolitev za objavo javnega razglasa za zbiranje življenjskih podatkov o svojem očetu in tudi ne privolim v tak način zbiranja podatkov, ker sem iz arhiva prejela dokumente z neresničnimi podatki, podtikanja o svojem očetu, ki jih je zbirala in vodila takratna UDBA. V nobenem primeru ne dovolim, da bi se kaj podobnega morebiti ponovilo in zahtevam blokiranje javnega zbiranja podatkov o svojem očetu na podlagi javnega poziva. Neizpodbitno je, da je bil moj oče črni brat, da je bil v fašističnih zaporih pretepen in mučen in da je moral zaradi fašističnega nasilja in preganjanja zbežati v Maribor. Od 22. 09. 1943 do osvoboditve 1945. leta je bil interniranec v koncentracijskih nacističnih taboriščih Dachau in se je vrnil hudo bolan. V svoji rojstni hiši v Solkanu, ki je bil tedaj pod upravo zavezniške angloameriške vojske, je bil napaden od takratnih sabotažnikov UDBE (med katerimi so bili tudi nekateri znani domačini). Prav tako je neizpodbitno, da je bil v posledici poskusov za zdravljenje tuberkuloze okužen in da se je nato zdravil v vojaški bolnišnici Ospedale militare S.O.U.O. Via Breveta 75 v Rimu šest let in štiri mesece. Upokojen je bil kot vojaški vojni invalid - veteran in je za posledicami mučanja v internaciji umrl v Rimu, star 56 let.
V domovino se ni nikoli več vrnil. Vse moje navedbe temeljijo na pisnih arhivskih dokumentih.
Glede na to, da je bil moj oče rodoljub in se je v okviru skupine mladih somišljenikov uprl raznarodovanju, da je bil kot 17-letni deček zaprt ter tudi mučen v fašističnih zaporih kot črni brat ter kot tak zaznamovan in preganjan za časa fašizma, nato pa je bil žrtev nacizma in komunizma ter, da je od njegove smrti preteklo že 36 let, želim, da v miru počiva. V javnosti naj se zato ne odpirajo nepotrebne polemike, ki odpirajo stare rane. O svojem očetu sem napisala obširen življenjepis, opremljen s številnimi arhivskimi dokumenti. Če zgodovinarje zanima kakšen podatek o mojem očetu ter z njim povezanimi osebami in delovanjem, ki naj bi bil pomemben za zgodovino Solkana, mi lahko to sporočijo, da jim ga posredujem.
Tatjana Gašperčič - Malec
Pojasnilo k pismu KO ZB Solkan
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 5. marec 2006 @ 15:30 CET
V petem odstavku mojega pisma KO Zveze borcev sem zapisala: »V svoji rojstni hiši v Solkanu, ki je bil tedaj pod upravo zavezniške angloameriške vojske, je bil napaden od takratnih sabotažnikov UDBE (med katerimi so bili tudi nekateri znani domačini). (Opomba: mišljen je napad na mojega očeta Ivana Gsašperčiča)
Tega dr. Mira Cenčičeva ni napisala v svoji knjigi, kot ji je bilo očitano s strani KO ZB Solkan v članku (PN, 21. 2.2006) v zvezi s tekstom knjige o črnih bratih, da so bili v sabotažni skupini Solkanci.
Pod navedbo »med katerimi so bili tudi nekateri znani domačini« sem imela konkretno v mislih Edvarda Mielinczeka. S tem da pa nisem imela namena izvzeti tistih osebkov Ozne, ki so izdali odredbo za napad na mojega očeta, ki je sestavljala sezname za likvidacijo, ki so šli na potrditev Knoju. Ti pa so so imeli prevozna sredstva in tiste, ki so likvidirali. Pri tem pa nisem imela namena izvzeti tudi tistih "tovarišev", ki so delovali v službi tajne obveščevalne policije v agenturi za Okraj Gorica, ki so sestavljali sezname ovaduhov in izdajalcev po alfabetskem seznamu agenture po kategorijah, ki naj bi bili sestavljeni z namenom verjetne likvidacije oseb po seznamu. Med osebami na tem seznamu pa ni samo mojega očeta in ne silite me v to, da bi poimensko navajala tudi Brice, Solkance, Šempeterce, Vrtojbce, Rihnberčane, Šempasce, Prvačkovce, Gradiščane, Lokavčane, Vipavce, itd. iz seznama agenture jugoslovanske tajne obveščevalne službe. Takšne sezname pa so lahko pomagali sestavljati ali so sestavljali samo domačini, v najširšem smislu, ki so ljudi poznali, saj so pri posameznikih navedeni točni rojstni podatki, ime očeta in bivališče.
Žalostno kaj je naredil komunizem iz ljudi, eno ovaduško maso, ki drug drugemu več ne zaupa, drug drugega "špeca" in drug drugemu želi slabo in podtika. Človek, ki ne misli in ne dela iz nekega poštenega prepričanja, si mora vselej delati "notranje sovražnike", da premaga svoje prepričanje, slabo vest in sebe samega. Tudi to je svojevrsten paradoks, v katerega totalitarne vladavine porinejo nešteto prej odlično naravnih značajev. Najbolj žalostno pa je to, da se ta linč iz takšnih ali drugačnih nagibov nikakor ne more presekati in ustaviti.
Tatjana Malec
Družbeni interes - Marušič izzvani ste!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 6. marec 2006 @ 13:01 CET
Ob tem se mi je utrnila misel kako je v naravi. Večji kot je vihar, bolj utrdi hrast. Hrast požene globlje korenine. Tako je tudi z domoljubnimi čustvi. Nobena idelologija in strankarska pripadnost jih ne more razvrednotiti ali izničiti. Nihče pa za nikogar ne more zanesljivo vedeti, kako jih kdo občuti ali kako jih je kdo v preteklosti občutil.
Tatjana Malec
Zdravko Bašin, predsednik KO borcev in udeležencev NOB je plemenit človek
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 7. marec 2006 @ 14:01 CET
Tatjana Malec
Dachauski procesi - zgodovinska dejstva
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 7. marec 2006 @ 21:35 CET
Med tem, ko je Tomaž Marušič na predstavitvi knjige o črnih bratih v Novi Gorici dne 23.2.2006 v povezavi z mojim očetom Ivanom Gašperčičem razlagal, da naj ne bi bil moj oče vključen v dachauske procese in izključeval to možnost s tem, da naj bi bila v knjigi o črnih bratih o tem neresnica češ, da so bili dachauski procesi leta 1948, ko je bil moj oče že v Italiji Znano je zgodovinsko dejstvo, da so se priprave na dachauske procese začele že leta 1946.
Zakaj je bil moj oče s strani sabotažne skupine napaden v svoji rojstni hiši v Solkanu nihče natančno ne ve, utemeljeno se pa lahko z veliko verjetnostjo domneva, da je bil napad v okviru priprav na dachauske procese, v vsakem primeru pa zaradi političnih kvalifikacij, ki so bile v njegovem udbovskem dosjeju, kot je v tem prispevku zgoraj navedeno. Napad nanj v Rimu pa sovpada s časom, ko so se vršili dachauski procesi.
Zgodovina pa ni nikoli odgovorila kje in kdaj so bili justificirani na smrt obsojeni dachauski taboriščniki..Oblastniki in politiki niso priznavali stalinističnega značaja teh procesov in preiskav. Dr. prof. Ljubu Bavconu in njegovi raziskovalni skupini je bila poverjena raziskovalna naloga o taboriščnikih o dachauskih procesih, vendar je izginil del gradiva o Dachauskih procesih in je bila otežena raziskava o vzrokih in ugotavljanju odgovornosti za te procese in izginil je tudi del arhiva o Vosu, tako da je bilo verjetno omogočeno lakirano pisano zgodovine, kot ugotavlja Zdenko Zavadlav v svojemu objavljenem prispevku Priprto pismo – prispevek za slovenski nacionalni program, objavljen v Novi Reviji št. 61/62 leta 1987. Tako vsaj o izginotju teh arhivov pravi I. Križnar na ceji CK KPS po navedbah v Mladini marca 1986 in v Novi Reviji 1986.
Dr. Krivic, kot tožilec na dachauskih procesih ni bil prisoten pri justifikaciji, kot je to sodni predpis. Prav tako svojcem ustreljenih tudi ni bil omogočen prekop posmrtnih ostankov in javni pokop na pokopališču. Dejansko ustreljeni naj bi bili dachauci leta 1950, ko se je rdeča armada koncentriralana Madžarskem. Veliko kaznjencev se je tedaj pripeljalo v Novo mesto v bližino Kočevskega roga, ki so bili verjetno rezervirani za izvensodno usmrtitev v Rogu.
Tedaj so bili po sovjetskem vzoru preiskava, sestava zapisnika za obtožnico in obtožnica v rokah policije, ki je imela posebne preiskovalne oddelke in so bili povsem odvisni od policijske oblasti. Zato o tem zgodovinarji kaj malo vedo, saj so bili arhivi uničeni. Govoriti na pamet o dachaucih, ki predstavljajo kompleksen zgodovinski sklop, ki ne bo nikoli popolnoma raziskan, pa je lahko samo poceni demagogija, ki nikomur nič ne služi, razen manipulaciji.
Zdravko Bašin, predsednik KO borcev in udeležencev NOB je plemenit človek
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. marec 2006 @ 17:44 CET
O zamolčanosti
Odprti tribuni Primorskega dnevnika dne 24.2.2006 je bil objavljen prispevek Branka Marušiča, v katerem je raztrgal knjigo Mire Cenčičeve o črnih bratih.
Prepričan sem, da je popolnoma prav, da danes zgodovinarji preiščejo in razkrivajo vse to, o čemer se za časa komunističnega režima ni smelo pisati in niti govoriti. Lep zgled so raziskave o izginulih primorskih padalcih. Takih smernic ni treba, da daje Janša, ampak jih narekuje sama demokracija, ki pomeni svobodo izražanja.
Iz omenjenega prispevka jasno razberem sporočilo, da za pisanje zgodovine ni nobenih razlik med nekdanjo strahovlado in današnjo demokracijo. Branko Marušič prikazuje Janšo kot despota, ki daje smernice za zgodovinopisje in jih enakovredno primerja s partijskimi iz leta 1948. Pozablja le na podrobnost, da se na Janševe izjave lahko vsak požvižga, kdor se ni držal onih partijskih, pa je končall na Golem otoku. Kaj so tam počenjali z ljudmi, lahko izve, če prebere vsaj dve knjigi: Radovan Hrast - čas, ki ga ni (MK 1991) in Dimitrij Žilevski - Otok brez milosti (ROTIS 1995). Ti dve knjigi bi svetoval tudi vsem onim, ki radi hodijo na Sabotin negovat napis NAŠ TITO.
Vtis, da se nekateri zgodovinarji bojijo svobode, mi potrjuje tudi pismo, ki ga je skupina tako imenovanih podpisala v lanskem letu in ga je objavil tudi PD. Spominjam se, da podpisani, med katerimi tudi Branko Marušič, izražajo bojazen, kaj bo z njihovo stroko zdaj, ko je na vlado prišel Janša. Strah jih je celo, da bi ne zopet kdo začel raziskovati našo daljno preteklost in kaj pisati o Karantaniji in Venetih. To bi bila prava nesreča, saj je ta snov tabu in mora biti zamolčana. Po moje je bilo to najbolj smešno pismo, kar jih je PD objavil v celem letu, saj sta revščina vsebine in imenitnost podpisanih v kričečem neskladju.
Tisti čustveni odnos, ki povzroča zamolčevanje in ki ga Branko Marušič ob koncu svojega članka obsoja, bi morali zgodovinarji najprej izbrisati v sebi, začenši vsak sam s seboj. Sicer bodo s svojim zadržanjem ljudi še naprej svarili, da sta svoboda in resnica za naš narod največja nevarnost.
Tako Novi Glas o črnih bratih. In skelet mojega ubogega oča, ki že 37 let leži pod zemljo je postal predmet manipulacij. Ni dovolj, da je bil moj oče žrtev fašizma, nacizma in komunizma, še po smrti mora biti žrtev nekega nepopisnega ega, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da so se časi in pogledi na zgodovino enoumja spremnili.
Tatjana Malec
Demokracija in pisanje zgodovine (o črnih bratih)
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. marec 2006 @ 19:23 CET
O zamolčanosti
Odprti tribuni Primorskega dnevnika dne 24.2.2006 je bil objavljen prispevek Branka Marušiča, v katerem je raztrgal knjigo Mire Cenčičeve o črnih bratih.
Prepričan sem, da je popolnoma prav, da danes zgodovinarji preiščejo in razkrivajo vse to, o čemer se za časa komunističnega režima ni smelo pisati in niti govoriti. Lep zgled so raziskave o izginulih primorskih padalcih. Takih smernic ni treba, da daje Janša, ampak jih narekuje sama demokracija, ki pomeni svobodo izražanja.
Iz omenjenega prispevka jasno razberem sporočilo, da za pisanje zgodovine ni nobenih razlik med nekdanjo strahovlado in današnjo demokracijo. Branko Marušič prikazuje Janšo kot despota, ki daje smernice za zgodovinopisje in jih enakovredno primerja s partijskimi iz leta 1948. Pozablja le na podrobnost, da se na Janševe izjave lahko vsak požvižga, kdor se ni držal onih partijskih, pa je končall na Golem otoku. Kaj so tam počenjali z ljudmi, lahko izve, če prebere vsaj dve knjigi: Radovan Hrast - čas, ki ga ni (MK 1991) in Dimitrij Žilevski - Otok brez milosti (ROTIS 1995). Ti dve knjigi bi svetoval tudi vsem onim, ki radi hodijo na Sabotin negovat napis NAŠ TITO.
Vtis, da se nekateri zgodovinarji bojijo svobode, mi potrjuje tudi pismo, ki ga je skupina tako imenovanih podpisala v lanskem letu in ga je objavil tudi PD. Spominjam se, da podpisani, med katerimi tudi Branko Marušič, izražajo bojazen, kaj bo z njihovo stroko zdaj, ko je na vlado prišel Janša. Strah jih je celo, da bi ne zopet kdo začel raziskovati našo daljno preteklost in kaj pisati o Karantaniji in Venetih. To bi bila prava nesreča, saj je ta snov tabu in mora biti zamolčana. Po moje je bilo to najbolj smešno pismo, kar jih je PD objavil v celem letu, saj sta revščina vsebine in imenitnost podpisanih v kričečem neskladju.
Tisti čustveni odnos, ki povzroča zamolčevanje in ki ga Branko Marušič ob koncu svojega članka obsoja, bi morali zgodovinarji najprej izbrisati v sebi, začenši vsak sam s seboj. Sicer bodo s svojim zadržanjem ljudi še naprej svarili, da sta svoboda in resnica za naš narod največja nevarnost.
Tako Novi Glas o črnih bratih. In skelet mojega ubogega oča, ki že 37 let leži pod zemljo je postal predmet manipulacij. Ni dovolj, da je bil moj oče žrtev fašizma, nacizma in komunizma, še po smrti mora biti žrtev nekega nepopisnega ega, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da so se časi in pogledi na zgodovino enoumja spremnili.
Tatjana Malec
Nemoralna sredstva pri uresničevanju revolucije
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. marec 2006 @ 19:31 CET
Če vemo, da je bila KPS v začetku okupacije Slovenije le neznatna politična stranka - imela je tedaj, kot rečeno, manj kot 1000 članov - se nam sami od sebe vrivata dve vprašanji: 1. Kako sije sploh drznila z revolucijo začeti? 2. Kako seji je posrečilo, daje z njo uspela?
1. KPS je revolucijo začela, ker ji jo je ukazala kominterna, katere članica je bila. Njeni voditelji so pri tem računali, da bo konec vojne že 1941, seveda z zmago Rdeče armade nad Hitlerjem. Treba pa je dodati, da je bil izredno močan motiv pri vodilnih komunistih njihova predanost ideji svetovne revolucije. In v revolucijo je KPS vpregla disciplino svojih članov, ki je bila zelo stroga, in pa naivni in kratkovidni idealizem svojih zaveznikov, katerega značilni primer je bil Edvard Kocbek.
2. Glavni razlog, da je partiji revolucija uspela, je bila mednarodna podpora. Najprej s strani kominterne v obliki navodil in opozoril. Še bolj materialna podpora, ki so jo v pozni jeseni 1943 začeli partizanom dajati zahodni zavezniki - tedaj so zavrgli Mihajlovća. In končno politična podpora teh zaveznikov od srede junija 1944 naprej, ko je postal predsednik jugoslovanske begunske vlade bivši hrvaški ban dr. Šubašič - postavil gaje sam Churchill - z nalogo, da mora doseči sporazum s Titom; taka je bila tedaj angleška odločitev! Važen razlog za uspeh revolucije je bil tudi ta, da se partija ni pomišljala za dosego zmage uporabljati vsakršna nemoralna sredstva.
Brez dvoma bi bila NOB ena največjih epopej v slovenski zgodovini, ko bi bil njen cilj res osvoboditev naroda, ne pa zamenjava ene diktature z drugo, in ko bi uporabljala le poštena sredstva. A v tem primeru bi to ne bila več stalinistična revolucijo!
------------------
51 Gl. Ljvil II, 390.
52 Slovenski poročevalec, Ljubljana, 6. jan. 1942. 53 NOV, 300.
V vrsti nemoralnih sredstev, ki jih je KPS v revoluciji uporabljala, navajajo tele:
- Brezvestnost
Slovenski partiji se slovenska kri ni smilila. »Žrtve morajo biti!« je bilo geslo, s katerim je pred slovensko javnostjo opravičevala partizanska izzivanja italijanskega in nemškega okupatorja. Zakoniti narodni predstavniki so z oboroženo vstajo proti okupatorju čakali prav zato, da se ne bi slovenska kri prelivala po nepotrebnem. Partizani so okupatorja neštetokrat gverilsko napadli iz nezaščitenih naselij. Takoj po napadu so se umaknili, domačine pa prepustili okupatorjevim represalijam. Na ta način so dobili v partizane fante in može, ki so se morali pred okupatorjem umakniti, da so si rešili življenje. V neštetih primerih so Italijani in Nemci po partizanskem napadu domačine postrelili kar na kraju samem.
- Prevara z monopolizacijo oboroženega odpora. Koliko poštenjakov je partija zvabila v sodelovanje z njo pod pretvezo boja za narodno osvoboditev. Ti so ji tako prevarani pomagali pri njenem medvojnem terorju in uvedbi povojne diktature. Prevarala je člane ustanovnih skupin OF, ki jim je ob njeni ustanovitvi obljubila, da bodo njeni enakopravni partnerji, pozneje (z dolomitsko izjavo, 28. feb. 1943) jih je pa prisilila, da so se odpovedali političnemu delu svojih skupin in to v celoti prepustili partiji. Prevarala je zahodne zaveznike, ki so jo med vojno vojaško podpirali samo zato, ker je obljubljala, da bo po vojni uvedla demokracijo. Prevarala je slovenski narod, ker mu je po vojni obetala demokracijo, namesto nje pa uvedla komunistično diktaturo.
- Ne priznavanje demokratskega načela večine KPS je slovenski narod izdala, ker je proti volji njegovih zakonitih predstavnikov začela oborožen boj proti okupatorju in izrabila najtežji čas okupacije v svoj prid. Obenem je pa tiste, ki so revolucijo odklonili, proglasila za narodne izdajalce.
- Laž
Partija je med vojno stalno trdila - kar počenjajo režimski zgodovinarji še danes - da predstavlja OF večino naroda, ko je v resnici prestavljala, zlasti v začetku, le majhen del Slovencev, na višku svojega razvoja (jun. 1942) pa morda kvečjemu četrtino 54. Tudi podatki o posameznih dogodkih med revolucijo (boji, zmage, izgube ...), kijih režimska zgodovina še danes ponavlja, so nezanesljivi: gre za enostranska prikazovanja, pretiravanja, olepšavanja...
----------------
54 Spomladi 1942je imela OF v Ljubljani in njeni severovzhodni okolici za seboj javno mnenje - v tem smislu je imela tu večino. Ta večina je pa jela upadati z italijanskimi racijami (konec jun. 1942), za katere so dali povod komunisti, in zaradi za OF in partizane poraznih poročilih italijanske ofenzive (jul. - nov. 1942).
- Klevete
Tiste, ki revolucije niso sprejeli, je partija blatila z vsem mogočim in nemogočim. Tistega, ki gaje likvidirala, je pred likvidacijo ali po njej proglasila za narodnega izdajalca, ko je šlo v resnici v skoraj vseh primerih za poštenjake.
- Ustrahovanje
O tem je pisal Kardelj Titu: »Ko iščejo (Italijani - op. pisca) ljudi za funkcije, dobivajo odgovor: se bojimo, da nas bo OF ubila... Tovarnarji se bolj bojijo OF kot italijanske oblasti... Nobena policijska zaščita ne reši tistih, kijih vosovci (tako jim pravijo tukaj) vzamejo ,na muho'... aretirajo ljudi na cesti, jih odvedejo in zaslišujejo (poklicati Italijane na pomoč se prijeti ne upajo, ker je OF izdala odlok, da bo vsak na mestu ustreljen, če bi se obrnil za pomoč na okupatorske oblasti)«55.
Komunisti so ljudi na deželi ustrahovali zlasti pri prisilnih mobilizacijah v partizane in pri nasilnih rekvizicijah živeža.
- Mučenja
V času, ko je bilo na tem, da revolucija propade (zlasti v prvi polovici 1942 ob italijanski ofenivi), je partija uporabljala mučenje kot redno in načrtno sredstvo: ljudi je hotela zastrašiti, da bi se ji ne uprli.
- Likvidacije, najkrutejše sredstvo revolucije
SNOO je določil (16. sept. 1941), da s smrtjo kaznujejo »izdajalce« posebna sodišča, »katerih postopek je nagel, usten in tajen ... posebno zasliševanje krivca ni potrebno... Proti sodbi sodišč ni pritožbe, kazen je treba izvršiti takoj«56. Vse navedeno je zaobseženo v Kidričevi ugotovitvi (Jan. 1942), da se je »moralnopolitičnemu pritisku narodnoosvobodilne borbe priključil še narodnoosvobodilni teror«.. 57.
- Skriti stiki z okupatorjem
O teh stikih piše režimski zgodovinar povsem jasno58. Precej splošno znano je bilo, daje partizanska intendanca zlasti v Ljubljani kupovala od Italijanov orožje
----------------------
55 Ljvili III, 20-22. 56 Mikuž, NOB I, 20.
57 Prav tam. 352.
58 Gl. Viadimir Dedijer, Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 1. del, Rijeka 1981. - Milovan Djilas, Une guerre dans la guerre, Parjz 1979. Angleški naslov: VVartime, Lon-don 1977. -Zbornik Svobodne Slovenije 1973-1975, Bue-nos Aires (Pavel Fajdiga, KPJ in Jugoslavija - o uradnih dokumentih glede nemško-partizanskih pogajanj v Zagrebu /spomladi 1943/, op. 11: ..Fotokopije nemških originalov /o teh pogajanjih - op. pisca/ so pod štev. NOKW 1088 v ameriškem državnem arhivu v Washingtonu«).
in vojaško opremo in pošiljala cele vagone obojega v partizane - iz okupirane Ljubljane. Pri tem so bistveno pomagali železničarji. In Kardelj sam omenja v poročilih Titu partijske kanale, ki so segali do visokih italijanskih mest. Da so v to vpregli ženske, je bilo tedaj splošno znano.
***
Za stalinistično revolucijo na Slovenskem je še neka značilnost. Medtem ko je kominterna slovenski partiji naročila pripravljati in uresničevati revolucijo z vidika predzadnje etape - tj. voditi narodnoosvobodilni boj kot demokratično-meščansko revolucijo s pritegnitvijo »vseh proti nacističnih strank in skupin« - se je KPS odločila za uresničevanje revolucije z vidika zadnje etape. Zato je oboroženi boj proti okupatorju takoj monopolizirala, po dveh letih odpravila koalicijo v OF, skoraj vse sposobne politične nasprotnike demokratskega tabora pa likvidirala ali vsaj onemogočila. V tem je bila bolj radikalna kot Stalin sam. Zaradi te odločitve je bila KPS, pa tudi cela KPJ, do konca 1943 večkrat deležna Stalinove kritike, ker se je Stalin bal reakcije pri zahodnih zaveznikih. Ko pa so ti zavrgli Mihajlovića, je tudi ta kritika s strani Stalina in kominterne prenehala.
To so zamolčana zgodovinska dejstva, o katerih se sedaj piše.
Kako je delovala OZNA na Primorskem
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 17. marec 2006 @ 11:18 CET
Kogar zanima kako je delovala OZNA na Primorskem po vojni, tudi na ozemlju cone A pod zasedbo angloameriške vojske, naj si prebere pričevanja Alberta Svetine iz knjige: OD OSVOBODILNEGA BOJA DO BANDITIZMA, Nova obzorja d.o.o. Ljubljana, avgust 2004.
Center OZNE za Primorsko (izrecno v knjigi navedeno tudi za Solkan) je bil v Ajdovščini. Vsaka izpostava OZNE je imela tudi svoj oddelek KONJ-a, ki je bil oblikovan glede na potrebe.Albert Svetina piše, da je nasprotnike komunističnega režima OZNA zejela in ilegalno aretirala v zavezniški coni in jih ilegalno vozila v centre zaporov OZNE na Poljanski nasip v Ljubljani. Aretirala je tudi osebe, za katere je veljal sum stikov z zavezniki, med sumljive je uvrščala predvsem tiste, ki so bili bogatejši in vnaprej sumljivi (moj oče je bil iz trgovske družine in Dachauec ter oseba iz udbovskih dosjejev). Svetina piše, da je ilegalne akcije, zlasti aretacije, po navodilih OZNE izvrševal KONJ, ki je bil pri vsaki izpostavi OZNE. Naloge so se izvajale točno po naročilu OZNE. Svetina govori, da uboji so bili na Primorskem, vendar ne množični. Verjetno Svetina primerja s poboji v Tharjah, Kočevskem rogu itd, zato govori, da niso bili množični. Vendar bili so.
Navaja tudi, da OZNA ni pokrivala samo jugoslovanskega ozemlja, temveč je imela poverjeništva in svojo mrežo dugod po Evropi: v Romuniji, Bogariji, Albaniji, Italiji, Nemčiji, Avstriji, na Češkem, na Poljskem, itd.
Z oziroma na v tej knjigi opisana dejstva ni prav nič čudnega, da je bil v ceni A, ki je bil pod anglomaeriško upravo napaden moj oče Ivan Gašperčič s strani sabotažne skupine Edvarda Mielniczeka in ni prav nič čudno, če je bil napaden v Rimu s strani OZNE, ki je organizirano delovala v Italiji in to v času, ki sovpada z Dachauskimi procesi. Njegov naslov pa ji ni bilo težko pridobiti, saj je pisma, ki jih je pošiljal domov cenzurirala, pakete z metražnim blagom, ki mi jih je oče poslal, da bi si dala delati kakšno obleko, pa je OZNA zasegla. Hranim še pisma, ki sva si jih z očetom pisala o tem, da pošiljke nisem prejela on pa meni piše kaj mi je poslal celoten seznam in postopek pri poizvedovanju za pošiljkami. OZNA je bila tedaj nenasitna in nemoralna v svoji brezobzirnosti, zlasti oficirjeve žene, ki so delovale v OZNI in so si prisvajale, kar se jim je zahotelo.
Glede delovanja OZNE oziroma kasneje UDBE pa naj navedem, da vselej ko sem po letu 1960 obiskovala očeta v Rimu, da sem bila klicana z roza razglednicami na zasišanja udobovcev. V Novi Gorici je bil n. pr. okrog leta 1955- 1957 postavljen, da me sprejmlja nek udbovec z imenom Tine. Spremljana sem bila zato, ker sem imela očeta v tujini in stike z njim. Leta 1956 je bil klican moj fant, ki je postal pozneje tudi moj mož, na UDBO češ da ne sme hoditi z menoj in da mora prekiniti stike z mano, ker imam očeta v Rimu in da predstavljam nevarnost za državno varnost, čeprav svojega očeta tedaj nisem videla 13 let. Zato me takšna demagogija, ko se nekateri delajo lepi in oblačijo vsako besedo kot da gre za žalitve borcev, hudo moti in se mi zdi največje sprenevedanje, kar ga lahko človek v svoji zaslepljenosti doseže. Ne gre za žalitve borcev, gre za resnico kako so oblastniki prevzmali oblast in vzpostavili totalitarni komunistični režim vladanja ter pri tem niso izbirali sredstev. V tem je ves pomen, da se prizadeti oglašamo. Zgodovinarji enoumja bi se morali zavedati, da resnice, ki prihajajo na dan pokopavajo njihovo prilizovanje oblasti in enostransko poročanje ter opisovanje zgodovine. Njih so in bodo še pokpale resnice, ki bodo prihajale še na dan. Ni še konec odkrivanja resnic, tudi usod, ki so jih doživeli nekateri s konkretnimi imeni in priimki, med njimi tudi narodni heroj. O vsem znani zgodovinarji molčijo in točno vedo, vendar pravijo, da so zavezani k molčečnosti. Govorijo pa stvari, s katerimi lahko manipulirajo po starem stereotipu. Tak način utrjevanja starega enoumja je najlažja pot za podaljševanje svoje kariere.
To kar prebiram v knjigi Alberta Svetine kako je delovala OZNA v Ajdovščini mi ni prav nič novega, kajti spominjam se svoje matere, ki je bila postavljena v položaj, da je morala delovati za OZNO. Bila je aretirana v Ajdovščini in jaz kot otrok sem šla skupaj s svojo sorodnico Silvo Rustja v hišo, kjer naj bi prebival šef OZNE (leta 1946), verjetno Albert Svetina ali Jadran in sicer v Ajdovščini na glavni cesti levo, ki vodi mimo železniške postaje. Hiša ob cesti levo (od Gorice proti mestu), ima zunanje stopnice, ki vodijo v prvo nadstropje in veselej, ko se peljem mimo, se spomnim da sem šla, kot 10-letni otrok do šefa Ozne prositi naj mamo izpustijo. Nakar so jo po dveh dneh tudi izpustili. Moja mati je morala hoditi čez mejo v Udine (Videm) kupovati vojaške obleke, opasače, usnje za škornje, perfeme in podobne artikle za OZNO in jugoslovansko vojsko.
Odhajala je po večkrat na teden iz tedanje cone B, v cono A z vlakom in z vlakom vedno pripeljala oziroma prinesla s seboj veliko število "paketov", v katerih so bile v glavnem nove oficirske obleke, izdelane za italijanske oficirje ter usnje za škornje. Govorilo se je, da so partizani zasegli italijanom vagon italijanskih lir in da se iz tega kupuje. Vendar šele sedaj izvem od Alberta Svetine, da je bil to denar (več vreč) ukraden s strani OZNE v miljski tovarni za izdelavo orožja, ki je bil namenjen za plače delavcem. Tudi zgodba o letalu mi ni tuja, saj sem jo slišala od svoje mame. Bila je zadolžena oziroma naj bi imela nalogo, da bi se letalo, ki je bilo skrito v Fulaniji nekje v koruzi prpipeljalo v cono B, ki jo je zasedala jugoslovanska vojska. Albert Svetina govori, da je bil v italijanski vojski nek pilot in da letalo s Tonetom pripeljeta čez mejo, kadar hočeta. Svetina pravi, da nad podvigom naj ne bi bil najbolj navdušen. Spominjam se, da je mojo mamo najbolj pregovarjala JLA, da naj se vključi v to akcijo, vendar je temu ugovarjala, češ, da ima otroke in da se temu upira. Točno pa ne vem kakšne naloge naj bi moja mama imela pri tem letalu, ki naj bi se pripeljalo v cono B (morda, da bi pregovorila določenega italijanskega pilota, ker je znala perfektno italijansko, morda izvršitev plačila, podplačila pilota, tega ne vem). Zgodbo o letalu se pa živo spominjam, saj sta se moja mama in stric Stanko Breščak veliko o tem pogovarjala in mama je imela odklonilno stališče, da bi bila v to vmešana. Tega ne vem, če so se paketi, ki jih je prinašala moja mama v cono B pošiljali tudi Ivanu Mačku in CK KPS, v glavnem se spominjam, da so bile te stvari namenjene vojski in verjetno tudi OZNI. Vojska je verjetno od teh žakljev zaseženega denarja v Miljah, dobila svoj kontigent za svoje potrebe. Moja mama je pogosto hodila v ajdovsko vojaško kasarno in tam je bila tudi aretirana. Tisti dan, ko se je izvršila aretacija, me je moj stric Stanko poslal v Sveti Križ po rebru peš k prvi sveti maši k menihom češ naj molim, da bi mamo izpustili. Dogodka se živo spominjam, kot da bi se dogajalo danes. Vem, da sem bila prestrašena, da bom ostala brez svoje mame.
Spominjam se, da jugoslovanskim oficirjem ni ničesar manjkalo, da so imeli bel kruh(vsaki dan jim ga je spekel pek Vinko v Dobravljah), meso, sladkor, olje in vsa živila, ki so ljudem primanjkovala. Imeli so na razpolago tudi pakete UNRA z vsemi dobrotami, saj v tukajšnjih trgovinah ni bilo popolnoma nič. Vojaki pa so bili polni uši in srbečice, od katerih smo bili vsi okuženi. Vojaški intendant je pogosto prinesel navedena živila v hišo po domače Sevrčnih ob železniški postaji v Dobravljah, kjer smo stanovali (pri Viktorju, bil je tedanji predsedni KO in njegovi ženi Micki ter sinu Zdenku, sin Viktor je pa po vojni umrl), ker je bila požgana mamina rojstna hiša s strani Nemcev, seveda v zameno za vojaške obleke in druge stvari, kot sem zgoraj navedla, ki jih je moja mama prinašala iz Udin. Spominjam se, da je mama dobila celo enega prašiča na črne pege od vojske v zameno za oficirska oblačila. Čez mejo je vojski prinesla tudi radio aparat znamke Minoglia (napisala sem po spominu). Ob tem bi navedla tudi, da se spominjam, ko me je Micka ob kosilu poslala naj se splezam čez želežniško ograjo in naj pokličem železničarskega načelnika na kosilo. Ko sem odprla vrata železniške postaje sem ga ugledala na tleh vsega okrvavljenega. Bil je mrtev. Govorili so, da je OZNA opravila svoje delo in prikazala, kot da si je sam prerezal žile na vratu. Točno kaj je resnica jaz ne vem, vem le to, da me je dogodek pretresel.
Po vojni je bil skoraj edini vir oskrbe OZNE, KNOJA in lokalne jugoslovanske vojske tihotapljenje iz zavezniške cone A, kjer je OZNA delovala samo ilegalno. Tihotapljenje je bilo iz sosednje Italije in je predstavljalo tudi za mojo mater tveganje. O tihotapljenju in krajah OZNE je Albert Svetina napisal več poglavij o špekulacijah, tihotapljanju, krajah in goljufijah OZNE, ki sem jih z zanimanjem prebrala, da mi je bila slika bolj jasna.
Primorci, pričevanje Alberta Svetine, tedanjega šefa OZNE v Ajdovščini je zares zanimivo za vsakogar, ki želi spoznati še drugo plat naše zgodovine.
Tatjana Malec
Zgodovina
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 21. marec 2006 @ 12:35 CET
Zgodovina
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 21. marec 2006 @ 12:47 CET
Koga še danes lahko motijo?
Danes, 21. 03. 2006 bi imel moj oče 93 let, če bi še živel. Umrl je pred 37 leti. Kdo bi se še rad ukvarjal s premetavanjem njegovih kosti?
Tatjana
Zgodovina
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 21. marec 2006 @ 22:32 CET
Rupel pravi, da je prišlo do nesporazuma
Tone Hočevar, T.B./STA, Sre 08.03.2006, 19:26
[Pohvale za seznam vrženih v fojbe]
Prah okoli foljb se je očitno šele dodobra vzdignil...
Povezani članki
Berlusconi: Hrvaška mora plačati dolgove
Ciampi: Italija ne bo pozabila fojb
Janša: narodna zgodovina je odporniška
Za prekinitev molka o zloglasnih fojbah
Vojna z maksigrafiti se nadaljuje
Novi list: Italijanska desnica lobira za bodoče meje
V istrskih fojbah 130 trupel
Orodja
Rim – Sredi ene izmed najbolj ogorčenih predvolilnih bitk, kar jih pomnijo v Italiji, se je med akterji pojavila tudi Slovenija, ki so ji tukajšnji mediji včeraj namenili toliko pozornosti, kakor že zelo dolgo ne. Vse radijske in televizijske postaje in tudi večina časnikov so priobčili komentirane novice, da je slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel izročil goriškemu županu Vittoriu Brancatiju seznam 1048 Goričanov, ki so bili ob koncu vojne odpeljani in potem verjetno vrženi v kraške jame, v Italiji imenovane fojbe.
Razpisali so se vsi veliki italijanski časniki
“Vedno so zanikali, da bi se sploh zgodilo. Zdaj ne samo, da priznajo, ampak so naredili celo seznam imen in priimkov, s tem pa odprli eno izmed najbolj temnih in bolečih strani tistih dni, ki so pomenili konec zadnje vojne. To je zgodovina odpeljanih iz Gorice. Civilistov in vojakov, ki so jih maja leta 1945 odvlekle okupacijske sile maršala Tita v Jugoslavijo in se niso nikoli več vrnili. Nikoli nismo vedeli, koliko jih je bilo. Veliko jih je končalo v kraških fojbah. Zdaj, po 60 letih, bodo imeli imena,” je zapisala rimska Repubblica, ki velja za najvplivnejšega med liberalnimi, za zdajšnje čase skoraj levičarskimi časniki.
"Prvič se odpirajo arhivi. Slovenska vlada je izročila prvi seznam 1048 Italijanov, ki so izginili ob koncu druge vojne. Jugoslovanska povojna birokracija jih je uvrstila med izginule, vendar so skoraj gotovo končali v fojbah,« je v uvodu zapisal najbolj brani italijanski časnik, milanski Corriere della Sera.
Corriere pojasnjuje, da je sezname osebno izročil novogoriški župan Mirko Brulc, poslal pa jih je minister Rupel, od katerega je pojasnila zahtevala Clara Santa Marassi, predsednica odbora svojcev soških deportirancev. Časnik tudi pojasnjuje bralcem, da v fojbe ni bilo pometanih samo 1048 Italijanov, pač pa vsaj tri ali celo pet tisoč.
" Gre za prvi in še vedno samo delni seznam, ki pa je velikanske simbolne vrednosti. Ljubljana nikoli ni izročila nobenega seznama, kar zadeva črne strani zgodovine, ki so jih na drugi strani meje do pred nekaj leti celo zanikali," bralcem pojasnjuje Corriere. Seznam odpeljanih v fojbe je od včeraj na ogled v goriški prefekturi, dvakrat na teden bodo imeli odprto tudi informativno okence.
O seznamu poročajo vse televizijske in radijske postaje, prav v vseh medijih pa se "najbolj mračna zgodba zgodovine" začenja šele maja leta 1945. Vsi omenjajo slovensko oziroma jugoslovansko okupacijo Italije, nihče pa italijanske okupacije Slovenije in Hrvaške.
Rupel pravi, da je prišlo do nesporazuma
Po podatkih italijanskih zgodovinarjev naj bi Titova vojska z območja Trsta in Gorice odpeljala približno 3000 ljudi, optantska združenja pa govorijo o številki 6000.
Novogoriški župan Mirko Brulc je seznam Brancatiju izročil že decembra lani, takrat pa sta se obe strani dogovorili tudi za ustanovitev šestčlanske mešane komisije, ki naj bi problematiko še dodatno preučila. Na novogoriški občinski upravi zdaj pravijo, da mora odgovornost za komisijo prevzeti država in vanjo imenovati tri strokovnjake.
Seznam pogrešanih iz časa ob koncu vojne izhaja iz študije zgodovinarke Nataše Nemec, ki je z večletno raziskavo prišla do številke 1356 izginulih, medtem ko Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani navaja, da je skupna slovensko-italijanska komisija prišla do števila okoli 900 ljudi, ki naj bi bili deportirani iz nekdanje goriške pokrajine.
Glede seznama je zunanji minister Rupel kasneje na novinarski konferenci v Ljubljani, ki so jo pripravili po njegovem pogovoru s predstavniki nevladnih organizacij pred zasedanjem Komisije za človekove pravice, pojasnil, da je prišlo do nesporazuma. Po njegovih besedah je novogoriški župan seznam predal županu Gorice, ministrstvo pa pri tem ni bilo udeleženo. Rupel je sicer dodal, da sta ga župana Nove Gorice in Gorice lani spraševala o usodi deportirancev, a ju je napotil na Inštitut za novejšo zgodovino, ki je skupaj z goriškim muzejem pripravilo seznam.
Minister Rupel je tudi poudaril, da ne gre za seznam mrtvih ali pobitih ljudi, temveč za ljudi, ki so bili aretirani. "O tem, kakšne so bile njihove usode, pa jaz težko govorim," je dodal.
--------------------------------------------------------------------------
Komentar:
Danes, 21. 3. 2006 je novogoriška zgodovinarka, ki je pripravljala seznam povedala na TV Primorki, da je na tem seznamu veliko Slovencev. Podala je natančen pregled po klasifikaciji pobitih. Upam, da bo prišel seznam v javnost tudi v Sloveniji, da ne bomo tudi mi manipulirali kot Italijani. Upam, da bo Goriški župan Brancati posredoval tudi novogoriškemu županu Brulcu takšen seznam, z natančno navedenimi imeni slovenskega izvora, ki so bili poitalijančeni in nato šteti kot pobiti Italijani. Čas je, da tudi mi Slovenci zvemo za žrtve fašizma. Upam, da bo na tem seznamu tudi Mirko Brezavšček, črni brat, ki je moral umereti pri 14 letih pod udarci fašistov.
Tako bo g. Tomažu Marušiču končno omogočeno, da bo spoznal, da so tudi komunistični revolucionarji Ozne metali ne le Italijane, temveč tudi Slovence v fojbe.
Lepo bi tudi bilo, če bi se napisala tudi zgodovinska študija kako je neka ugledna gospa kamenjala župnika Močnika in kako ga je mularija sramotno pregnala čez mejo. Tudi takšne zgodbe sodijo v zgodovino in se jih zgodovinarji ne smejo sramovati.
Jaz bi takšnim zapisovalcem zgodovine, ki pregledujejo zemljiške knjige in vtikajo nosove v tuje premoženjske zadeve svetovala, da se posvetijo lokalni kroniki in začenejo pometati kar pred svojim pragom.
Lep pozdrav
Tatjana Malec
Odgovor na kolumno Tomaža Marušiča
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. marec 2006 @ 10:04 CEST
Tomaž Marušič, bivši pravosodni minister v Podobnikovi Vladi (28.2.1997 - 7.6.2000) in bivši župan Mestne občine Nova Gorica (1993 - 1994) je v Primorskih novicah (7. val) dne 24. 03. 2006 objavil dve časopisni strani obsegajočo kolumno"Ob ponovni izdaji Bevkove mladinske povesti je se znova odprla mučna polpretekla zgodovina Goriške ČRNI BRATJE MED POVESTJO IN KRUTO ZGODOVINO". Uvodoma piše: Ponovni izdaji mladinske povesti Franceta Bevka Črni bratje, ki je izšla pri Društvu za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, je dodano besedilo Dr. Mire Cenčič Resnična zgodba o druščini Črni bratje".
ODGOVOR HČERE ČRNEGA BRATA IVANA GAŠPERČIČA (21.3.1913 - 06.09.1969) na kolumno Tomaža Marušiča
"Črni bratje med povestjo in kruto zgodovino", objavljeno v Primorskih novicah 24. 3. 2006:
Avtorica dr. Mira Cenčičeva je v knjigi Črni bratje napisala , da je bil Ivan Gašperčič žrtev fašizma, nacizma in komunizma. Tomaž Marušič navaja, da je avtorica napisala vrsto pomisleka vrednih podatkov iz njegovega življenja v času cone A pod Zavezniško vojaško upravo. Takrat naj bi Gašperčič postal žrtev komunizma.
Če kdo ocenjuje zgodovino na primeru mojega očeta in očita, da temelji njegova življenjska zgodba na nepreverjenih podatkih in enostranskih informacijah, potem je to zagotovo avtor prispevka. Le kako si nek posameznik lahko lasti pravico, da daje vrednostne sodbe o stvareh, ki jih ni doživljal, o katerih nima podatkov in predstavljajo le ugibanja, ki temeljijo na ideološki matrici njegovega osebnega prepričanja. Pisec prispevka govori o upravičeni reakciji Zveze borcev in udeležencev NOB iz Solkana (Primorske novice, 21. februarja 2006), pri tem pa pozabi povedati kdo naj bi sestavljal omenjeni prispevek. Da tu ne omenim zbiranja podatkov o mojem očetu, objavljenim v 1001- Solkanskem časopisu 24. marca 2005.
Tomaž Marušič kljub pojasnilom v Primorskih novicah Črni bratje 2 in 3 z dne 24. 2. 2006 vztrajno zavaja in ponavlja iste trditve, kot jih je govoril na predstavitvi knjige o Črnih bratih dne 23. 2. 2006 v novogoriški knjižnici, ko je skalil predstavitev knjige in prireditev.
Očitno T. Marušiču še ni dovolj jasno, kaj je pomenil komunizem po letu 1945 in da je bila to prva stopnja boljševistične revolucije ter da je komunizem predstavljal partijsko diktaturo zaradi prevzema oblasti. Boljševistična revolucija se je borila za druge cilje, kot se je bil narodnoosvobodilni boj za osvoboditev izpod fašizma in okupatorja. Čas je že, da bi se ta dejstva zgodovinsko ločila.
Tomaž Marušič navaja odlomek iz knjige o črnih bratih izpod peresa dr. Mire Cenčičeve, iztrgano iz vsebine. Nato v nadaljevanju navaja, da je Cenčičeva fizični napad na mojega očeta postavila v čas dachauskih procesov. Treba je povedati, da je nesporno, da je bil moj oče leta 1930 črni brat, da je bil po letu 1930 od fašistov vseskozi nadzorovan, od leta 1940 naprej pa preganjan in po zaporih v Gorici in Kopru. Nesporno je tudi, da je bil moj oče od 22. 9.1943 Dachauski interniranec, žrtev medicinskih poskusov (PNOO š.185/III, opis vojnih zločinov od 6.4.1941 do maja 1945 v Kraju Solkan, Okraj Gorica, Arhiv RS) in da se je za posledicami fašističnega in nacističnega mučenja zdravil šest let in pol v vojaški bolnišnici Ospedale militare S.U.O.U. No 5, Via Breveta 75 v Rimu in da je bil kot veteran upokojen v Italiji, ker je tam živel.
Dogajanje z mojim očetom, ki je postavljeno v čas komunizma oziroma v obdobje boljševistične revolucije, poleg udobovskih dosjejev, obsega: 1. napad nanj v Solkanu leta 1946 s strani Edvarda Mieliczeka in skupine; 2. napad nanj v Rimu v letu 1948, v času ko so se vršile aretacije za Dachauske procese in 3. povojno šikaniranje in poseganje Udbe v zasebno življenje družine.
Zaradi jasnosti je treba povedati kaj govorijo zgodovinski viri novejše zgodovine: Ozna je delovala s svojimi izpostavami po tujih državah in tudi v Rimu. Oče je po napadu bil primoran menjati svoje bivališče v Rimu. Ne razumem zakaj se Tomaž Marušič kar naprej trudi spreminjati že opisana dejstva in jim daje svoje tolmačenje, čeprav posamičnosti očitno sploh ne pozna. Navaja trditve, ki sploh ne ustrezajo dejanskemu stanju s tem, da meša obdobja iz izpeljuje neke zavajajoče zaključke. Postavlja v dvom povezanost napada nanj v Solkanu z dachauskimi procesi. Glede napada v Solkanu ni izključeno, saj so se že tedaj niso vršile priprave nanje, kajti del arhiva o dachauskih procesih je uničen.
Znano je zgodovinsko dejstvo, da so se priprave na dachauske procese začele že leta 1946 (vir: kronika 20. stoletja). Zakaj je bil moj oče s strani sabotažne skupine napaden v svoji rojstni hiši v Solkanu nihče natančno ne ve, utemeljeno se pa lahko z veliko verjetnostjo domneva, da je bil napad v okviru priprav na dachauske procese, v vsakem primeru pa zaradi političnih kvalifikacij, ki so bile v njegovem udbovskem dosjeju, ki sem ga pridobila iz Arhiva RS. Napad nanj v Rimu pa sovpada s časom, ko so se vršili dachauski procesi.
Zgodovina pa ni nikoli odgovorila kje in kdaj so bili justificirani na smrt obsojeni dachauski taboriščniki. Oblastniki in politiki niso priznavali stalinističnega značaja teh procesov in preiskav. Dr. prof. Ljubu Bavconu in njegovi raziskovalni skupini je bila poverjena raziskovalna naloga o taboriščnikih o dachauskih procesih, vendar je izginil del gradiva o Dachauskih procesih in je bila otežena raziskava o vzrokih in ugotavljanju odgovornosti za te procese. Izginil je tudi del arhiva o Vosu, tako da je bilo verjetno omogočeno lakirano pisano zgodovine, kot ugotavlja Zdenko Zavadlav v svojemu objavljenem prispevku Priprto pismo – prispevek za slovenski nacionalni program, objavljen v Novi Reviji št. 61/62, leta 1987. Tako vsaj o izginotju teh arhivov pravi I. Križnar na seji CK KPS po navedbah v Mladini marca 1986 in v Novi Reviji 1986.
Dr. Krivic, kot tožilec na dachauskih procesih ni bil prisoten pri justifikaciji, kot je to določal sodni predpis. Prav tako svojcem ustreljenih tudi ni bil omogočen prekop posmrtnih ostankov in javni pokop na pokopališču. Dejansko ustreljeni naj bi bili Dachauci leta 1950, ko se je rdeča armada koncentriralana Madžarskem. Veliko kaznjencev se je tedaj pripeljalo v Novo mesto v bližino Kočevskega roga, ki so bili verjetno rezervirani za izvensodno usmrtitev v Rogu. Tedaj so bili po sovjetskem vzoru preiskava, sestava zapisnika za obtožnico in obtožnica v rokah policije, ki je imela posebne preiskovalne oddelke in so bili povsem odvisni od policijske oblasti. Govoriti na pamet o Dachaucih, ki predstavljajo kompleksen zgodovinski sklop, ki ne bo nikoli popolnoma raziskan, pa je lahko samo poceni demagogija, ki nikomur nič ne služi, razen manipulaciji tistih, ki Dachaua in povojnega preganjanja niso doživeli.
T. Marušič navaja, da ne drži, da je bil Gašperčič napaden »v času dachauskih procesov«.
Vprašam ga ali je delal v Ozni in Knoju, da vse to zanesljivo ve. Ali je varoval morda mojega očeta v Rimu, da izključuje napad Ozne nanj. Kako lahko govori tako izključujoče o stvareh, ki mu niso in mu ne morejo biti znane, saj je bil ob napadu mojega očeta v Solkanu star le 14 let. O življenju mojega očeta v Rimu pa praktično ne ve ničesar.
Na podlagi kakšnih virov Marušič zanika, da se napad Edvarda Mieliszeka s skupino ni izvršil na mojega očeta, ko pa je znano, da si je pri bežanju ob napadu na mojega očeta Edvard zlomil nogo in je pogosto povedal pri nas doma v Solkanu, da je bil proces proti njemu v zvezi z napadom na mojega očeta. Te stvari so mi dobro znane, ker je Edvard Mieliczek po prihodu iz zapora hodil k nam na dom in družino nadzoroval, nenehno je spraševal po novicah o očetu. Poslušal je ruske postaje na radio znamke Kosmaj. T. Marušič govori o obsodbah 24 Solkancev za časa angloameriške zavezniške uprave, vendar te obsodbe se nanašajo na druga dejanja, saj vsaka obsodba predstavlja svojo pravno celoto in ne moremo vse spravljati v en koš, tedaj pa se je dogajalo marsikaj.
Med ljudmi verjetno res ni bilo govora o revoluciji in razrednem boju, kajti le-tega je vodila Ozna, ki je pripravljala sezname ljudi za aretacije in likvidacije. Zato je navajanje pisca prispevka o razformiranju sabotažne skupine zavajanje in nojevsko obnašanje do dejanskega dogajanja. Iz zgodovinskih virov je znano, da je Ozna delovala in da je bil njen center za Primorsko v Ajdovščini ter da so v to okrožje spadali centri oziroma oznovske izpostave, med katerimi je bil tudi Solkan, ki so delovale tajno, saj nihče ni natančno vedel, kje imajo svoje pisarne, oznovci pa so bili večinoma v civilu. Ljudje smo se jih tudi pozneje bali in poznali smo jih po njihovih dolgih usnjenih plaščih. Izpolnjevali so ukaze po navodilih Mačka, ki je zahteval popolno predanost, brez ugovora. Vsaka izpostava Ozne pa je imela tudi svoj oddelek Knoja. V Ajdovščini so imeli zlasti tesne stike z Gorico. Kje se je nahajal ilegalni sedež Ozne v coni A je irelevantno. Ozna je po osvoboditvi opravljala aretacije in likvidacije tudi na območju cone A. Med seznami, ki jih je novogoriški župan predal goriškemu županu Brancatiju so tudi slovenska imena. Tedaj so čistili dejanske, potencialne ali pa samo domnevne nasprotnike komunističnega režima in priključitvi Julijske krajine k novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino in je naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje.Ta dejstva so zapisana v zgodovinski študiji »Slovensko-italijanski odnosi 1880 – 1956 (stran 54, 11., podpisana dr. Milica Kacin Wohinz in prof. Giorgio Conetti, 25. julij 2000).
Očitno si daje pisec Tomaž Marušič veliko dela tudi s pregledovanjem zemljiškoknjižnih listin mojega premoženja in si kot diplomirani jurist dovoli zavajajočo razlago 5. člena zakona o denacionalizaciji, ko govori o »razveljavitvi« pravnega posla, ki naj bi bil nekorektno sklenjen, čeprav dobro ve, da navedeni zakon pravnih poslov ni razveljavljal in da za reševanje denacionalizacijskih zahtevkov ne veljajo predpisi civilnega prava. Moj oče ni bil formalno lastnik nobenega premoženja, temveč moj ded, ki je v dogovoru z mojim očetom prepustil premoženje meni. Na tem mestu ne bi razlagala kako je vplivalo na družino dejstvo, da je bil oče v tujini. Oblast je vseskozi gospodarila s hišo v Solkanu. V njo je vselila vojno upravo, urad za delo, oblastnika, po volji oblastnika pa nato 9-člansko družino, ki je oblastniku izpraznila hišo. Na odločitve ni smelo biti ugovora. V družinskem stanovanju nismo imeli pravice bivati, temveč le v pomožnih prostorih. Tisti, ki so imeli oblast, so si imetje rezervirali med potekom nacionalizacijskega postopka. Postopek ni bil končan in je PA spis o nacionalizaciji težko našel v arhivu, ker je nosil posebno oznako. Očitno so prevladovale osebne koristi in izsiljevanje za takšen postopek. Moja mati je dobila tedaj dekret za izselitev cele družine v Tuzlo, da se sprosti hiša oseb in stvari. Meni je bil od oblasti vsiljen v podpis dokument, ki je vseboval odpoved razpolagalnim upravičenjem, v nasprotju s tedanjimi predpisi. Vse to in še vrsta vseh mogočih šikan, ki jih tu ne bi razlagala, je bila v posledici delovanja Udbe, ker je bil moj oče v tujini. Iz teh razlogov smo se tudi izselili iz svoje hiše in odšli živeti v Koper. Moj kasnejši mož je bil v Solkanu klican na Udbo, da ne sme hoditi z menoj iz razlogov državne varnosti, ker je moj oče v Italiji, čeprav ga nisem videla 13 let. Pisma pa so bila vsa cenzurirana, kar je oče poslal pomoči iz Rima po pošti, je bila zasežena. Po vsakokratnem obisku svojega očeta v Rimu sem bila klicana na Udbo z roza razglednicami in so me zasliševali. Ob vsem tem želim povedati, da smo tako moj oče v Rimu kot tudi jaz in družina živeli apolitično. Živeli smo v revščini in bedi, ker moja mata ni mogla dobiti službe po preselitvi v Solkan. Prej sem živela s svojo družino, brez očeta v Dobravljah, kjer so Nemci požgali materino rojstno hišo. Bili smo v begunstvu in smo žrtve vojnega nasilja.
Vse pisanje o zaprtih, obsojenih, pobitih in povoženih pa nima v kontekstu z mojim očetom kaj opraviti in je nekorektno podtikati dogodke in ljudi, ki jih knjiga o črnih bratih dr. Mire Cenčičeve sploh ne omenja.
Pozivam vas Tomaž Marušič, ne manipulirajte več z bolečino in nesrečo drugih ljudi, ne podtikajte nikomur, ne slepiti več javnosti z demagogijo in ne nabirajte si ideološkega političnega kapitala na račun mojega 37 let mrtvega očeta. To je skrajno neetično, nepiatetno in nečloveško. Vsaj malo spoštovanja imejte do trpljenja in usode mojega očeta. Meni in moji družini so se dogajale krivice v posledici tega, ker bil moj oče po sili razmer v tujini in ker je imel lažen udbovski dosje. Vi ne morete deliti nikomur nobene pravice in ne obsojati, ne morete več ustvarjati nobenega javnega mnenja z opravičevanjem totalitarizma in prekopavanjem kosti. Vaš način javnega nastopaštva obsojam po človeški plati, kot obsojam tudi nekatera povojna dejanja, ki tudi vam niso v ponos. Ne silite me, da bi o njih govorila.
O tistih, ki so mojega očeta napadli, za katere je avtorica Dr. Mira Cenčičeva napisala, da so bili nasilneži, vi pa trdite, da so bili zavedni Slovenci, bom rekla, da so bili likvidatorji Ozne žrtve totalitarizma, ki mu niso bila mar domovinska in človeška čustva in vi mu dajete še vedno podporo in ga opravičujete ter vpletate v to domoljube in poštene Primorce, ki so se borili proti fašizmu in okupatorju in ne za totalitarno oblast, ki je izvajala človeka nevredna in zavržena dejanja.
Problem je v tem, ker vi osebno nimate razčiščenih pojmov in vrednostnih sodb.
Hči črnega brata
Tatjana Malec
Odgovor na kolumno Tomaža Marušiča
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. marec 2006 @ 10:20 CEST
Tatjana Malec
Odgovor na kolumno Tomaža Marušiča
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. marec 2006 @ 20:06 CEST
Spoštovani bralci,
organizirano partijskopolitično zlo, ki si je vzelo vse "pravice" v imenu ljudstva nad slovenskim narodom v svoje roke, je v resnici prevzelo vse veje oblasti pod svoje okrilje in izvajalo svojo samovoljo pod varuško tajne policije (Ozne, Knoja in Udbe). Komunizem je bil spremenjen v totalno ideologizacijo in indoktrinacijo po vzroru Sovjetske zveze in Stalina. V Ljubljani se je šlo nekaj napol pismenih zlikovcev (Maček in njemu podobni) KPS. V Sloveniji je vladalo nekaj partijskih družin, ki so samo razdelili Slovence in vnesli razdor, razpeljenje in razdelitev naroda, ki vlada v veliki meri še danes in se žal tudi obnavlja. Ta notranjepolitična zmes diktatov, iluzij in prevar se je razbohotila kot jugoboljševiška sila narodove potlačitve. Prav ogabno je slišati trditev, da so bili v letih 1977 - 1984 vsi obsojenci dachauskih procesov sodno in politično rehabilitirani (T. Marušič, PN 24.3.2006). Krasno, to je pa zares za čestitati tako "plemenitemu" partijskemu vodstvu in T. Marušiču, da nam je to povedal. Kakor da je bilo samo to in da drugih dachauskih žrtev ni bilo. Ob predpostavki, da Gašperčič ni bil sodno in politično rehabilitiran, omenjeni pisec prispevka o črnih bratih, zaključuje, da Gašperčič ni bil napaden v času "dachauskih procesov". Takšne trditve predstavljajo ideološko sfantaziranost, iracionalnost in "zagozdovinjenje" zgodovine, kajti T. Marušič ne dovoli nikomur, da bi drugače razumel stvari, kot so njega naučili razumevati zagrizeni partijci. Pri tem pa si zastira oči pred najbolj okrutnimi zadevami, ponižanji, uničevalnimi zaslišanji in zverinskimi mučenji, na smrt izčrpanih toboriščnikov in taboriščnic, zapornikov in zapornic s strani jugoslovanskega političnega rabeljevstva, ki so lovili domnevne nasprotnike doma in po tujini in jih napadali po stanovanjih. Za Dachauce, ki so končali v Kočevskem Rogu, le-to ni nič manj kruto kot fašistično in nacistično rabeljstvo, le z razliko, da so ga le-ti izvajali nad tujim narodom, oznovski rablji pa nad lastnim narodom. Kakšna demagogija, kakšna zaslepljenost in režimska vdanost v razlagah stvari, kakšno izničevanje trpljenja mojega očeta, da ni za verjeti. Če bi mogli, bi povzročili ponovno množično izesljevanje slovenstva po vzoru duhovnika Močnika, vendar to ne bi moglo več uspeti, ker je Republika Slovenija že del Evrope in enakovredna članica Evropske unije. Škoda, da moj oče ne živi v sedanjem času, jaz ne bi bila prikrajšana v svojem otroštvu za očeta in tudi njemu bi bilo prihranjeno trpljenje in životarjenje v tujini. Edino kar ti lahko še storijo je da govorijo, se sprenevedajo, potvarjajo, žalijo in zdraharijo. Kdor je pameten se od takšnih negativcev distancira, saj ljudje jih sploh ne jemljemo več resno. Preživeli so! Najbolj smešno pa je, da podcenjujoče razpravljajo o osebnih lastnostih mojega očeta češ, da ni delal. Moj oče je bil kot črni brat izključen iz šole in je imel zaprta vsa vrata svoje prihodnosti. Preživaljal se je z družinskimi prihranki, nihče mu ni dal niti ene same lire in zato naj se s takimi komentatorji govorci (opravljivci) omejijo na razprave o sebi, ker takšno raznašanje klevet o lastnostnih mojega očeta predstavlja poseganje v zasebno sfero.
Takšno pisarjenje kolumen o mojem očetu, ki se je vrnil iz Dachaua, ne da bi se v ta čas vključil in opisal tudi pregon duhovnika Močnika in drugi vsem znani dogodki, očitno niso v kolumni Primorskih novic dne 24.03.2006 objavljeni in so zamolčani. Nekateri s takšnim pisarjenjem odvračajo pozornost od sebe.
Tatjana Malec
Odgovor na kolumno Tomaža Marušiča
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. marec 2006 @ 13:18 CEST
IOOF in Glavno poveljstvo POS sta dala v zgodnji pomladi 1942 tale ustni ukaz: »Med ljudstvom si moramo pridobiti ugled in ljudstvo mora imeti pred nami strah. Zato moramo takoj počistiti z vsem, kar ni z nami. Tudi, če je en sam član družine proti nam ali je kaj zakrivil proti našim postavam, je treba brezpogojno likvidirati vso družino«66.
Teh načel seje partija držala že poleti 1941. V ta namen je v avgustu ustanovila Varnostno in obveščevalno službo (VOS). »Varnostne grupe«, ki so jih začeli formirati v Ljubljani in po drugih večjih krajih, so štele po pet «varnostnikov«. Po deželi so opravljali likvidacije najprej domači terenci, kasneje člani Narodne zaščite,
-------------------
66 To je povedal bivši komandant partizanskega bataljona Janez Marn-Črtomir (gl.Čb, 68)
končno vosovci, ki so bili med partizani.
Partija je uvrstila v seznam tistih, ki jih je treba likvidirati, vplivne rojake, za katere je vedela, da niso idejno z njo in da utegnejo organizirati osvobodilni boj zunaj nje ali celo proti njej. Na smrt obsojeni so le v prav redkih primerih dobili pred likvidacijo pismeni »odlok obsodbe posebnega ljudskega sodišča«. Od vseh žrtev v Ljubljani, na katere je VOS naredila atentat, je le enega prej aretirala, da bi lahko uporabila »procesualne predpise«. Likvidirani so bili v največ primerih razglašeni za narodne izdajalce šele po umoru. Na deželi je partija pomorila na stotine najboljših Slovencev.
Odgovor na kolumno Tomaža Marušiča
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. marec 2006 @ 15:42 CEST
Tudi Primorska je eno samo zamolčano grobišče. Predvsem so omenjena brezna. Brezna Primorci imenujejo različno. Po nekaterih krajih jim pravijo golobine, nekje pa fojbe. Predvsem govore o fojbah, tako na naši kot italijanski strani. Fojba je za Italijane nekaj, kar pomeni množično grobišče in kot etnično čiščenje italijanskega življenja v Trstu, Gorici in okolici ter dela Julijske krajine, ki so ga v maju leta 1945 zasedli partizani.
Odpor proti fašizmu v smislu partizanstva se je na Primorskem začel leta 1942. Partizani so bili Tigrovci. Niso se šli revolucijo, temveč boj za narodnostne pravice in priključitev k matični domovini.
Po kapitulaciji Italije, septembra 1943 leta, so prišle na Primorsko slovenske brigade. Na severno Primorsko v sestavu devetega, na Brkine sedmega korpusa. Tigrovci so postali moteči element za KP) in KPS. Vodstvo so prevzele brigade in začela se je revolucija, ki ni bila nič manj kruta in krvava kot v ostalih krajih Slovenije.
Po prvih bojih z Nemci so partizani imeli velike izgube. Popolni poraz je bila Goriška fronta, nič manj pa posamezni vpadi Nemcev v partizanska območja. Ker je partizanom slabo kazalo, so šli v koloboracijo z Nemci. Koloboracija se je začela z Nemci že ob prvi ponudbi za premirje, februarja 1944. leta. Sam sporazum pa je bil podpisan v Renčeh 4. julija 1944. Po zaslišanju dr. Friedricha Rainerja v Ljubljanskih zaporih 1947. leta naj bi bil sporazum prekinjen, ko je bilo že hladno. Parlamentarce pri pogajanjih so partizani postrelili v oktobru 1944. Maks Perc je padel 1. aprila 1945. leta. Tako je koloboracija zamolčana, partizani so preživeli, Nemci pa so nemoteno oskrbovali italijansko fronto.
--------------------------------------
*Dokumenti - o grobiščih, pričevanja, in nekaj podatkov občinskih komisij za medvojne in povojne poboje.
Koloboracija iz knjige Partizani , Obveščevalci, Jetniki; Zdenka Zavadlava.
Partizani so na tako imenovanem osvobojenem ozemlju gradili ljudsko oblast in položili v grob okrog Zgornje in Dolenje Tribuše in Trnovskega gozda več sto razrednih namišljenih sovražnikov. Ljudsko sodišče, ki sta ga vodila javni tožilec Vito Krajgec in dr. Božo Kobe sta se pri sodbi držala pravila Andreja Višinskega, da kdor je osumljen, je tudi nekaj, in tako sta slehernega, ki je bil pripeljan pred to sodišče, položila v grob. Domačini neradi govore o tem času, povedo pa, da je ta kraj posejan z grobovi.
Primorsko domobranstvo je štelo nekaj več kot dvatisoč mož. Njihovo delovanje je bilo kar nekaj časa onemogočeno, ker so Nemci po pogodbi s partizani bili dolžni skrbeti za premirje. Domobrancem so dodelili omenjene hodirje za njihovo gibanje.
Po vojni je tudi Primorska doživela množični masaker. Začel seje okrog 10. maja. Fojbe so se polnile pod Grgarjem, nad Tolminom, med Idrijo in Črnim vrhom in tudi v Brkinih.
Koliko ljudi je našlo smrt tiste dni na Primorskem se ne bo nikoli vedelo. Popisa ni najbrž delal nihče. V Italiji imajo popis žrtev, v Gorici pa stoji kenotaf. Podatke imajo tudi v Londonu, in sicer Public-Record-Office.
Revolucija se je začela s prihodom slovenskih brigad tudi v Brkinih. Kako je potekala, se bralec lahko pouči iz priloženih prilog pričevalcev. Poboji in samo poboji.
V Sloveniji obstaja le seznam deportirancev v Ljubljanske zapore. Ti zapori so bile prisilne delavnice. Deportiranci so bili pomorjeni koncem leta 1945. Kje so njihovi grobovi, ne ve nihče.
Raziskav o medvojnih pobojih in povojnih množičnih grobiščih se v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji ni napravilo. Neuradno, samo zaradi pietete do pokojnih, nekateri posamezniki pa kot organizirana društva, posamezniki.
Fojbe so bile vedno moteča zadeva med Jugoslavijo in Italijo. Italijani omenjajo nad deset tisoč žrtev, naši pa nad tisoč.
Verjetno bo prišlo do ekshumacije in tako bodo žrtve vsaj približno znane. Verjetno pa je žrtev nekaj več kot tisoč in nekaj manj kot deset tisoč. (6.000 –7.000).
Natančnekše podatke o žrtvah dobite na spletnih straneh o grobiščih!
Kdaj bodo Novogoričani preimenovali ulice
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. marec 2006 @ 22:03 CEST
Kdaj bodo novogoričani preimenovali ulice po svojih zaslužnih Primorcih. Zakaj se ne bi imenovale ulice: Ulica črnega brata Mirka Brezavščka ali Ulica ali Trg Črnih bratov; Trg Tigr, Trg Svečenikov svetega Pavla.
Ali nimamo Primorci dovolj zaslužnih rodoljubov po katerih bi se lahko imenovale ulice in trgi?
Ko moram napisati na kuverto naslov: Kidričev trg, Delpinova ulica in podobno imam občutek, kot da sem še vedno v komunističnem tatalitarizmu.
Predlogi za preimenovanje so bili dani že večkrat, tudi v letu 2004. Odmevi na predloge so bili pozitivni. Ulice in trge je treba preimenovati.
Enega izmed teh bom kar povzela:
Avtor: [Simon], [2004-02-08] ob [20:30:28]
Primorci smo se v partizanih borili za svobodo in ne za Kardelja, kajti slednji je imel ob narodno-osvobodilnih tudi politične cilje, kar pa je nesprejemljivo saj boja za narod ne moremo mešati z bojem za politično stranko. Zgodovinska dejstva pa so jasna: po letu 1945 smo lahko govorili slovensko, a nismo smeli povedati vsega. Prvo moramo spoštovati, drugo pa obsojati. Obsodba nedemokratičga političga sistema in obsodba njegovih glavnih akterjev pa ni nestrpnost, temveč predpogoj za svobodno družbo, družbo čvekovih pravic. Kardelj je bil aktivno soudeležen pri antifazističnem boju, kar je pozitivno, a je bil hkrati tudi med utemeljitelji nedemokrati?ga sistema. Na tej točki pa zbledijo vse zasluge, kajti ne moremo se boriti za eno čvekovo pravico, hkrati pa teptati drugo. Preimenovati trg E. Kardelja ne pomeni obsoditi boja naših borcev in bork, pomeni samo, da smo do nedemokratičh ljudi kritični, saj našo sedanjost in bodočst gradimo na demokraciji in svobodi, to je bil cilj borcev in to je cilj današnjih generacij, ni bil pa to cilj Edvarda Kardelja, kajti v času njegovega vladanja, pri nas demokracije in svobode govora ni bilo. Naj bomo torej ponosni na nedemokrata. Novo ime trga pa je potrebno šele najti in to skupaj, saj je trg prostor srečanja in druženja nas vseh, naj nas torej združuje.
---------------------
Torej Novogoričani razmislite, čimprej preimenujte trge in ulice, ki nas spominjajo na komunizem in vse njegove zablode in zmote. Ne dovolite si, da vam ostali deli Slovenije pripisujejo, da ste zadnja trdnjava komunizma v Evropi.
Kaj naj piše na vrhu Sabotina?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. marec 2006 @ 22:43 CEST
Okupacijsko jugoarmado smo poslali na svoje domove z vsemi tanki in rožljanjem orožja vred. Zgodovina je že ocenila dobre in slabe plati prejšnjega režima in pred nami je prihodnost, ki lahko temelji le na ohranjanju domoljubja in slovenstva. Smo majhen narod in nobeno kolo: "Mi se ti kunemo", nas ne bo rešilo izginotja, če ne bomo imeli svoje nacionalne zavesti in svoje primorske duše.
Menim, da je lahko Rodoljubna organizacija za negovanje domoljubnih tradicij TIGR upravičeno lahko užaljena in prizadeta, da namenjate vrh Sabotina napisu Naš Tito in se sploh ne zmenite za Črne brate, Tigrovce in vse tiste primorske partizane in domoljube, ki so se borili proti fašizmu. Žalite jih, ker jim ne dajete priznanja, kakršnega si zaslužijo. Neosveščeni poedinci fetišizirate mit in nek režim, ki je hotel s skupnimi jedri posrbiti slovenski narod in tudi nas Primorce. Miloševič ni bil nič drugega kot izrojeno nadaljevanje prejšnjega režima. Zame je to hlapčevstvo. Če bi še živel Cankar bi opisal majhnost vašega značaja. Streznite se!
Ali ne bi bilo lepo, da bi na vrh Sabotina morebiti pisalo: PRIMORSKI DOMOLJUB.
Predlagam, da se to vprašanje obravnava na občnem zboru TIGR-a in da se predlaga ustreznejši napis, ki ne bo bo razdvajal, temveč povezoval in poudarjal našo primorsko bit.
Tatjana Malec
Resnica
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 29. marec 2006 @ 15:08 CEST
Objektivne resnice ni. Manipulacije so in še vedno slovenski narod razdvajajo in rušijo narodovo slogo s podžiganjem strasti in sovraštva. Zavedati se je treba, da absolutistične, diktatorske in totalitaristične vladavine slonijo na širokih ljudskih množicah, ki jim vdano, onemoglo, navdušeno ploskajo in jih tako ohranjajo. Pokorna masa ljudstva so vselej samo druga stran diktatorske ali totalitaristične vladavine. Psihologija mas in vstaja mas sta pravzaprav neizčrpljivi v svojih oblikah dogajanja in vzmeteh, ki jih poganjajo. Mase se razlikujejo. Nacionalno socialistična je bila pod vplivom iluzije o veličini in narodnostni dolžnosti, socialistična ali komunistična pa se je hranila z iluzijami o utopiji prihodnosti, ki izvira iz mita preteklosti. Masa je odločilna tudi v vojskovanju. Dovolj je, da eden pritiska na pedal. Hitler in totalitaristični voditelji, ki so se uveljavili, so nedvomno to počeli. Največje strahote sta zapustila za seboj fašizem in nacizem, tudi komunizem ni zaostajal.
Pomen partizanstva ima svojo svetlo in svojo temno stran. Partizanstvo je zapustilo svoj pečat v osvoboditvi domovine izpod okupatorja in je postalo vrednota in takšni vrednoti se izkazuje največje spoštovanje in časti. Svetla stran partizanstva je patriotizem, odpor proti okupatorju in padle žrtve v boju za osvoboditev domovine. Temna stran je nasilje, poboji, revolucija in prevzem komunistične oblasti pod taktirko totalitarnega režima. Zavedati se moramo, da sta se svetla in temna stran prepletali. Objektivne resnice ni, če ne vidimo in priznamo stvarnost obema. Povojnemu navdušenju nad svobodo je sledila napadalnost »na notranje sovražnike«, sledili so povojni poboji brez sodnih procesov, dachauski procesi, Kočevski Rog, Teherje, Goli otok, kraška brezna, itd... Delovali so v afektu, z zamahom posebne čustvene prizadetosti in sovraštva, napadalnosti do drugače mislečih. Niso bili vsi, ki so bili pobiti brez sodnih procesov zločinci in izdajalci. Med njimi je na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev. Za poboje in grozodejstva so odgovorni isti ljudje, kot nosijo na prsih odlikovanja in so heroji. Ideal popolne človeške osebnosti, pokončnega in pravičnega človeka, ki ima samo zasluge, je utopija. Razumeti je treba, da je sleherni človek, ki se je znašel v vojni in težkih preizkušnjah ravnal tako, kot je menil, da je najboljše. Malokdo je v svoji duši tako pokvarjen, da bi se zavestno zoprstavil zoper lastni narod, zoper materinščino in hotel sprejeti prostovoljno suženjstvo okupatorja. Bile so različne usode in vsaka za sebe je zgodba zase. Tu ni mogoče postavljati enega pravila, ene matrice o »izdajalcih« za vse. Vsak po svoje se je znašel, največkrat glede na položaj v katerem se je znašel, bolj kot v skladu s svojim zavestnim mišljenjem, odločil kot se je in doživel tudi zmote. Meni se mi zdi najhujša brezobzirnost, da ne zmoremo več do pietete tragičnih človeških usod. Seveda govorim zelo nasplošno in pri tem nimam v mislih nobenega konkretno. To je le razmišljanje o preteklosti.
Mislim, da je dandanašnji problem priznavanje dostojanstva mrtvim kot eksistencialne temeljne vrednote, ki pripada človeku in človeški skupnosti. Čas, ki je sledil po 60 letih pripada pieteti do vseh žrtev, ker vse žrtve so bile del narodovega telesa. Moti me, da ob postavljanju mejnikov časov, se premalo vprašamo kaj vse je bilo vmes.
Glede vloge domoljubov, ki so šli v partizane in se borili proti okupatorju ter izpstavljali svoja življenja in življenja svojih družin, predani visokim idealom o svobodi in ohranitvi slovenstva, ni dilem, se v celoti strinjam, da ti zaslužijo svoje največje priznanje. In prav ti so v veliki večini padli borci, ki več ne živijo, odločajo pa o usodi slovenskega naroda danes.
Moji družini so nacisti požgali dom, moj Oče je bil dachauski interniranec, na njem so nacisti vršili medicinske preizkuse.Dom mojih tet in stricev je bil do tal zrušen pod pod bombnim napadom. Stric je bil tudi v nacističnem taborišču in izgubil zdravje. Člani družine so bili pod fašizmom v zaporih. Bili smo pregnani v begunstvo. Moj oče je bil kot 17-letni dijak že leta 1930 Črni brat. Leta 1940 je moj oče zbežal pred fašističnim nasiljem v Maribor (Stara JugOslavija), po vrnitvi je bil v zaporih v Gorici in Kopru pretepan in mučen, nato je bil leta 1943 deportiran v Dachau in je bil medicinski osebek. PO vrnitvi iz Dachaua ga je napadla sabotažna skupina Ozne in bi ga usmrtili (vsi ki so preživeli Dachau so bili izdajalci, zmontirani Dachauski procesi in druge okoliščine), nato se je zdravil nad 6 let in pol v vojaški bolnišnici v Rimu, v domovino se ni nikoli več vrnil. Umrl je za posledicami mučenja po zaporih in taboriščih star komaj 56 let. Bil je žrtev fašizma, nacizma in komunizma. Po vojni je cela družina delala na izgradnji domovine. Moj stric je veliko prispeval na zdravstvenem področju in na področju humanizma in ima tri najvišja državna odlikovanja prejšnje države.
Ali lahko plača kdo še večji davek vojni?
Žal, ne morem poveličevati prav nikogar, neglede na kateri strani se je boril, če je sedel za krmilnimi ročicami oblasti in jo na grozovit način zlorabljal. Običajno nosijo največje zasluge za domovino tisti, ki so pod zemljo in tisti skromni in tihi borci, ki jih je najmanj slišati. Tudi med nami je še veliko število borcev, ki si svojih rok niso umazali s totalitarnim terorjem. Tudi med komunisti so bili ljudje v pravem pomenu besede. Poznala sem nekega komunista na visokem položaju v Novi Gorici, ki je vselej, ko je končal službo pogledal, če je kje kakšen starček iz okolice, da mu je ponudil prevoz in ga peljal domov. Tudi sicer je veliko dobrega naredil ljudem. Tudi komunisti med seboj se niso vsi razumeli, ker so imeli različno ravnanje in poštenjaki so obsojali tiste, ki so povzročali krivice. Pomembno je kako je kdo znotraj sebe človek. Strankarska pripadnost ni niti pomembna. Mnogi so bili v komunističnih vrstah tudi zaradi svojih idealov in so izstopili zaradi razočaranja. Trpljenje poplemeniti človeka. Med plemenite ljudi nedvomno po mojem občutku spada tudi predsednik Zveze borcev iz Nove Gorice g. Zdravko Bašin. Niti enega človeka še nisem slišala, da bi rekel o njem kakšno slabo besedo ali da je komu kaj škodil. Tisti pa, ki nimajo kaj pokazati in so si največ dobrin nagrabili od socializma, se najbolj širokoustijo. To sem čudila, da tudi napišem.
Moja pesem:
VIROS PATRIAE AMANTES
Razmetana opeka na križpotju besed
v brezredju, ki umu prostor zapira,
ni vidcev za spravo, ne misli vzlet,
le jutro za jutrom v vojni umira.
Brezčasje se v sivi kamen zajeda,
v košček sveta, kjer plemenitost v uboštvu
s suhim glasom brezimna v veter jeclja
z dedinjsko popotnjo, dano v otroštvu.
Čas se odmika. V pregnanstvo ga žene.
Z zravnanjem tal nočí usločeno obzorje.
Sveča bedi. Črna svila plamen odene,
ki raztočen skapljal je na krvavo mahovje.
Resnica člveške podbe je biti, živeti,
pa ji v posesti ciljev življenje ni mar.
Slepilo ugaša, obred je končan. Oditi!
Viros patriae amantes! V Osarju je mir gospodar.
Tatjana Malec
Medvojna in povojna usoda Tigrovcev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 2. april 2006 @ 11:06 CEST
MEDVOJNA IN POVOJNA USODA TIGROVCEV
Tiger je bila narodno protifašistična organizacija primorskih Slovencev. Začela je z raznimi gverilskimi akcijami, razpečavanjem letakov, oskrbovala Primorce z razno literaturo, ki je budila narodno zavest itd. Izdajali so list Svoboda, ki se je tiskal v Jugoslaviji. Tiger je bil povezan tudi z obveščevalnimi službami Francije, Anglije in Jugoslavije.
Glavni vodja je bil Albert Rejc, gverilski vodja pa Danilo Zelen. Po obsodbi in ustrelitvi bazoviških žrtev je Tiger prenehal z gverilskimi akcijami. Veliko tigrovcev je bilo konfiniranih na jugu Italije, veliko jih je zbežalo tudi v Slovenijo. Nedvomno je pomemben opcijski akt med Tigrom in KP Italije, da imajo Slovenci pravico do samoodločbe in priključitve k matičnemu narodu. Podpisali so ga leta 1936 Albert Rejc, Danilo Zelen in Just Godnič.
Po razpadu Jugoslavije so tigrovci začeli zopet gverilski boj proti Italijanom. 13. maja 1941 je na Mali gori pri Ribnici padel v boju z Italijani Danilo Zelen, akcijski vodja tigrovcev. Zbežali pa so Tone Černič, Anton Majnik in Just Godnič.
Ti trije so se organizirali v prvo Ribniško četo (14 partizanov). Kmalu je vodstvo čete prevzela KPS in je ribniški VOS trojko likvidiral. Po čigavem nalogu? Kje so njihovi grobovi na Veliki gori pri Ribnici? Zagotovo je bilo to 13. maja 1941, prvi odpor proti okupatorju. V Ponovi vasi pri Grosupljem je bila poleg trojke likvidirana cela Jakopinova družina: oče, mati in štirje otroci. Najmlajši je bil star dve leti. Ta družina je pribežala v Ponovo vas leta 1938. Povezana pa je bila s tigrovci v Mali gori. Tigrovci so vodili tudi partizanski boj na Primorskem.
Po kapitulaciji Italije septembra 1943. so na Primorskem prevzele vodstvo odpora brigade z Dolenjske v sestavu sedmega in devetega korpusa. Tigrovci so postali moteči element revolucije in so padli v nemilost. Koliko je v resnici padlo tigrovcev kot partizanov in koliko jih je padlo v »trinajstem bataljonu«, se ne bo nikoli izvedelo. Nedvomno je dokazana likvidacija vodilnega tigrovca Maksa Rejca-Mladena. Konec julija 1944. so ga poslali na sestanek v Kmečke Ravne in tam je dobil strel v tilnik. Aleš Bebler je dal izjavo sestrama, da je bila likvidacija lokalna zadeva, da pa je bil Mladen zagotovo angleški vohun, verjetno tudi povezan z majorjem Novakom in da so vsi tigrovci povezani z Angleži. Po vojni so svojci dobili spomenico. Postavlja se vprašanje, zakaj vodstvo KPS ni že na Čebinski kongres povabilo tigrovce in našlo stika z njimi ter zakaj je tako hitro likvidiralo tigrovce v Ribniški četi. Tigrovcem boj za narodnostne pravice primorskim Slovencem po vojni
ni bil priznan. Niso jim bila priznana leta po zaporih ne boji do septembra 1943. Še več, doživljali so razna ponižanja in zasramovanja. V Bistrici in Kopru se je začel protest partizanov in tigrovcev. Opisuje ga Pavle Zidar. Na protest se je odzval CK ZKS.
Seja je bila 13.junija 1958 in prisotni so bili: Miha Marinko, Ivan Maček, Boris Krajger, Viktor Avbelj, Stane Kavčič, Ivan Regent, Boris Ziherl, Vlado Krivec, Mitja Ribičič, Janez Vipotnik in Albert Jakopič.
Ta seja je pomembna za razlago vzrokov za preganjanje tigrovcev in medvojne likvidacije. V izjavah tega političnega vrha, so si razlagali utemeljitve tega nerazumnega preganjanja narodnjakov in borcev NOB.
Na podlagi teh izjav in že opisanih dejstev je videti, da so bili poglavitni grehi tigrovcev naslednji:
Tigrovci so bili prvi antifašistični borci za narodno obrambne pravice, česar ni bilo mogoče vključiti v zgodovinski konstrukt o začetku oboroženega boja, upora, pod vodstvom KP leta 1941, in v tezo, da je bila KP edina sposobna voditi odpor.
Tiger je bila narodna organizacija, ki se je borila za narodni obstoj primorskih Slovencev, KPS pa je šlo za oblast, za revolucijo po navodilih kominterne.
Vodilni tigrovci so se povezovali z Angleži in Francozi, ki so se prvi postavili po robu fašističnemu in komunističnemu prodiranju po Evropi, zato so bili za komuniste vohuni imperialističnih sil.
Po toliko letih zasramovanja pa so jih sedaj stlačili pod okrilje ZZB. Ivan Dolničar, predsednik ZZB je sodeloval pri odkrivanju spomenika Tigrovcu (TV, to je bilo 11.12.99.)
Danes jih izkoriščajo v svoje politične namene ZZB in predsednik države. Tigrovci so ostareli in malo jih je, zato manipulirajo z njimi. V enoumju se ni dosti vedelo o tigrovcih, v notranjosti pa sploh nič. Dokler bo zgodovina dekla revolucionarjem, bo resnica o tragediji tigrovcev zamolčana, enako njihovi grobovi in število žrtev.
Skrajšano povzeto iz knjige Tigrovci, tednika Mladika in po pričevanjih preživelih partizanov v Združenju svobodnih partizanov.
PADALCI - PRIMORCI
Med drugo svetovno vojno so Angleži spustili s padali v Slovenijo radiotelegrafiste, diverzante in tolmače. Kot dezerterji italijanske vojske ali kot italijanski vojni ujetniki so prostovoljno pristopili na stran angleških zaveznikov, da bi se borili proti istemu sovražniku, ki je primorske Slovence teptal že vrsto let od konca prve svetovne vojne.
Mnogi od teh so v času od maja 1945 do pomladi 1946 izginili brez sledu. Neuradno in med ljudmi se je skrivoma govorilo, da so bili proglašeni za angleške vohune, torej za izdajalce svojega naroda. S tem se nam že dalj časa odpira vprašanje še za eno poglavje, na katero so nekateri že dolgo opozarjali.
V svoji knjigi Angleški obveščevalci - vohuni ali vojaki (MK Ljubljana) je to obdelal že Jože Vidic in navedel kopico zelo zanimivih podatkov. OZNA je skrbno zasledovala delo in gibanje padalcev. O tem obstaja
kar nekaj podatkov, ki omogočajo bolj poglobljen vpogled. Zanimiva je ugotovitev in ocena o nalogah, ki naj bi jih imeli ti padalci med partizani. Ugotovitev OZNE je bila, da so Angleži te ljudi vežbali v svojo korist. Prvotno naj bi služili njihovim vojaškim namenom, kasneje pa verjetno tudi špijonaži. Tako mnenje je bilo tudi osnova za njihov odnos in poboj teh padalcev.
Po zaslugi padalcev so imeli partizani dvojno korist. Pošiljali so Angležem podatke o herojstvu partizanov (npr. Bračičeva brigada je onesposobila cel bataljon nemških vojakov in pretrgala železniško povezavo med Ljubljano in Trstom), spopada pa sploh ni bilo.
Po zaslugi takih poročil so Angleži partizanom poslali izdatno vojaško pomoč.
V Tolminskem Logu, v noči od 20. - 21. junija 1945.
Na Šentviški planoti v noči od 13. - 14. julija 1943. in
od 18. - 19. avgusta 1943.
V zahvalo jih je čakala - ko komunistom niso bili več potrebni - mučeniška smrt, brez pravice do pokopa, groba in spomina.
Podatki vzeti iz knjige Angleški obveščevalci - vohuni ali vojaki in tudi iz revije tržaška Mladika.
SPOMENIK ZA PADALCE
V lanski osmi številki je Mladika v Anteni poročala o odkritju spominske plošče z imeni 18 primorskih rodoljubov, ki so jih Angleži med II. svetovno vojno spustili s padali v Slovenijo kot radiotelegrafiste, diverzante in tolmače. Večinoma so se pridružili partizanom, da bi se borili za osvoboditev Primorske.
Cela vrsta jih je v prvem povojnem času izginila brez sledu, potem ko jih je aretirala Ozna.
Vrniti čast pomorjenim
Svojci umrlih padalcev, preživeli padalci in prekomorci - borci NOV iz Afrike so 19. oktobra lani poslali Svetu za človekove pravice Republike Slovenije vlogo za rehabilitacijo pomorjenih. Predsedniki (takratnih) primorskih občin Ajdovščina, Idrija, Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Nova Gorica, Piran, Postojna, Sežana in Tolmin so vlogo uradno podprli.
V svojem odprtem pismu so zapisali, da so padalci »kot dezerterji italijanske vojske ali kot italijanski ujetniki prostovoljno prestopili na stran angleških zaveznikov... K tej odločitvi jih niso vodile poznejše jugoslovanske razprtije: četništvo, ustaštvo, domobranstvo in partizanstvo, kajti vsega tega takrat še ni bilo, ampak predvsem in edina želja, boriti se proti tistemu sovražniku, ki je njihovo ožjo domovino Primorsko teptal že dolgih 25 let... V času od maja 1945 do pomladi 1946 so, razen redkih, ki jih je smrti rešilo golo naključje, izginili brez sledu. Neuradno in šušljaje se ve, da so bili proglašeni za angleške vohune, kar preprosto pomeni izdajalce svojega naroda. To je pošastna obsodba in strašna krivica, storjena slovenskim domoljubom, zavezniškim vojakom, slovenskim partizanom in borcem velike družine protihitlerjevske koalicije...« (Delo, 9. december 1994, str. 3).
Odstira se torej še ena tabu tema, na katero so sicer že opozarjali v emigraciji (tudi z opisom četniškega umora enega izmed padalcev), zlasti pa jo je leta 1989 obdelal v knjigi Angleški obveščevalci - vohuni ali vojaki Jože Vidic (MK, Ljubljana).
O »tigrovcih« so preživeli in nekateri zgodovinarji že popravili ideološke ocene povojnega režima. Na Nanosu so jim 4. septembra lani odkrili spominsko obeležje.
Tudi zanje je dolgo veljalo, da so bili »agenti«, in nekatere je med vojno doletela podobna usoda kot padalce. Dušan Jelinčič je v spremni besedi Mit, človek in trpin k posmrtni
izdaji očetovih (Zorkovih) spominov pod svinčenim nebom (Goriška Mohorjeva Družba, Gorica 1994) omenil v partizanih v nepojasnjenih okoliščinah umrle tigrovske voditelje.
Kdor se bo lotil iskanja po Arhivu Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani, ki je po demokratizaciji dostopen, bo verjetno našel precej gradiva o teh vprašanjih.
Brez znanstvenega aparata, le kot spodbudo k nadaljnjemu preučevanju, bi rad navedel in delno (verjetno prvič) objavil nekaj dokumentov, na katere sem naletel ob robu neke svoje raziskave v mapi Angleška obveščevalna služba pred in med vojno v Sloveniji (AMNZ, ZA-403-1), ki je dobila sedanjo obliko leta 1975, a so v njej starejši dokumenti različnih izvorov.
Odnos do Tigra
Najprej odnos do organizacije TIGR. V spisu, ki nima podpisa in datuma - podobno kot večina ostalih v tovrstnem gradivu z »rekonstrukcijami« - in nosi naslov Pred- in medvojno delovanje angleške OS in njene baze na teritoriju Slovenije, najdemo tudi naslednji odlomek:
»Pred vojno je v Slovenskem Primorju delovala močna nacionalistična organizacija Tigr z vodstvom v Ljubljani, ki je bilo povezano s kulturnimi in športnimi društvi: »Soča«, »Tabor«, »Zveza Primorskih emigrantov« in »Branibor«. Vodstvo Tigra je preko organizacije Tigr v Slovenskem Primorju najprej zbiralo vojaške in politične podatke za JOS in pozneje za angleško OS. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno se je vodstvo Tigr v Ljubljani povezalo z organi angleške OS na angleškem konzulatu v Zagrebu in angleški ambasadi v Beogradu. Preko vodstva Tigr je angleška OS, kot je izjavil njen organ, zbrala detajlne podatke o oborožitvi in dislokaciji italijanske vojske in o vsakem naboju, ki ga je imel italijanski vojak. Člani Tigra v Slovenskem Primorju so zbirali obveščevalne podatke iz nacionalne zavesti v prepričanju, da jih koristi JOS, in niso vedeli; da je vodstvo povezano z angleško OS. V vodstvu Tigra je angleška OS imela 9 agentov, ki so pošiljali svoje kurirje ilegalno preko meje v slovensko Primorje. Bivši tigrovci, ki so zbirali obveščevalne podatke zgolj iz nacionalne zavesti, se ne morejo tretirati kot sodelavci angleške OS, vendar lahko predstavljajo v določeni meri njeno bazo. Z rekonstrukcijo smo našteli 470 tigrovcev v slovenskem Primorju. Večina bivših tigrovcevje med vojno aktivno sodelovala v NOV.« (str. 3 omenjenega spisa in str. 285 v mapi)
Besedilo, ki je le tu pa tam pravopisno popravljeno (kratica OS pomeni obveščevalno službo, JOS pa jugoslovansko obveščevalno službo), je zanimivo, ker kaže kar naklonjeno stališče do tigrovcev in njihove narodne zavesti. Zanimiva je tudi ugotovitev o 470 pripadnikih organizacije na Primorskem.
»Enajst obsojenih«
Isti dokument opisuje domnevne vohune v misijah, ki so jih imeli Angleži pri partizanskih štabih. Tudi tu se kaže natančno »knjigovodstvo« o stikih, ki jih je kdo imel. Jasno pa je tudi priznanje o enajstih »aretiranih in obsojenih« primorskih in štajerskih padalcih.
»Drugi način delovanja angleške OS med vojno pa se je odvijal preko angleških misij pri glavnem štabu NOV in v štabih IX. in VII. korpusa in IV. operativne cone. V obdelavi delovanja angleške misije pri glavnem štabu in v poznejši rekonstrukciji smo ugotovili, da so se vsi člani teh misij bavili z obveščevalnim delom, zbirajoč podatke o NOG, NOV in okupatorju. Značilno je, da so bile tudi te misije povezane z obveščevalnim centrom v Kairu in Londonu, s čimer so imeli možnost preverjanja podatkov, dobljenih preko ostalih obveščevalnih grup v Sloveniji.
Z medvojno obdelavo in rekonstrukcijo po vojni smo ugotovili: pri glavnem štabu NOV in POJ in pri štabu VII. korpusa, ki sta operirala na področju Dolenjske in Notranjske, je bilo 47 članov angleške misije, ki so navezovali stike s 67 osebami, ki so z ozirom na preteklost in poreklo bile tedaj obveščevalno zanimive; pri IX. korpusu, ki je operiral na področju Primorske in Gorenjske, je bilo 62 članov angleške misije in odkritih 30 interesantnih zvez; pri IV. operativni coni je bilo 15 članov angleške misije in v rekonstrukciji odkritih 21 zanimivih zvez.
V zvezi z omenjenimi misijami je značilno, da so se pri njih nahajali oziroma bili v njihovem sestavu primorski in štajerski vojni ujetniki, ki so jih Angleži na Srednjem Vzhodu pobrali iz taborišč in jih poslali na obveščevalne, radiotelegrafske in diverzantske kurz nato pa jih spustili s padalom na osvobojeno ozemlje. Na osnovi tedanjih in kasnejših obdelav jih je bilo vsled sodelovanja z angleško OS 11 aretiranih in obsojenih.« (str. 5 in 6 omenjenega dokumenta oz. str. 287 in 288 omenjene mape).
O kaki »obsodbi« pa doslej nihče ni našel sledu. Šlo je za tajne umore, za katere pa, kot se kaže v naslednjem, daljšem dokumentu, še pri Ozni oz. kasnejši Udbi vsi niso vedeli ali pa niso »smeli« vedeti.
Kako je profesor Ivan Rudolf zbiral primorske vojne ujetnike in jih navduševal za boj proti nacifašistom in kako so jih Angleži vežbali, nekoliko izvemo iz spisa Delo angleške obveščevalne službe preko Jugoslovanov v Afriki med vojno (str. 328-330 že omenjene mape)
Oznovski seznam padalcev
V omenjeni mapi Arhiva Ministrstva za notranje zadeve je tudi 5 tipkanih strani dolg sad nekakšne notranje preiskave o tem, kdo so bili padalci in drugi morebitni angleški sodelavci. Datuma, podpisa in naslovnika spet ni, vendar je spis pomemben, saj izvira iz notranjega ministrstva. Usoda pogrešanih »ni znana«, obtožbe so ponekod žalostno smešne slonijo pa na sumih in insinuacijah. Tako, gradivo je treba seveda jemati zelo previdno, saj se že marsikateri znani podatki, na primer življenjepisni, ne skladajo, nekateri namigi pa so lahko žaljivi za mrtve ali pa še žive »obdelane« ljudi.
Objava tega dokumenta je torej zgolj vzorec in spodbuda za raziskave. Popravljene so le nekatere pravopisne napake in pa priimka Simčič in Križmančič (v izvirniku »Simč« in »Križmanič«).
Zanimivo bo ugotoviti usodo vseh opisanih, saj se seznam razlikuje (z dodatki in opustitvami) tako od seznama žrtev na spominski plošči kot od opisov v Vidičevi knjigi. Znani primer Toneta Božnarja (»likvidiran« že 1943) ni omenjen.
Na plošči, ki so jo odkrili 30. oktobra na hiši ene izmed žrtev, Miloša Adamiča, v Škrbini št. 75 na Krasu, je namreč 18 imen, ki jih Primorske novice (4. november 1994, str.4) opremljajo z rojstnim krajem in krivcem za smrt. Naj jih povzamem!
Po nalogu Ozne so bili po vojni pobiti:
Miloš Adamič (Škrbina)
Milan Boštjančič (Harije)
Alojz Črnigoj (Štomaž)
Josip Dolenc (Opčine)
Marjan Fegec (Trst)
Milan Golob (Grahovo)
Franc Ilenič (Velika Lahinja)
Zdravko Lenšček (Ljubljana)
Radoslav Semolič (Miren)
Nikolaj Sever (Budanje)
Alojz Sivec (Libušnje)
Ivan Volarič (Idrsko)
Četniki so ustrelili naslednja padalca:
Bojan Koler (Idrija)
Ivan Paron (Gorica)
V partizanih so padli:
Valter Gorjanc (Trst)
Zvonimir Jelen (Slovenj Gradec)
Andrej Škerjanc (Postojna)
Radko Zuodar (Volče)
Zdaj pa dokument:
Iz arhiva Ozne za Slovenijo so v zvezi delovanja angleške obveščevalne službe razvidni tile podatki:
Angleži so sistematično zbirali skupaj ljudi, ki so bili Slovenci oz. Jugoslovani in ki so jih ujeli na raznih bojiščih v sovražnih vrstah. Tem ljudem so dali možnost, da se priključijo NOV in POJ. Med njimi je bilo največ primorskih Slovencev, ki so se borili na strani Italije kot italijanski vojaki, in pa Štajercev, ki so bili ujeti kot nemški vojaki. Vse te ljudi, ki so se javili kot prostovoljci za jugoslovansko vojsko, so poslali v Aleksandrijo in druge kraje na Bližnjem Vzhodu, kjer so obstajale šole za izvežbanje teh ljudi.
V teh šolah so se predvsem učili radiotelegrafije, obveščevalnega dela in pa minerstva. Več izmed njih pa je napravilo tudi padalski tečaj. Ti naj bi služili izključno njihovim vojaškim ciljem. Ena izmed teh šol je pripadala Inter Service Liaison Department ali I.S.L.D., njihovi oficirji pa so nosili na kapi napisano »Intelligence corps«. Kasneje, v septembru 1943, pa se je organizacija preselila v Bari, kjer se je označevala z No 1 I/U/ section.
Še pred ustanovitvijo te šole, pa je obstajala na gori Carmelo v Palestini še neka druga šola, ki so jo ravno tako sestavljali sami primorski fantje.
To šolo so imenovali »Dawidsonova organizacija«. Po izjavah tovarišev ki so to šolo obiskovali in ki so kasneje bili vsi partizani, so tamkaj imeli zelo dobre plače (50 angleških funtov mesečno) in zelo razkošno življenje, moderen komfort in najboljšo postrežbo. Več izmed njih si je v tem času napravilo zlate zobe pri civilnih zobozdravnikih, v uradu za fakture pa so imeli večje zneske naloženega denarja.
Iz vseh teh podatkov se lahko sklepa, da so Angleži te ljudi vežbali predvsem v svojo korist, ki naj bi prvotno služila njihovim vojaškim namenom, v poznejši dobi pa verjetno tudi špijonaži.
Iz arhiva je razvidno, da so te šole obiskovali:
Dolenc Josip, rojen 15.4.1910 na Opčinah pri Trstu, mehanik, Slovenec. Ob vojni napovedi Anglije Italiji ujet na italijanskem trgovskem brodu nekje v bližini Indije, kjer je bil potem interniran. Septembra meseca 1941 je bil pozvan na neki tamkajšnji angleški urad, kjer je bil vprašan, če hoče v jugoslovansko vojsko. Ker se je javil, je bil poslan v Aleksandrijo skupno še z nekaterimi drugimi primorskimi Slovenci, ki so se isto javili za v jugoslovansko vojsko. V tej vojski se je nahajal do 4.4.1942, nakar je bil pozvan v Kairo na angleško komando, kjer mu je bilo ponujeno vežbanje radio telegrafije in obveščevalne službe z namenom, da bo poslan v zaledje sovražnika, kar je tudi sprejel in tak tečaj tudi napravil. Poleg tega je kasneje opravil tudi padalski tečaj. Aprila 1943 pa je zaprosil za vstop v NOV, kar mu je bilo tudi odobreno. Iz Afrike je bil poslan v Bari septembra 1943, maja meseca 1944 pa je bil spuščen na sektorju IX. korpusa na Primorskem. Tu je bil za tolmača šefu angleške misije majorju Watsonu ter kasneje vsled sumljivega obnašanja večkrat prekomandovan. Bil je od strani Ozne stalno kontroliran in je proti njemu tekla tudi preiskava. Kje se sedaj nahaja, ni znano.
Teslič Rado, radiotelegrafist, ujet in poslan v Afriko. Tamkaj je bil nekaj časa v »Jugoslovanski vojski«, kasneje pa poslan v radiotelegrafski in obveščevalni tečaj za 9 mesecev. Opravil je tudi padalski tečaj. Leta 1943 je bil poslan v Slovenijo kot padalec. Nahajal se je pri radiopostaji v V. brigadi (?). Odkod je doma, ni navedeno.
Semolič Rado, rojen 30.11.1918 v Rečici pri Mozirju. Kako je prišel k Angležem v Afriko, ni znano. V Afriki napravil radiotelegrafski in obveščevalni tečaj. Po izjavi Dolenc Josipa pripadal »Dawidsonovi organizaciji«. Prišel leta 1943 v NOV, kjer je dobil čin st. vodnika. Bil osumljen delovanja za IS. Kje se sedaj nahaja, ni znano. Angleži so ga nekaj časa držali zaprtega.
Simčič Stanislava so kot italijanskega vojaka ujeli Angleži, pri njih napravil diverzantski kurz in bil s padalom spuščen na naša tla. V NOV dobil čin poročnika. Izjavil, da je bil spuščen zato, da se bo boril proti okupatorju, ne pa proti izdajalcem. Kje se sedaj nahaja, ni znano.
Križmarič Miro, rojen 17.8.1919 na Reki, italijanski vojak, zajet s strani Angležev, napravil radio-telegrafski in obveščevalni tečaj kot angleški padalec prispel na področje IX. korpusa. Osumljen delovanja z IS. V NOV je dobil čin st. vodnika. Kje se sedaj nahaja, se ne ve.
Sever Niko, rojen 13.4.1913 v Budanjah pri Vipavi. Isto kakor Semolič in Križmarič.
Božič Ivo, rojen 8.9.1920 v Podmelcu, v NOV postal st. vodnik. Napravil isto pot kot Sever, Križmarič in Semolič.
Knez Alojz, rojen 18.6.1918 v Mariji na Zilji pri Beljaku, oče Franc, mati Terezija, strojni tehnik.V stari Jugoslaviji je bil član iredentističnega gibanja in kot tak izvrševal diverzantske akcije v Hitlerjevi Avstriji. Ob kapitulaciji Jugoslavije je šel v Egipt in tamkaj bil skupaj z vsemi mogočimi emigranti. Prišel je v stik tudi z IS. Obiskal razne tečaje in bil nato kot padalec spuščen skupno z Dolencem in Adamičem na Primorsko z nalogo vojaške špijonaže v prid zaveznikov.
Kasneje je prišel v stik z anglo-ameriško misijo in z njimi vzdrževal zveze. Ozna ga je aretirala, a je pobegnil. V času, ko se je nahajal na Primorskem, se je poročil z Marijo Mrak, ki so jo Nemci kasneje ubili. Marija Mrak je doma iz Vrat in ima verjetno sorodnike, ki bi o Knezu morali kaj vedeti. Stike je imel tudi z Breme Otilijo iz Vrat, ki je bila ljubica Angleža Watsona.
Fegec Marjan, bil na tečaju v Afriki v »Dawidsonovi organizaciji«. Ko je prišel v NOV, VII. korpus, pod kontrolo Ozne, ker je bil osumljen delovanja za Angleže.
Vremec Viktor, rojen 3.12.1919, Opčine 453 Trst, mehanik. Član fašistične stranke od leta 1932. Po kapitulaciji Italije bil v Alžiru pri Francozih, kasneje pobegnil k Angležem. Od tam je prišel v Bari. Obvlada 4 jezike in radio telegrafijo. Verjetno napravil pri Angležih kurz. Osumljen sodelovanja z I.S. prišel je v JA preko Barija. Kje se sedaj nahaja, ni znano.
Počkaj Herman iz Gorice. Bil je v angleški vojski, napravil kurz v Afriki. Bil je verjetno v službi I.S. Preko Barija prišel v NOV.
Iz poročil pa je razvidno, da so bili osumljeni sodelovanja z Angleži tudi sledeči:
Volarič Stanko, rojen 21.8.1912 v Kobaridu 151, po poklicu agronom. Leta 1940 so ga Italijani, vsled iredentističnega delovanja, internirali. Po kapitulaciji Italije je bil kuhar pri centru I.S. v Bariju.
Tavčar Franc, rojen 14. 2. 1926 v Poljanah nad Škofjo Loko. Kot nemški vojak je bil ujet. Pred vstopom v NOV leta 1945 je bil od Angležev tudi zaslišan in bil zaradi tega osumljen, da je bil od njih pozvan, da dela za nje.
Frelih Stanko iz Podbrda v Selški dolini, poročnik bivše jugoslovanske vojske. Bil 1941 v NOV, nato ujet in interniran, po razpadu Italije pa je delal pri Angležih kot tolmač in električar. Govori 4 jezike in so ga kasneje, ko je prišel preko Barija v NOV, ocenili za sumljivega.
Rutar Maks, rojen 17. 5. 1911, Volče pri Tolminu; gozdar, kot ujet italijanski vojak je bil za tolmača pri treh raznih angleških oficirjih v času od 3.9.1943 do 10.2.1944. v partizane stopil 19.1.1945.
Volk Rado, poročilo pravi, da obvlada 4 jezike in je možno, da je v službi I.S. Bil je v JA 1945 tolmač angleškega jezika in se stalno družil z Angleži. Prisluškoval je telefonskim pogovorom.
Makole Herman, rojen 7.3.1921 na Opčinah pri Trstu, po poklicu šofer. Bil za natakarja pri oficirjih I.S., kasneje pa je preko Barija prišel v NOV. Možno, da je bil poslan.
Berme Ivan, kot italijanski vojak je bil v Angliji. Obvlada ruski, češki, poljski in angleški jezik. Ko je bil v Zadru v NOV kot telefonist v tiskarni, je imel zveze z Anglo - Američani in jih stalno hvalil.
Bucker Slavko-Iztok, spomladi 1945. leta prišel v NOV na Dolenjsko iz Trsta. Bil je nezanesljiv in je imel po nekih poročilih v Trstu zveze s člani I.S.
Lukan dr. Mitja, med okupacijo in še prej delal v Ljubljani z I.S. Spomladi 1945 je prišel iz Barija na Dolenjsko k partizanom.
Anglo-ameriška misija pri IX. korpusu - Primorska
Rogelj Draga, rojena 15. 12. 1921 v Ljubljani, gojenka srednje glasbene šole. Med okupacijo je bila v Cerknem oz. Novakih na Primorskem učiteljica pevovodske šole. Imela je stike s članom ameriške misije pri IX. korpusu, Česnik Marjanom.
Šavli Danica iz Cerknega ali Dola na Primorskem je imela stike z anglo-ameriško misijo.
Bratuž Gizela, rojena 18.4.1914 v Dolu pri Čepovanu, samska. Bilaje partizanka v IX. korpusu na Primorskem in imela stalne stike s šefom misije, majorjem Watsonom, katerega ljubica je menda bila, kakor tudi z ostalimi člani misije. Ozna jo je zaslišala, bila poslana na Dolenjsko.
Anglo-ameriška misija pri VII. korpusu - Dolenjska
Kocjan Milan, rojen 26.9.1920 v Ljubljani, prometnik, vstopil v NOV 9.9.1943. Imel je zelo tesne stike z misijo pri VII. korpusu, posebno pa z vodjem misije Desichem.
Jager Boris, radio-telegrafist, bil v edinici VII. korpusa. Družil se je z Angleži na spuščališču v Črnomlju. Delno obvlada angleški jezik. Kocjan Danilo, rojen 10.7.1907 v Ljubljani, arhitekt. V GŠS je bil šef minerske sekcije v organizacijskem oddelku. Iskal kontakt z Angleži in jih dvakrat obiskal. Stike z Angleži je navezal kljub temu da mu je bilo znano, da se tega ne sme brez vednosti in dovoljenja GŠS.
Petelin Lojze, šef radiopostaje A. Vzdrževal zveze z raznimi AngloAmeričani v VII. korpusu.
Petan Mici, Podturn, Grič št. 56, je imela stike z nekim Frankom, ki je bil član zavezniške misije (pri njih bil šifrer). Verjetno so to bili ljubezenski stiki. Isto tudi Danica Golobič iz Sela 9; Semič.
Menček Franc iz Bukovice pri Celju. Bil je nemški vojak, zajet s strani Američanov in prišel v NOV kot padalec in šifrer. Bil je osumljen, da dela za zaveznike.
Šerlah Rudi, vodja letališča na Dolenjskem. Imel je stike z agentom I.S.
Blažič Drago, gradbeni vodja letališča na Dolenjskem, imel ravno tako stike z agentom I.S. (str. 331-335 omenjene mape)
Mladika, številka 1, 1995 Ivo Jevnikar
PRIMORSKI PADALCI IZ SKUPINE ISLD
V prejšnji številki Mladike sem objavil odlomek iz dokumenta načelnika Ozne A. Rankovića, ki septembra 1944 svari slovenski del Ozne pred padalci, ki so jih Angleži iz Kaira poslali v Slovenijo, češ da imajo tudi nalogo, da prodirajo v narodnoosvobodilno vojsko in v ustanove Federativne Jugoslavije. V dokumentu je naštetih nekaj padalcev.
Eden izmed preživelih članov skupine, gospod Ciril Kobal iz Kopra, se je prijazno oglasil s temeljitim dopolnilom, ki ga spodaj objavljamo. Iz njega in iz spremnega pisma izhaja, da je angleška služba ISLD poslala na Primorsko oziroma v Jugoslavijo mnogo večje število padalcev kot pa tistih sedem ali osem, ki jih navaja Ranković. Še druge padalce je poslala služba SOE (Special Operations Executive), na primer Cvetka Šuligoja in Stanka Simčiča, katerih spominski zapis je bil objavljen v prejšnji Mladiki, nekaj tudi ameriška obveščevalna služba OSS (Office of Strategic Services).
Kaj točno pomeni kratica ISLD, ostaja sporno. Sam bi vztrajal pri imenu Inter-Services Liaison Department, ker ga omenjajo angleški zgodovinarji, ki dodajajo, da je bila ta kratica kritje za vojaško obveščevalno službo M16 oziroma SIS (Secret ali Special Intelligence Service) na tistem območju. O tem na primer piše v uradnem arhivskem vodniku Louise Atherton (S.O.E. Operations in Africa and the Middle East, A Guide to the Newly Released Records in the Public Record Office, London 1994).
Ciril Kobal pa opozarja tudi na napake v seznamu Ozne. Pavel Kalc z Opčin na primer ni bil padalec, temveč intendant, ki je na Visu skrbel za pošiljanje opreme in potrebščin obveščevalcem-radiotelegrafistom. Ivan Volarič in »Potočnik« sta ena in ista oseba, saj je bilo Potočnik ilegalno ime iz časa vežbanja na Bližnjem Vzhodu. Ivan »Vremenc«, ki je omenjen v seznamu, je bil Ivan Mikuž. Ko pa dokument omenja, da so »nekje v Jugoslaviji spustili tudi nekega Bevka«, gre v resnici za Cirila Kobala, ki pa so ga na Vis prepeljali z ladjo.
O nekaterih primorskih fantih, ki jih v svojem dopolnilu omenja Kobal, je Mladika v letniku 1995 že prinesla nekaj še neobjavljenih dokumentov. Nekaj pa jih bo sledilo v prihodnjih številkah.
Ivo Jevnikar
***
Organizacija ISLD (Intelligence Service Liaison Department), vojna obveščevalna služba, ki je med drugo svetovno vojno delala v okviru Glavnega poveljstva zavezniških sil na Bližnjem Vzhodu (AMEF HQ), je v letih 1943-44 poslala v Jugoslavijo oziroma Slovensko Primorje naslednje padalce:
I. Iz prve skupine, formirane v Kairu aprila 1942:
1. Josip Dolenc - Pepi, vodja skupine. S padalom je pristal na Primorskem (v Dolu pri Čepovanu) 10. maja 1944 skupaj z angleškim majorjem Watsonom. Tolmač pri poveljstvu IX. korpusa NOV in POS. Premeščen v XXXI. divizijo in nato v Mehanične delavnice 99d v Črmošnjicah, kjer je dela) od avgusta 1944 dalje. Po koncu vojne je nekaj mesecev delal na pošti v Trstu, kasneje pri neki skupini v Ljubljani, kjer ga je Ozna 16. decembra 1945 aretirala in za njim ni sledi.
2. Miroslav Križmančič, rojen 7. avgusta 1919 v Slopah pri Materiji. Radiotelegrafist. Pristal s padalom na Banjški planoti v noči od 17. na 18. marec 1943 (v trojki s Semoličem in Severjem) k enotam IX. korpusa NOV in POS. Umrl kot upokojeni kapetan JA leta 1964.
3. Radoslav Semolič iz Mirna pri Gorici, rojen 30. novembra 1918. Radiotelegrafist. Pristal na Banjški planoti (v trojki s Križmančičem in Severjem) v noči od 17. na 18. marec 1943 k enotam IX. korpusa. Poročnik JA, poleti 1945 se je za njim izgubila sled.
4. Nikolaj Sever (ilegalno ime JUG), rojen 4. decembra 1913 v Budanjah pri Vipavi. Pristal v noči od 17. na 18. marec 1943 na Banjški planoti kot vodnik v trojki s Križmančičem in Semoličem. Po vojni v JA. Poleti 1945 se je za njim izgubila sled.
5. Vencelj Ferjančič-Adam, doma iz Idrije, rojen leta 1919. Radiotelegrafist. Pristal v Smrečju nad Vrhniko (v trojki z Božnarjem in Kolerjem) v noči od 17. na 18. marec 1943 pri četniški enoti majorja Karla Novaka. Ob koncu vojne aretiran (Ozna), a po zaslišanjih izpuščen domov. Leta 1947 se je poročil in z ženo ter hčerko odšel v Argentino (Buenos Aires), kjer živi še danes.
6. Anton Božnar - Blaž, Žagarjev iz Polhovega Gradca, star 34 let. Radiotelegrafist, poslan iz Londona oziroma Kaira k četniški enoti majorja Karla Novaka. Prispel (v trojki s Ferjančičem in Kolerjem, z istim letalom) v noči od 17. na 18. marec 1943. Zajet pri Turjaku 16. septembra 1943. Pozneje ni sledu o njem.
7. Bojan (Bogomir) Koler (ilegalno ime Rejc, pozneje Črtomir) iz Idrije, rojen 9. januarja 1921. Pristal kot vodnik v trojki s Ferjančičem in Božnarjem v noči od 17. na 18. marec 1943 v Smrečju nad Vrhniko oziroma Pri Treh kraljih pri četniški enoti majorja Karla Novaka. Ker se je povezal s partizani in je nameraval k njim prestopiti, so ga četniki poleti 1943 ubili.
8. Alojz Sivec iz Libušnjega pri Kobaridu, rojen 27. decembra 1912. Radiotelegrafist. Pristal s skupino »Livingstone I« (Lenščak, Božič, Simčič, Sivec) v noči od 18. na 19. julij 1943 na Šentviški planoti pri GŠ NOV in POS. Pozneje komandir čete v Cankarjevem bataljonu. Zadnjič je svojcem pisal 23. oktobra 1945, potem ni več nobene sledi za njim. Proglašen je za mrtvega 31. decembra 1945.
9. Leopold Širca iz Podkraja pri Colu, rojen 25. januarja 1919. Pristal s padalom kot radiotelegrafist v skupini »Vrabec« (Črnigoj, Fegec, Širca, Vidrih) na planini Javornik 17. avgusta 1943. Umrl v prometni nesreči na službeni poti v JA 2. decembra 1945 v Ajdovščini.
10. Ivan Paron, rojen 1920 v Gorici, pred vojno živel v Vipavi. Avgusta 1942 poslan kot radiotelegrafist skupaj z letalskim kapetanom Naumovićem in letalskim poročnikom Vemićem iz jugoslovanske vojske v štab Draže Mihailovića v Črno Goro. Iz brzojavk, ki jih je dešifriral in prevajal Josip Dolenc v Kairu, se je izvedelo, da so ga četniki ubili, ker naj bi hotel pobegniti k partizanom. Starše so baje obvestili, da se mu padalo ni odprlo.
II. Iz druge skupine, formirane v Kairu januarja 1943:
11. Franc Vidrih, »Mali« (ilegalno ime: Lozej), rojen v Podragi 25. marca 1922. Radiotelegrafist, pristal s skupino »Vrabec« (Črnigoj, Fegec, Širca) na planini Javornik blizu Cola 17. avgusta 1943. Po kapitulaciji Italije so ga zajeli Nemci in odvedli v vojno ujetništvo. Domov se je vrnil 11. novembra 1945. Umrl je 31. avgusta 1983 v nesreči s traktorjem.
12. Miloš Adamič (ilegalno ime: Dugulin) iz Škrbine na Krasu, rojen 1. junija 1919. Radiotelegrafist. Pristal s padalom nad Čepovanom 18. septembra 1943 skupaj z Alojzom Knezom. Po vojni ostal v JA. Poleti 1945 aretiran v Ljubljani. Za njim ni sledu.
13. Alojz Knez, rojen 18. junija 1918 v Mariji na Zili na Koroškem. Radiotelegrafist, pristal skupaj z Milošem Adamičem nad Čepovanom
18. septembra 1943. Aretiran, od Nemcevje uspel pobegniti in živ dočakati konec vojne.
III. Septembra 1943 (kmalu po kapitulaciji Italije) se je služba ISLD preselila v Bari in tam nadaljevala z delom pod novim imenom »N. 1 I (U) SECTION« (U=IU=YU, verjetno: Sekcija št.1 za Jugoslavijo).
Od tam so bili poslani:
14. Ciril Kobal (ilegalno ime: Bevk, Yane), rojen 11. oktobra 1920 v Ponikvah na Krasu. Radiotelegrafist. Prišel iz Barija z zavezniško bojno ladjo na Vis in od tam, v sporazumu s štabom mornarice NOVJ, s partizansko ladjo NB 8 - Kornat 29. februarja 1944 na Dolgi otok k štabu 3. pomorskega obalnega sektorja za zvezo med tistim štabom in glavnim poveljstvom na Bližnjem Vzhodu. Živi v Kopru.
15. Andrej Škerjanc (ilegalno ime: Likon), rojen 16. oktobra 1921 v Postojni. Radiotelegrafist pri enotah 4. jugoslovanske armade v Dalmaciji leta 1944, zlasti v bojih za Knin. Padel na Visu ob koncu julija 1944.
16. Milan Golob (ilegalno ime: Čok), rojen 12. oktobra 1918 v Grahovem ob Bači. Radiotelegrafist. Prispel z ladjo iz Barija preko Visa in Dolgega otoka v Istro konec junija 1944 skupaj z Ivanom Volaričem. Padel kot borec Istrskega odreda poleti 1944. (Vir: Istrski odred, str. 849.)
17. Ivan Volarič (ilegalno ime: Potočnik), rojen 17. februarja 1910 v Idrskem. Radiotelegrafist. Prispel skupaj z Golobom z ladjo iz Barija preko Visa in Dolgega otoka v Istro konec junija 1944. Za njim ni sledu.
18. Milan Boštjančič (ilegalno ime: Benko) iz Harij pri Ilirski Bistrici, rojen 11. oktobra 1915. Radiotelegrafist. Konec junija 1944 se je z zavezniško podmornico iz Barija izkrcal na istrski obali skupaj s še dvema obveščevalcema (Golob in Volarič?), ki sta ostala pri istrskih partizanih. On pa je šel, sedaj z ilegalnim imenom Mirko Debeljak in s prepustnico buzetskega vojnega področja, v Istrski odred na Kozjane. Sprejeli so ga z nezaupanjem. Po nalogu GŠ NOV in POS 20. julija 1944 napoten (z oboroženim spremstvom!) na Komando mesta Črnomelj (vir: Istrski odred, str. 384): Od takrat je pogrešan. S sodnim sklepom proglašen za mrtvega z domnevnim datumom 10. maj 1946.
19. Ivan Mikuž (ilegalno ime: Vremec) iz vasi Trebče pri Črnem Vrhu nad Idrijo, rojen 19. oktobra 1922. Prispel iz Barija v Črnomelj 9. junija 1944 skupaj z Zvonkom Jelenom. Bil je radiotelegrafist v zavezniški vojni misiji pri IX. korpusu NOV in POS. Domov je prišel spomladi 1948, jetičen. Kmalu zatem je v bolnišnici umrl 22. maja 1948.
20. Zvonko Jelen - Anton, rojen 6. februarja 1924 v Slovenj Gradcu. Prišel je iz Barija 9. junija 1944 skupaj z Ivanom Mikužem. Padel 13. marca 1945 pri Visejcu v Suhi krajini.
* Nekaj podatkov o predstojnikih in o pomožnem osebju:
Neposredni vodja obeh skupin: Josip Dolenc (tudi inštruktor).
Inštruktor radio telegrafije: narednik Allen Zabljudovsky (poljski Jud).
Disciplinski starešina (samo pri prvi skupini): poročnik Rybar.
Komandir enote: kapetan Clark (Anglež z znanjem srbohrvaščine, pred
vojno je bil konzularni predstavnik v Zagrebu).
Štabni oficir, odgovoren za enoto: major J. Miller (Škot).
Pobudnik, organizator in oficir za zvezo z zavezniškim in Jugoslovanskim štabom v Akiru: kapetan prof. Ivan Rudolf.
Pomožno osebje: kuharja v Kairu Zoro Pišot iz Sela pri Črničah, umrl doma leta 1985, in Franc Mezgec iz Slivja pri Markovščini, umrl doma (1957?); kuharica v Bariju (september 1943-avgust 1944) Slava Boštjančič por. Rupnik, umrla v Ljubljani leta 1992 ali 1993.
Oskrbniška družina v Kairu (1942-43): Ivan Merljak - Netko iz Bukovice pri Volčji Dragi, žena Olga (glavna kuharica), hčerka Marica, študentka, živi v Portorožu, sin Ivo, dijak, mlad umrl.
Viri: Jože Vidic, Angleški obveščevalci - vohuni ali junaki, Ljubljana 1989; Ciril Kobal, udeleženec, osebni spomini.
Mladika, številka 2-3, 1997 Ciril Kobal
ODDOLŽITEV PRIMORSKIM PADALCEM
11. november je dan, ko se v Veliki Britaniji spomnijo na konec 1: svetovne vojne - na ta dan je namreč Nemčija kapitulirala - in na svoje padle vojake v vseh vojnah. Ob tej priložnosti se je britanska veteranska organizacija Special Forces Club iz Londona spomnila tudi tistih Primorcev, ki so jih Britanci med 2. svetovno vojno poslali na zasedeno slovensko ozemlje. Bili so to fantje, ki so kot italijanski vojaki padli v britansko ujetništvo, prof. Ivan Rudolf in sodelavci pa so jih zbrali in pridobili za boj proti fašistični Italiji in nacistični Nemčiji ter za osvoboditev Primorske. Britanci so jih kot prostovoljce izurili za padalce, radiotelegrafiste, minerje, obveščevalce in gverilce ter jih nato spravili na zasedeno ozemlje, kjer so se v glavnem pridružili partizanom. Nekateri so padli, večina pa jih je izginila brez sledu po koncu vojne kot žrtve takratne jugoslovanske politične policije. O njih, primorskih fantih z obeh strani današnje državne meje, je prvič po vojni spregovoril Jože Vidic v knjigi Angleški obveščevalci -vohuni ali junaki, že dalj časa pa o njih piše revija Mladika, predvsem po zaslugi časnikarja Iva Jevnikarja. Pred nekaj leti pa so na pročelje domače hiše enega izmed padalcev, Miloša Adamiča, v Škrbini št. 75, postavili spominsko ploščo.
V sredo, 11. novembra, pa se je padlim in pobitim primorskim padalcem prvič poklonila tudi zavezniška stran. Kapetan John Earle, v Trstu živeči publicist in upokojeni časnikar, sicer pa nekdanji pripadnik medvojne britanske organizacije za boj v sovražnikovem zaledju in za pomoč odporniškim skupinam SOE (Special Operations Executive), je pred spominsko ploščo
v Škrbini postavil venec veteranske organizacije Special Forces Club. Vence pa so postavili tudi preživeli padalci in še živeči člani ameriške vojaške misije pri partizanih. Na krajši, a pomenljivi in občuteni slovesnosti, ki se je je udeležila tudi enota Slovenske vojske, je kapetan Earle v svojem nagovoru med drugim dejal, da je prav, da se spomnimo osemnajstih Slovencev, ki so šli v nevarne misije in bili pripravljeni darovati življenje za skupen cilj zaveznikov ter za ideale pravičnosti in demokracije, ki so še živi. Preživeli padalec Ivo Božič pa je dejal, da je sramotno, da se primorskim padalcem še ni postavil spomenik, medtem ko se postavljajo spomeniki celo kolaborantom. V imenu Zveze borcev iz Sežane in Komna je spregovoril Srečko Kukanja. Na koncu pa so se številni udeleženci spomnili padlih in pobitih primorskih padalcev z eno minutnim molkom.
BRITANSKI PADALCI
Propagando smo usmerili proti četniški nevarnosti zato, ker je novo Kardeljevo pismo opozarjalo na četniško nevarnost na Primorskem. Kardelj nam je pisal: »V Zaplani pri Vrhniki se formira oddelek 50 mož, ki naj bi - preoblečeni v partizanske uniforme - šli na Primorsko in se tam prikazovali kot partizani ali 'nacionalni partizani' in pritegnili najreakcionarnejše elemente. Na ta način bodo skušali postati oboroženi center belogardistično-mihailovičevskih elementov na Primorskem ter raznetiti tudi tam bratomorno vojno. Po teh poskusih najodločnejše udarite.«
Kardeljevo pismo, ki je prišlo z zamudo, je datirano 20. februarja 1943. Mi smo ga prejeli šele sredi marca in takoj nato so se pri nas pojavili britanski padalci. Ali niso te zadeve povezane? Trije vojaki 'redne jugoslovanske vojske' so se v noči med 17. in 18. marcem spustili s padali na Banjško planoto pri Plavah, prav v naši bližini. Iskali so 'vojsko'. Kmetje, ki so jih srečali, so jim dali hrane, povedali pa jim niso nič več, le nas so hitro obvestili. Mi smo se s padalci sestali. Bili so Slovenci. Povedali smo jim, da smo partizani. Imeli so radioaparate. Pomagali smo jim, da so jih lahko začeli uporabljati. Do nas so gojili simpatijo in pošiljali svojim šefom v Egipt zelo dobra poročila.
Kar nam pri stvari ni bilo všeč, je bil njihov stik z izdajalci. Iz Egipta so odleteli v večji skupini. Trije od njih so se spustili v Polhograjskih Dolomitih. H komu? Eden od teh je čez kak dober teden prišel peš k nam. Bil je to znani tigrovec
Maks Rejec. Medtem smo izvedeli, da je 'dolomitska postaja' četniška. Kako ga sprejeti, ko prihaja od sovražnikov? Težko nam je bilo opredeliti odnos do njega, ker je govoril kot zaveznik, tigrovec, ki spada v OF! Ko sva imela prvi daljši pogovor, je govoril kot človek, ki spada v vodstvo našega gibanja in je kot tak imel polno glavo idej. Razlagat mi je, da bi OF morala biti prava'fronta', se pravi, v njej bi vsi zavezniški elementi - katoličani, liberalci, tigrovci itd. - morali biti od spodaj do vrha organizirani, tako da bi vrhovno vodstvo bil pravi parlament! Govoril je toliko, da nisem prišel do besede in tudi nisem vedel, kako naj govorim s to zmedeno glavo.
Hkrati je bil silno aktiven. Živel je pri naši zaščitni četi, pa je vsak dan koga od fantov prosil, naj ga spremlja, ker je moral v dolino na sestanek. Stvar me je skrbela in sem težko čakal kak širši sestanek našega vodstva, da bi ga vsi poslušali in postavili okvir njegovi samovoljni akciji. Tedaj pa se je človeku zgodila nesreča. Spet je z našim spremstvom odšel v dolino, nekam blizu Kanala, rekoč, da ima sestanek z italijanskimi antifašisti: Od kod ta zveza? Prepovedati mu sestanka nisem mogel. Dva fanta sta šla z njim, pa sta se proti jutru vrnila sama. Rejec se ni vrnil na dogovorjeno mesto.
Kakšne namene je imel, kakšni Italijani so ga tisto noč čakali?
Kmalu zatem, smo dobili boljši vpogled v bazo v Dolomitih. Tu je bil štab četniškega komandanta Karla Novaka. Naši padalci, ki so postali res naši, so nam dajali na vpogled svoje brzojavke, tudi tiste, ki se nas niso tikale. Tako smo prebrali tudi tole brzojavko njihovega štaba v Egiptu: »Odobravamo. Nikola šel iskat tovariše. Domnevamo, da so partizani naredili kontakt z Rejcem. Prosimo partizanski štab, da vzame Rejca v zaščito. Rejc je bil en čas pri majorju Novaku. Verjetno je Vencelj še vedno tam. Ne delajte pod nobenim pogojem kontakta z Novakom in z njegovimi četniki in ne imejte z njim nobenega opravka. Ko se Nikola vrne, pošljite nam točen opis stanja, posebno položaja Venclja. Začasno mora Vencelj ostati s četniki, ker ima od nas posebna navodila, a mi želimo vedeti njegove želje. Toni je z Novakom, a (e za pridobivanje vojaških informacij. Njegova prisotnost pri Novaku ne pomeni, da ima angleška komanda najmanjše simpatije do Novakovega sodelovanja z Italijani ali do njegove antipartizanske politike.«
S takimi ljudmi je bil Rejec, preden je prišel k nam! Pa nič o njih ni povedal! Meni je govoril, kot da je tam, v Dolomitih, nekakšna tehnična baza angleških padalcev, ki išče zveze z našimi četami!
Cela stvar me je spodbudila, da sem razmišljal o Tigru. Še iz Pariza, od pogovorov z Danilom Zelenom, pa doslej sem imel s tigrovci zelo dobre izkušnje. Naši najboljši borci so bili dostikrat tigrovci. Janko Premrl, znani junak Vojko, je bil tigrovec. Naš Ferdo Kravanja, Peter Skalar in toliko drugih so bili tigrovci. Med našimi najboljšimi aktivisti, okrajnimi in drugimi sekretarji, je bila gotovo polovica bivših tigrovcev. Tu ni bilo dvoma: TIGR je postal sinonim borbe proti italijanski okupaciji brez ideoloških pogojev. Za vstop v OF in v partizanske vrste - nobenih ovir. Cele vasi, npr. Čezsoča, nekdaj v Tigru, so se prav tako v celoti vključile v OF. Kaj je bilo z Rejcem? Osebne ambicije? Ali kaj drugega? Kakšne so bile njegove zveze z Novakom? Kakšna angleška navodila so bila tu vmes?
Njegovi kolegi, ki so ostali pri nas, o tem niso vedeli prav nič. Z njimi ni bilo težav. Štab cone, Bračič in Ahac, sta se z njimi in njihovim vodstvom v Kairu dogovarjala o pomoči. Poslali smo tja tudi svoje telegrame. Najvažnejša je napisal Jaka Avšič, najvišji oficir stare jugoslovanske vojske, ki je prišel v partizane v Sloveniji, pa je bil zdaj pri nas. Naslovil ga je na Vrhovni štab britanskih imperialnih oboroženih sil! V njem je predlagal sodelovanje v vojni, obljubil naše informacije in zahteval pomoč v vojaškem materialu. V odgovoru so naši neznani partnerji spraševali, kdo so vodilni ljudje v našem gibanju. Poslali smo jim kar vsa naša prava imena in še dr. Marjana Breclja kot Primorca, ki je bil v glavnem štabu, in dr. Jožo Vilfana, ki je prav takrat prišel k nam. Navedli smo tudi Franceta Bevka, čeprav je bil še v zaporu, pa je bil že povezan z nami, in dr. Draga Marušiča, ki je bil v konfinaciji, pa v pismeni zvezi z nami. Po tej informaciji so o politiki utihnili. Za padalce je ostala direktiva, ki so jo dobili v začetku, ko so sporočili, da so pri partizanih: Resnično nam je drago, da ste v osvobodilni fronti. Izrazite njim vse naše simpatije. Imejte se za vez med njimi in nami.
In to so potem tudi bili. Nikakršnih stikov niso imeli z Novakovo bando. Pošiljali so v Kairo vojaška obvestila o Italijanih, ki so jih dobivali od nas, in o organizaciji spuščanja vojaške opreme in orožja iz avionov za nas. Angleži so nam večkrat vrgli vojaški material s padali. Prvič pri Tolminskem Lomu (v noči od 20. na 21. junij 1943) in drugič na Šentviški Planoti (18. julija 1943). Tretjič se je istočasno z materialom spustil k nam britanski major Neville Darewski, šef kar močne 'misije' desetih fantov. Vse vojake smo poslali v najbližje čete. Bilo je to 13. avgusta 1943.
Rejec Maksimiljan (Maks), pravnik, roj. 11. oktobra 1907 v Tolminu, umrl maja ali julija 1943 pri Kneških Ravnah. Oče Ivan, kovač (po rodu s
Kneže, padel 1917 na ruski fronti), mati Marija Rejec iz Grahovega ob Bači. Po mnenju brata Alberta (gl. čl.) je bil umorjen 13. maja 1943, po informaciji sester Vide in Tončke pa konec julija 1943; pokopan je na kraju smrti. Osnovna šola na Grahovem ob Bači med prvo svetovno vojno, učiteljišče v Tolminu. Po maturi v Vidmu je pomagal bratu Albertu pri Edinosti v Gorici in pri delu v prosvetnih društvih. Še kot dijak je sodeloval pri razdeljevanju učbenika Prvi koraki. Imel je predavanja po vaseh od Tolmina proti Kobaridu in do Baške grape. 1927 je sodeloval pri organizaciji planinskih izletov, ki so prikrivali narodno dejavnost. Tega leta je ustanovil tajno celico Tigra v Žabčah in za delovanje dobil od Zorka Jelinčiča kolo. Prenašal je ilegalno pošto in literaturo. Z bratom sta šla večkrat ilegalno v Islo in urejala zveze za organizacijo. Prav tako sta s Tonetom Rutarjem prinašala časopise iz Ljubljane. Ustanovil je prosvetno društvo v Rajblju. Rejec je bil zaprt konec decembra 1928, ko je policija lovila brata Alberta. Ko je bil maja 1929 na tigrovskem sestanku na današnjem Mostu na Soči, ga je prišla policija iskat na stanovanje v Tof minu. Sestre so poskrbele, da je to izvedel in se skrival v Žabčah, dokler ni odšel preko meje v Islo. Bil je obravnavan na prvem tržaškem procesu. Tudi v Isli je še naprej delal za TIGR. Skupaj z bratom in Srečkom Šorlijem so nosili z Jesenic in Bohinja liter in orožje na planino Govnjač pod Kukom. Od tam je šel material dalje na Primorsko. Nekaj časa je bil upravnik posestva kneza Pavla v Bohinju. Pozneje je bil učitelj pri Sv. Ani nad Tržičem in hkrati študiral pravo na Ijubljanski univerzi. Doktorat iz prava je naredil na Dunaju. Bil je član naprednega emigrant. prim. društva Tabor in urejal tudi revijo z istim imenom. V srbohrvaščini je napisal informativno brošuro o stanju Slovencev in Hrvatov v Italiji, ki jo je širila zveza emigrantov. Pred vojno je dopisoval v Sodobnost. Delal je kot odvetniški koncipient pri dr. Dragu Marušiču. 4. januarja 1941 se je poročil z zdravnico dr. Lelijo Novak. Po napadu na Islo se je pridružil prostovoljni Soški legiji, ki pa je prispela le do Karlovca. Ker je bil politični emigrant iz Italije - že prej so ga Italijani obsodili - se mu je zdelo varneje, če zbeži pod Nemce na Gorenjsko. Delal je na železnici kot progovni delavec in jeseni 1941 čez hribe zbežal na Tolminsko. V zimi 1941- 42 se je skrival pri prijateljih in tigrovcih Kenda v Lojah nad Knežo, kjer je prebolel pljučnico. Obiskovali sta ga sestra iz Tolmina in tudi žena iz Ljubljane. Ko se je začelo partijsko gibanje, je bil med prvimi organizatorji in prevzel ime Mladen. Deloval je v Baški grapi in na Šentviški planoti. Organiziral je OF in imel predavanja, ki so bila bolj v narodnem smislu. S sestro Vido, ki je bila tudi v partizanih, sta se večkrat videla spomladi in poleti 1943. Povedala je, da je prikrival svoj doktorat. Imel je povezavo z družinami, ki so pred vojno delale pri Tigru. Ko je Aleš Bebler v marcu 1943 našel zavetišče v vasi Grudnica pri Slapu ob Idrijci, je imel Rejec več pogovorov z njim. Po Beblerjevem opisu je govoril kot zaveznik, tigrovec, ki spada v OF. Razlagal je, da bi OF morala biti prava fronta in zavezniški elementi - katoličani, liberalci, tigrovci - bi morali biti od spodaj do vrha organizirani. Bebler ni vedel, kako naj govori z njim. Prav v tem času so se podobne težnje v osrednji Sloveniji zaključile z Dolomitsko izjavo. Bebler navaja, da je bil Rejec silno aktiven, bil je pri zaščitni četi in vsak dan odhajal v dolino na sestanke. Beblerja je to skrbelo in je težko čakal kak širši sestanek partijskega vodstva, da bi ga vsi poslušali in postavili okvir njegovi samovoljni akciji. Vedno ga je spremljal kdo od zaščitne čete. Ko je v spremstvu dveh partizanov odšel na sestanek z italijansko antifašistično organizacijo v bližino Kanala, sta se spremljevalca proti jutru vrnila sama, ker naj bi se Rejec ne bil vrnil na dogovorjeno mesto. Beblerje sumil, daje bil povezan z Angleži in majorjem Novakom. Verjetno je na to vplivala Rejčeva sorodstvena povezava z družino dr. Novaka iz Ljubljane. Ko pa je po vojni njegova žena vprašala Beblerja, zakaj je moral Maks umreti, je ta odgovoril, da nič ne ve in da je bila to lokalna zadeva. Ko je Rejca julija 1943 obiskala sestra Tončka v Poljubinju, je bil zelo nervozen, češ da mu partizansko vodstvo grozi. Rejec je dobil za spremljevalca nekdanjega tigrovca Ladislava Kemperla iz Ruta, ki je vodstvo obveščal. V Čadrgu so predstavniki NOB tudi trdili, da Mladen (Rejec) ne govori dovolj napredno in komunistično. Konec julija 1943 so ga povabili v Prode pri Kneških Ravnah in na samoti je od zadaj dobil strel v tilnik. Pozneje so Rejca dolžili, da je izgubil nahrbtnik s seznamom aktivistov Baškega področja. Aktivistka OF Viktorija Kogoj pa je izjavila, da se je to zgodilo drugemu funkcionarju, ki je zbežal iz njihove hiše pred Italijani. Po vojni so njegove sestre dobile v Tolminu partizansko spomenico na Maksovo ime. Očitno je, da so odgovorni skušali popraviti storjeno dejanje.
Prim.: Družinska knjiga župnije Tolmin; Avg. Sfiligoj, Boj Slovencev pod fašizmom za narodne pravice, Gor. 1984, 52, 72; M. Brecelj, Po krivici pozabljenemu pesniku Dragu Bajcu odkrijejo danes doprsni kip v rojstni Vipavi, PDk 29. okt. 1979; Izjava Toneta Rutarja, Grčna 34, Nova Gorica; T. Rutar, Kratek pregled delovanja ilegalne organizacije TIGR na Tolminskem 1927-1940, TolmZb 975, 316, 319, 321, 327, 328, 334; Izjava
nečakinje Ive Kovač (Ajdovščina); C. Zupanc, 70 let Alberta Rejca, Sreč, dec. 1969, 60; A. Bebler, Čez drn in strn, Koper 1981, 118, 119, 120; Pismena izjava Tatjane Rejec (Lj.); Izjava Vide Rejec (Tolmin).
VZROKI ZA PREGANJANJE
Proti takim obsodbam Tigra in takemu ravnanju so vpila drugačna dejstva, resnica primorskega narodnoosvobodilnega boja s tigrovci – prvo borci.
Poniževanje in zaničevanje je izzvalo na območjih Kopra in Bistrice protest, ki ga opisuje Zidar. Ta protest priznanih partizanov in tudi pomembnih političnih delavcev je izzval odziv CK ZKS.
Padalce iz Afrike je pogoltnil stalinistični mrak
Sredi marca 1943. leta so Angleži z avtomobilom iz Kaira odpeljali prvo izšolano skupino Primorcev na letališče Derna v bližini Tobruka v Libiji. 17. marca ob štirih popoldne se je letalo dvignilo in po polnoči so trije nad Banjško planoto skočili iz letala. S pomočjo vaščanov in kurirjev so kmalu prišli v štab primorskih partizanov, ki je bil v Tolminskem Logu nad Mostom na Soči. Od tod so vzpostavili prvo radijsko zvezo s štabom zaveznikov v Kairu. Prej te zveze ni imel noben štab v Jugoslaviji (in ne samo v Sloveniji).
V »zahvalo« so oznovci kmalu po vojni s smrtjo »nagradili« dva od prvih treh padalcev (tretji je bil tedaj v Srbiji): 27-letnegaRadoslava Semoliča iz Mirna pri Gorici in 32-letnegaNikolaja Severja iz Budanje pri Vipavi.
Druga skupina, štirje padalci, je na Šentviski planoti pristalajulija 1943. Od tehje za Alojzem Sivcem in Zdravkom Lenščakom jeseni 1945. izginila sled. Ivan Božičje z ženo Jožico pobegnil v Kanado, kjer seje zaposlil v tovarni Fordovih avtomobilov. Leta 1976 se je sam za nekaj časa vrnil domov. Moral je ugotoviti, ali po Sloveniji še lovijo »angleške vohune«.
Nekega dne je Božič upravniku pošte na Mostu na Soči Zvonku Mraku dejal: »V slovenskem informativnem centru v Torontu sem redno kupoval Nedeljski dnevnik. Bral sem članke Jožeta Vidica o zločinih črne roke. Komandir črnorokcev Franc Frakelj-Peter Skalar je bil tudi v Torontu. Poznal sem to mrho. Kje naj bi jaz dobil naslov tega pisca?«
Zvonko se je posmejal in dejal: »Brez težav. Mojo sestro Mirjam ima za ženo.«
slika
Ivo Božič, Stanko Simčič, Cvetko Šuligoj, še živeči padalci, zapisani od leve na desno.
Text slike
V dvorani so bili sorodniki tragično pomorjenih junakov. Dr. Mateja Lenščak, zdravnikca, je bila stara tri mesece, ko so jeseni 1945. leta oznovci iz Cankarjeve brigade za vedno odpeljali njenega očeta Zdravka Lenščaka. Poleg nje je stala njena mati Milena, upokojena učiteljica. Z Zdravkom seje poročila 5. novembra 1944. v cerkvici v Petrovi vasi, nekaj minut hoje od njene rojstne vasi pri Črnomlju.
Tako sva se spoznala. »Ne bom odnehal, dokler ne bom izbil resnice o padalcih v javnost. Prosim, pomagaj mi...«
Solzne oči in zaprta vrata
Vrata arhiva ministrstva za notranje zadeve so nama bila zaprta. Nekdanji oznovci o tem niso ničesar vedeli. Iskala sva naslove sorodnikov in vseh, ki o tem kaj vedo. Za pomoč sem zaprosil uredništvo Nedeljskega dnevnika, ki je 22. maja 1988. leta objavilo reportažo z naslovom Kam je zaneslo padalce iz Afrike? 18. decembra istega leta so objavili še članek Padalce iz Afrike je pogoltnil stalinistični mrak (namenoma sem v tem prispevku ponovil ta naslov).
Uspelo nam je. Bralci so nam poslali kar precej naslovov. Obiskoval sem sorodnike žrtev, ljudi, ki so se z njimi borili, in prijatelje. Videl sem mnogo solznih oči.
Po osvoboditvi so skoraj vsi padalci slutili, da se jim bližajo mračni dnevi (nekateri pa že med vojno). Opisal bom le primer Miloša Adamiča iz Škrbine na Krasu, sina učitelja in kmetice. Ko je bil star devet mesecev, mu je oče umrl ... Iz Afrike ga je letalo pripeljalo septembra 1943. leta. Kot izvrstnega radiotelegrafista gaje partizanski štab poslal na Golico nad Jesenicami. Kurirji s Koroške so mu prinašali poročila, on pa jih je po radiu posredoval naprej.
Slika
Tečajniki radiotelegrafske a tečaja v Kairu leta 1942. Od leve na desno sedijo: kap. Alan (predavatelj), Alojz Širca, prof. Ivan Rudolf iz Podnanosa pri Vipavi, pred drugo svetovno vojno profesor na trgovski akademiji v Ljubljani, Radoslav Semolič in Tone Božnar; od leve na desno stojijo: Venceslav Ferjančič, Miroslav Križmančič in Alojz Sivec. Od teh je živ le še Venceslav Ferjančič, ki živi v Argentini.
Junija 1945. Letaje Adamič v Ljubljani srečal radiotelegrafista Antona Čehovin - Jerka in mu potožil: »Jerko, kaj se dogaja z nami? Ne smem več k radijskim postajam, oficirji se me izogibajo. V srcu me peče, ta ljubljena domovina pa me počasi zapušča in prepušča volkovom.«
Čez mesec dni so ga volkovi požrli
Nedeljski dnevnik 20. februarja 2000 JOŽE VIDIC
MNOŽIČNA IN POSAMIČNA GROBIŠČA IN ŽRTVE
NA OBMOČJU OBČINE VIPAVA
Po dokumentaciji komisije za raziskavo povojnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti občine Vipava
V pregledu so navedeni osnovni podatki o grobiščih in žrtvah, potrebni za razvid ugotovitev komisije. Potrebno je pojasniti, da je komisija skušala evidentirati doslej zamolčane ali neznane lokacije grobišč in žrtve nasilja, izginule in pogrešane, ne glede na vzroke in storilce, in ki niso neposredna posledica vojaških bitk.
Komisija dopušča možnost, da katere od poimensko navedenih žrtev v priloženem seznamu ni strogo dosledno mogoče uvrstiti med zamolčane ali neznane, ker tega v vseh primerih ni mogla preveriti.
Množična in posamična grobišča in žrtve na območju občine
Vipava iz časa po drugi svetovni vojni
* GRADIŠČE PRI VIPAVI, lokacija: 'Princova baronovka',
pod pokopališčem
Po spominskih pričevanjih je na tej lokaciji zakopano večje število nemških vojakov, ki so bili po koncu vojne sestavni del vojaških enot, ki so prišle iz Vidma (Udin) v taborišče v Vipavi. Ustreljeni so bili najverjetneje po odločitvi partizanske vojaške komande v prvi polovici maja 1945, domnevno zaradi razsajanja epidemije tifusa.
* VIPAVA, lokacija: območje Bevkove ulice
Po spominskih pričevanjih je na tej lokaciji zakopano večje število nemških vojakov, ki so bili ob koncu vojne sestavni del vojaških enot, ki so prišle iz Vidma (Udine) v taborišče v Vipavi. Ustreljeni so bili najverjetneje po odločitvi partizanske vojaške komande v prvi polovici maja 1945, domnevno zaradi razsajanja epidemije tifusa.
* VIPAVA, lokacija: pri bivši Devetkovi hiši, v smeri Močilnika
Po spominskih pričevanjih je na tej lokaciji zakopana manjša skupina nemških vojakov, ki so bili ob koncu vojne sestavni del vojaških enot, ki so prišle iz Vidma (Udine) v taborišče v Vipavi. Ustreljeni so bili najverjetneje po odločitvi partizanske vojaške komande v prvi polovici maja 1945, domnevno zaradi razsajanja epidemije tifusa. Števila usmrčenih in zakopanih vojakov na treh omenjenih lokacijah ni mogoče ugotoviti. Po spominskih pričevanjih se giblje število od najmanj nekaj desetin pa celo do 400. Ker komisija doslej še ni prišla do kakih z arhivskimi dokumenti podprtih podatkov (za katere je vprašanje, če so sploh nastali), so glede števila umorjenih mogoče le približne ocene.
* VIPAVA, lokacija: za jugozahodnim zidom pokopališča
Na tej lokaciji je bilo na podlagi arhivskih dokumentov in spominskih pričevanj zakopanih predvidoma osem ljudi, ki so bili sem prepeljani na podlagi obsodbe na smrt, ki jo je izreklo Vojaško sodišče vojne oblasti IV. armije 13.7.1945 in usmrčenih 14.7.1945. Šest od teh je poimensko ugotovljenih: Dušan Leskovic, bogoslovec iz Ljubljane, Alojz Rakar, salezijanski pomočnik iz Šentlovrenca na Dolenjskem, Ivan Novak, Ludvik Eržen iz Lučin pri Gorenji vasi, Franc Žgavec in Janez Lukan iz Rovt. Od preostalih dveh je znano le to, da je bil eden iz Gorice, drugi pa iz Pevme pri Gorici. Posmrtni ostanki šesterice imenovanih so bili prekopani 16.10.1999 in položeni v skupni grob na pokopališču v Vipavi.
*VRHPOLJE, lokacija: »Grpovce«
Na tej lokaciji so po spominskih pričevanjih zakopani štirje neznani nemški vojaki, ki so bili ubiti poleti 1945.
Množična in posamična grobišča in žrtve na območju občine
Vipava iz časa med drugo svetovno vojno
*VIPAVA, lokacija: okolica
Po arhivskih dokumentih je izpričano večje število umorjenih in zakopanih žrtev (domnevno 148) s konca leta 1944, po krivdi nekega Rusa, ki se je nahajal v službi okupatorja. Natančnejša lokacija je neznana, vprašljiva je tudi zanesljivost podatka o množičnem grobišču.
*ERZELJ, lokacije: »v Drnolku«, »na Školu«, »Lazne« in druge
Na teh lokacijah in še drugod v bližini Erzelja je bilo po spominskih pričevanjih s strani partizanov in terenskih partizanskih aktivistov umorjenih večje število ljudi (po nekaterih domnevah blizu 50).
Poimensko je znanih le 6: Karla Dekleva iz Vipave, umorjena leta 1943 »na Školu«, Pavel Albreht iz Vipave, umorjen 15. 1. (2.?) 1943 na cesti pod Erzeljem, Jože Ferjančič s Slapa, umorjen istega dne na isti lokaciji, Ivan Curk in Ivan Žgur z Goč, umorjena v začetku leta 1942 »v Drnolku«, Jožefa Fabčič iz Orehovice, umorjena 7. 2. 1944 »na Školu«, Poljšak iz Planine »na Laznah«. Vsi našteti so na tem območju tudi posamično zakopani. V času, ko je bila umorjena Jožefa Fabčič, februarja 1944, je bilo domnevno ubitih še 6 ljudi, 5 moških in ena ženska.
*SLAP, lokacija: »Hudičevec«
Na tej lokaciji naj bi bilo po spominskih pričevanjih več grobov, v katerih so zakopane žrtve, ki so jih usmrtili partizani.
Od zakopanih žrtev sta poimensko znana Marija Turk iz Slapa, umorjena 13. 9. 1943 in Jože Lavrenčič iz Slapa, tukaj naj bi bili tudi trupli žrtve neznanega imena iz Kamenj in nekega italijanskega vojaka, ki je bil ubit skupaj z Marijo Turk.
*PODRAGA, lokacije: »Mršna gmajna«, »Sela«, »Ravno brdo«, pod cerkvijo sv. Socerba, »Šica« in druge.
Na imenovanih lokacijah je bilo po spominskih pričevanjih s strani partizanov in vaških partizanskih aktivistov umorjenih in posamično zakopanih več ljudi, od katerih so le nekateri poimensko znani: Alojz Lapanje iz Idrije, učitelj v Št. Vidu, umorjen septembra 1943 na »Mršni gmajni« in tam zakopan, Ivana Trošt iz Podrage, umorjena leta 1943 ali
1944 na »Selih« in tam zakopana, Kocjančič, umorjen leta 1942 ali 1943 pod cerkvijo sv. Socerba in tam zakopan, neimenovani, doma z Vrhov, umorjen leta 1944 na »Ravnem brdu« in tam zakopan.
Marija Volk iz Slapa, umorjena 11.9.1943 in Marija Vidrih iz Lož, umorjena istega dne in leta na »Šici«, sta bili prekopani na pokopališče na Slap oziroma na Goče. Na lokaciji Dobrad je domnevno zakopan nek nemški vojak, ki ga je junija 1944 z »rončelico« usmrtila ženska z Gradišča in so ga najprej zakopali na »bregih« blizu Gradišča.
Domnevati je mogoče, da je okrog Podrage še nekaj grobov posamičnih neznanih žrtev, katerih lokacije so še ne ugotovljene.
*LOZICE, lokacije: »na Polanci«, »v Rebri«, »pri Šušetu«, nad vasjo
Po ne najbolj zanesljivih podatkih iz arhivskih dokumentov in spominskih pričevanjih je na teh lokacijah domnevno zakopanih šest ljudi. Ciril Cigoj iz Podrage je bil ubit septembra 1943 »pri Šušetu« in bil tam zakopan, kasneje pa verjetno prekopan. Domnevno tri neznana trupla ležijo »na Polanci«, eno »v Rebri« nad Pasjim repom, eno pa na neznani lokaciji nad vasjo.
*VRHPOLJE, lokacija: »Zavetnikov grunt«
Po arhivskem dokumentu in spominskih pričevanjih je bila v »cerkvenem boru« nad Vrhpoljem novembra 1943 s strani partizanskih aktivistov umorjena Marija Krapež z Malega polja pri Colu, zakopana v bližnjem »Zavetnikovem gruntu«.
*GRADIŠČE PRI VIPAVI, lokacija: »na bregih«
Po spominskih pričevanjih je tu zakopan neki Jože z Dolenjske.
*MANČE, lokacija: »na Jamcah«
Po arhivskem dokumentu in spominskih pričevanjih je bil 20.10.1943 od neznanega storilca ustreljen Božidar Ferjančič z Goč in najden 18.5.1944
na tej lokaciji.
*OREHOVICA, lokacija: okolica (blizu cerkve sv. Trojice)
Po spominskih pričevanjih naj bi bil na tej lokaciji 28.10.1943 ubit s strani partizanskih aktivistov in zakopan Alojz Fabčič iz Orehovice.
V o j a š k o s o d i š č e
kopija text
Vojaško sodišče Sod.A. 223/45 Tržaškega vojnega področja
Vipava, dne l4.julija 1945
Vojaškemu sodišču - senatu pri komandi mesta
TOLMIN
Sporočamo vam, da smo danes prejeli dopis vojaškega sodišča Vojne Oblasti IV. Armije z dne 14.t.m. TI.Sod 42 oz. 80/45, v katerem navaja, da je včeraj razpravljalo v kazenski zadevi vašega senata Sod 42/45 proti Leskovicu Dušanu in ostalim ter je končno o teh zločincih razsodilo tako, da se vsi obsodijo - in sicer:
1. Leskovic Dušan na smrt z obešanjem,
2. Rakar Alojz, Novak Ivan, Eržen Ludvik, Žgavec Franc in Lukan Janez pa na smrt z ustrelitvijo.
Zgoraj omenjene smrtne obsodbe izvršite takoj.
Smrt fašizmu - svobodo narodu! Sekretar - poročnik: Hafner Slavko
Preostali posamični primeri žrtev iz območja občine Vipava
v času med drugo svetovno vojno in po njej
S pomočjo arhivskih dokumentov, spominskih pričevanj in objav v časopisih in literaturi so evidentirani še naslednji primeri nasilnih smrti posameznikov, ki ne sodijo k prejšnjim skupinam, ker niso v povezavi s prej navedenimi (lokacijami grobišč na območju občine Vipava ali pa so zakopani izven občinskega območja; za vse v seznamu navedene žrtve ni bilo mogoče ugotoviti vzrokov in storilcev nasilnih dejanj:
Dr.Emil Petrič, vipavski župan, umorjen 28.11.1943 pred svojim domom v Vipavi,
Rafaela Albreht iz Vipave, umorjena 1944 v bližini Vipave,
Ana Pegan iz Vipave, odpeljana 5.5.1945 in umorjena neznano kje,
Ivan Abram z Nanosa, odpeljan 5.5.1945 in umorjen v bližini Ajdovščine,
Kar
Medvojna in povojna usoda Tigrovcev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 3. april 2006 @ 10:28 CEST
(pro memoria Primorcev)
Preostali posamični primeri žrtev iz območja občine Vipava
v času med drugo svetovno vojno in po njej
S pomočjo arhivskih dokumentov, spominskih pričevanj in objav v časopisih in literaturi so evidentirani še naslednji primeri nasilnih smrti posameznikov, ki ne sodijo k prejšnjim skupinam, ker niso v povezavi s prej navedenimi (lokacijami grobišč na območju občine Vipava ali pa so zakopani izven občinskega območja; za vse v seznamu navedene žrtve ni bilo mogoče ugotoviti vzrokov in storilcev nasilnih dejanj:
Dr.Emil Petrič, vipavski župan, umorjen 28.11.1943 pred svojim domom v Vipavi,
Rafaela Albreht iz Vipave, umorjena 1944 v bližini Vipave,
Ana Pegan iz Vipave, odpeljana 5.5.1945 in umorjena neznano kje,
Ivan Abram z Nanosa, odpeljan 5.5.1945 in umorjen v bližini Ajdovščine,
Karel Vovk iz Št. Vida, obsojen s strani vojaškega sodišča IX. korpusa 28.12.1944 in umorjen 3.1.1945,
Miroslav Fabčič iz Orehovice, umorjen in zakopan neznano kje,
Janez Turk iz Slapa, umorjen verjetno s strani partizanov 6.8.1942 v domači hiši,
Janez Ciril Turk, umorjen verjento s strani partizanov 6.8.1942 v domači hiši,
Maksimilijan Jamšek z Lož, umorjen 2. 12. 1942 v domači hiši,
Jurij Lavrenčič iz Vrhpolja, ranjen pred domačo hišo, umrl 11.4.1942 v Gorici;
Miro Hlad iz Vrhpolja, ranjen 4.10.1944 v domači hiši, umrl 5.10. 1944 v Gorici,
Karlo Bajc iz Vrhpolja, umorjen 4.10.1944 v domači hiši,
Leopold Kobal iz Erzelja, umorjen 3.12.1941 na Obeluncu nad Gočami,
Milan Semič iz Podbrega, med vojno ali po njej izginil neznano kam,
Alojzij Raspor iz Vrhpolja, domnevno umorjen 19.3.1952 v zaporu v Solkanu, tri žrtve neznanega imena z Dolenjske, umorjene in zakopane v Vipavi, ob poti »v pruft«, kasneje prekopane na vipavsko pokopališče,
Ivan Andlovec iz Poreč, aretiran s strani partizanov decembra 1944, umorjen 24.12.1944 v Trebuši - Mrzla rupa in tam zakopan,
Alojz Bizjak iz Št. Vida, aretiran s strani partizanov decembra 1944, umorjen 24.12.1944 v Trebuši - Mrzla rupa in tam zakopan,
Miroslav Bratož iz Poreč, aretiran s strani partizanov decembra 1944, umorjen 24. 12. 1944 v Trebuši - Mrzla rupa in tam zakopan,
Vincenc Frelih iz Podbrega, aretiran s strani partizanov decembra 1944, umorjen 24. 12. 1944 v Trebuši - Mrzla rupa in tam zakopan,
Jože Trošt iz Podbrega, aretiran s strani partizanov decembra 1944,
umorjen 24. 12. 1944 v Trebuši - Mrzla rupa in tam zakopan,
Anton Bratož iz Vrhpolja, aretiran s strani partizanov decembra 1944, umorjen 24. 12. 1944(?) v Trebuši - Mrzla rupa,
Anton Bratož mlajši iz Vrhpolja, aretiran s strani partizanov leta 1943, umorjen leta 1944 v Zadlogu,
Jože Gorjup iz Vipave, umorjen s strani partizanskih aktivistov leta 1943 ali 1944 na lokaciji »na hribu« v zaselku Slejki nad Črničami in tam zakopan,
Mario Semola iz Erzelja, umorjen s strani partizanske varnostno obveščevalne službe leta 1944 nekje na Krasu,
Štefan Nabergoj (?) iz Manč, umorjen na Jasni pri Štjaku.
GROBIŠČA V BRKINIH
Golobivnica pri Lokvi: nekaj žrtev domačinov med vojno (glej pričevanja), po vojni pa so bili pomorjeni pri Greznu predvsem civilisti iz Trsta in okolice. Jama je bila polna trupel. Pobijalo se je kar nekaj dni. Po končanem masakru, so vaščani preložili brezno z vejami in ga zasuli. Čez nekaj let se je jama ponižala in nato je služila za odpadke.
Kaserova jama med Obrovom in Golcem: ca. 1200 m od glavne ceste Kozina - Starod, 40 m od ceste. V tej jami ležijo nemški vojni ujetniki, pobiti okoli Obrova. Pokopati so jih morali domačini. Vozili so jih z lojtrnimi vozovi. Po župnijski kroniki 110. Po izjavi domačinov pa mnogo več.
Naklo: pobitih 145 civilistov pri gostilni. Domačini so jih morali pokopavati. Zvozili so jih na travnik Loke Brezove v Sušici. Žrtve so bili razni državni uradniki iz Trsta.
Grobišče ob poti med Dolenjskim potokom in Malo Bukovico: dolinica takoj,za mostom. Pobiti so ranjenci in vojaki, ki so bili po vojni zajeti na različnih krajih.
Grobišče v Globovniku ob cesti med Ilirsko Bistrico in Šebijami: pokopavali so jih domačini. Vozili so jih z lojtrnimi vozovi. Žrtve so bile med sabo povezane z žico. Po vojni odpad.
Slope: tam sta dve jami. Žrtve so nemški vojni ujetniki.
Brezno v Beli Rebri v bližini Podgrada: pobiti železničarji iz Rodika. Grobišče Krvavi potok: po koncu vojne je neki udbovec pripeljal 5060 ljudi, ki jim je obljubil, da jih bo prepeljal čez mejo. Pripeljal je pa graničarje in so vse pobili. Grobišče je v dolinici.
O posameznih grobiščih med vojno pa naj se bralec seznani iz priloženega pričevanja.
31. okt. 1999 skupaj s Francem Permetom obiskala:
Golobivnica pri Lokvi;
Kasirova jama med Obrovom in Golcem
Približno 1200 m od glavne ceste Kozina - Starod, 40 m od ceste na desni strani. Vanjo so po koncu 2. svetovne vojne vrgli 110 Nemcev (verjetno še mnogo več), v glavnem oficirjev, pobitih v okolici Obrova. K jami so jih morali voziti domačini z lojtrnimi vozovi. Še nekaj let po vojni je bila po nekaterih košeninah trava izrazito zelena - pognojena s krvjo usmrčenih.
Ostrožno Brdo
Pri »Krebljevih« je bil na ukaz Karla Masla ubit oče družine s petimi otroki (pred otroki pri ognjišču). Otroci in žena so potem odšli k Majerjevim.
Vreme
Med vojno so bili umorjeni: Ludvik Novak, duhovnik salezijanec, umorjen je bil v Padežu.
Fežnarjev gospodar, mlinar Ivan Obreza, je bil odgnan na Suhor je 31.12.1943 in bil tam umorjen 1. 1. 1944, čeprav je celo vojno vozil robo za partizane, je pa res večkrat pripomnil, da je bolje, če se malo pazijo, saj……text slike
Kasirova jama med Obrovom in Golcem
da so slabo oboroženi in preskrbljeni. Žena je bila takrat tretjič noseča. Po vojni so miličniki vdovo večkrat prišli strašit tako, da so se sredi noči pripeljali k domačiji in prižigali intervencijske luči. Njegov grob je v Brkinih, neznano kje.
Na Vremskem polju je ob koncu vojne s krampom pobil štiri Nemce najverjetneje Škrljev.
Veliko raznih uradnikov je v Brkine odgnal še živeči Š. E., danes predsednik lokalne ZZB Sežana iz Vremskega Britofa, s čimer se je tudi večkrat pohvalil. Enkrat mu je Italijan, ki ga je »aretiral« v Vremskem Britofu, ušel, in je tekel proti Reki, ta je streljal za njim pa, mu je odstrelil samo uho. Zaraditega so ga potem »tovariši« dražili, da ne zna dobro streljati.
Gornje Vreme: Umorjen Tomkov zet (bil v Ljubljani pri fašistih), drugi dan pa še žena (Tilka?), sestra, mati in teta. Njihova hiša je stala na mestu, kjer so danes Patajčevi.
V Ljubljani so bili umorjeni Magajnovi - oče in dva sinova sestre dr. Bogomirja Magajne. Oče je bil žandar, sinova pa izobražena - študenta.
Biščev Rube iz Zavrhka je bil ubit 1944., potem ko ga je »prijavil« M.
K. iz Potoka. Zadnjič je bil viden pod Artvižami.
Italijanska družina iz »Vahnice« (pisali so se Kaza) v Rodiku je bila odpeljana v Brkine, kjer so jih vse pobili. Bili pa so mati, oče, en farit, star 12 (et, in deklica, stara komaj 6 mesecev. Ko so šli skozi Podgrad, je Metka Prelčeva prosila, naj deklico pustijo pri njih, a se mama ni želela ločiti od nje. Vse so potem ubili. Prijavil jih je Kulanov Dreja iz Rodika, ki so ga nemci 2 meseca kasneje obesili, v Brkine pa jih je odvedel Jože iz Artviž, v Podgradu se je še pohvalil: »Glejte, kam jih peljemo!«. Tudi Rodičanom ni bilo prav, da se je to zgodilo, ker niso nikomur nič žalega storili.
Partizan »Modras« je peljal eno žrtev v Brkine »sodit«, vendar ga je temu, ki ga je peljal, uspelo ubiti, ker je bil pijan.
Naklo: Pobitih 146 civilistov pri gostilni oziroma v bližnjih vrtačah Tržačanov, v glavnem razni državni uradniki. Domačini so jih z vozovi prepeljali v »Loke Bezkove« v Sušici, kjer so jih zakopali. Lisice so jame razgreble, pa tudi po vojni je bilo po pričevanjih nekajkrat tam kopano verjetno so svojci prekopavali trupla. Eden od pobitih, ki je bil samo ranjen v nogo, je pobegnil in se zatekel v »Šmanelčev mlin« pod Famljami, vendar je bil že naslednji dan ovaden in ubit.
Priča je povedala, kako je videla to kolono ljudi, bili so razni mornarji pa bogati ljudje s kovčki, žene so imele dosti zlatnine, bila je dolga kol ona... Jaz sem takrat ravno s sosedo delala na njivi, ko so šli mimo...
(Po nekaterih virih naj bi jih nagnali po polju ter jih potem streljali za zabavo.)
V Kačičah je bil ubit tudi »Dolfe Svetina«, bil je revež in je hodil prosit v Divačo.Ubili so ga, ker naj bi špijoniral. Vendar tega gotovo ni delal, saj je bil revež in tudi bolj prizadet. Peljali so ga pod eno smreko in ga pobili z udarcem po glavi ter tam zakopali. Imel je pet kokoši, ki so jih pobrali in si jih potem v Danah spekli.
Danico Skok so odvedli v Brkine, bila je res lepo dekle, ovadila sta jo Jože Bradač in njen lastni brat, zato kerje večkrat k njej prišel neki karabinjer, ki mu je bila všeč. Odvedli so jo v Brkine in jo tam zaprli v hlev. Mobilizirali so jo, kasneje pa je bila ubita na Klivniku.
Ubita je bila tudi Karolina Medved , starejša žena.
Ob koncu vojne je Jože Bradač pobil 13 zajetih nemških vojakov, ki so zakopani na »Bandelovi« njivi. Jokali so in prosili, nekateri »meine kinder...« Jože Bradač je bil najprej pri fašistih, potem pa je bil največji komunist. Kriv je za marsi katero nedolžno žrtev.
Blizu tega grobišča v Sušici je bil umorjen tudi občinski uradnik Andrej Šajna iz Divače, zakopan je bil v njivo, tako da so pri oranju zadeli na kosti, ki so jih potem prekopali malo višje. Najverjetneje ga je ubil N. J. iz Dan.
Navedba iz pričevanja vdove po padlem možu, partizanskem mobilizirancu, ki so ga mobilizirali takoj, ko se je po razpadu Italije vrnil iz italijanske vojne domov, dan kasneje pa je bil že ubit na Klivniku: S sosedo sva šli po tiste »sušidije« (podporo) v Divačo. Pa je tam začela ena ženska vpiti po italijansko, kako to, da tidve s Kačič, ki sta jima moža padla pri partizanih, prideta iskat »sušidijo«. Takrat je tisti »podeštal«, ki je izplačeval na pošti, šel in zaprl okence. Videli sva, da zadeva naju, in sva šli domov. Čez kak teden pa nas je prišel iskat Šajna in še en spremljevalec, da naj greva z njim v Divačo. Spominjam se, bilo je popoldan, zadržali sva se kar nekaj časa, tašča pa ni imela obstanka, saj se je bala, da me ne bo nazaj. Prišli sva v Divačo k enemu zdravniku, Enrico mu je bilo ime, kasneje je šel v Trst. Ko sva prispeli, so nama dejali: Vemo, da sta vajina moža padla pri partizanih, ampak mi vama bomo toliko pomagali, da bosta dobili »sušidijo«. Bil je torej dober, pomagal je nam, ubogim, še drugi primeri so bili, ko nam je pomagal, ampak je vedel za ene lumparije pri prodaji komunjske zemlje v Kačičah, ko sta ves denar od prodaje pobrala dva, ki nista drugim »jusarjem« nič dala, zato so ga »prijavili«, da
se ne bi izvedelo. Prijavil ga je Jože Bradač. Zaradi iste stvari so ubili še žensko Ado, iz Trsta je bila doma, bila je botra Bradačevim, ampak je tudi vedela za to reč in zato so tudi njo ubili.
V Beli Rebri (brezno v bližini Podgrada) je verjetno tudi dosti pobitih, potrebno bo še raziskati. (verjetno 13 železničarjev iz Rodika)
Barka
Hurjevo Angelo in hčer Lino so partizani vrgli v brezno »Vrtača« pod vasjo Barka. Po pripovedovanju domačinov sta bili popolnoma nedolžni, nekateri se še spominjajo, kako je Lina včasih lepo pela...
Brata duhovnika Franca Koritnika naj bi živega vrgli v ogenj pod vatovsko cerkvijo.
Pri cerkvi v Vremskem Britofu je župnik našel v apneni jami okoli 10 skeletov, to je v neposredni bližini šole, kjer so imeli postojanko že po koncu vojne. Tam so pretepali begunce.
Posebej krvoločen naj bi bil tudi »Š..... » oče, ve se za primer, ko je nekoga ubil kar z motiko.
Na »Mešučah« sta umorjeni mati in hči, ni gotovo ali sta bili kramarici
s Trsta ali iz okolice Ilirske Bistrice. (VP)
Padež: Pobitih veliko število ljudi, prav tako na Rjavčah.
V Jelšanah so bile žrtve komunistične revolucije: Mati in dve hčeri (Komesarove), Martinovi mati in hči in dve ženi iz Novokračin, od teh je bila ena Vizerjeva. Novokrajki in ena Komesarova hči so bile bolničarke na Reki. Občasno so prihajale domov, tako so jih obdolžili vohunjenja. Leta 43 so bile zverinsko mučene, njihovi grobovi ležijo neznano kje. Ena od njh je bila umorjena s krampom, drugo so privezali k bukvi in pod njo zakurili ogenj... Glavni aktivisti so bili B.F., Polde Krnjevkin, Ivan Brozina in P.J. Zanimivo je tudi, da je bil Franič do leta 43 pri fašistih, ko so ga hoteli partizani odstraniti, pa ga je rešil znani revolucionar Ivan Brozina - Slovan, zatem je zvesto služil komunizmu....
Leta 44 so bile umorjene še druga Komesarova hči in njena mati, Martinovi mati in hči. Ko se je Martinov sin Drago leta 45 ob koncu vojne vračal kot prekomorec s partizani domov, je nad Jelšanami dejal: Tu ne streljati, to je moja vas, tu so vsi naši! Ko pridemo k nam domov, bo mati dala na mizo sod vina, jedli bomo in pili... Ko se je res vrnil, je ugotovil, da doma ni več nikogar; partizanski poveljnik mu je dal proste roke, da opravi z morilci, vendar tega ni storil....
Razlog za smrt Martinovih pa je bil takšen: Po kapitulaciji Italije je v Jelšanah ostal neki italijanski karabinjer, ki se je rad videval z Martinovo
hčerjo. Zgodilo pa se je, da je takrat prišel domov neki bolni partizan. V hišo, kjer je stanoval, je večkrat prišla Martinova hči. Ko se je pri tej hiši nekega dne zglasil Karel Maslo, (znani revolucionar doma iz Ostrožnega Brda) mu je bolnik izrazil skrb, da ne bi Martinova komu kaj povedala. Rekel je, kaj je tu problem, ubijte jo! Bolnik pa mu odgovori: Ja, ampak tudi njena mati ve za to. Maslo pa je odgovoril: »Pa kaj potem, pa ubijte obe!«.
Ob koncu vojne je bil na župnijskem pokopališču umorjen dekan g. Aleksander Perkan.
Kronist piše: Prišel je 9. maj, vigilija praznika Vnebohoda. Proti večeru, ob 6. uri, naj bi se vršil slovesni pogreb padlih partizanov. Ob grobu je bil g. dekan Viktor Perkan; pripravljal se je, da bo opravil obredne molitve (vse ljudstvo je bilo zbrano okrog), ko je neki vojak - partizan sprožil puško in zadel gospoda v glavo. Gospod dekan je padel in bil takoj mrtev. Zavraten umor se je izvršil torej na pokopališču v Jelšanah. Dejanje, ki mu ni podobnega v celi zgodovini starodavne jelšanske fare: dejanje, ki postavlja krvav pečat na zadnje poglavje minule 2. svetovne vojne. Ko so morilca prijeli, je zatrjeval, da je bil prisiljen to opraviti in da je to dejanje izvršil kot komunist - morilec. Že v jutranjih urah sta dva sumljiva človeka dvakrat iskala g. župnika v župnijskem uradu in zahtevala njegove podatke. Morilec je gotovo neki Novak (iz Novakovega mlina v Smrjah - op. žup.). Kar ni izvršil tujec, ne sovražnik Nemec, ne sovražni Italijan, to je izvajal domačin Slovenec. Žalostno...
Še pričevanje J. K.:
Na tem mestu bi omenil še en dogodek iz druge svetovne vojne, ki je imel izredno hude posledice. To je bil uboj dveh italijanskih vojakov v Merečah. Sodelovali so Karel Maslo pa Jadran Zidar, Pepe Poštarjev, Čače - Tone z Jasena pa Kreševič s Staroda, ki je bil tudi izredno zavzet za ubijanje .. in ne spomnim se, kdo je še bil. Prišli so torej v Mereče na postajo in zahtevali od dveh vojakov, da jim izročita orožje. Ti se niso upirali in so odgovorili, da ni problema. Eden od dveh vojakov naj bi ravno čistil puško; ko jo je sestavljal in jo zaprl, je Maslo potegnil pištolo in ustrelil oba. To dejanje je potem povzročilo požig 9 vasi: Podstenje, Mereče, Kilovče, Podstenjšek, Ratečevo Brdo, Zgornje in Spodnje Bitnje. Ubitih je bilo 30 talcev, obešenih v Ilirski Bistrici, v Bukovici pa še 5 ljudi. Tu pa je zanimivo, kakšne povezave se včasih zgodijo... Krški škof, s Cresa doma, je sin enega od teh vojakov, ki je bil ubit. Ko se je v Ilirski
Bistrici vršila neka slovesnost, kamor je bil vabljen, ni hotel priti ravno zaradi tega, ker je bil tu umorjen njegov oče...
Tu bi moral poudariti še eno reč, da na Primorskem do leta 43 o vpletenosti komunizma v partizanščino nismo vedeli prav nič. Sicer smo brali črne bukve, pa se nam je zdelo vse to nekako čudno... Po pravici rečeno sem bil po prihodu partizanov leta 43 izredno začuden, ko sem videl, da nosijo komunistične simbole - srp in kladivo... Še to bi povedal, da so tudi dosti svojih ljudi pobili, tako so Vojka Premrla ubili partizani, ker je bil krščanski človek, kakor so tudi žrtvovali Toneta Tomšiča - Heroja - to mi je pripovedovala njegova mati. Po posredovanju (že drugem, prvič je zanj posredovala mati še v stari Jugoslaviji) ljubljanskega škofa Rožmana za njegovo izpustitev so mu Italijani dali pogoj, če misli nadaljevati s svojimi aktivnostmi, naj se umakne v gozd. Vendar mu je partizanska komanda ukazala, naj ostane v Ljubljani, ker bo tam lahko deloval kot varovanec škofa. Tako naj bi bil žrtvovan, ker je bil krščanski človek. Mater in očeta sem dobro poznal, bila sta doma z Bača.
Tudi moj brat je bil v partizanih, imel je pošto, izdan pa je bil tudi s strani partizanov.
Grobišče ob poti med Dolenjskim potokom in Malo Bukovico, takoj za železniškim mostom levo. Pobiti ranjenci in vojaki, ki so jih ob koncu vojne zajeli partizani.
Podobno grobišče je tudi v Globovniku, ob cesti med Ilirsko Bistrico in Šembijami. Trupla so tja vozili z lojtrnimi vozovi, mrliči pa so bili med seboj povezani z žico. Šlo naj bi za veliko grobišče.Po vojni so na ta kraj odvažali industrijske odpadke iz ilirskobistriške tovarne »TOK«.
Slope - tam naj bi bili 2 jami - po pričevanju VP so tudi tam kosti nemških vojakov, ki so bili pobiti ob koncu vojne.
Trnovski Gozd: Tja naj bi šlo po razpadu Italije večje število Slovencev - Primorcev, ki so bili v italijanski vojski, veliko vezistov s popolno opremo, želeli so k partizanom. Ti so potem vse pobili.
Po koncu vojne je neki »udbovec« pripeljal iz Istre 50-60 ljudi, ki jim je obljubil, da jih bo spravil čez mejo v Italijo. Pripeljal jih je do Krvavega potoka, tam jih je pustil v eni dolinici, potem pa šel javit graničarjem, ki so jih vse pobili.
Cel Istrski odred je moral na pot v Suho krajino na zagovor k 7. korpusu, takoj na Kalu so ubili Sava in Očka pa še enega Rusa.
Dekle iz Markovščine je strigel brivec iz Smrij, držal pa jo je M. A. iz Barke, obrili so jo
do kože v obliki križa; ko so jo strigli, je rekla, vi ne veste, ampak ljubezen ne pozna meja...
Pozneje, po vojni, se je še enkrat srečala z M.A., bilo je na nekem plesu, kjer jo je povabil plesat, ni je namreč prepoznal. Takrat mu je tudi povedala, od kod se poznata in razložila, da se gre poročit s svojim fantom v Italijo.
V Šmagurju je bil ustreljen tudi g. Babuder iz Materije, delal je na občini kot poštar ali nekaj podobnega. Dobril je dobil nalogo, naj ga gre ustrelit. Ko sta nekaj zatem M.A. in Dobril šla preko Šmagurja na Ostrožno Brdo, sta se v Šmagurju zavlekla v kup listja. Ko sta se zjutraj zbudila, sta ugotovila, da sta spala poleg tega mrliča, ki je bil samo založen z listjem. Dobril je tudi povedal, kako je ta revež tam končal. Za vsakega, ki so ga pripeljali v Brkine sodit, so terenci iz posameznih vasi dali zraven pismo, v katerem je bilo navedeno, česa ga obtožujejo. Ta pisma nekatera tudi podpisana niso bila. Po pričevanju MA, je on tako rešil Lokavca »Podeštala«, saj se je zavzel zanj. Očka mu je takrat pokazal »spremno pismo«, v katerem so bile zapisane obtožbe, in to pismo niti podpisano ni bilo.
V Odolini verjetno tudi grobišče; tja naj bi vozili ljudi z Vipavskega.
Brezno Golobivnica pri vasi Lokev, občina Sežana
Pričevanje prof. dr. Enia Fonde iz Lokve, živečega v Braziliji
... tej jami se pravi Golobivnica. To brezno je bilo polno 1945. leta. Takrat sem bil še teolog in sem prišel ilegalno domov; tu je bila še zona B. Videl sem, kako je bila ta jama polna trupel, to je bilo avgusta 45, ko sem se vrnil kot semeniščnik domov in ostal tu tri mesece. Prav v tistem mesecu so jamo potem lokavški terenci, nekateri so še živeči, s tramovi zamašili in potem posuli z zemljo in šodrom, okoli pa so dali bodečo žico. To je zdržalo nekaj let, potem se je podrlo, kdaj točno, ne vem. Zatem so gor metali smrečje, veje in končno še odpadke iz Lokve, tako da so danes trupla pod temi smetmi. Prvič je znano, da so tu noter vrgli sestro in brata iz Lokve. Potem se ne ve, nato pa so maja 1945 pripeljali Tržačane - Italijane, Nemce in Slovence, ki so jih žive metali noter; 250 nemških vojakov so ubili tu in zahtevali, da jih domači ljudje vržejo v jamo. V enem dnevu je bilo to 250 ljudi. Vendar pa je to pobijanje potekalo cel teden, Lokavci se še spominjajo. Ljudstvo, ki je prihajalo v vas Lokev iz Trsta, je bilo namenjeno v smrt. To so bili civilisti - Italijani, nemški vojaki,
slika
text slike
Brezno Golobivnica pri Lokvi
prej pa še civilno ljudstvo, ker je cerkvenik (lokavski mežnar), ki je stal ob cerkvi, srečal celo prijatelje iz prve svetovne vojne, ki so hodili peš na morišče. O tem, koliko je bilo moških, žensk ali otrok, bi morali vprašati ljudi, ki so videli prihajajočo kolono iz Bazovice. Šček piše v Lokavskih starinah o 250 Nemcih, vendar je bilo po mojem mnenju tu veliko več ljudi, saj je bila jama polna! Civilisti so bili v glavnem iz Trsta in zaledja. Iz Ricmanj in tam okrog so vse pobrali, kolikor je tam zmanjkalo ljudi, so gotovo tukaj. Med vojno, mi je povedala mama, so prišli terenci ponoči, da bi pobrali žensko, ki je bila prej z enim italijanskim karabinjerjem. Zahtevali so, da gre z njimi. Njen brat je rekel ne, svoje sestre ne pustim, hočem vedeti, kam bo šla. Pobrali so še njega in oba živa vrgli v jamo.
Bil sem nemški častnik, da ne bi šel k partizanom, pa tudi k domobrancem nisem maral. Študiral sem namreč teologijo v nemškem zavodu med Torinom in Aleksandrijo, pri nemških Palotincih. Na vojaško dolžnost sem se moral javiti Nemcem, (h komunistom gotovo ne bi šel), ostal sem v Aleksandriji, v mestu Aleksandrija v Piemontu, kot tolmač za italijanski in nemški jezik pri komandi mesta Alessandria (Ortskomandatur 1014). Tam sem dočakal konec vojne. V vojski sem bil od januarja 44
do maja 45. V Lokev sem prišel takoj po koncu vojne I. 45, avgusta meseca. Eden od teh, ki je mrtve metal v jamo, je skoraj znorel. Ne vem, če še živi, neki Gregorčič. Žrtve sta morala (med drugimi) metati noter Jakucčev-stari Kocič in še eden, imena se ne spominjam. Bil je eden, zelo veren človek, ki so ga prisilili, da je metal ljudi noter, pred leti je umrl star 85 let.
V Braziliji sem srečal nekega Hrvata, bil je starejši, močan mož, nekdanji predvojni bogoslovec, ne vem, iz katere škofije. Pripovedoval mi je tole: nekega dne pride hrvaška ustaška misija prosit generala Rupnika, naj pusti en zaprt vlak do Trsta. Notri naj bi bila neka ruska komisija ruski oficirji, dabi potem nekega dne oficielno deklarirali, da je Trst okupiran s strani Rusov. To mi je govoril z močno gotovostjo. Vendar pa to ni uspelo, ker je Rupnik odgovoril, da tak zaprt vlak do Trsta brez nemškega dovoljenja ne bi mogel priti. Mimogrede še to, Anteja Paveliča sem osebno spoznal v Genovi, oblečen v duhovniški obleki, tam me je pošteno nahrulil.
Med vojno so partizani v Lokvi ubili eno žensko in moža pa mojega vrstnika Cerkvenika, mater, očeta in eno vnukinjo, brata in sestro, enega domobranca, ki je prišel in izginil - Novaka, noben Lokavec o njem ne ve ničesar.
Koga so torej ubili partizani v Lokvi: brata in sestro Moderc Ludvika in Milko, glej tekst »Lokavske starine«, str. 166, pa Jožefo Satler (Pepo Ukovo), 1. novembra 1943, zaklana v svoji hiši, cerkvenega pogreba ni bilo, ker je živela v priležništvu z Ugom Devetakom. Devetaka so istega dne ubili domačini. Danes se natanko ve, kdo jih je ubil. To je bil Sila. Taisti je s svojo klapo ubil Rudolfa Ostrouška, ki je bil skupaj z ženo Anamarijo (rojena Role) in štiriletno vnukinjo Zorko ustreljen v svoji hiši ob enajsti uri zvečer leta 43. Mojega prijatelje Ivana Cerkvenika, rojenega 1924, je na dvorišču pod cerkvijo smrtno zadel strel v prsi ob osmi uri zvečer. To je pisal Šček. Kot sem povedal, so ubili Stano Bencina, roj. Senica, 19letno, poročeno v Ricmanjih z Rudolfom Bencinom. 13. ali 14. aprila 1944 so ji izdrli oči in jo ustrelili v glavo. Potem Jožeta Nedoha iz Dan, 23. junija 44, ustreljen na križpotju Lokev- Prelože s strani rojakov. Mojega prijatelja in nekdanjega soseda Andreja Svetino, letnik 1924. Starega 22 let so ubili 28.12.1946. Domačini so ga zahrbtno napadli na dvorišču Kaldanove hiše ob 9. uri zvečer na plesu. Ustreljen je bil v hrbtenico. V Trstu je sledil velik proces, Sila je šel v zapor za 4 ali 5 let. Motiv za umore v Lokvi naj bi bilo ovaduštvo.
Šček piše, da naj bi si nekateri zaslužili kazen, a to pisanje ni verodostojno, kot tudi glede žensk, o katerih piše, da so bile kurbe. S Ščekom sva bila prijatelja, celo na nemško mi je večkrat pisal. Pogosto je bil malo enostranski, čeravno ni bil komunist. Zavedal se je, da če pridemo pod Jugoslavijo, bo tu komunizem (I. 46).
Želel bi poudariti, da v Lokvi ni bilo žrtev zaradi ovaduštva, ne verjamem, da bi bil v vasi kdo ovaduh. Govorim odkritosrčno. Če je kdo imel opraviti z Nemci, je bilo morda tako, kot se godi v življenju; če v hiši živi nemška četa, ji opereš perilo, se pogovarjaš...
Še to, ko Šček piše, da naj bi v času bazoviških žrtev nekdo od likvidiranih izjavil, da bi morali tem še pasove s hrbtov rezati, je to gotovo izjavil nekdo hudo pijan. Lokavci so vsi bili pijanci. In če je pijano, se govori vse čez mero. Žrtve vse poznam in res ni bilo pravega razloga za umore. Pepo in Uga so gotovo ubili zato, da bi jima Sila pobral vse, kar sta imela sladkorja, klobas in ostale zaloge.
Še kakšno informacijo bi lahko dal Mevlja iz Prelož, ki živi v domu v Sežani. V Lokvi je bil tik pred koncem vojne umorjen še Poljak Alfonz Šulc, o umoru pa piše župnik Šček v Lokavskih starinah.
Medvojna in povojna usoda Tigrovcev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 3. april 2006 @ 13:56 CEST
Pričevanje M. P. Iz Brkinov
...ja, Fežnarjevega so »izdali« Suhorci, partizani pa so ga potem ubili. Njegova žena je bila takrat noseča. Pokojni mož mi je pravil, da ga je prijavil ta »Grganov« iz Suhorij, po vojski je bil menda sodnik... mislim, da mu je bilo ime J. On naj bi enkrat, potem ko je srečal Nemce, rekel partizanom: »Ma skrijte se rajši, saj se nimate s čim boriti, njih pa je dosti..« Zaradi te besede naj bi ga pospravili. Vem še to, da so ga imeli zaprtega na Suhorju v eni štali, samo ne vem, v kateri. Naš pokojni Frane je zmeraj govoril, da ni bil tega vreden. In ta, Grganov, da je dosti krivic napravil. On je tudi tisto »Tineževo« obsodil, če bi prišla v vas, bi jo ubili. Bilo je tako, da so te za eno besedo poslali v trinajsto. Vem za primer neke ženske iz Markovščine, pri nas doma je bil tudi partizanski komandir iz Markovščine, moja teta jim je kuhala; ta reva je bila v Trstu in mož je res bil fašist, vendar ni nikomur nič slabega naredil, niso mu mogli nič slabega očitati, in ta reva je prišla nabirat robo za otroke, tri je imela, stare dve, štiri in šest let. Pripeljali so jo potem na Rjavče, kjer je bil štab, tam je bil ta Karel Maslo - Bečanov, prišli so torej na konec vasi, k moji teti, kjer so stanovali kurirji, in pomisli, rekel je ta iz Markovščine, naj ta ženska počaka do drugega dne (bilo je tako ob »zdrava Marija« - zvečer torej), da ni nič kriva, imeli so jo potem tam v enem hlevu. Jaz sem pomagala pri hiši kuhati in delati, kar je bilo pač potrebno, in sem videvala tam vse te reveže... Tisti večer nismo tem prižonerjem nesli še nič jesti, je prej rekel Karlo Lojzu, iz Tolmina je bil doma, naj jo pelje... on bi rajši, ne vem, kako bi povedala, kot da jo je moral peljati. Karlo je rekel: »Moraš jo ubiti, če pa je ne boš, bomo pa tebe!« No, ta jo je potem moral peljati, bil je meglen in deževen večer... Peljal jo je ven iz vasi, prav na našo parcelo, kjer smo grabili listje. Ta reva je hodila pred njim po stezi, imela je lepe rumene usnjene čevlje, tam pa je skočila s poti pod grm, kake tri metre od poti, in tam počepnila. Ta, ki jo je peljal, ni videl ne slišal, kam je' šla. Dejal je, da je streljal v zrak, uboga reva je takrat začela jokati: »Pustite me, ko imam otročičke...« Potem ni več streljal, ampak je stopil k njej in jo s kopitom udaril po glavi in padla je mrtva. Prišel je potem k nam ter nam to povedal. Rekel je sestri, daj mi hitro eno osminko šnopsa, jaz sem prav zmešan, jaz ne bi tega napravil, rajši bi napravil ne vem kaj kot to..moral sem... Tam pri Masleti sta bila še oni Očka pa Savo. Očka je bil tisti, ki je imel brata pri beli gardi na Pivki, takrat ko je na Preložah gorelo, je ravno on izdal...glavni pa je bil ta, Karel Maslo. No, zatem je prijokal oni komandir iz Markovščine. Drugi dan so terenci, kurirji iz Markovščine prinesli pismo, da ona ni nič kriva, naj jo spustijo domov, in da tudi njen mož ni nič napravil.
Vem tudi za enega fanta iz Doline, ki je bil v partizanih, 24 ali 25 let star, in je ušel brez dovoljenja domov. Pri cerkvi Rjavski, kjer je bila naša hiša, je bila tudi straža, k naši hiši so vedno hodili partizani, ker je bila zadnja hiša v vasi. Prišel je torej ta fant, pustil je pri nas nahrbtnik in dežurni - stražar ga je potem peljal na komando. Manj ko v eni uri je bil že ustreljen. Karel Maslo ga je dal ubiti samo zato, ker je šel brez dovoljenja domov. Naša mama je bila zelo huda, rekla je, tako se ne dela! Imela je 13 otrok in je rekla, veste, koliko je treba, da se enega otroka gor spravi, lahko bi ga kaznovali, kar koli, ampak ne ubili! Bil je tu en Črnogorec, Brko, in on ga je moral ubiti, kot je to ukazal Karlo. Bil je potem še en tak primer, z enim malo starejšim fantom, 28 ali 29 let je imel, vendar pa je takrat naša mama, ko so ga prišli iskat, šla z njimi tja gor na štab (pri Mahniču je bil, hiša sredi vasi). Karel jo je vprašal po kaj je prišla, ona pa je rekla: »Prišla sem povedat samo dve besedi, tako se ne dela, pazite se, onega fanta ste ubili, če še tega fanta ubijete, se poberite z vasi, pa naj magari Nemci vse v luft zaminirajo«.
Naša mama je tudi hodila v trgovino v Podgrad na ovinku, pri Bavdežu se je reklo hiši, kjer je bila trgovina.
Takrat so bile »tešare« in mi smo dobili dosti robe, ker nas je bilo dosti otrok. Mama je v tej trgovini zamenjala cuker in kafe za drugo robo. Hodila je z vozom in vedno pripeljala za partizane cuker, moko, sol, olje... Poznali so jo tudi Nemci in ji niso delali težav. Rekli so torej, da bodo tega trgovca ubili v Bistrici pri Triglavu, ker so pri njem v kleti našli orožje, prej so namreč imeli tam Nemci bunker. Prišlo je dosti ljudi, nekateri - sicer redki pa so rekli, če njega ubijete, lahko pobijete ves svet. Moja mama je rekla, lahko bi živeli samo od tega, kar sem vam jaz od njega pripeljala, mar si je to zaslužil? Če smo se za to borili, se je treba iti še enkrat borit! Ostali so tako z »dolgim nosom«, ker so ga ljudje zagovorili. Nekateri so še vedno vztrajali, da je izdajalec in da je imel enega sina Bruna v Trstu, ki naj bi tudi izdajal... to ni bilo res, saj je tudi ta delal za partizane in pošiljal blago gor...
Tako je bilo na primer na Brdu pri Tomčevih. Oni Črnogorec, o katerem sem že prej govorila, in eden iz Brezovega Brda - Janez Palunc, baraba, lump. Tomčevi so bili bogati, ampak gospodinja mu pač ni hotela dati jesti in piti, kot bi ta hotel... in jih je prijavil, da so »proti«, da je treba vso družino pobiti. Šla sta potem ona dva, da bi jih pobila. Ko sta prišla k hiši, pa je gospodinja hitro povprašala tega Brkota, če bi kaj jedel ali pil, bili so premožni, imeli so dosti pršuta pa sira, klobas... potem jima je še dejala, vama bom dala še kaj za po poti, in jima je 3napravila paket, liter šnopsa pa kruha, salame. Bila sta presenečena in sta šla proč, na koncu vasi pa je Brko rekel drugemu, čakaj, se grem samo zahvalit. Šel je k gospodinji nazaj in jo povprašal, če ve, kdo je ta, ki je bil z njim. Ona je odgovorila, da ve, da je pač bolj en lump. Potem ji je povedal, zakaj sta sploh prišla, da bi moral vso familijo ubiti! Ona si ni upala nikomur tega povedati. No, takoje malo manjkalo, da niso vso družino pobili zaradi nekoga, ki je bil malo »prpaljen«.
Tako je Rude Ludvik - Berjak z Gabrka ubil Grgatovo dekle Mimo iz Janeževega Brda, staro kakih 19 let, ker je imela Italijana. Iz istega razloga je ubil tudi Teževo iz Brezovega Brda. Tineževo s Suhorja, ki je bila v Trstu, so tudi čakali, da bi jo ubili, ker je imela enega Italijana, ampak jo je pravočasno pri »Elfanu« nekdo opozoril, da se je vrnila nazaj, sicer bi bila mrtva.
Najhujši je bil tam na Suhorju Grganov, Jože je bil menda, stric je bil Lojzetu. On je bil glavni za to prijavljanje. Ravno on je kriv, da so ubili tudi Marjamne - dva brata, od Karlota s Suhorij pa iz Ostrožnega Brda Benedikove. Oče je hodil po opravkih v Košano in so ga sumili, da izdaja. Tam pri cesti, ki gre na Prelože, je bil kal in zraven hišica. Bili so oče, mati in trije bratje. Dva brata sta bila šuštarja. Fantje so bili pri partizanih. In so odvedli mater in očeta v Šmagurje k Bižaju, kjer so bili partizani. Oba so mučili in ubili. Vedeli so, da bodo sinovi, ki so bili pri partizanih, to izvedeli, in so potem ubili še ta dva sina, ki sta bila pri partizanih.
Ti so bili VEDOVE (VDV), komandantje imel za ženo Žibertovo - iz Ostrožnega Brda - je menda še zmeraj živa, moj mož Frane je rekel, ko so prinesli od pobitih Benedikovih šest pršutov komandantu: »Ma pršuti pa niso politični!« Kaj mu je odgovoril ta komandant, Frane, še eno reci, pa boš šel tudi ti v »trinajsto«. Te je obsodil ravno ta Edvard.
Poslati »v trinajsti bataljon« je pomenilo ubiti, potem pa seveda še vse pobrati.
Tako so enkrat pripeljali Italijane z rokami, zvezanimi na hrbtih, zvezane z dolgim štrikom. Ravno ta Brko, Črnogorec, je moral iti z njimi. Govorili so jim, zdaj greste v trinajsti bataljon, to je bolj visoko... ši, ši, ši, so odgovarjali, niso vedeli, za kaj gre. Vse so potem postrelili, 26 jih je bilo, potem pa so jih taki mulci 15, 16 let zakopavali oziroma bolj zakladali z vejevjem. Nekoč so zajeli dva Italijana, tam na vrtu sta bila, bila sta v napoto, pa še jesti jima je bilo treba dati, pa je rekel eden od partizanov: »Kaj misliš, se jim splača dati jesti? Meni se zdi, da bi bilo najbolje, če jih pošljemo v trinajstega.« Drugi dan ju ni bilo več.
Sama sem šla enkrat grabit listje na parcelo in sem našla šolne od tiste ženske iz Markovščine, o kateri sem govorila prej. Ko sem grabila, sem z grabljami zapela v lase te nesrečne ženske, imela je kite na glavi. Ni bila niti zakopana, samo kake veje so vrgli gor čez truplo. Lisice so potem dele trupla raznesle naokoli. Šolne sem potem vzela in jih še celo zimo nosila, bili so lepi, rumeni iz usnja...
Ko sem prišla že sem služit, sem videla, da ima ena krava nekaj v gobcu, videla sem, da je bila lobanja, še trije zlati zobje so bili noter, držala je v gobcu tisto lobanjo in z njo zbežala v Žleb. Vprašala sem Franeta, kaj bi to bilo, se mi zdi, da niso bile živalske kosti, pa mi je povedal, da je bil to en italijanski oficir, da so ga tu ubili.
Še naš sosed, Tone Cerotov, je moral streljati (sam je dejal, da jih je »štrkal«), so mu ukazali partizani in je moral...
Pa na Pregarjah, Mirko Repinc se je pisal, doma s Prema, imel je trgovino, bil je zlat človek, vedno, ko smo hodili k maši ali verouku, nam je dajal tiste male pisane bonbončke pa piškote. Pol Pregarij je bilo pri njemu zadolženih, ker jim je dajal na upanje, bil je dobričina. Za ženo je imel Komarjevo hčer, ona je bila v Trstu, sin je bil menda Jožko. Po vojski je menda enkrat prišla, da bi kaj poterjala, pa ji ni nobeden nič dal. Pa so Pregarci pritiskali, da izdaja in da je proti. In ta si je moral sam grob skopati, da so ga ustrelili in vrgli noter. Vsi, ki smo ga poznali, smo vedeli, da to ni ničemur podobno.
Na Ostrožnem Brdu so ubili še Krebljevega očeta, pri hiši je bilo pet otrok. Ravno tako na Ostrožnem Brdu je bil ubit oče pri Lagojevih.
V Padežu se je tudi zgodila huda stvar. Pripeljali so družino, očeta in mater pa dva otroka, stara kakih 14 let in 6 mesecev. Ustrelili so očeta in mater, 14-letni fantje verjetno zbežal, prišel je potem čisto nag na VatovIje in tam so ga ustrelili. Najmanjšega otroka, punčko, staro 6 mesecev, pa je Janez M. iz Rjavč nasadil na bajonet. Ko je mati tega partizana to izvedela, je vse preklela, rekla je, da bo to prineslo nesrečo nad hišo. Žena tega partizana je bila takrat noseča, njen otrok pa se je rodil pohabljen, bil je skoraj slep...
(To je bila gotovo železničarska družina iz Rodika, ki je omenjena še v dveh pričevanjih.)
Po vojni je na neki proslavi Maks Zadnik omenil Žagarju: »Ti Pregarci so pa bili izdajalci, ne?« Ja, je rekel, res ni bilo nikjer take izdajalščine kot na Pregarjah... Tam so bili bolj taki, ki niso hoteli ne k Nemcem, Italijanom ne partizanom, so bili samo zase.
Od vseh vasi, verjeli ali ne, je nemški komandant s Podgrada, Valter mu je bilo ime, dejal: »Vse vasi bojo zgorele, ampak Rjavče ne.« Tam so bile po štiri enote. Nekega dne so prišli gor Nemci z Blindo (tankom oklepnim vozilom), stražar je bil pred cerkvijo. Nič ni rekel, kar tiho je bil. Nemci pa so se obrnili in se vrnili nazaj. Stražar je potem pritekel do naše hiše in zlezel gor na skedenj, kjer so bili partizani, cela vas in vsi skednji so jih bili polni, bile so tam štiri enote, to so bile VEDOVE, odred, komanda mesta Ilirska Bistrica in Istrska četa. Dejstvo je, da so Nemci videli, da so tam partizani, in so se vrnili nazaj.
Nemški komandant Valter je znal 9 jezikov. Pri nas v hiši smo imeli tako bolj slabo, škrli po tleh pa slama, pod mizo pa je ata skopal luknjo in dal noter 50-litrski sodček šnopsa. Ko sem pometala, je prišel ta komandant noter in me vprašal, kaj je to. Povedala sem mu po pravici. Pa je vzel en liter, ampak je plačal. Rekel je, naj mu povemo, če bi kdor koli prišel k nam v hišo kar koli vzet. Še na vrata je potem zapisal svoje ime. On je vedel, da jaz delam in kuham za partizane. Ampak nas je bilo dosti otrok in je rekel - poznal je tudi mamo, ki je hodila tja k Bavdežu v Podgrad - hči bi lahko prišla pomagat k nam pomivat in kuhat, ampak kdo bi bil potem doma? Rekel je, na Rjavčah ne bomo nikdar požgali, rihtig ne. Potem sta prišla enkrat dva nemška vojaka in sta nekaj izterjala in nekaj stvari pobrala, dve uri pa prte... Potem je šla mama gor na sredo vasi in ko jo je ta nemški komandant videl, jo je vprašal: »Francka, gotovo je hči kaj povedala?« »Ja, je rekla, bila sta dva in sta vzela nekaj stvari, tudi uro v kuhinji.« Pomislite, kakšna je bila potem njihova disciplina, drugačna kot partizanska: so jih postrojili in komandant jih je pozval, kdo je to storil. Prišla sta ven. Potem ju je tako zmlatil, da jim je iz nosov tekla kri, še naša mama je potem prosila, naj ju pusti, on pa je odgovoril: »Kaj pustiti, ubiti! Saj sta videla, kaj piše na vratih!« Naša mama je to tudi partizanom povedala. Enkrat so nam vzeli kravo, ko so tu v žlebu požigali, in jo odgnali s seboj v Podgrad. Naša mama je šla potem v Podgrad, tam pa je srečala tega Valterja z blindo pa si je mislila, grem zdaj v Rižano, me bodo spekli... Tam pod Hrušico je bila gostilna »Pri Štefanu« in tam notri je bila tista krava v lupi zaprta. Vpraševali so mamo, kako krava zgleda, in čim je spregovorila, je začela krava tuliti. Hoteli so ji potem dati celo eno boljšo, tako, ki je bila za steliti, naša je bila jalova in je imela malo mleka, pa je raje vzela svojo in jo potem tudi pripeljala domov. So pa še rekli Nemci, naj pazi, da je partizani ne odpeljejo. Ti so ta pogovor celo slišali, saj sta bila dva partizana samo kakih 100 m stran skrita in skoraj nista mogla verjeti, da smo kravo res dobili nazaj.
V hiši, kjer smo pekli in kuhali, smo imeli kredenco, in tam notri je imel Karlo spravljeno toplo oficirsko odejo. Ponoči sta prišla dva stražarja - obveščevalca in sta vzela deko.Vanjo sta se zavila, ko sta šla spat v štalo. Pride kasneje Karlo, pa deke ni bilo več. Rekel je gospodinji, ti si deko vzela, si jo skrila, če je ne bo do enajstih, boš šla v »trinajstega«! Ta je potem jokala ves dan, saj je bila sama, mož je bil v vojski, tako da so bili vsi brez kruha tisti in še naslednji dan. Tudi ostali so se potem uprli, tako da ni bilo hujših posledic, samo ta dva dneva so bili lačni...
Ti se niso nič sekirali, kaj so počeli. V Hrušici pri Lojzetu so pobrali vse, kar je imel, je imel take lepe lisaste krave in so jih prignali sem gor na Rjavče. Tudi Šarcovo dekle iz Materije so imeli tam nekaj dni. Imela je kakih 16 let in je šla iskat starše, ki so jih partizani ubili. Z njo so delali vse mogoče, na koncu so jo na golo ostrigli in vozili po vasi... To je bilo na Preložah, štab je bil pri Bitenčevih. Pa enega Italijana, fašista, so celega namazali s šmirom, napregli konje in ga po vasi vlekli za noge. Karlo je rekel mojemu pokojnemu možu: »Pojdi gledat.« Odgovoril mu je: »A, ne ne, tega ne grem jaz gledat...«
Takrat so bile tam tiste postelje, se je reklo za osebo in pol, in Karlo je šel. To je bilo tako svinjsko delo, da se bog usmili, napisal je pismo, katere ženske vse naj pripeljejo! So prišle iz Kovčic, z Brezovega Brda, Artviž, Ojstrovice. Vozili so jih tako za dva ali tri dni in to (je grdo reči, ampak se je »prčilo kot eno prase«, brez zamere, tisto posteljo so polomili, da so bile samo stranice, pa smo rekli, da je kot za bika, ki rabi boks, da si kravo notri dal... Mi smo v tej hiši pekli kruh in kuhali pa pride gor in samo napiše listek, katero hoče - seveda so prišle, saj so vedele, da bi jih drugače ubili, in to se je gonilo, brez zamere...
Karlo je bil pravi prase, nekaj neverjetnega!
Nekoč je na plesu Karlo Maslo rekel nekemu dekletu, ali gre plesat, pa ni hotela, saj je tam imela fanta, ki je bil tudi v partizanih, pa ji je zagrozil, da bo šla v »trinajstega«. Fanta je potem za kazen poslal v drugo enoto.
Enkrat sem po osmi uri zvečer šla po vodo pa so prišli Italijani in me prijeli in mi zagrozili, da je »kaprifuoko«, po osmi uri se ni smelo več ven. Pa sem rekla Italijanu - kar po njihovo - na, pa nesi ti vodo, ne bo treba meni. Ne bi verjeli, ampak jaz se nisem nič bala, ne hudiča ne vraga, nobenega. Pa so me vprašali - videli so namreč dva bežati - če so bili partizani. Rekla sem, da so bili. Zmeraj sem tako rekla. Vprašali so me še, koliko jih je bilo, pa sem rekla, ah, kdo bi jih štel!
Pa me vpraša eden: »Pa ga višto Karlo Maslo?« Sem rekla: »Si gavevi masla«, sem mislila na puter... in sem mu ga prinesla pokazat v loncu. Je rekel: »Eeeee, che furba,« to je buro! Pa me še vpraša, če pridejo partizani, jim daste kaj? Pa sem rekla, ja, damo, bolje, kot da nam vzamejo ali pa ukradejo, kaj ste pa vi drugod, bodite tukaj!
Fajfarja so ubili Italijani, to je bilo takrat, ko je Karlo ubil tistega oficirja pri »Ambrožiču«. Najprej so hoteli ubiti Stanka, ki je še živ. Rekli so, da bodo ubili prvega, ki ga bodo srečali. No, ta fantje bil star 16 let. Njegov oče je dejal, dajte rajši mene kot njega. Tako so tudi naredili.
V Smrjah so pobrali fanta ki je pasel krave, pa enega fanta s Topolca, 18 let starega, in so ju obesili v Ilirski Bistrici pri Triglavu. To se je zgodilo zato, ker je Maslo s kompanijo ubil dva Italijana, ki sta se že predala. Oni so potem zbežali, Italijani pa so pobrali nedolžne ljudi.
Enkrat so gospoda župnika Kovačiča s Košane pripeljali, bil je bolj majhen in širok in so ga odpeljali. Pobrali so mu tudi denar, vzel ga je Cvetanov s Prelož, Tone mu je bilo ime, in Bezjakov z Janeževga Brda; in sta vzela denar, partizanom pa nista dala nič. Ko so tega gospoda pripeljali k Bitencovim na štab na Prelože, v štali so imeli zapor, pa so se Košanci dvignili in prišli z orožjem na Prelože, da bodo kar streljali, če župnika ne spustijo nazaj. Tako so ga spustili in ga niso ubili. V času, ko so mu »sodili« v kuhinji, pa je vprašal Očka in Karla, če so dobili tisti denar. Ti so se čudili, ker niso nič vedeli o tem.
Potem so zaprli in zvezali tega Cvetanovega in pripeljali še ženo in moža iz Janeževega Brda, otrok nista imela. Mož je velel ženi spraviti denar in ukazal, naj ničesar ne pove, Cvetanov pa ga je dal Franetu, bratu, ki tudi ni hotel nič povedati. Ravno takrat so prišli Nemci in vse razhajkali. Partizani so šli na Vatovlje in ta Frane je našega Franeta spotoma vprašal: »Frane, kaj praviš, grem lahko za njimi ali me bodo ubili?« Pa mu je rekel: »A, te ne bodo, ne, če so šli oni tja gor, pojdi še ti za njimi.« Pa ravno tam na Vatovljah je potem končal. Pozneje so pripeljali na Prelože tisto ženo in moža. Ona ni hotela nič priznati. Čeprav je mož že povedal, so jo do smrti pretepli.
Še eno tako stvar bom povedala, sem se vedno bala, da se ne bi kaj izvedelo. Tam gori, na Pregarjah, imamo parcelo in tja so s Prelož pripeljali neko dekle, je morala imeti okoli 20 let, lepa, mlada, blond, tudi velika je bila, mi pa smo gnali tja past krave. Zagledali smo jo ob drevesu, ko je zrla na Prelože. Ubita in postavljena tja v grm. Ko smo šli mi s kravami mimo, nismo bili prepričani, ali je mrtva. Šla sem bližje in videla, da že smrdi... Potem pa so jo mulci zbijali s kamni in razsuli, so rekli, kaj tam straši, potem so te kosti razvlekli vse tja po Žlebu. Slišala pa sem potem od ene starejše z naše vasi, da so prišli poizvedovat. Naročila mi je, naj o dekletu nikomur ničesar ne povem. Sem rekla, o kateremu? Pa pravi, saj veš, o tisti, ki je bila tam, kjer se reče Pršličje. Bogvari, če kdo izve. Morali so biti iz okolice Trsta ali iz Doline. En starejši Preložec je povedal, da je videl, kako so jo partizani pripeljali in ubili, imel je parcelo na drugi strani hriba na Rjavskem.
Nemci so veliko gorja povzročili na Pregarjah, kjer so v neko poslopje pripeljali ljudi, ga polili z bencinom in vse zažgali. Tudi na Tominjah so naredili dosti gorja pa v Lipi tudi.
Ja, še to, pred kratkim so bili tukaj skavti, z njimi pa je bil duhovnik iz Komende. Na prostoru, kjer je bil včasih mlin, so se pripravljali k maši. Še sama sem jim posodila nekaj reči pa Mater Božjo in sem jim rekla: »Prav, prav, da je maša tukaj, je treba moliti za več duš...« Čudno so me gledali, kake duše neki. Pa je ravno tam v strugi šest zakopanih Italijanov, tam so jih zakopali partizani.
BREZNA KOT MNOŽIČNA GROBIŠČA
Brezna so že med revolucijo in bratomorno vojno postala pojem grozote, strahu in smrti. O Krimski jami, Mokrški jami, Žiglovici, jami Kozlovki se je šušljalo le med štirimi očmi. Pisati se je začelo s Črnimi bukvami. O breznih se je potem še šušljalo do leta 1990, razen o fojbah, ki so v naših medijih omenjene kot laži italijanske iredente.
Danes niso nobena skrivnost več, saj so nekatera brezna označena, sicer s preprostimi križi, občasno pa gorijo sveče.
Veliko je napisanega o kočevskih breznih, o breznih (fojbah) na Primorskem malo.
V nadaljevanju bodo fojbe na Primorskem opisane kot zadnje počivališče znanih in neznanih mučenikov, ki so bili pomorjeni zgolj kot maščevanje in nadutost zmagovalcev nad premaganci in kot čiščenje terena pred razrednimi sovražniki ter pridobitvijo absolutne oblasti.
Po zasedbi partizanov Primorske, Julijske krajine, Trsta in Gorice, so se začele množične aretacije že 1. maja, do razdelitve oziroma postavitve demarkacijske črte na cono A in B. Aretirani so bili predvsem premožni sloji in tudi cele družine, hkrati so bili oropani svojega premoženja. Zapori so bili predvsem v Gorici po šolah, vojašnicah in na gradu. Večino aretirancev so takoj odpeljali v fojbe, in sicer v bazoviško, opensko in po grapah okoli Štanjela. Zajete domobrance iz postojank Tolmin, Solkan, Baška grapa in nekaj sto belserjerov, zajetih pri Mlinskem, so takoj pobili in zmetali v brezno Zagomila pod Grgarjem, le okoli sto belserjerov so odpeljali v Tolmin, kjer so preminili.
Aretirane v Trstu so po umiku iz Trsta prepeljali v zapore prisilne delavnice v Ljubljani in so jih do konca leta 1945 pobili. Kje so njihovi grobovi, se ne spominja nihče, tudi likvidatorji ne.
Brezna okrog Pivke - Golobine
Krajani v teh krajih brezna imenujejo golobine. V Prestranku je bilo prve mesece po vojni taborišče, in sicer v hangarjih italijanske vojske. Po ocenah ljudi, pisnih virov ni, je bilo okoli petsto taboriščnikov. Ko se je taborišče opustilo, avgusta po amnestiji, jih je odšlo domov le nekaj deset.
Večino teh je bilo odpeljanih v golobine. V golobinah pa ni kosti. Golobine so povezane s Snežnikom in z njihovimi podvodnimi tokovi. Spomladi poplavijo doline in nato se voda umakne. Tamkajšnji prebivalci pravijo, da so se v vodi kar nekaj let pojavljale lobanje in nato zopet usahnile z vodo. Največ žrtev je bilo odpeljanih v golobino 2 km od vasi Palčje. Nad vasjo Trnje pri Pivki je v opuščeni apnenici 10 nemških vojnih ujetnikov, brezno s kostmi je tudi pod Slavnikom, 1 km jugovzhodno od vasi, kjer ležijo pobiti Italijani.
ZMOTE REVOLUCIJE
V zvezi s prispevkom Pavla Reberca in Emila Škrla, ki sta bila objavljena v Dnevniku v Odmevih, podajamo svoje mnenje in ugotovitve.
O zmagah revolucije je bilo napisanih že gore knjig. Polagoma odhajajo na smetišče zgodovine. O zmotah revolucije, njenih zablodah, porazih in zločinih pa nič. Zgodovino vsakega naroda, in tudi slovenskega, sestavljajo veseli in žalostni dogodki, njih praznovanja in žalovanja. Narod, ki v svoji zgodovini pozna samo zmage, jih praznuje, ne prizna pa svojih zmot, zablod, porazov in zločinov in jih ne obžaluje, nima sklenjenega kroga svoje zgodovine. Žal je tudi na Brkinih revolucija pustila mnogo zamolčanih grobov in množičnih grobišč. Te žrtve še danes niso dostojno pokopane in še nimajo pravice do groba.
Naj v skrajšani obliki navedemo nekaj zamolčanih grobov in množičnih grobišč v Brkinih: brezno Golobivnica pri Lokvah, travnik Loke-Brezove Sušice, občina Sežana, brezno Kasirovajama,jame pri Slopah, občina Hrpelje-Kozina, grobišče Bukovica in grobišče v Globovniku ob cesti Ilirska Bistrica-Šembijami, občina Ilirska Bistrica. To so samo večja grobišča povojnih množičnih pobojev. V njih leži in čaka na pokop več tisoč žrtev. Te žrtve so bili predvsem civilisti iz Trsta in okolice ter nemški vojni ujetniki.
Medvojna grobišča domačinov in širše okolice se nahajajo okrog vasi Vatovlje, Artviže, Suhorje in Ostrožno Brdo. To je samo nekaj medvojnih grobov Brkincev, žrtev pa je več sto.
Da bomo tudi Slovenci imeli zaprti krog zgodovine, moramo napisati še temno stran revolucije. Da bomo stopili v krog civiliziranih narodov, moramo žrtve pokopati in jim dati pravico do groba in spomina. Čas je že, da se nehamo prerekati, kdo so slabi in kdo dobri mrliči. Tudi med vami borci so borci, ki se niso borili za ideale revolucije, ti so v Združenju svobodnih partizanov, ti povejo tudi o temni strani revolucije in so pričevalci resnice.
Po Evropi že vrabci čivkajo, da je Slovenija zemljepisno majhna, po zamolčanih grobiščih pa ji ni para na tej zemeljski obli. S podeljevanjem odlikovanj za zasluge revoluciji se odpirajo še nezaceljene rane Slovencev. Ideologija komunizma je v Sloveniji mrtva, njen zlovešči duh pa še straši.
Pisma bralcev Franc Perme,
Društvo za ureditev zamolčanih grobov
»BORCI IN ŠOLA«
Na obširno Pisanje Emila Škrla v zvezi z mojim protestom ob odlikovanju ŽB OS Divača bom skušal odgovoriti z nekaj konkretnimi primeri z območja Brkinov, izpostaviti pa želim še nekaj pomembnih vprašanj.
V zvezi s tem se mi zdi posebno pomembno vprašanje t. i. »izdajalcev«. Kako je bil nekdo proglašen za izdajalca? Po vaseh so imeli partizani svoje zaupnike ali t. i. »terence«. Ti so dajali informacije o tem, kdo je sumljiv, in na podlagi takega suma so človeka aretirali, ga odvedli v štab, kjer je bilo »sodišče«, bolje rečeno kombinacija zasliševanja, tepeža in obtožb. Ponavadi je bilo priloženo pismo (tudi nepodpisano!), v katerem so bile navedene obtožbe. Usoda vseh po vrsti, razen redkih izjem, je bila jasna. Marsi kdo »sojenja« ni dočakal, temveč je bil ubit takoj. Na ta način je prihajalo do premnogih nedolžnih žrtev, pobite so bile celo cele družine z otroki vred (železničarska družina iz Rodika, T.-jevi iz Gornjih Vrem, B.-jevi iz Ostrožnega Brda, pri K. jevih je bil pri ognjišču pred otroki ustreljen oče družine s sedmimi otroki...)
V mnogo primerih so bile žrtve dekleta ali žene in njihove družine, ki so bile ubite zaradi tega, ker so imele fanta ali moža Italijana. To je bilo pogosto, saj je primorsko ozemlje spadalo pod Italijo. Poglejmo si še ravnanje z zajetimi sovražnimi vojaki ter raznimi državnimi uslužbenci. Navajam citata iz pričevanja: »tako so nekega dne pripeljali Italijane, z rokami zvezanimi za hrbet in povezane z dolgim štrikom. Ravno ta B. ni hotel – ampak je moral - z njimi. Govorili so jim, zdaj greste v trinajsti bataljon, to je bolj visoko... ši, ši so odgovarjali, niso vedeli, kaj to pomeni. Bilo jih je 26, vse so postrelili, potem pa so jih otroci, stari 15, 16 let, zakopavali, oziroma bolje rečeno, zakladali z vejevjem...« Pa drugi primer: »...Italijana, fašista, so namazali s šmirom pa so napregli konje in ga po vasi vlekli za noge. Pa je rekel K. M., pridi gledat...« Četudi je šlo za sovražne vojake, so bili ti postopki v nasprotju z vsemi normami, po drugi strani pa so še povečali pritisk okupatorja na civilno prebivalstvo.
Škrl še navaja: »Borili smo se proti fašizmu in nacizmu...« To drži, vsaj za obdobje po napadu Nemčije na SZ, a žal so se borili za komunizem (marsikdo nehote), kije tretji zločinski režim 20. stoletja in je pravo svobodo v Sloveniji zaustavil še za 45 let. Tudi poudarjanje borbe za slovenski narod je vprašljivo. Na mitingih med vojno je bil javno razglašen boj za »sovjetsko republiko«. Omenimo še odnos do duhovnikov, ki so si na Primorskem v času fašizma izredno prizadevali za ohranitev slovenstva, zaradi česar so jih fašistične oblasti preganjale, njihovo delo paje bilo med vojno in po njej poplačano z ustrahovanjem, terorjem in poboji. (V Vremah je bil med vojno ubit Ludvik Novak, v Jelšah pa ob koncu vojne dekan g. Viktor Perkan med pogrebnim obredom za padle partizane.) Podobna usoda je doletela tudi marsikaterega »tigrovca«, z namenom, da bi si NOB pripisala prvenstvo in izključne zasluge za boj proti fašizmu.
Glede pobojev in grobišč, za katere Škrl trdi, da še ni slišal o njih, citiram iz pričevanja: »...tej jami se pravi Golobivnica. To brezno je bilo polno leta 1945. Prvič je znano, da so sem notri vrgli sestro in bata iz Lokve, potem pa maja 1945, ko so vozili nemške vojake, pa Tržačane - Slovence, Italijane..., v enem dnevu je bilo to 250 ljudi, vendar pa je pobijanje potekalo cel teden. Nekdo je celo videl svoje so borce iz prve svetovne vojne... jama je bila takrat polna!« (Brezno Golobivnica je globoko 75 metrov!)
Naj se vrnem k prvotni temi. Borci so torej nagradili šolo, ker učenci pridno nastopajo na prireditvah v spomin bitki na Kozjanah in prižigajo svečke ob partizanskih spomenikih. Brkinsko četo oziroma Istrski odred so vodili Karel Maslo, Drago Klemenčič, Savo... Znano je, da so ravno oni zaslužni za premnoge nepotrebne žrtve. Takšen je primer mobilizirancev v Košanski dolini in žrtev na Klivniku, to so partizanske žrtve, potem pa še vsi »obsojeni«, o katerih smrti je odločilo ravno vodstvo Istrskega odreda. Celotni odred je moral - najverjetneje zaradi številnih pritožb - na zagovor v Suho krajino k 7. korpusu, tam pa so takoj po prihodu aretirali vodstvo ter ubili Klemenčiča, »Sava« in še enega Rusa.
Še vedno se spominjamo obveznih nastopov otrok na borčevskih prireditvah, kjer so jim/nam vcepljali ideale partije in okrnjeno resnico. Danes pa lahko končno vzkliknemo, da smo dosegli svobodo in demokracijo, po dolgih letih fašizma, vojne in komunizma. Starši imamo pravico in dolžnost, da vzgajamo otroke v odgovorne ljudi, jih učimo spoštovanja, demokracije in jim oblikujemo »svetovni nazor« po svojem najboljšem prepričanju. Zato ne dovolimo, da bi se s te ali one strani še izvajal pritisk na šolo. Prižiganje svečk padlim borcem je spoštljivo dejanje, vendar pa se plemenitost razblini ob ignoriranju ostalih, predvsem nedolžnih žrtev, katerih trupla ležijo v breznih, pod kupi smeti, ali pa so jih razvlekle divje živali. Šola tako s priznavanjem in podporo samo delu žrtev nazorno kaže svojo ideološko usmeritev.
Ker izhajam iz tretje generacije po vojni, ne čutim pripadnosti ne prvi ne drugi in ne tretji strani. Boli pa, ko spoznavam, kako krvavo je bilo tisto obdobje za nas Slovence, ko so ljudje, zaslepljeni z ideologijami fašizma, nacizma in komunizma, počeli tako okrutne reči. Vse te ideologije imajo skupni izvor, to je materializem. Čas je, da povemo vso kruto resnico, obžalujemo zločine in stopimo na skupno pot, sicer bomo Slovenci izginili - vendar ne po zaslugi tujih sovražnikov, ampak zaradi svoje nezrelosti in neodgovornosti.
Pisma bralcev Pavel Reberc
O b t o ž n i c a
( kopija)
dokument
Tov. Maslo je bil po vojni pri Udbi za celjsko območje. Primer zapisnika je njegovo zasliševanje. Transport je bila oznaka za smrt. Med vojno je imel isto vlogo v Istrskem odredu in nemalo zamolčanih grobov po Brkinih je po njegovi zaslugi.
Aljančič Jože 3.4.1999 Žvirče 22
4290 Tržič
telefon: 064 557 283
DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLČANIH GROBOV
Ob Ljubljanici 42
1110 Ljubljana
ZADEVA: GROB ZAMOLČANIH NA PRIMORSKEM
Ob priliki komemoracije v Teharjih v lanskem letu sem se seznanil z gospodom Perme Francem. Razgovorila sva se o Vašem društvu in o tem, da zbirate podatke o še neznanih grobovih. Na Primorskem, v bližini Cerkna, pokopanega očeta in v grobu z njim skupaj 23 pokopanih, ki so bili usmrčeni ob priliki zadnje nemške ofenzive. Usmrčeni so bili pred tem v partizanskih zaporih, pridržani, ali na prisilnem delu.
Približna lokacija: Kraj Zakriž, približno 2 km od Cerkna. V Zakrižu vrh vasi, pod cesto v grapi. Na grobu je marmonata plošča, približne velikosti 30 x 50 cm, ki služi kot podstavek za sveče. Grob je težje najdljiv.
Po informacijah, ki smo jih dobili pri iskanju grobov, smo bili obveščeni, da je v okolici še grobišče s 25 likvidiranimi.
V kolikor bi zastopniki Vašega društva imeli opravka tam okoli, sem pripravljen na osnovi Vašega vabila prisostvovati pri identifikaciji grobišča. V ponazoritev lokacije pa prilagam lokacijo grobišča po karti.
Jože Aljančič
karta xxx
BREZNA V TRNOVSKEM GOZDU
ZAGOMILA PRI GRGARJU
Kilometer od Grgarja, na levi strani ceste Grgar-Banjšica. Jama je globoka 40 m, v njej ležijo predvsem primorski domobranci, zajeti v dolini Soče in pripeljani iz zaporov v Gorici do 6. in 7. maja 1945; slovenski civilisti, možno pa, da tudi vojaki in civilisti italijanske narodnosti. Brezno je ograjeno in označeno s križem in kažipotom ob cesti.
ZALESNIKA PRI TRNOVEM
Kilometer in pol od ceste Trnovo-Lokve, na desni strani. Globoka 130 m. Vanjo so vozili ljudi, vojake in civiliste slovenske in italijanske narodnosti maja in junija 1945 iz goriških zaporov, po številu nekaj sto. Zavarovano z leseno ograjo, označeno s križem.
CVETREŽ PRI TRNOVEM
Na desni strani ceste, ki se dvesto metrov od Zalesnke odcepi od ceste Trnovo-Lokve v levo. Po treh km odcep asfaltirane ceste na Cvetrež. Na tem križišču, na levi strani 200 m pred zaselkom Zavrh, 90 m globoko brezno, zavarovano z ograjo, označeno s križem in prostorom za sveče. V njem podobne žrtve in v istem času kot v Zalesniki, po številu nekaj sto.
JAMA ZA MEDVEDOVŠEM NA PREDMEJI
Za hotelom po cesti navzgor, slab km proti gorskemu grebenu. Globoka 60 m. Vanjo pometani med vojno, predvsem obsojeni partizani, nekaj deset. Neoznačena in nezavarovana.
JAMA ZA ROBOM NA PREDMEJI
Od hotela proti Otlici, čez 2 km na levi stebrasto kamnito znamenje, ob njem odcep levo v hrib. Slab km daleč v začetnem delu gozda, globoka 50 m. Jama je raziskana, v njej so nemški vojaki in drugi, nekaj deset. Neoznačena in nezavarovana.
JAMA PRI OBREZNICI NA OTLICI
Od Obreznice proti Podkaplicam. Ni podatkov, koliko je raziskano. Priče so prebivalci Obreznice. Tja so kmalu po koncu vojne pripeljali tovornjak ljudi, domnevno iz Gorice, jim verižno zvezali roke, jih postrelili in zmetali v brezno.
BREZNI NA ČRNOVRŠKI PLANOTI
ANDREJČKOVO BREZNO
Od vseh naštetih brezen najbolj raziskano. Ob stari cesti med Črnim Vrhom in Idrijo v Idrijskem Logu v Koševriku. Na desni strani ceste v vrtači. Globoko 63 m. Do njega so po pričanju nekaterih prič konec maja, po bolj verodostojnih pa 11. ali 12. julija 1945, ponoči pripeljali s tovornjaki ljudi, jih postrelili in zmetali v brezno. Bilo naj bi jih dvesto ali več, pripeljani pa so bili najverjetneje iz Ajdovščine. Ograjeno in označeno s križem, ki lebdi nad jamo.
AJHARJEVO BREZNO
Na robu Idrijskega Loga od kmeta Tominca navzdol 2 km po cesti, ki pelje v Idrijsko Belo. Od nje desno kolovozna pot 100 m do brezna, okrog katerega raste nizko drevje in grmičevje. Globoko 14 m. Zadnje dni maja 1945 so pred polnočjo dvakrat pripeljali ljudi iz Gorice ali Ajdovščine, med njimi precej žensk, in jih zmetali v brezno. Raziskano in registrirano, označeno s križem.
DRUGA GROBIŠČA NA PRIMORSKEM
LAJŠE NAD CERKNIM
Na tem področju so 3. februarja 1944 ustrelili in vrgli v eno od brezen 14 civilistov iz Cerknega, med njimi dva duhovnika. Streljanje talcev je bilo povračilo za nemški napad na Cerkno 27. januarja 1944, pri katerem je izgubilo življenje 47 tečajnikov partijske šole. Na kraju spominska kapelica. Ostankov umorjenih niso našli.
PODGRIVSKA GRAPA V GORENJI TREBUŠI
Pokrajinska izpostava za severno Primorsko je bila pri Osredkarju v Šebreljah, kasneje je bila to OZNA za območje 9. korpusa, ki je deloval v Gorenji Trebuši. Na domačiji Na gradu je bilo in je delovalo centralno sodišče. Obsojene so vodili na tri kraje: po ožjem področju sedeža, več na desni strani Trebuščice v bregu na melišču, kjer so čez mrtve nasuli nekaj materiala, največ pa v Podgrivski grapi, v zgornjem toku potoka Pršjak. Vodili so jih v manjših skupinah iz zapora, ki so ga imeli v hiši zahodno od omenjene grape, v kraju, ki se imenuje Bogatinovše. V grapi je po približni oceni 500 grobov, samo slovenskih in samo medvojnih. Tok potoka je položen; v nekaj sto metrov dolgi dolinici, kjer se potok seli z ene strani na drugo, so zaraščene peščene naplavine, in tu so kopali grobove. Blizu, med spodnjim tokom potoka in Trebuščico, je na Žefovi meji kopišče - ogenjca, kjer je pokopanih 31 ljudi, domobrancev in civilistov iz domobranske postojanke Črni Vrh nad Idrijo. Tja so jih pripeljali in postrelili 5. septembra 1943.
Postojanka v Črnem Vrhu je bila uničena 1. septembra, takrat so zajeli približno 50 ljudi.
GROBIŠČA ZAKRIŽ PRI CERKNEM
Partizani so po domovih s pomočjo domačih terencev polovili pet domobrancev iz postojanke Kavor pri Tržiču. Odpeljali so jih na Primorsko, kjer so bili na delu. Po zadnji nemški ofenzivi, marca 1944, so jih partizani pobili nedaleč od vasi Zakriž v gozdni grapi.
V tem grobišču je 23 žrtev. Znana so imena samo nekaj domobrancev: Jože Aljančič, Jože Hlepčar, Ivo Ovsenik, Jože Blazec in Andrej Šušnik.
Na grobišču je kamnita plošča za prižiganje sveč. V neposredni bližini je grobišče 27 žrtev, pobitih isti dan. Občasno gorijo sveče in svojci na dan mrtvih obiskujejo grobišče.
Po končani vojni so partizani aretirali 42 Postojnčanov. Kje so njihova zadnja počivališča, se ne ve: ali ob Javorški cesti ali na Ravbar komandi za kasarno.
BREZNO V ZAGORI
Brezno je v tri kotu Logatec-Hrušiča-Postojna. Posmrtni ostanki so iz časa med vojno ali po njej.
Po vojni, in sicer v drugi polovici maja, se je prijavilo oblastem v Logatec okoli 60 fantov. Bili so iz župnij Rovte in Šentjošt. Vsi so končali svoje življenje na kavlih logaške klavnice. Tako je ugotovilo sodišče leta 1994.
Kje so njihova zadnja počivališča, se ne ve. Verjetno pod Koševcem v breznu Rački, v breznu na Ravniku pri Črnem Vrhu ali Kočevskem breznu nad Idrijo.
GROBIŠČE BREZNO POD KLEŠNIM VRHOM BLIZU POŽARJEVE KOČE
V neposredni bližini je bilo partizansko taborišče dolomitskega odreda. Kot vsako partizansko taborišče je tudi ta odred imel grobišče. Za pokopališča so imeli to brezno. Koliko žrtev počiva v tem breznu, se ne bo nikoli izvedelo. Po pripovedovanju Brusa iz Hrušice okoli sto.
Pred Dolomitskim odredom je bil sojen in vržen v brezno Štefan Menart, roj. 31. 12. 1898, umorjen med 16. in 20. junijem 1944. Menart Štefan je bil doma iz Logatca, Nova vas. Mrliški krst so svojci dobili 1947 zaradi zapuščinske razprave. Verjetno je v tem breznu tudi njegov sin. Aretirali so ga, ko se je po amnestiji vrnil domov. Enako se je godilo nekaterim okoličanom.Vsi so končali v tem breznu. Ob njem večkrat gorijo sveče, ob dnevu mrtvih pa se jih z obiskom spomnijo tudi svojci.
Medvojna in povojna usoda Tigrovcev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 3. april 2006 @ 22:11 CEST
Priporočam, preberite knjigo:
ALOJZA ZIDARJA
SLOVENSKI NAROD POMNI IN OBTOŽUJE
ZLOČINI, KI JIH JE NAD SLOVENCI ZAGREŠILA ITALIJANSKA FAŠISTIČNA DRŽAVA
Poglavje »Italijanski zločini nad primorskim ljudstvom 1918-1943«
Navadno v oddelku »Naši predniki« ne objavljamo člankov, že objavljenih v knjigah, tokrat pa smo storili izjemo, saj zgoraj imenovano poglavje iz knjige Alojza Zidarja zelo natančno in sistematično prikazuje zločine, ki so jih nad primorskimi Slovenci zagrešili h genocidu nagnjeni italijanski okupatorji. Poglavje sicer nosi naslov iz katerega sledi, da so v njem opisani italijanski zločini med leti 1918 in 1943, v tem poglavju pa so opisani le zločini storjeni od leta 1918 do leta 1929!
V kolikor vas zanima nadaljevanje zgornjih treh prenešenih poglavjih o vojnih in povojnih usodah Tigrovcev in ostalih na spletnih straneh komentarjev Pozitivk, si preberite nadaljnje ugotovitve Društva za ureditev zamolčanih grobov 2000. Obširno se o tem piše v slovenščini na spletnih straneh:
DRUŠTVO ZA OBELEŽEVANJA GROBIŠTA RADNIH I PORATNIH ŽRTAVA, VARAŽDIN - gl. NAGROBNI KAMEN SLOVENIJA 1941 - 1948 -1952.
Iz vseh zgoraj navedenih virov izhaja, kako neizprosno je bila Primorska tlačena pod fašizmom in tudi komunizem ji ni prizanesel. Za razumevanje črnih bratov je potrebno poznati vse zgodovinska obdobja in poznati obe plati zgodbe.
O črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 13. junij 2007 @ 15:36 CEST
Resnično upam, da bodo Primorci postavili spomenik Črnim bratom, ki so se med prvimi uprli fašističnemu terorju in raznarodovanju, davnega leta 1930.
Hči črnega brata
Tatjana Malec
ZGODOVINA
Crni bratje in zgodovinski spomin
Prejsnji teden se je na straneh Primorskega dnevnika razvila zanimiva razprava, h kateri bi zelel prispevati nekaj misli. Sprozil jo je Branko Marusic s clankom v Odprti tribuni, naslovljenim »Zamolcanosti ob rob«. V njem se je obregnil ob studijo Mire Cenciceve , ki jo je slednja posvetila »Crnim bratom«. Ta skupina mladih primorskih antifasistov je nastala leta 1930 na pobudo Zorka Rejca kot odgovor na obsodbe prvega trzaskega procesa. Vanjo je stopilo 16 dijakov in vajencev iz Gorice, Brd in Baske grape. Razmnozevali so letake s protirezimskimi napisi in zbirali razstrelivo. Z akcijami, katerih tarca so bili fasisticni spomeniki in simboli, so zeleli spodbujati upor Primorcev proti Mussolinijevi strahovladi. Med pregledom nekega stanovanja v Gorici je policija odkrila risbo uklenjenega cloveka, ki mu rabelj namerava odsekati glavo. Rabelj je bil Viktor Emanuel III. obsojenec pa slovenski narod. Mladega slikarja so takoj zaprli, med njegovimi papirji pa nasli seznam petnajstih sosolcev, starih od 10 do 16 let. Tudi ti so koncali v arestu, kjer so priznali, da so ustanovili tajno drustvo z namenom, da bi pognali v zrak nek zelezniski most. Mussolini je po dveh mesecih razumel, da bi se pred svetom osmesil, ce bi otroke postavil pred Posebno sodisce za zascito drzave. Zato so jih izpustili, kar seveda ne pomeni, da bi v priporu ne doziveli nasilja. Najhuje jo je skupil trinajstletni Mirko Brezavscek, ki je zaradi strasnega mucenja kmalu po vrnitvi domov umrl.
Mira Cenciceva se je v prikazu te tragedije, ki spada v okvir tigrovskega gibanja, obregnila ob dejstvo, da jo je zgodovinopisje v casu titoisticne Jugoslavije ignoriralo, ker pac ni bila po volji takratni komunisticni nomenklaturi, sumnicavi do primorskega protifasizma narodnjaskega kova. Tej trditvi se je postavil po robu Marusic in dokazal, da »Crni bratje« v desetletjih po vojni niso bili zamolcani, toliko bolj, ker jim je France Bevk posvetil znamenito povest, ki je dozivela vec ponatisov. Izrabil pa je priliko, da je s svoje strani opozoril na politicno linijo Janeza Janse, danasnjega slovenskega premiera, ki je lani kar dvakrat v odmevnih nastopih na Mali gori (27. aprila) in v Portorozu (16. septembra) »zelo ocitno posredoval smernice, kako naj se pise slovenska zgodovina«. »Taka navodila,« je dodal Marusic, »niso za Slovence prav nic novega, saj je podobno metodo, a z drugace zastavljeno usmeritvijo, zapovedal na 2. kongresu slovenske komunisticne partije (1948) Miha Marinko«. S tem je dregnil v srsenje gnezdo, kajti vzbudil je zivahno polemiko, ki sta jo sprozila dva bralca, Rudica Pozar in Marjan Terpin. Gospa Pozar je vzela pero v roke iz ideoloskih razlogov, saj se ji je zdela Marusiceva primerjava Janse z Marinkom tako neumestna, da je ni hotela niti komentirati. Glavnino svojega pisanja, pa je posvetila mestu »Crnih bratov« v slovenskem zgodovinskem spominu, ces da njihov antifasisticni boj ni bil tako ovrednoten, kakor bi si zasluzil, ker ni bil v sozvocju s titoisticno ideologijo. »Katera sola se imenuje po tem mladem junaku (Mirku Brezavscku), umorjenem pod fasizmom zaradi domoljubja?, se po pravici sprasuje avtorica pisma.
Bolj direkten je bil Marjan Terpin, ki ga je zbodla predvsem Marusiceva kritika Janeza Janse. »Natolcevanje, primerjanje sedanje Janseve vlade vladi leta 1948 in tedanji Partiji, ne da bi navedel, kaj je sploh Jansa rekel, ni vredno niti politika, ki se spostuje, kaj sele nekoga, ki se ima za 'zgodovinarja'.« Moram reci, da me ta stavek moti. Gospod Terpin verjetno ne pozna Marusicevega opusa, ker bi si sicer ne drznil postaviti besedo zgodovinar med navednice. Branko Marusic je pri odkrivanju slovenske, primorske, se posebej goriske zgodovine dosegel taksne rezultate, da nima nihce pravice postavljati pod vprasaj njegovo profesionalnost. Ohranil je tudi premocrtnost, ki je na zalost marsikateri od mojih kolegov ni. Kakor vceraj ni bil servilen do ljudi na oblasti, tako tudi ni danes. S pogumom intelektualca, ki je dosegel svojo vlogo v druzbi z velikim delom, izpoveduje svojo resnico. Kadar clovek taksnega formata spregovori, mu velja prisluhniti.
Joze Pirjevec (Primorski dnevnik, 9. 3. 2006)
O črnih bratih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 13. junij 2007 @ 15:41 CEST
Moj nahrbtnik je oče,
ki ga nosim navkreber celo življenje.
Nahrbtnik mi je spremenil mišljenje
o prostoru, času, stvareh in ljudeh.
Ko ga znotraj osvobodim teže,
v njem raste kamenje pod velb neba.
V prah naseljena molčanja
mirijo nevihte brez spomina.
Noč v kamenem kožuhu se plazi okrog
in viharnik se opoteka med resjem senc,
ki gnezdijo temo in z zavezanimi očmi
tipljejo sadeže semen, davno pokopanih.
Olistano deblo, ki je bilo nekoč začetek upora.
Skali v nahrbtniku prisluhnem in skozi njene
razpoke štrlijo kosti, ki zevajo na tvojo
stran belih senc, z ledenimi vejami.
Stojijo ob vznožju stopnic, kjer nahrbtnik
upogiba telo pod votlo težo kamnitih arkad,
trga šive in stresa belino med rapsodijo
glasov, ki ostrijo barve oči.
O, človeški obraz, z velikimi vzmetmi
v posušenem koritu, od koder se izteka čas!
Pusti jih, da ležijo v podzemnem prostoru
in zdravijo bol poteptane slovenske besede.
V njenih črkah so male lučke v suitah dihanja.
So sile, ki razmnožujejo domovinski kruh.
Imajo všitke srca in povzdigujoči ritem
dihanja od prej, ko nisi mogel še sebe slutiti.
Brigade gredo v napad!
Prispeval/a: MC dne četrtek, 14. junij 2007 @ 09:10 CEST
Jože Pirjevec, Sobota 5.5.2007 (Dnevnikov Objektiv, Epistole)
POSTHUMNO SPOROČILO
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. oktober 2008 @ 06:27 CET
Dachau je bavarsko mesto (48°15′N 11°27′E), 20 km oddaljeno od Münchna in ima 40.000 prebivalcev. Prve omembe mesta segajo v 8. stoletje, v zgodovinskem mestnem jedru pa se nahaja grad iz 18. stoletja.
Dachau je najbolj poznan po koncentracijskem taborišču, ki je bilo prvi večji tovrstni objekt nacističnega režima. Kot preurejena tovarna smodnika je taborišče odprlo svoja vrata že leta 1933.Koncentracijsko taborišče Dachau je bilo ustanovljeno 21. marca 1933. Bilo je prvo koncentracijsko taborišče, ustanovljeno s strani nacistov. Eden glavnih pobudnikov je bil Heinrich Himmler, ki je bil takrat načelnik policije v Münchnu. Taborišče so takrat opisovali kot prvo koncentracijsko taborišče, v katerem so »prevzgajali« politične nasprotnike (antinaciste). Zgrajeno je bilo na območju zapuščene tovarne streliva, na severovzhodnem delu mesta Dachau, v južni Nemčiji. V prvem letu so sem zaprli okrog 4.800 jetnikov. Na začetku so v glavnem zapirali nemške komuniste, socialne demokrate in druge, ki so kakorkoli nasprotovali nacizmu. Čez čas so bili kandidati za »prevzgojo« Jehove priče, Romi, homoseksualci, označeni kot asocialci in kriminalci. S časom je sem prihajalo vse več judov. Sprva so jih zaprli, ker bi naj pripadali kateri izmed prej naštetih skupin, ali so jih zaradi manjšega prekrška obsodili na dosmrtno ječo, oziroma da so svojo kazen do smrti prestali v taborišču. V začetku leta 1937 so SS enote zadolžile ujetnike, da prenovijo stavbo taborišča Dachau na območju sedanjega taborišča. Jetniki so bili prisiljeni v to delo. Morali so zrušiti nekdanjo tovarno streliva, bili so pod velikim psihičnim pritiskom, pogoji za delo so bili izredno slabi. Stavba je bila zgrajena v sredini avgusta 1938, taborišče je bilo bistveno spremenjeno. Delovalo je do leta 1945. Tako je Dachau postal prvo učinkovito taborišče v takratnem tretjem reichu. Število judovskih jetnikov je vedno bolj naraščalo, najbolj je naraslo 10.-11. novembra 1938, ko je Hitler izvedel Kristalno noč in zaprl 10.000 judov. Večina je bilo moških, ki so jih kasneje izselili iz Nemčije. Taborišče je bilo del vojne center za vaje za SS enote, kjer so na nek način razvijali uničevalske in prevzgojitvene tehnike. To taborišče je bilo na nek način vzgled in vzor vsem ostalim, ki so jih odprli kasneje. Taborišče je bilo razdeljeno v dve območji: ožje taborišče in območje krematorija. Taboriščna cona je zajemala 32 barak. V teh so bili jetniki z različnim statusom; v taborišču so bili zaprti skoraj izključno moški. Del barak je bil urejen kot hiralnica. Del prostorov je bil rezerviran za medicinske poskuse na ljudeh. Glavna pisarna je bila odklenjena in dostopna le posebej določenim osebam. Na ograjenem zemljišču je morala biti posebna kuhinja, pralnica in drugi funkcionalni prostori. Leta 1942 so krematorijsko območje postavili zraven glavnega taborišča. Vključeval je star in nov krematorij, torej so eno stavbo dogadili. Število žrtev v drugem krematoriju ni nikoli popolnoma natančno raziskano. Taboriščniki, ki so zboleli ali bili prešibki za delo v taborišču so bili poslani na »evtanazijo« v center blizu Linza v Avstriji, kjer jih je bilo ubitih nekaj tisoč. Kaznovali so jih tudi z obešanjem. Tako v Dachavu kot tudi v ostalih nacističnih taboriščih so na jetnikih izvajali medicinske poskuse, kot so: preiskus zdravila proti tuberkulozi, drugi antibiotiki, analgetiki,… Jetnike so pustili krvaveti, da so z njihovo krvjo lahko s transfuzijo pomagali, komur so pač želeli. Na tak brutalen način je umrlo kar nekaj jetnikov. Poleti 1944 je bilo v sklopu Dachauskega taborišča zgrajenih že 300 manjših taborišč, ki jih je zgradilo 30.000 jetnikov, ki so delali res trdo, dan in noč. Mnogo jih je od težkega in napornega dela umrlo. Bolj kot se je bližal konec vojne, bolj so nacisti forsirali Nemce, ki so bili proti nacizmu in jih pošiljali v taborišča. Sprva v lokalna, kasneje so jih na veliko premeščali v Dachau. Pot je bila dolga, hrane in vode skorajda ni bilo, torej so jetniki prišli izmučeni in na smrt izstradani, če že niso po poti umrli. 26.4.1945 so Američani prešteli okrog 70,000 zapisanih žrtev in zapornikov v Dachavu in sestrskih taboriščih. Največ je bilo političnih nasprotnikov, na drugem mestu so bili judje. Tri dni kasneje so Američani osvobodili Dachau. Število žrtev med leti 1933 in 1945 se giblje nekje okrog 188,000, med leti 1940 in 1945 nekje 28,000. Evidentirane so žrtve, ki so umrle po prihodu v taborišče; številen so pobili še preden so jih popisali. Čisto natančno število žrtev nikoli ne bo popolnoma jasno.
DACHAUSKI PROCESI V SLOVENIJI
Dachauski procesi v Sloveniji je naziv za skupino politično montiranih sodnih procesov med leti 1947 in 1949. Priprive za zmontirane dahauske procese so se začele v Sloveniji že leta 1946.
10. kongres Zveze komunistov Slovenije je aprila 1986 dokončno odpravil obsodbe dachauskih procesov.
• predhodni proces - Puflerjev proces (maj 1947)
• 1. dachauski proces (april 1948)
• 2. dachauski proces - proces proti Jožetu Mavcu in Francu Malenšku (maj 1948)
• 3. dachauski proces - proces proti Mitji Sark (maj 1948)
• 4. dachauski proces - proces proti Francu Žumru in Alojzu Veršniku (maj 1948)
• 5. dachauski proces - proces proti Janku Ravnikarju (julij 1948)
• 6. dachauski proces - proces proti Kopaču, Bohincu, Brezarju in Vidmarji (avgust 1948)
• 7. dachauski proces - proces proti Reziki Barle (avgust 1948)
• 8. dachauski proces - proces proti Figarju in Ranzingerju (junij 1949)
• 9. dachauski proces - proces proti Marčanu (september 1949)
• 10. dachauski proces - proces proti Fakinu, Mrzelu in Petraku (oktober 1949)
• v času preiskave so obravnavali 7.380 Slovencev, med njimi tudi mojega očeta Ivana Gašperčiča, 1913 - 1969 (osebek medicinskih preizkusov zdravil za zdravljenje tuberkuloze, osvoboditev je dočakal na malarični postji), je bil določen za ilegalno usmrtitev, ki naj bi jo opravil likvidator Edvard Mielnischzek s skupino, ki ga je tudi v hiši napadel
* obravnavanih je bilo tudi 2.144 tujcev;
• obsojenih je bilo 37 oseb;
• proti trem so ustavili preiskovalni postopek;
• trije so umrli med preiskavo;...
• preiskovalci: podpolkovnik Ivan More - Žan (vodja), Kamilo Hilbert, Branko Ivanuš, Nace Majcen, Martin Renko, Franc Pirkovič, Karlo Sagadin, Rado Škraba, Aleks Winkler
* javnotožilec dr.Vladimir Krivic
Doktor Heli Modic je bil predsednik sodišča, ki je na smrt obsodilo generala Rupnika. Štirideset let kasneje je dr. Modic obiskal Žarka Petana v vikendu v Bohinju. Izpovedal se mu je, da ga je sram tistega procesa in svoje vloge v njem. Izpovedal se mu je tudi dr. Vladimir Krivic, ki je bil tožilec na dachauskih procesih. Dachauski procesi so kot sodniški teater potekali javno, z uličnim ozvočenjem. Krivic je Petanu potožil, da je bil takrat indoktriniran.Tožilec dr. Vladimir Krivic ni sodeloval pri usmrtitvah Dachauskih žrtev, kot je bilo s predpisi določeno.
Dr. Heli Modic je bil (1965 - 1970) tudi moj profesor na Višji upravni šoli v Ljubljani (Predmet: Teorija o državi in pravu) in sem se tudi potem, ko sem diplomirala pogovarjala z njim, ko me je obiskal v službi na Obrtnem centru v Kopru. Veliko sva razpravljala tudi o suverenosti republike in države ter o pravici do odcepitvi republike).
Opis stalinističnih dahauskih procesov od poteka dogodkov z aretacijami, policijskimi preiskovalnimi hipotezami, metodami torture in izsiljevanj, vse do usmrtitve na smrt obsojenih, ki je bila izvršena šele konec leta 1950, je skopo opisano v študiji raziskovalne skupine, pod št. 85, ki jo je vodil Ljubo Bovcon, ki navaja, da ni podatkov o grobovih usmrčenih.
Žarka Petana in soprogo sem osebno spoznala okoli leta 1970 v Termah Čatež, ko sta prihajala iz Brežic ob večernih urah na vrt. Večkrat smo skupaj posedeli in se pogovarjali, tudi obiskala sem jih doma v Brežicah.
Uporabljeni viri: Pogovori z očetom in navedenimi, Raziskava št. 85 o Dachauskih procesih - Ljubo Bavcon, izpovedi Zdenka Zavadlava, Žarko Petan: Razglednice iz mojega vrta, objavljeno na spletu 21.6.2007, Dokumentacija in knjige o Dachauu, ogled Dachauskega muzeja.
POSTHUMNO SPOROČILO
Moj uporni oče Črni brat ni prizanašal fašizmu.
Govoril je zasmehovani materni jezik.
Moj oče, medicinski poskusni kunc,
ni nič oprostil nacizmu.
Trpel je nečloveško.
Moj oče ni oprostil boljševizmu,
le bratom je odpustil brata izdajstvo.
Nosil je v sebi vseh mrtvih glasove,
da se čas z njimi nahrani.
Iz ponosa je načrpal pogum, natovoril
in privezal spomine konju na hrbet.
Tujina mu je določila prostor za počitek.
Na koncu trpljenja so mu tujci odprli
vrata in vstopil je v noč.
Tam je veliko starega
zarjavelega železja, okrasja in iluzij.
Poslovil se je in posthumno sporočil:
Ne delite se, ne sovražite se,
ne obsojajte se med seboj!