Šele ko povežem pripovedovanje svojega očeta Ivana Gašperčiča, črnega brata in moje krajše zapise izpred desetletij z dokumenti in drugimi pričevanji, mi postane slika bolj jasna kaj se je dogajalo v času fašizma in potem na Primorskem. O resnici je mogoče govoriti samo z močjo dejstev. O svojem očetu, črnem bratu sem pisala že v reviji Primorska srečanja, št. 277/8/2004 in v Pozitivkah o njem povedala skoraj vse, kar vem. Med tem sem pridobila še nekatere svoje zapise, objavljene informacije Milana Pahorja in dokumente iz Arhiva Republike Slovenije, ki kažejo kako je IOS (informativno obveščevalna služba) v ilegali delovala tudi proti primorskim domoljubom in izkrivljala informacije na podlagi izjav nekaterih terenskih obveščevalcev.
V rokah imam zapisnik Questure di Gorizia od 27 in 30 decembra 1930, št. N.128/13 di Prot. Ris s predmetovm (oggetto) Asochazione terroristica iredentista Slovena »Črni bratje«, ki govori o zaslišanju in priporu črnih bratov: Pirc Danila, Rijavec Camila, Brezigar Giusta, Brezavšček Miroslava, Torkar Francesca, Skerjanc Agostilija, Bressan Rafaela, Verdikon Giovannija, Žbogar Carla, Gašperčič Giovanija (mojega očeta) in Gorkič Stanislava. O tem je natančneje pisala Dr. Mira Cenčičeva v knjigi o črnih bratih, ki je ravnokar izšla pri Rodoljubni organizaciji Tigr.
Moj oče je zbežal v Maribor zato, ker so fašisti našli na našem domu v Solkanu, v hodniku ukradena kolesa. Ni znano kakšne dokaze so imeli, a dedu je policija zatrjevala, da so kolesa pustili na hodniku tisti, ki so oskrunili fašistično obeležje in da je moj oče, črni brat z njimi povezan. Kakšno vlogo je imel pri vsem tem moj oče, meni ni natančno znano. Dejstvo je, da ga je fašistična policija iskala in da je 22. junija 1940 zbežal v Jugoslavijo (Maribor).
Očeta je ob prihodu domov iz Maribora aretirala italijanska fašistična policija. Na kraju samem oskrunjenega fašističnega obeležja so ga vklenjenega pretepli in odpeljali v goriški zapor. In tako so se za očetom zaprla težka vrata goriškega zapora.
Iz dokumenta štev. III 151003 informativne obveščevalne službe, ki sem ga dobila v Arhivu Republike Slovenije, štev. 677-13-281/04 dne 10.5.2004 (Sodelovanje IOS pred in po drugi svetovni vojni, rekonstrukcije) izhaja, da se je oče vrnil domov iz emigracije v Mariboru dne 16. oktobra 1940 in da je bil na kvesturi v Gorici tega dne zaslišan. V tem dokumentu tedanje IOS piše, da je bil Gasperini (poitalijančen priimek mojega očeta) ovaduh. V letu 1940 je bil v Jugoslaviji (Maribor), kjer si je nabral mnogo podatkov o delovanju četniške organizacije proti Italiji. Ko se je vrnil v Italijo je na kvesturi Gorica 16. 10. 1940 podrobno referiral o vsem, kar je v Mariboru zvedel. Obstoja možnost, da je bil sploh poslan od Kvesture Gorica z zaupnimi nalogami v Jugoslavijo. Tako torej IOS o mojem očetu, domoljubu, ki je bil v fašistični Italiji zaznamovan kot črni brat in je moral zbežati pred aretacijo ter je bil vseskozi preganjan in po fašističnih zaporih. Iz dokumenta Arhiva Republike Slovenije pod isto številko kot zgoraj izhajajo informacije Obveščevalnega centra IOS seznami raznih informatorjev – zaupnikov, ovaduhov in izdajalcev fašistom, ki so našteti po alfabetnem seznamu agenture po kategorijah. Nekatere posameznike med njimi tudi poimensko poznam kot aktiviste in borce NOB. Na tej osnovi lahko rečem, da so po krivici nekateri domoljubi dobili oznako izdajalcev svojega naroda. Tu naj primeroma omenim kakšne posledice so imeli takšni dokumenti v arhivih. Ko se je v mojo rojstno hišo vselil nek povojni funkcionar UDBE in ko sem jaz kot 15-letna deklica poribala skupen hodnik, mi je žena tega funkcionarja, tedanja obveščevalka UDBE zlila vedro vode in mi rekla, naj hodnik poribam še enkrat, ker je bil moj oče fašist. Odveč je govoriti kako sem se počutila v duši. Danes 75 let potem, lahko s ponosom povem, da je bil moj oče domoljub in črni brat in da se je kot 17-letni deček uprl, ker ni smel brati slovenskih knjig in govoriti svojega maternega jezika, ker so mu vsiljevali fašistično intalijansko vzgojo, ker so ljudem spreminjali slovenske piimke in imena in jih s silo potujčevali, podcenjevali z besedo »sciavi« in raznarodovali slovenski živelj, ker so župnije, ki so jih upravljali slovenski duhovniki prešle v roke italijanskih duhovnikov, ker so pred tem fašisti izvršili atentat v palači tržaškega časopisa in je bomba ubila novinarja in ranila tri delavce, ker so leta 1930 zgorele tri šolske stavbe v Škrbini, bližnjem Braniku in Zgoniku, ker so fašisti obsodili na smrt štiri bazoviške žrtve in ker je povsod vladal fašistični teror. Vprašam se ali je sploh kaj čudnega, da so ti mladi ljudje, skoraj še otroci, postali uporniki?
Milan Pahor v knjigi »Fašizem in zatiranje manjšin«, Založništvo Tržaškega tiska 2004, piše, da je januarja 1931 med pregledom nekega stanovanja Slovencev v Gorici policija odkrila risbo, ki je prikazovala uklenjenga človeka na kolenih s sklonjeno glavo; nad njegovim vratom je bil iztegnjen rabljev meč; krvnik je nosil napis italijanskega kralja Viktorija Emanuela III., obsojenec pa je bil »slovenski narod«. Mladega slikarja, ki je naslikal to umetnino veristične smeri, so tako zaprli. Med njegovimi papirji so našli tudi seznam sošolcev. Zaprli so tudi nje. Bilo jih je petnajst in so imeli 10 do 16 let. Priznali so, da so ustanovili tajno društvo »Črni bratje« z namenom, da bi pognali v zrak nek železniški most. Kaj vsega si ne domišlja mlad človek? Mladim zločincem bi moralo soditi in jih obsoditi Posebno sodišče za zaščito države. To bi bil res pravi triumf fašistične diktature: petnajst dečkov od 10. do 16. leta starosti, ki so vsi srkali mleko v fašističnih šolah, obsojeni na dvajset let zapora, ker so nič manj kot »ogrožali ustavni red države«. Musolini je o tem razmišljal dva meseca in nato odredil, da so jih izpustili. Zaradi nasilja, ki so ga bili deležni v zaporu, so bili vsi fantje podpluti, eden od njih, 14-letni Brezavšček je bruhal kri in je nekaj dni kasneje umrl.
Po pripovedovanju mojega očeta so ga fašisti peljali na mesto oskrunjenega italijanskega fašističnega znamenja. In ker oče ni ničesar povedal, so ga na licu mesta pretepli in nato odpeljali v goriški zapor. Tu se je moral sleči do golega. Pobrali so mu vse osebne predmete, ki jih je imel s seboj. Poveljnik zapora je naročil čuvajem, da naj bodo posebno pozorni nanj in da naj ga ne pustijo na zrak. Vrgli so ga v celico, v kateri je bila postelja s slamnjačo in posteljnina. Kot v vseh tedanjih fašističnih zaporih, ki so bili skoraj enako opremljeni, je pri vratih stal umivalnik s posodo za vodo in z vrčem. V kotu je bila kibla za osebno potrebo in odpadke. Ob postelji je bila polica, na kateri je imel jetnik skodelico za juho, vrč in žlico. Ob postelji je bil tudi klin za obešanje zaporniške obleke in brisače. Čuvaj je v celico gledal skoz kukalo in opazoval kaj zaporniki delajo skozi majhno lino. Skoz posebno lino pa so dajali vodo in hrano. V celici je bilo zamreženo okno z rešetkami. Te rešetke je oče po nekaj mesečnem bivanju prepilil z namenom, da zbeži iz zapora, vendar je stražnik to ugotovil z zvokom, ko je udarjal po železni palici in očeta so po 30 dneh prebivanja v samici ob kruhu in vodi kazensko premestili v koprski zapor, kjer je vladal še strožji režim nad zaporniki in še slabše razmere kot v goriškem zaporu. Oče se je počutil v goriškem zaporu strašno ponižanega in tako, kot da je za vedno ujet za velikimi železnimi vrati, skozi katere ne posije niti žarek upanja. Brezdušno je opravljal vsakodnevna zaporniška opravila, to je, da je kiblo dajal vpričo čuvaja na hodnik in da je pometel celico, v kateri je sobival z drugimi jetniki. V zaporu naj bi spoznal tudi pisatelja Franceta Bevka in mu pripovedoval zgodbo o črnih bratih, o katerih je pozneje France Bevk napisal tudi mladinsko povest. Zaradi tega se je počutil še bolj zaznamovanega in je vedel, da fašisti mu ne bodo prizanesli. Zavedal se je, da plačuje tudi za vse kar je o njem zapisala kvestura, ko je bil še mladoletnik črni brat.
Mama je nekaj krat z menoj obiskala očeta v zaporu. Spominjam se, da ga je stražnik pripeljal v nek prostor in da smo se tam pogovarjali. Mama mu je od doma prinesla v zapor tudi kakšen priboljšek. Mama se je večkrat oglasila v zaporu tudi pri uradnih osebah in govorila z njimi o očetu, da bi ga izpustili. Vendar kot uradna oseba je upravnik zapora igral dokaj dvolično vlogo in nazadnje so očeta premestili v Koper. Oče je živel v zaporu slabo, saj so jetniki za prehranjevanje dobili le dva do tri majhne hlebčke kruha po dvesto gramov, skupaj torej največ šeststo gramov. Za kosilo je bil liter italijanskega mineštrona, ki je bil bolj podoben čorbi brez vsakih hranljivih snovi. Kar naprej so ga nekaj slikali, od strani, od spredaj, od zadaj. Jetniki so preganjali dolgočasje in negotovost usode z izdelovanjem raznih figuric in kroglic iz kruha, ker je ostalo očetu tudi pozneje v navadi. Tega se dobro spominjam. Očeta so obhajale zle slutnje, da se iz zapora ne bo rešil. To vem, da je bilo v duši mojega očeta veliko jeze in nemoči. Veliko je razmišljal, vendar v situaciji, v kateri se je znašel, ni videl nobene rešitve.
Od očeta so v zaporu izsiljevali priznanje, da je sodeloval pri oskrunitvi fašističnega obeležja in ga mučili, ker je imel kartoteko črnega brata. Čeprav je zatrjeval, da je nedolžen in da ne ve nič določenega povedati o tem, so ga držali nerazumno dolgo v zaporu, ne da bi ga na podlagi dokazov obsodili. Oče je bil na razne načine psihično mučen, tudi ležanje ob kruhu in vodi na tleh v samici ga ni psihično zlomilo. Kot otrok se spominjam, da je oče imel zelo žalosten pogled in pogosto so se mu orosile oči, ko me je zagledal. Čutila sem, da me ima rad in da si želi vrnitve domov. Vedel je, da se to ne bo zgodilo, ker fašistično kolesje je neizprosno in njegova kartoteka črnega brata, je bila samo še obteževalna okoliščina.
Moj oče je prišel iz goriškega zapora v koprski zapor. Odpeljali so ga na Belveder, kjer je na mestu sedanje osnovne šole in pošte stala velika kaznilnica. Očeta so odpeljali skozi dvorišča, ki so jih zapirala velika železna vrata. Pred vstopom v zapor je zagledal na steni Kristusovo razpelo in prvo na kar je pomislil, je bilo, da ga je Bog zapustil. Stopil je v notranjost kaznilnice, kjer je bil dolg hodnik, ob njem pa celice brez oken. Svetlobo in zrak so dobivale iz temnega hodnika skoz line v vratih. V prvem nadstropju so bile samice. Ker je moj oče bil prestavljen iz goriškega zapora v koprskega zaradi poskusa pobega, so ga v Kopru namestili v temno samico, v kateri je bil ob kruhu in vodi trideset dni. Namestili so ga v samico pritličju, ki je bila manjša celica, še bolj zavarovana kot so bile tiste v prvem nadstropju. Celica je bila gosto zamrežena. Z zunanje strani je imela železno loputo. V notranjost celice je bilo slišati iz oddaljenosti le glasove istrskih oslov, ko so zjutraj prihajale kmetice iz okolice v mesto s svojimi vozovi, vpreženimi z osli. V samici je oče ležal na železni postelji, na lesenih deskah.. To posteljo so pritrdili z verigo na zid in jo zaklenili s ključavnico. V zaporu so politične zapornike tudi mučili. Marsikdo tega ni mogel prenesti in si je vzel življenje. Razmere v tej kaznilnici so bile neznosne. Ob vznožju postelje je bila vzidana polica za jedilno posodo in za vrč z vodo, podobno kot v prejšnjem zaporu v Gorici. V kotu pod oknom je za opravljanje svojih potreb imel jetnik »kiblo« in metlo. Na desni strani, kjer je bi bil zaprt moj oče, je bilo šest celic. Na levi strani pa je bila mrtvašnica z majhnim zamreženim oknom. Trupla mrličev, ki so umrli v posledici mučenja ali zaradi samomora so položili v to mrtvašnico. Klinične smrti ni ugotavljal zdravnik, temveč so zvezali nogi domnevnega mrliča z vrvjo, ki je visel skozi okno. Na tej vrvi je bil privezan zvonec. Če je telo še kazalo znake življenja in se premaknilo je zvonec opozoril, da je jetnik v mrtvašnici še živ. To dejstvo lahko nazorno opiše vsak, ki je prestal koprske fašistične zapore, saj so se vsi bali pretepanja in takšne usode. Če je prišel pretepeni jetnik k zavesti, so ga odstranili iz mrtvašnice smrtno prestrašenega in ga premestili nazaj v celico. Nekaterim se je od trpinčenja naravnost zmešalo, saj so po vrnitvi v celico rjoveli in kričali, da je bilo slišati daleč naokoli.Oče ni mogel spati. Hodil je gor in dol po celici. Bil je še posebej nadzorovan, da ne bi prepilil železnih palic in se pripravljal na beg, kot je to storil v goriškem zaporu. Zato je bil v koprski kaznilnici še bolj nadziran in imel strožji režim. Stražarji so na nek način zabavali zapornike tako, da so tudi v koprski kaznilnici izvabljali poseben zven na železnih palicah okenskih rešetk, ki so bile vdolbene v kamnite okvirje. Oče je zaprosil čuvaja naj mu prinese kakšno knjigo. Nek prijazen čuvaj mu je prinesel italijansko – angleški slovar in oče se je v zaporu kar dobro naučil angleščine. Tudi tu je izdeloval figurice iz kruha. Vendar to ni bilo dovoljeno in čuvaj ga je na to opomnil. To je očetu ostalo v navadi, saj je tudi potem valjal med prsti svaljke ali kroglice iz kruha in izdeloval figurice. Po več mesecih so očeta izpustili na zrak in tudi nekaj zapornikov. Po dvorišču je stopal negotovo in tudi omotičen je bil, saj je v zaporu zelo oslabel zaradi slabe prehrane. Moj oče mi je rekel, da je bilo najhujše ponoči, ko ur ni hotelo in ni hotelo biti konec, da bi nastopilo jutro. S seboj je imel mojo sliko, sliko 4-letnega otroka, ki jo je poljubljal. To fotografijo hranim še danes za spomin in je vsa zlizana. Ko sva se 1960. leta prvič po njegovem odhodu od doma videla v Rimu, mi je to sliko izročil, saj ga je spremljala v najtežjih trenutkih njegovega življenja in mu vlivala upanje vrnitve v družino.
Oče je dobival pisma od doma, vsako pismo ki ga je pisal domov pa je bilo cenzurirano, zato ni mogel domov sporočiti kako mu je. Hrana je bila slaba, voda je bila mlačna, postana in slaba. Posebno ob poletnih mesecih se ni bilo mogoče odžejati s tako slabo vodo. A kljub temu je bil zadovoljen, da se je rešil upravnika goriških zaporov, ki je bil nasilen in surov človek. Prakticiral je, da je od zapornikov z raznimi zvijačami hotel izsiliti, da priznajo svojo krivdo. Obljubljal je milejšo kazen in potikal izdajstvo in ovaduštvo zapornikov med sabo in kako jih je določeni zapornik obdolževal krivde, da bi se sam rešil. Oče se je bridko spominjal kazni v goriškem zaporu, ker ni govoril tako, kot so oni hoteli, da izpove, saj je bil za to zaprt v samico ob kruhu in vodi. Nekatere politične zapornike so iz Kopra odpeljali v druge italijanske zapore, težje politične kaznjence pa kar v rimski zapor Regine Coeli, kjer so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni.
Po kapitulaciji Italije je bil 22. septembra. 1943 deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je bil osebek medicinskih preizkusov. Po vrnitvi ga je domu napadla Varnostno obveščevalna služba, nakar se je v rimski vojaški bolnišnici zdravil šest let in pol. Umrl je v Rimu star 56 let, kjer je moj oče, črni brat tudi pokopan.
Šele ko povežem pripovedovanje svojega očeta Ivana Gašperčiča, črnega brata in moje krajše zapise izpred desetletij z dokumenti in drugimi pričevanji, mi postane slika bolj jasna kaj se je dogajalo v času fašizma in potem na Primorskem. O resnici je mogoče govoriti samo z močjo dejstev. O svojem očetu, črnem bratu sem pisala že v reviji Primorska srečanja, št. 277/8/2004 in v Pozitivkah o njem povedala skoraj vse, kar vem. Med tem sem pridobila še nekatere svoje zapise, objavljene informacije Milana Pahorja in dokumente iz Arhiva Republike Slovenije, ki kažejo kako je IOS (informativno obveščevalna služba) v ilegali delovala tudi proti primorskim domoljubom in izkrivljala informacije na podlagi izjav nekaterih terenskih obveščevalcev.
