Pozdravljeni Ivangop,

ne bom ti govorila kaj naredi, kaj je prav in kaj delaš narobe. Nič ne delaš narobe, nihče ne dela nič narobe. Vsak si želi biti srečen, ljubljen, miren, radosten in koristen član družbe.

Nimam ti pravice govoriti kaj delaš slabo, saj slabo ne obstaja. Vsak se trudi in po svojih najboljših močeh živi. Danes mi je prišlo na misel, ko sem brala tvoje komentarje, pa tudi članek, ki se me je močno dotaknil v srce, da bi te najraje objela in ti rekla, da te imam rada. Čudno, kajne? Ne misli, da se mi smiliš, ne misli nič negativnega, saj v mojem srcu je le lepa misel do tebe kot človeka, ki si zasluži ljubezen in nežnost.

Slišala sem krik iz članka, ki je v meni vzbudil veliko spoštovanje do tebe: kot moški si priznal nemoč in to je veliko in ponavadi lastnost žensk. Ko človek prizna svojo šibkost prestopi prvo stopnico, s katero se začne previdno in počasi vspenjati, če ima odprto srce in dovoli ljubezni, da vstopi v njega. Ljubezen imamo sicer v sebi, le prebuditi jo je potrebno in upati jo pokloniti drugemu. Mnogokrat pa se človek dela krepostnega in močnega prav zato, da prikrije svojo nemoč in šibkost ter ranljivost. Vsak je bil že kdaj ranjen zaradi ljubezni, zavrnjen in osamljen, vendar upanje v dobro celi rane.

Kljub slabim izkušnjam človek ki ljubi ne more biti prizadet in ranjen, če ne dovoli. Ljubiti mora najprej sebe, se zaščititi pred zunanjo bolečino, ki bi ga lahko dosegla. Postaviti si mora lastno vrednost, objeti sebe, se ljubeče sprejemati in negovati svoje telo in duha ter se zavedati, da je neponovljivo in ljubezni vredno bitje.

Oh, seveda, saj ti to veš, tako kot vem jaz. Ko se sama kdaj žalostna, si dovolim to čustvo, vendar samo en dan. Naj bo, si rečem, naslednji dan, ko se zjutraj zbudim, pa naj žalost odide stran in potem se zavem vseh lepih preprostih stvari, ki sem jih deležna in poskušam biti zato hvaležna. Na ta način živim jaz, dobivam energijo in usmerjam svoje življenje. Mnogokrat ni tako, kot bi želela, pa poskušam (ne razumeti) sprejeti pač tako kot je, saj si rečem, niti v sanjah mi ne pride na misel, zakaj je to zdaj dobro in prav. Včasih nisem odnehala in sem razmišljala in analizirala dolgo, dolgo, pa nisem prišla s tem, da bi našla odgovor, nikamor. To je moja izkušnja.

Vem, da malo vem. Ne trudim se razumeti, kar je nerazumljivo prav tisti trenutek, saj kasneje se razjasnijo obzorja in vidim, da je vse modro in prav. Ja, kasneje šele ugotovim, da se je najboljše kar je možno zgodilo, čeprav sem si želela popolnoma nekaj drugega. Vse ima svoj namen. Tako kot bolečina in trpljenje, ki ga človek okusi, je prav in koristno, če se iz situacije nekaj nauči, če kasneje vidi zakaj je to bilo dobro. Jaz sem iz bolečine postala močnejša, srečnejša, stabilnejša in kar je najpomembnejše - v sebi sem našla ljubezen. Ne potrebujem je od zunaj, če je, sem hvaležna, če ni ni nič narobe. Bolj, ko sem v harmoniji s samo seboj, več je v meni ljubezni, več jo lahko dajem, ne glede koliko mi jo vračajo. To je tako lepo, verjemi.

Sedaj sem ti razložila kako delujem jaz, to je moja izkušnja, pa vzemi kaj zase, če ti pride prav, če ti je moja pot sprejemljiva in blizu, če ni, tudi prav. Želim ti predvsem upanja v dobro, saj obstaja. Dobro, ki je v tebi, zaupaj sebi, objemi se, potrepljaj se po rami in si reči: Dober sem, res.

Pozdravlja te Titanic

[ Odgovori na to | # ]