Petek je, dan pred božičnim večerom in po opravljenih službenih obveznostih se odpravimo v naravo, tja, kjer bomo preživeli nekaj dni odmaknjeni od civilizacijskih in tehnoloških dosežkov – h gorski koči v objemu zasneženih vrhov.

Že dan prej smo si v nahrbtnike natrpali najnujnejše za preživetje, a kljub temu se je že stemnilo, ko smo na našem startnem mestu zlezli iz toplih avtomobilov. Oprtali smo si vsak svoj nahrbtnik, se oprijeli vsak svojih palic, ter odsvetili novim doživetjem naproti. Pot se je strmo dvigala, koraki so se ugrezali v sneg. Vse naokrog tema, še svetloba lune je zatajila. Tišina, le škripanje snega pod nogami. Ko se ustaviš, slišiš le lasten utrip srca, zaradi debele snežne preproge se zvok popolnoma utopi. Ko smo grizli tako navkreber ni nihče prav dosti govoril, slišal se je le smeh ob posameznih zdrsih. Kakšna tišina. Sneg je polagoma naletaval in se oprijemal pomrznjene skorje. In kakšen mraz…. pa še tako zelo zelo daleč je do obsolutne ničle???
Mir, tema, mraz in le gaz ki jo komaj lahko opaziš ali pa tudi ne, popolnoma sam si s seboj in s svojimi mislimi. Kje so tvoje lastne meje, do kam seže razumevanje, zaznavanje?

Hitro je minil gorski podvig in že smo bili pri koči, ki se je popolnoma stopila z okolico – zasnežen vhod in okna, ki komaj še kukajo izpod snega. Voda pa – ja, te ni bilo, zakurili smo in topili sneg – tak čaj ima res poseben okus. Nekaj metrov oddaljen od koče je stal agregat, a smo imeli le malo goriva, saj ga je bilo potrebno prinesti s seboj, nahrbtniki pa so bili že tako težki.

In naslednji dan…. Čudovito sonce, en sam mir in prostranost, da ti igra srce in imaš občutek, da si kot ptica…. te so občasno preletele pobočje. Slišal si vsak njen zamah s krili, celo veter, ki se je ujel v razprostrte peruti. Res mogočno. Nekaj je bilo nujnih opravil, razgledali smo se naokoli in že je prišel večer. Božični večer. Koča je bila že bolj priiazna, saj smo skrbeli za ogenj v kmečki peči v osrednjem prostoru koče. Posedli smo se okoli mize, tudi lačni nismo bili, čeprav miza ni bila kot doma obložena z vsemogočim. Mižikanje žarnice nas je kaj kmalu opozorilo, da bo goriva v agregatu zmanjkalo, zato smo prižgali sveče. Ja, tudi kitaro smo privlekli, zvok strun je zapolnil prostor, stare melodije, razmišljanja … Ko si stopil iz koče pa le mraz in tišina, nebo pa kakor posuto s kristali.

Darinka Šajn