Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/KajVamDobregaZelim

Kaj vam dobrega želim petek, 30. december 2005 @ 06:20 CET Uporabnik: pozitiva Ta poznodecembrski čas je marsikomu tudi priložnost , da se ozre nazaj na iztekajoče se leto in ga oceni. Kot družabno in družbeno bitje je istočasno kritične presoje deležno tudi okolje, v katerem biva. Zase lahko povem, da se prav posebej ne zanimam za dosežke ali padce drugih, informacijam iz javnih občil pa se je težko izogniti in tako jih je nekaj prišlo tudi do mojih ušes. Večkrat se je ob tem zgodilo, da sem ob poslušanju nehote z njimi primerjala sebe: ne, jaz pa ne delam tega ali tako; ne, jaz pa nisem taka in podobno. Prav zares, sem z veseljem ugotavljala sama pri sebi, koliko sem se spremenila. Nikoli več ne bom – recimo – na svojo vest sprejela odgovornost za ugasnjeno življenje; nikoli več se ne bom prilagajala drugim, slabšim, le zato, da bi jim bila enaka ali podobna, da ne bi izstopala; nikoli več me ne bo strah življenja in ne smrti, ker vem, zakaj…Jaz ne norim po trgovinah, ne zapravljam časa in denarja za nekoristna darila, ne spravljam z njimi v zadrego prijateljev, ne prijateljujem z vplivnimi ljudmi zaradi koristoljubja, ne zatajim svojih načel za nobeno ceno…Zaradi mene ni nikomur treba klati živali niti pridelovati alkohola, tobaka ali drugih podobnih »dobrot«… Skoraj boleče je poslušati ljudi, ki preveč trpijo, a niso (še) sposobni doumeti resnice, ki bi jim lahko pri tem pomagala. Svobodo ali drugače rečeno osvoboditev od vseh mogočih vezanosti morda prav spoznaš in jo ovrednotiš šele takrat, ko jo dosežeš. Ni res, da je moj- naš smisel življenja navezati čim več vezi z ljudmi in predmeti na tem svetu, nasprotno, odvezati od njih je tisto, kar nas dviga. Prav vsakemu od vas želim, bi v novem letu, sploh čimprej, dosegel v sebi tako stanje, ki ga bo vedno – ob jasno postavljenem - cilju podpiralo pri odločitvah. Lastnih odločitvah, za katere veš, da so dobre in prave. Da ne bi nikdar čutil dvoma vase in da se ne bi bilo treba nikdar ozirati na druge ljudi na način, kot se je zgodilo v zgodbi, ki sledi. Živel je starček, ki se je nekega dne podal na praznovanje družinskega praznika v zelo oddaljeno vas. S seboj je vzel desetletno vnučko in iz hleva še konja. Nekaj časa sta že hodila, ko je rekla vnučka: - Prosim te, dedek, zajahaj konja, jaz bom hodila. Starček se je povzpel nanj, ona pa je vodila konja za povodec in lahno stopala ob njem. Tako sta prispela do prve vasi, ko se jima je zgodila velika neprijetnost. Ljudje, ki so stoje pred hišami opazovali mimohod dveh tujcev, so komentirali: - Kako je to strašno! Ta starec je že kot suh dren, preživel bo samo še nekaj tednov, a se čuva in dovoli, da ta nemočna punčica razsipa svojo moč s hojo. On je tisti, ki bi moral hoditi, ona pa jahati. Tako in nikakor drugače! – so govorili, jezni na dedka in usmiljeni do vnučke. Dedek je to slišal in se obrnil k vnučki: - Slišiš to, kar govori ta svet? Jaz sem ti lepo rekel, da sedi na konja ti. Če bi me poslušala, naju sedaj ne bi opominjali ti dobronamerni ljudje. - Dobro, dedek. Če ti tako želiš, pa zamenjajva. In tako je dedek razjahal konja, ona pa ga je zajahala. Sedaj je dedek vzel povodec in krenil počasi, po starčevsko, tudi konj je prilagodil svoj hod novemu ritmu. Tako so prišli do druge vasi in ljudje, ki so bili na ulici, so se prijemali za glave: - Današnja mladina nima pameti niti toliko, kolikor je črnega pod nohtom! Nobenega spoštovanja nimajo do starih! Kako zelo so nevzgojeni! Ta ubogi starec mora hoditi, medtem ko ta mlada, močna in zdrava deklica prijetno počiva na hrbtu konja! Tako propada kultura in tradicija našega sveta! Kakšna škoda! Dedek je ponovno rekel: - Vnučka, spet sva se zmotila. Slišiš, kaj ta dobronamerni svet govori? - Slišim, dedek. Nekaj morava storiti. Mislim, da bi bilo najboljše, da se usedeva oba na konja, potem ne bo imel nihče nič za pripomniti. Tako sta tudi storila. Oba sta zajahala konja in prijetno odjahala do naslednje vasi. Vaščani pa niso delili njunega zadovoljstva s tako rešitvijo. - Groza! Sramota! Kdo je še kaj takega videl?!- so vzklikali v jezi vaščani, medtem ko sta dedek in vnučka jahala mimo njihovih hiš. - Nihče več ne misli na uboge živali! Eden od njiju bi moral iti peš. Toda, onadva ne premoreta nobene ljubezni do tega nesrečnega konja. Dedek je zopet prvi spregovoril: - Vnučka moja, slišiš, kaj ti dobronamerni ljudje govorijo? Vidiš, midva sploh nisva razmišljala o najini ubogi živali. Ljudje imajo popolnoma prav. - Dedek, sedaj bova oba pešačila ob konju in mislim, da bo tako najboljše. Nihče nama ne bo mogel nič zameriti. In zares sta razjahala in hodila zraven svojega konjička. Ta zmedena trojica je tako prišla v naslednjo vas. Ljudje, ki so jih gledali, so kazali s prstom vanje, nekateri so se smejali, drugi pa glasno protestirali: - Kako sta neumna! Gospod Bog! – so vzklikali vaščani. Zakaj sploh imata to žival? Vsaj eden od njiju bi lahko jahal! - Vnučka, jih slišiš? - Dedek moj, tako sem se zmedla, da sploh ne vem, kaj bi bilo treba storiti. Kaj ko bi vrnila konja domov? - Ne! Je rekel dedek odločno. Samo jaz sem kriv za to, kar se nama je zgodilo. Karkoli narediš, se bo vedno našel kdo, ki bo proti. Vedno ima kdo zamero. Odslej bova midva sama odločala, kdo bo jahal in kdo bo hodil peš. Jana Komentarji (1) www.pozitivke.net