Nepremagljivo deluje. Kjerkoli ga zagledaš, povsod lahko opaziš njegov »jaz«. Kot ogenj mu šviga pogled, s puščico ostrega razuma pa te prestreli z zavestjo lastne resnice.

Sedimo si nasproti. Po daljšem času našega znanstva šele izvemo, da poseduje ogromno…toliko, da bi lahko preživel kar nekaj življenj povsem brez dela. Kje pa?
Oblači se kot hipi in živi sam. Kajti vse ženske le igrajo… Delajo se nekaj kar niso, prav nobena pa ne zna biti tisto, kar dejansko je…, nam pove.

»Kdo si pa ti?« ga vpraša.
»Sem kar sem. Ne pretvarjam se. Živim enako, kot pri petnajstih. Lahko preživim samo ob sendviču. Denar me sploh ne zanima, čeprav cenim vsak tolar, ker sem si moral vsakega posebej zaslužiti sam. Denar me ni spremenil. Ostal sem isti kot takrat, ko nisem imel niti za kruh….«
»Pomeni, da si nič ne privoščiš.« dreza vanj.
»Ne razmišljam o tem. Ne vem kaj bi si moral privoščiti. Več od tega, da sem oblečen, sit, čist, preskrbljen in živim v lepem stanovanjcu« ji odgovori.
»Kaj pa lepota življenja?« jo zanima.
»Čutim jo. Naj se »preseravam«?«ji odgovori.
»Nisi me razumel. Govorim o tem, da narediš kaj za sebe. Si privoščiš masažo, odideš na potovanje, skratka nekaj narediš za svojo dušo…« doda.

»Koliko mi dopušča čas že kam grem. Ponavadi pa delam. Ne morem živeti brez dela. Ni možno. Rajši ustvarjam, kot zapravljam …« ji pove.

»Jaz pa ravno obratno…« se mu zasmeje.
»Zato pa nimaš kaj pokazati..« se po levje obregne v njo.
»Ne v materialu. V srcu. Razlika, a ne?« je iskrena.
»Ni realno…« ostri svoj razum.
»Ne povsem. A je vsaj življenje, ki ga v materialu prav zagotovo ni!« mu dopoveduje.

»Nisi na zemlji…« jo prekine.
»Ti pa ne znaš živeti…« mu sledi.
»Jaz ne znam živeti. Cenim se, ker imam tisto kar sem…« ostro pove.
»Jez se pa cenim, ker se zavedam kdo sem. Razlika, a ne?« mu ugovarja.
»Vseeno ti manjka materialna osnova. Se strinjaš?« hoče vedeti.
»Do neke mere že…« začasno odgovori.
»Prav imaš. Zaradi nje se ne cenim dovolj. Težko mi je, ker mi ne gre…« mu pove s kratkim razmislekom.
»Saj bo...« jo potolaži.
»Trudi se pa ne bluzi kar naprej po tisti duhovnosti…Za tebe velja enako…« pokaže s prstom na mene..

Zatem se skupaj nasmejemo do solz… Nihče mu ne more oporekati. Njegov stil oblačenja in njegov bister um nimata prav nič skupnega. Hud je. Kot kralj sveta v šahu sedi nasproti nam, mi pa kmetje, ki zmagujemo s svojimi potezami, v kolikor nas ne vrže ven.