Slovenke smo prvi časopis dobile že konec 19. stoletja, prvo doktorico znanosti leta 1907, volilno pravico po drugi svetovni vojni, pravico do svobodnega odločanja pri rojstvu otrok v začetku osemdesetih in v ustavi je jasno zapisano, da je diskriminacija na podlagi spola prepovedana. Kljub temu se v praksi dogaja, da ženske zaradi odločitve za materinstvo ne dobijo službe ali jo izgubijo, delodajalci pa moške raje zaposlujejo, tudi če so manj kvalificirani kot njihove ženske kolegice.

Maja Murko, direktorica področja Iskanje in selekcija pri mednarodnem podjetju Adecco, pravi: "V Sloveniji malo očetov izkoristi očetovski dopust in tudi praksa, da bi vzeli dopust za varstvo otroka namesto mame, ni pogosta. Pričakuje se, da očetje delajo, torej morajo biti v službi. Dokler bo takšno razmišljanje in praksa, bodo moški pri zaposlovanju v prednosti." Vendar to ni edini problem. "Glavni problem vseh mladih je pomanjkanje delovnih izkušenj, kar je predvsem družbeni problem," dodaja Maja Murko. "Delodajalci zaradi vse večje konkurence in boja za obstanek na trgu iščejo osebe z določenim znanjem, izkušnjami, mrežo poznanstev, takšne, ki se bodo hitro prilagodile na novo delovno mesto in začele kazati dobre rezultate. Zaposliti mlado osebo brez izkušenj pomeni več angažiranja, izobraževanja, daljši rok za doseganje nekih višjih ciljev."

Piše: Neža Žigon www.viva.si

Odpuščanje je neizogiben sestavni del življenja. Vsakdo med nami je namreč vsak dan ali celo večkrat na dan v položaju, ko mora nekomu nekaj odpustiti: partnerju, otroku, prijatelju, sodelavcu, včasih celo neznancu. Kje so meje, ko gre za ljudi in dejanja, "vredne" našega usmiljenja in odločitve, da odpustimo, in kdo pravzaprav največ pridobi z dejanjem odpuščanja: tisti, ki odpušča, ali tisti, ki mu je odpuščeno?

Najtežja stvar v zvezi z odpuščanjem v vsakodnevnem življenju (odnosih) je to, da odpuščanje od nas zahteva, da se soočimo z realnostjo naših čustev do ljudi, ki jih najbolje poznamo. Dovolj težko je odpustiti že tujcu, ki ga nemara ne bomo nikdar več videli, kaj šele osebi, ki jo ljubimo in ji zaupamo. Naša družina, prijatelji, ljudje, s katerimi smo si blizu doma in v službi – vsi ti ne poznajo le naših dobrih plati, vrlin, temveč tudi slabosti in napake. In kadar se obrnejo proti nam, smo razočarani in prizadeti.

Grešiti je človeško; odpuščati je božansko.
(Aleksander Pope)

Piše: Bono Baršek

Pameten človek ve, da je odgovoren sam zase in tudi, da če se kdo lahko spremeni, je to le on sam. Svet, v katerem živimo, je po svoje zelo krut, lahko pa je tudi zelo lep. Lepoto sveta lahko doživimo z močjo misli, ki nas postopno spreminja. Preobrazbe ni moč doživeti naenkrat, temveč gre za stopničke, ki jih moramo prestopiti. Če smo na prvi stopnički, ne moremo na tretjo ali peto ali x-to, če ne stopimo na drugo, tretjo, po vrsti torej.

V preobražanju samega sebe so torej pravila ali zakoni, ki jim ne moremo pobegniti. Prvi zakon je: spremeni sebe, kajti sveta ne moreš! Drugi so lahko kruti do tebe, toda njih ne moreš spremeniti, dokler v sebi ne najdeš vzroka, zakaj so takšni. Primer: če kdo doživlja nasilje, je to zato, ker ima v sebi globoke vzorce zanikanja samega sebe. To je človek, ki sebe ne ceni, ne sprejema - misli, da mora trpeti, da mora biti bolan, da nikoli ne more dobiti boljšega. Tisti, ki se obnaša nasilno, se samo podzavestno uglašuje s podzavestnimi željami ali idejami prvega, torej naredi tisto, kar prvi pričakuje.

Ponavljam - vse to se odvija v podzavesti človeka, zato nekdo, ki ni naredil nobenega koraka k odpiranju podzavesti, ne more v to verjeti, ker je popolnoma skregano z njegovo pametjo. Pamet takega človeka pravi, da so za vse njegove težave krivi drugi. Hej človek, to so tvoje težave, zato ne krivi druge zanje. Če so torej drugi nasilni ali na kak drug način kruti do tebe, poglej vase in našel boš vzroke za to. Nato se boš postopno spremenil in drugim na pamet več ne bo prišlo, da bi ti delali težave. Verjemi, da je tako, saj smo že mnogi iskusili na lastni koži. Zakaj misliš, da ti ne moreš?! Prvi zakon se torej lahko glasi: Ko spremeniš pogled nase, spremeniš tudi pogled na svet in svet se spremeni. Dokler pa so v vas občutki krivde, manjvrednosti in podoben balast, se ne bo nič spremenilo, samo še slabše bo.

Piše: Barbara Novak Škarja

Znani rek 'zdrav duh v zdravem telesu' lahko z enako veljavo opišemo z drugimi besedami 'zdrav človek v zdravem odnosu'. Danes se vedno bolj zavedamo, da je zdravje telesa povezano s stanjem naše duševnosti in z načinom našega razmišljanja. Ted Andrews v svoji zadnji knjigi o samozdravljenju poudarja, da je resnična ozdravitev možna šele, ko vzpostavimo ravnovesje na fizični, čustveni, miselni in duhovni ravni.

Z lajšanjem simptomov bolezni na fizični ravni samo prikrivamo resnične vzroke bolezni, ki so povezani z odnosom, ki ga imamo do svojih čustev, do sebe in do soljudi. Večina bolezni ima svojo korenino v naši duševnosti. Večina naših čustvenih težav pa ima svojo korenino v medsebojnih odnosih. Partner nam gre na jetra, tašča nam pritiska na živce, zaradi otrok nam bo razneslo glavo. V ozadju takšnih izjav se skrivajo neizražena čustva jeze, zamere, nemoči . Čeprav imamo težave v mnogih odnosih, pa se nas najbolj živo dotikajo prav partnerski odnosi.

Konec zveze nikoli ni prijeten in tudi če se razidemo na "lep" način, je vsaj eden od partnerjev, navadno pa oba, prizadet. Izgubo, po kateri se moramo spet navajati na samsko življenje, vsak preboleva po svoje.

Večini pomaga pogovor s prijatelji in veliko različnih dejavnosti, ki odvrnejo misli od bivšega partnerja. Seveda je veliko odvisno tudi od tega, zakaj je zveza razpadla in koliko časa je trajala. Včasih partnerja na nek način prebolimo že med zvezo, pa kljub temu vztrajamo z njim zaradi navezanosti ali navade. Nekateri si rane celijo, tako da čim hitreje (včasih že pred koncem prejšnje zveze) najdejo novega partnerja, vendar to običajno ni dobra pot, saj vsakdo potrebuje čas, da se umiri, razmisli o prihodnosti in se "očisti", šele potem je pripravljen na novo razmerje, vsekakor pa to ni pošteno tudi do novega partnerja ali partnerke, saj velikokrat na svojih ramenih nosi bremena vaše prejšnje zveze, ki je še niste uspeli preboleti.

Sicer pa ima vsakdo svojo izkušnjo, in ker so jo nekateri pripravljeni deliti tudi z drugimi, vam ponujamo nekaj nasvetov, ki vam bodo morda pomagali pri prebolevanju.

Piše: Neža Žigon www.viva.si

Živim v moderni družbi. V družbi, ki je pred dobrim desetletjem postala del »naprednega«, »zahodnega« sveta in takrat so morale vsem mikavnostim leve strani kompasa slediti tudi moje vrednote, navade, načela, kreposti, vrline in slabosti. Nič več Balkana. Nič več tradicije. Nič več tranzicije. Samo še trendi. Trendi, novosti in zapovedi. Naj stvari so tri. A ne le »naj« v pozitivnem, žal tudi v negativnem smislu.

Imam namreč tri velike frustracije. Postale so sestavni del mojega novodobnega življenjskega sloga, zrasle pa so na koreninah nikjer predpisane, a na tihem zapovedane popolnosti. Dandanes je moderno, da si popoln. Da si popolnega videza, da se popolno giblješ in razmišljaš, da si popoln zaposleni, mati, zakonska partnerica, gospodinja, ljubimka, usklajevalka in ustvarjalka. Od mene se torej pričakuje, da bom nadčlovek. Da bom superženska. Izziv, ki se mu ne morem upreti, ali zgolj slaba šala?

Piše: Bono Baršek Original: Osho Sri Rajneesh

Ljudi jemljemo zdravo za gotovo. Nekdo ti je žena - odnos je zakompliciran. Nekdo ti je mož - odnos je zakompliciran. Tu ni avanture. Drugi postane stvar, predmet, drugi ni več skrivnsot, ki jo bomo proučevali. Drugi ni več nov. In zapomnite si: vse umre sčasoma.
Periferije so vedno stare, središča so vedno nova. Periferija ne more ostati nova. Z vsakim trenutkom je bolj stara, bolj izrabljena. Središča so vedno sveža, mlada. Vaša duša ni otrok, niti mladenič, niti starec. Vaša duša je enostavno vedno sveža, ona nima let.

V časovnem procesu vse postaja staro. Človek se rodi - telo že postaja staro! Ko rečemo, da je dete staro en teden, to pomeni, da je en teden starosti prodrl v telo otroka. Otrok je že prešel sedem dni proti smrti, ono je izkusilo sedem dni umiranja. Giblje se proti smrti - in prej ali slej bo mrtvo. Rojstvo je začetek umiranja, ne pozabite in smrt je novo rojstvo!

Iz nove številke Misterijev

Piše: Bono Baršek Original: Osho Sri Rajneesh

Medčloveški odnos je ena od skrivnosti. Ker obstaja med dvema osebama, je odvisen od ene in druge. Kadar koli se srečata dve osebi, se ustvarja nov svet. S samim njunim srečanjem nastane fenomen, ki nikoli prej ni obstajal. Skozi ta fenomen se osebi spreminjata, transformirata. Ko niste v odnosu z nikomer, ste eno; ko ste v odnosu z nekom, ste takoj nekaj drugega.

Ko ženska postane ljubica, ni več ista ženska. Ko moški postane oče, ni več isti moški.
Dete je rojeno, a vi popolnoma pozabljate na neko stvar - da se je v trenutku rojstva otroka, rodila tudi mati. Tega prej ni bilo; bila je ženska, a ne mati. A mati je nekaj povsem drugega.

Odnos ustvarjate vi in nato ustvarja odnos vas. Dve osebi se srečata, kar pomeni, da se srečata dva različna svetova. To ni preprosto - to je zelo komplicirano. Vsaka oseba je svet zase - skrivnost z dolgo preteklostjo in večno bodočnostjo.

Piše: Neža Žigon www.viva.si

Vsakdo med nami je vsaj enkrat v življenju nehote žrtev: žrtev kake osebe, dejanja, ukrepa, navade ali razvade. In vsakdo med nami se vsaj enkrat v življenju žrtvuje tudi hote, namenoma. O takšnih "žrtvah" govorimo v tem prispevku – o ljudeh, ki del življenja namenijo pretirani skrbi za druge ter na ta račun zanemarjajo lastne želje in potrebe.

ODREKANJE - ŽRTVOVANJE

Preden se lotimo konkretnih primerov žrtvovanja, najprej opredelimo razliko med pojmoma, ki ju pogosto zamenjujemo: odrekanjem in žrtvovanjem. V psihološkem smislu obstaja med njima velika razlika. Posameznik se odreče svoji želji, ki je v nasprotju z željo koga drugega, ali določenemu načinu življenja zaradi delovanja višje sile; odrekanje pravzaprav pomeni prilagoditev realnosti. Žrtvovanje pa nima praktične vrednosti; v odnos je vneseno od zunaj in pomeni izključno simbolično dejanje, kot dejanje zahteve do človeka ali samega sebe.

Razlikujemo med dvema oblikama žrtvovanja: nezavednim (nehotnim) in zavednim žrtvovanjem. Razliko med obema najlažje ponazorimo s tako imenovano verigo žrtvovanja, ki jo sestavlja sosledje življenjskih obdobij od otroka (ta se edini v verigi žrtvuje nezavedno oziroma nehote) delavca, partnerja, starša in starega starša pa spet do otroka, ki kot skrbnik svojih staršev sklene življenjski krog.

Piše: Jakob Pungerčar v novi Vivi www.viva.si

GOSPODAR ALI PRIJATELJ?
Martin Simončič je bioterapevt in kinolog, pionir v uvajanju psom prijaznih načinov šolanja. Skupaj z ženo Danico s pomočjo bioenergije že več let pomaga ljudem in živalim. Pravi, da ne more ozdraviti nikogar, lahko pa pomaga telesu, da se pozdravi samo. Ob prvem stiku z njim občutiš neizmerno pozitivno energijo, ki kar žari iz njega.

Za začetek razjasniva pojma bioenergija in bioterapija …
Bioenergija je energija, ki jo uživamo vsi, od kamna do živih bitij. Energija je tista, ki nas drži na tem svetu, da lahko delujemo. Energija je tista, ki, če je imamo dovolj in je usklajena, omogoča delovanje naših organov, če pa je nimamo, telo ne more normalno delovati in zboli.
Bioterapija je posredovanje energije nekomu drugemu. Bioterapevt mora znati vzeti energijo iz kozmičnega prostora in jo predati nekomu, ki jo potrebuje. Obenem mora poskrbeti za odvajanje slabe energije. Nihče nikogar ne ozdravi. Telo, ki ima dovolj energije in v katerem organi delujejo usklajeno, se lahko zdravi samo. Pomembna je tudi sprememba življenjskega sloga. Nestrpnost, škodoželjnost in podobna občutja vodijo v stres, ki je povzročitelj številnih bolezni. Nadvse pomembna je tudi ustrezna prehrana, škodljivo pa negativno sevanje, ki uničuje človeško telo.

Različne odvisnosti nas spremljajo in to se pojavlja že v otroštvu, mladostniški dobi in v zrelih letih odraslih ljudi, ki se borijo proti zasvojenostim, ki so močnejše kot njihova volja. Vsesplošna zloraba substanc in škodljivih navad je značilna za upadanje vrednot današnjega človeka, ki mu je pomembneje imeti, kot pa biti, če se sploh zaveda samega sebe.

Simptom pomanjkanja ljubezni v žiljenju mnogih ljudi in otrok, preprečuje, da bi posameznik začutil svojo vrednost. V človeški naravi je, da išče način, kako bi se izognil fizični, mentalni, čiustveni ali duhovni bolečini. Vedeti bi morali, da je vsaka bolečina pravzaprav znamenje, ki nas želi opozoriti na prisotnost nerazrešenih problemov in nam tako daje priložnost, da se z njimi soočimo in nadaljujemo življenje z novo izkušnjo.

Preko medijev dobimo negativne informacije o vojnah, naravnih katastrofah ter o drugih grozotah zaradi katerih smo emocionalno preobremenjeni. Svoja čustva potlačimo in otopimo. Način, da se zavarujemo in otopimo pa prinese v naše življenje trdosrčnost, pomanjkanje razumevanja in sočutja. Dogaja se, da običajno ljubeč in zavzet človek niti za trenutek ne čustvuje z grozotami, saj se počuti popolnoma nesposobnega, da bi se s tem soočil na čustveni ravni. Ko človek ne vidi rešitve situacije, išče način, da bi se izognil bremenu, ki ga teži. Mnoge odvisnosti »obljubljajo« olajšanje in rešitev za vse, kar človek išče.

Piše: Dijana Tara Sever

Ena od človekovih danosti je sposobnost ustvarjanja, kreiranja. Hočeš, nočeš, vsak od nas v neki fazi razvoja pride do točke, ko spozna, da je v največji meri sam kreator svojega življenja in da je njegovo lastno življenje plod lastne kreacije. To je silno spoznanje, saj na glavo postavi večino naših priučenih prepričanj o življenju. Čudovito je , ko ti nekdo preda orodja, s katerimi lahko svoje življenje spremeniš na bolje, seveda pa zavestno kreiranje zahteva veliko mero odgovornosti in visoko duhovno etičnost.

Danes, ko je naš svet naravnan na ustvarjanje čim večjih kapitalskih donosov, ne glede na to, kakšne posledice nosi narava, naš planet in nenazadnje človek sam, je nujno da spoznamo nove načine kreiranja. Ti bodo človeku pokazali pot iz brezsmiselne potrošniške naravnanosti našega življenja, i potrebe za vedno novimi materialnimi dobrinami, ki pa ne prinesejo potešitve, vsaj ne dolgotrajne. Človeku so v tem trenutku dane možnosti, za ponovno osmišlanje naših življenj, za kreacijo življenja po naših željah in pričakovanjih.
Res silno orodje…

Čarobnost procesa kreacije je v tem, da spoznanje, da sami ustvarjamo svoje življenje prinese mnogo radosti, upanja, ko postanemo pozorni na svoje potrebe, postanemo pozornejši tudi do svojih soljudi..

Strah pred izpostavitvijo nam je vcepljen že s samim rojstvom.
Kdo je že videl novorojenčka, ki bi zadovoljno, sproščeno in navdušeno sam od sebe zapustil varno zavetje maternice in suvereno vstopil v njemu povsem neznano okolje, med neznane ljudi, pod bleščeče reflektorje, pri tem pa bi jih še dobil po ritki?!
Če ga k temu ne bi prisilili porodni krči, bi ostal v svojem toplem in varnem bivališču neomejeno dolgo.

Ta prva travmatična izkušnja izpostavitve je globoko zakopana v slehernem človeku. Pred vsako novo izpostavitvijo se zato v nas sproži povsem instinktiven strah pred ponovitvijo obrojstne izkušnje, kajti strah ostaja nepreklicno enak in povzroča enake reakcije, ki pa so zaradi "vzgoje" (beri: "pranja možganov") spretno prikrite.

Izpostavitve se nam dogajajo skozi vse življenje. Pred njimi pa se z jokom lahko branijo le majhni otroci. Tudi veliko žensk se poslužuje te taktike, pa morda sem ter tja tudi kakšen odrasel mamin sinko. Vendar pa ta taktika učinkuje le v posebnih okoliščinah, zato je ne moremo masovno uporabljati. Tovrstne izraze strahu (namreč solze) nam že v rani mladosti prav hitro zatrejo in preženejo, kajti jokajo le cmere, slabiči in nezrele osebnosti. In tako naše zunanje solze postanejo notranje, nevidne, in spremenijo svojo obliko in način delovanja.

Neki dan grem malo zamišljena po cesti mimo neke kranjske osnovne šole, kar pritegne mojo pozornost živahno dogajanje okoli nje.
"Halo," si rečem, "tule se bo pa nekaj gradilo!"

Na veliki modri tabli pred ograjenim gradbiščem preberem:
(imena so, jasno, izmišljena!)

Projekt. podj.: CEGU NA CEGU
Odg. vodja projekta: Pepi Malta, univ.dipl.inž.arh.

Odg. projektanti: ARHITEKTURA:
Pepi Malta, univ.dipl.inž.arh. strojne instalacije
Toni Beton: univ.dipl.inž. strojno-gradbene konstrukcije
Matevž Drat: univ.dipl.inž. gradb. elektroinstalacije
Voranc Kovinar: univ.dipl.inž.el. instalacije telekomunikacije
Francelj Mašina: univ.dipl.inž.el....itd., itd.

Kar stisnilo me je okrog srca. Toliko pomembnih mož nadgrajuje šolsko stavbo, mi "navadni" učitelji, ki smo zaposleni v njihovih stvaritvah, pa se ne moremo niti v sanjah kititi s toliko nazivi. Morda pa ravno zaradi tega učitelji nismo tako visoko spoštovani in cenjeni, ker pač spredaj pred svojim imenom in priimkom nimamo še vseh tistih univ.dipl...., če seveda izvzamem profesorje - ti si pač lahko privoščijo dolge nazive - n.pr. naziv univ.dipl.prof.mat. Janko Računalo.
Da sploh ne govorim o raznih doktorjih, n.pr. dr.med.spec.radiolog Zdravko Žila!

Ko sem se zadnjič pogovarjal z neko študentko o psihični pripravi na izpit, sem ji tudi omenil, da je bolje, da razmišlja, kako bo izpit opravila, kot da razmišlja, da ga ne bo. Tako bo bolj mirna in bliže tistemu stanju, v katerem najbolje odgovarja.

Sicer se je strinjala, da je bolje razmišljati pozitivno kot negativno, vendar mi je nekako skozi vrstice sporočila, da ne želi lagati sama sebi, ker je možno, da izpita ne bo naredila. Potem bi imela občutek, da je tisto pozitivno mišljenje zgolj neko brezvezno nakladanje, ki ne deluje. Samo neka lepa zgodbica…

"Razmisli potem tole", sem ji dejal:«Kaj pa takrat, ko si stalno govoriš, da ne boš naredila, da bo šlo vse narobe, da te bo vprašal tisto, kar ne znaš IN NAREDIŠ?

Piše: Boštjan Trtnik

Nekoč spoznamo, da naša osnovna potreba ni biti zaljubljen, temveč ljubiti
LJUBEZEN - KAJ JE ŽE TO?

JUTRO
On in ona sedita za mizo. On zatopljen v časopis, ona v pripravo zajtrka. V tišino, ki jo prekriva jutranja glasba, je izgovorjeno vprašanje: "Kdo bo danes peljal otroka v glasbeno šolo?"
"Prejšnji teden sem ga jaz." Molk. Nato odideta vsak v svojo službo, kjer preživita dan.

VEČER
On sedi pred televizijo, ona pripravlja večerjo. On si želi počivati. Ona si želi, da bi ji pomagal. Vendar nobeden od njiju svoje želje ne izreče. Vse ostaja v nemih dejanjih, medtem ko v njeni notranjosti vrejo misli in čustva. Ko ji prekipi, ne zmore več prijazne prošnje: "Ali bi mi lahko pomagal?"Preveč čustvene energije se je nabralo v njej, zato jo mora sprostiti z izbruhom očitkov: "Nikoli mi ne pomagaš, samo ležiš in preklapljaš programe na televiziji, misliš, da jaz nisem utrujena, misliš, da se meni ne bi prijalo zlekniti na kavč in …"

Če bi on imel v službi dober dan, bi nemara vstal in ji celo pomagal. A ni bilo tako, že v službi so ga "sekirali", zdaj pa mu še ona ne da miru. "Pa kaj bi vsi radi od mene," si misli, izreče pa: "Pusti me na miru, a ne vidiš, da gledam." Zvečer ga zapeče vest in rad bi se ji odkupil. Prileže k njej, ona pa se obrne in reče: "Utrujena sem." Razočaran, zavrnjen, se tudi on obrne in zaspi.

Piše: Rina

Govoriti resnico pomeni sprejeti se, ne glede na to, kaj si mislijo drugi. Govoriti resnico, pomeni povsem podpirati sebe. Pomeni živeti to, kar si.
Resnica pomeni ne prirejati stvari, ne obračati, omiliti ali napihniti. Pomeni govoriti iz sebe, ne glede na posledice. Ko si v svoji resnici, zaupaš procesu življenja, zaupaš sebi. Kako drugi sprejmejo tvojo resnico, je njihova stvar, ne tvoja.
Notranja resnica je živa in se spreminja. Ne omejuj je z glavo! Je samo tvoja. Ne išči je v drugih ljudeh, potrdilo ti jo bo življenje samo. Ko boš drugim dovolil-a njihovo resnico, bodo oni dovolili tvojo.
Resnica omogoča energijam v tebi, da svobodno tečejo. Zavajanje (sebe), obračanje resnice zavoljo drugih pa energije blokira.
Odpiranje svoji notranji resnici je zdravljenje. Je zavedanje in sprejemanje sebe brez popačenj. Iluzije in hipnoze nanjo nimajo učinka. Samo v svoji resnici si lahko resnično ti.

Si dovolj pogumen-a za svoj izraz? Si dovolj pogumen-a, da svojo resnico kričiš, šepetaš, plešeš, rišeš, hodiš? Iluzije v tem času odpadajo. Se boš boril-a ali dovolil-a?

Vsaka zakonska zveza je zgodba zase. Njen razplet, srečen ali ne, je odvisen od predanosti, potrpežljivosti in ljubezni dveh, ki soustvarjata partnerski odnos. Zadnje raziskave v večini razvitih držav kažejo upad sklenitev zakonskih zvez in naraščajoče število ločitev. Toda v družbi na temo zakonske zveze vse prevečkrat obveljajo mnenja, ki niso resnična.

Zakon bolj služi moškim kot ženskam.

Resnica: Čeprav so bili v stari patriarhalni družbi prepričani, da zakonska zveza bolj dene dominantnim znotraj partnerskega odnosa, torej moškim, je res, da sadove zakonskega stanu uživajo tako moški kot ženske, le da vsak na drugačen način. Znanstveno dokazano je, da poročeni ljudje uživajo srečnejše, daljše in bolj zdravo življenje. Možje občutijo pozitivne spremembe v svojem zdravju (boljša prehrana, več gibanja, redni pregledi pri zdravniku), ki so po vsej verjetnosti zasluga njihove partnerice, ženske pa pridobijo čustveno stabilnost.

Otroci zbližajo zakonca in povečajo družinsko srečo.

Resnica: Prihod prvega otroka ima za običajno posledico rahlo odtujitev med materjo in očetom, saj se z novim družinskim članom poveča tudi stres v partnerskem odnosu. Po drugi strani pa se poročeni pari z otroki redkeje odločajo za ločitev kot pari brez potomcev.

Vsaka izgovorjena zahteva ima lahko za posledico bolečino, ali pa zadovoljstvo tistega, ki naj bi zahtevo izpolnil. Ljudje smo kreativna bitja in nam dobro opravljeno delo, ki prinaša pozitivne rezultate, prinaša zadovoljstvo. V čistem nasprotju so zahteve, časovno ali zaradi ostalih dejavnikov neizvedljive.

Že v osnovi prinašajo samo konflikt, nezadovoljstvo, dolgoročno tudi bolezni. Projekti, zastavljeni na slabo pretehtani osnovi, že v startu vodijo proti vsemogočim sporom. Otroci, od katerih zahtevamo naj preskočijo širok deroč potok, kar ni v njihovi moči, bodo izgubljali dobro samopodobo, pogum, kreativnost, samozavest.
Do istega rezultata bi lahko prišli z vztrajnimi, čvrstimi koraki po rečnem dnu, čeprav bi jih občasno zaneslo. Tudi premočena obleka jih nebi motila ob doseženem cilju.

V svojem udejstvovanju kot trener in svetovalec na področju športa, pa tudi drugje, sem velikokrat naletel na take komentarje:
- ne morem
- ne znam
- ne gre mi
- …

Ko človek enkrat izreče te besede, si najde izgovor, da ne gre naprej. Ko si to nekajkrat ponovi, postane to zanj resnično. Prepričan je, da sedaj res ne zmore, da so okoliščine pretežke, da res ni sposoben premagati teh težav in tako naprej.

Obstaja pa ena besedica, ki lahko tako trditev spremeni celo v motivacijo – željo po napredku.

Se dogaja med ljudmi. Zanimivost je, da smo prešli neko razvojno fazo in sedaj tičimo v vulkanu, katerega krater bo zdaj zdaj izbruhnil. Verjetno ne tako, kakor Etna ali kakšen drug ognjenik, morda bo naša pot drugačna.

Kakorkoli že, vse je že pripravljeno, da to raketo spustimo v vesolje. Ideja je, povod je, sedaj se le še materializira. In kaj je na tem, da se to uresniči? Pravzaprav le stvarstvo, ki prenaša naše zavedanje v čas, ki ga poznamo. Nič posebnega, le miselnost se spreminja. Domnevno.

Skratka, da smo tu, je res. Da delujemo, tudi. Kaj pa se bo zgodilo, mi ne moremo zagotoviti, niti vedeti. Morda bo ogenj spet zagorel ali pa ugasnil, sploh pa niti ne vemo, kaj je ogenj.

No ja, takšni smo. Ljudje. Zanimivost je, da se ne moremo nikakor ustaviti. Vsepovprek se razvijamo, iščemo, hočemo, zbujamo, pravzaprav se venomer znova postavljamo v položaj borca za svobodo. In to smo zmeraj počeli – včasih smo se vojskovali za ozemlje, danes smo se usmerili na lastno svobodo, dokler morda ne bomo ugotovili in udejanjili vir svojega bivanja tu.

Dostikrat se ljudje zavedamo svojih pozitivnih lastnosti, koristnih izkušenj in uspehov na posameznih področjih šele takrat, ko se nam zdi, da nas sreča zapušča. Pogosto prevladuje prepričanje, da so dobre stvari v življenju samoumevne - tako na primer tudi dobri odnosi z drugimi.
Namesto vzdrževanja sreče se pogosteje ukvarjamo s tem, kako bi jo pridobili nazaj, ko nam ta že uhaja.

Preventivni programi za ohranjanje dobrih partnerskih odnosov

Predzakonski programi
Strokovnjaki svetujejo preventivno pomoč in izboljšanje že dobrega odnosa. Obstaja vrsta sistematičnih predzakonskih programov, ki pa so začeli nastajati predvsem na pobudo Cerkve. Poznejše probleme v zakonu namreč lahko zmanjšamo, če se že pred zakonom naučimo ustreznih komunikacijskih veščin. Ti programi tako spodbujajo udeležence, da se zavedajo in občutijo svoje misli, čustva in namere, da poslušajo drug drugega in preverjajo, ali so sporočilo pravilno razumeli, in gradijo svojo samopodobo.
Programi se izvajajo v skupini parov, so ponavadi intenzivni, strukturirani in časovno določeni, vodijo jih posamezniki, ki so ustrezno usposobljeni.