Piše: Jakob Pungerčar v novi Vivi www.viva.si

GOSPODAR ALI PRIJATELJ?
Martin Simončič je bioterapevt in kinolog, pionir v uvajanju psom prijaznih načinov šolanja. Skupaj z ženo Danico s pomočjo bioenergije že več let pomaga ljudem in živalim. Pravi, da ne more ozdraviti nikogar, lahko pa pomaga telesu, da se pozdravi samo. Ob prvem stiku z njim občutiš neizmerno pozitivno energijo, ki kar žari iz njega.

Za začetek razjasniva pojma bioenergija in bioterapija …
Bioenergija je energija, ki jo uživamo vsi, od kamna do živih bitij. Energija je tista, ki nas drži na tem svetu, da lahko delujemo. Energija je tista, ki, če je imamo dovolj in je usklajena, omogoča delovanje naših organov, če pa je nimamo, telo ne more normalno delovati in zboli.
Bioterapija je posredovanje energije nekomu drugemu. Bioterapevt mora znati vzeti energijo iz kozmičnega prostora in jo predati nekomu, ki jo potrebuje. Obenem mora poskrbeti za odvajanje slabe energije. Nihče nikogar ne ozdravi. Telo, ki ima dovolj energije in v katerem organi delujejo usklajeno, se lahko zdravi samo. Pomembna je tudi sprememba življenjskega sloga. Nestrpnost, škodoželjnost in podobna občutja vodijo v stres, ki je povzročitelj številnih bolezni. Nadvse pomembna je tudi ustrezna prehrana, škodljivo pa negativno sevanje, ki uničuje človeško telo.

Različne odvisnosti nas spremljajo in to se pojavlja že v otroštvu, mladostniški dobi in v zrelih letih odraslih ljudi, ki se borijo proti zasvojenostim, ki so močnejše kot njihova volja. Vsesplošna zloraba substanc in škodljivih navad je značilna za upadanje vrednot današnjega človeka, ki mu je pomembneje imeti, kot pa biti, če se sploh zaveda samega sebe.

Simptom pomanjkanja ljubezni v žiljenju mnogih ljudi in otrok, preprečuje, da bi posameznik začutil svojo vrednost. V človeški naravi je, da išče način, kako bi se izognil fizični, mentalni, čiustveni ali duhovni bolečini. Vedeti bi morali, da je vsaka bolečina pravzaprav znamenje, ki nas želi opozoriti na prisotnost nerazrešenih problemov in nam tako daje priložnost, da se z njimi soočimo in nadaljujemo življenje z novo izkušnjo.

Preko medijev dobimo negativne informacije o vojnah, naravnih katastrofah ter o drugih grozotah zaradi katerih smo emocionalno preobremenjeni. Svoja čustva potlačimo in otopimo. Način, da se zavarujemo in otopimo pa prinese v naše življenje trdosrčnost, pomanjkanje razumevanja in sočutja. Dogaja se, da običajno ljubeč in zavzet človek niti za trenutek ne čustvuje z grozotami, saj se počuti popolnoma nesposobnega, da bi se s tem soočil na čustveni ravni. Ko človek ne vidi rešitve situacije, išče način, da bi se izognil bremenu, ki ga teži. Mnoge odvisnosti »obljubljajo« olajšanje in rešitev za vse, kar človek išče.

Piše: Dijana Tara Sever

Ena od človekovih danosti je sposobnost ustvarjanja, kreiranja. Hočeš, nočeš, vsak od nas v neki fazi razvoja pride do točke, ko spozna, da je v največji meri sam kreator svojega življenja in da je njegovo lastno življenje plod lastne kreacije. To je silno spoznanje, saj na glavo postavi večino naših priučenih prepričanj o življenju. Čudovito je , ko ti nekdo preda orodja, s katerimi lahko svoje življenje spremeniš na bolje, seveda pa zavestno kreiranje zahteva veliko mero odgovornosti in visoko duhovno etičnost.

Danes, ko je naš svet naravnan na ustvarjanje čim večjih kapitalskih donosov, ne glede na to, kakšne posledice nosi narava, naš planet in nenazadnje človek sam, je nujno da spoznamo nove načine kreiranja. Ti bodo človeku pokazali pot iz brezsmiselne potrošniške naravnanosti našega življenja, i potrebe za vedno novimi materialnimi dobrinami, ki pa ne prinesejo potešitve, vsaj ne dolgotrajne. Človeku so v tem trenutku dane možnosti, za ponovno osmišlanje naših življenj, za kreacijo življenja po naših željah in pričakovanjih.
Res silno orodje…

Čarobnost procesa kreacije je v tem, da spoznanje, da sami ustvarjamo svoje življenje prinese mnogo radosti, upanja, ko postanemo pozorni na svoje potrebe, postanemo pozornejši tudi do svojih soljudi..

Strah pred izpostavitvijo nam je vcepljen že s samim rojstvom.
Kdo je že videl novorojenčka, ki bi zadovoljno, sproščeno in navdušeno sam od sebe zapustil varno zavetje maternice in suvereno vstopil v njemu povsem neznano okolje, med neznane ljudi, pod bleščeče reflektorje, pri tem pa bi jih še dobil po ritki?!
Če ga k temu ne bi prisilili porodni krči, bi ostal v svojem toplem in varnem bivališču neomejeno dolgo.

Ta prva travmatična izkušnja izpostavitve je globoko zakopana v slehernem človeku. Pred vsako novo izpostavitvijo se zato v nas sproži povsem instinktiven strah pred ponovitvijo obrojstne izkušnje, kajti strah ostaja nepreklicno enak in povzroča enake reakcije, ki pa so zaradi "vzgoje" (beri: "pranja možganov") spretno prikrite.

Izpostavitve se nam dogajajo skozi vse življenje. Pred njimi pa se z jokom lahko branijo le majhni otroci. Tudi veliko žensk se poslužuje te taktike, pa morda sem ter tja tudi kakšen odrasel mamin sinko. Vendar pa ta taktika učinkuje le v posebnih okoliščinah, zato je ne moremo masovno uporabljati. Tovrstne izraze strahu (namreč solze) nam že v rani mladosti prav hitro zatrejo in preženejo, kajti jokajo le cmere, slabiči in nezrele osebnosti. In tako naše zunanje solze postanejo notranje, nevidne, in spremenijo svojo obliko in način delovanja.

Neki dan grem malo zamišljena po cesti mimo neke kranjske osnovne šole, kar pritegne mojo pozornost živahno dogajanje okoli nje.
"Halo," si rečem, "tule se bo pa nekaj gradilo!"

Na veliki modri tabli pred ograjenim gradbiščem preberem:
(imena so, jasno, izmišljena!)

Projekt. podj.: CEGU NA CEGU
Odg. vodja projekta: Pepi Malta, univ.dipl.inž.arh.

Odg. projektanti: ARHITEKTURA:
Pepi Malta, univ.dipl.inž.arh. strojne instalacije
Toni Beton: univ.dipl.inž. strojno-gradbene konstrukcije
Matevž Drat: univ.dipl.inž. gradb. elektroinstalacije
Voranc Kovinar: univ.dipl.inž.el. instalacije telekomunikacije
Francelj Mašina: univ.dipl.inž.el....itd., itd.

Kar stisnilo me je okrog srca. Toliko pomembnih mož nadgrajuje šolsko stavbo, mi "navadni" učitelji, ki smo zaposleni v njihovih stvaritvah, pa se ne moremo niti v sanjah kititi s toliko nazivi. Morda pa ravno zaradi tega učitelji nismo tako visoko spoštovani in cenjeni, ker pač spredaj pred svojim imenom in priimkom nimamo še vseh tistih univ.dipl...., če seveda izvzamem profesorje - ti si pač lahko privoščijo dolge nazive - n.pr. naziv univ.dipl.prof.mat. Janko Računalo.
Da sploh ne govorim o raznih doktorjih, n.pr. dr.med.spec.radiolog Zdravko Žila!

Ko sem se zadnjič pogovarjal z neko študentko o psihični pripravi na izpit, sem ji tudi omenil, da je bolje, da razmišlja, kako bo izpit opravila, kot da razmišlja, da ga ne bo. Tako bo bolj mirna in bliže tistemu stanju, v katerem najbolje odgovarja.

Sicer se je strinjala, da je bolje razmišljati pozitivno kot negativno, vendar mi je nekako skozi vrstice sporočila, da ne želi lagati sama sebi, ker je možno, da izpita ne bo naredila. Potem bi imela občutek, da je tisto pozitivno mišljenje zgolj neko brezvezno nakladanje, ki ne deluje. Samo neka lepa zgodbica…

"Razmisli potem tole", sem ji dejal:«Kaj pa takrat, ko si stalno govoriš, da ne boš naredila, da bo šlo vse narobe, da te bo vprašal tisto, kar ne znaš IN NAREDIŠ?

Piše: Boštjan Trtnik

Nekoč spoznamo, da naša osnovna potreba ni biti zaljubljen, temveč ljubiti
LJUBEZEN - KAJ JE ŽE TO?

JUTRO
On in ona sedita za mizo. On zatopljen v časopis, ona v pripravo zajtrka. V tišino, ki jo prekriva jutranja glasba, je izgovorjeno vprašanje: "Kdo bo danes peljal otroka v glasbeno šolo?"
"Prejšnji teden sem ga jaz." Molk. Nato odideta vsak v svojo službo, kjer preživita dan.

VEČER
On sedi pred televizijo, ona pripravlja večerjo. On si želi počivati. Ona si želi, da bi ji pomagal. Vendar nobeden od njiju svoje želje ne izreče. Vse ostaja v nemih dejanjih, medtem ko v njeni notranjosti vrejo misli in čustva. Ko ji prekipi, ne zmore več prijazne prošnje: "Ali bi mi lahko pomagal?"Preveč čustvene energije se je nabralo v njej, zato jo mora sprostiti z izbruhom očitkov: "Nikoli mi ne pomagaš, samo ležiš in preklapljaš programe na televiziji, misliš, da jaz nisem utrujena, misliš, da se meni ne bi prijalo zlekniti na kavč in …"

Če bi on imel v službi dober dan, bi nemara vstal in ji celo pomagal. A ni bilo tako, že v službi so ga "sekirali", zdaj pa mu še ona ne da miru. "Pa kaj bi vsi radi od mene," si misli, izreče pa: "Pusti me na miru, a ne vidiš, da gledam." Zvečer ga zapeče vest in rad bi se ji odkupil. Prileže k njej, ona pa se obrne in reče: "Utrujena sem." Razočaran, zavrnjen, se tudi on obrne in zaspi.

Piše: Rina

Govoriti resnico pomeni sprejeti se, ne glede na to, kaj si mislijo drugi. Govoriti resnico, pomeni povsem podpirati sebe. Pomeni živeti to, kar si.
Resnica pomeni ne prirejati stvari, ne obračati, omiliti ali napihniti. Pomeni govoriti iz sebe, ne glede na posledice. Ko si v svoji resnici, zaupaš procesu življenja, zaupaš sebi. Kako drugi sprejmejo tvojo resnico, je njihova stvar, ne tvoja.
Notranja resnica je živa in se spreminja. Ne omejuj je z glavo! Je samo tvoja. Ne išči je v drugih ljudeh, potrdilo ti jo bo življenje samo. Ko boš drugim dovolil-a njihovo resnico, bodo oni dovolili tvojo.
Resnica omogoča energijam v tebi, da svobodno tečejo. Zavajanje (sebe), obračanje resnice zavoljo drugih pa energije blokira.
Odpiranje svoji notranji resnici je zdravljenje. Je zavedanje in sprejemanje sebe brez popačenj. Iluzije in hipnoze nanjo nimajo učinka. Samo v svoji resnici si lahko resnično ti.

Si dovolj pogumen-a za svoj izraz? Si dovolj pogumen-a, da svojo resnico kričiš, šepetaš, plešeš, rišeš, hodiš? Iluzije v tem času odpadajo. Se boš boril-a ali dovolil-a?

Vsaka zakonska zveza je zgodba zase. Njen razplet, srečen ali ne, je odvisen od predanosti, potrpežljivosti in ljubezni dveh, ki soustvarjata partnerski odnos. Zadnje raziskave v večini razvitih držav kažejo upad sklenitev zakonskih zvez in naraščajoče število ločitev. Toda v družbi na temo zakonske zveze vse prevečkrat obveljajo mnenja, ki niso resnična.

Zakon bolj služi moškim kot ženskam.

Resnica: Čeprav so bili v stari patriarhalni družbi prepričani, da zakonska zveza bolj dene dominantnim znotraj partnerskega odnosa, torej moškim, je res, da sadove zakonskega stanu uživajo tako moški kot ženske, le da vsak na drugačen način. Znanstveno dokazano je, da poročeni ljudje uživajo srečnejše, daljše in bolj zdravo življenje. Možje občutijo pozitivne spremembe v svojem zdravju (boljša prehrana, več gibanja, redni pregledi pri zdravniku), ki so po vsej verjetnosti zasluga njihove partnerice, ženske pa pridobijo čustveno stabilnost.

Otroci zbližajo zakonca in povečajo družinsko srečo.

Resnica: Prihod prvega otroka ima za običajno posledico rahlo odtujitev med materjo in očetom, saj se z novim družinskim članom poveča tudi stres v partnerskem odnosu. Po drugi strani pa se poročeni pari z otroki redkeje odločajo za ločitev kot pari brez potomcev.

Vsaka izgovorjena zahteva ima lahko za posledico bolečino, ali pa zadovoljstvo tistega, ki naj bi zahtevo izpolnil. Ljudje smo kreativna bitja in nam dobro opravljeno delo, ki prinaša pozitivne rezultate, prinaša zadovoljstvo. V čistem nasprotju so zahteve, časovno ali zaradi ostalih dejavnikov neizvedljive.

Že v osnovi prinašajo samo konflikt, nezadovoljstvo, dolgoročno tudi bolezni. Projekti, zastavljeni na slabo pretehtani osnovi, že v startu vodijo proti vsemogočim sporom. Otroci, od katerih zahtevamo naj preskočijo širok deroč potok, kar ni v njihovi moči, bodo izgubljali dobro samopodobo, pogum, kreativnost, samozavest.
Do istega rezultata bi lahko prišli z vztrajnimi, čvrstimi koraki po rečnem dnu, čeprav bi jih občasno zaneslo. Tudi premočena obleka jih nebi motila ob doseženem cilju.

V svojem udejstvovanju kot trener in svetovalec na področju športa, pa tudi drugje, sem velikokrat naletel na take komentarje:
- ne morem
- ne znam
- ne gre mi
- …

Ko človek enkrat izreče te besede, si najde izgovor, da ne gre naprej. Ko si to nekajkrat ponovi, postane to zanj resnično. Prepričan je, da sedaj res ne zmore, da so okoliščine pretežke, da res ni sposoben premagati teh težav in tako naprej.

Obstaja pa ena besedica, ki lahko tako trditev spremeni celo v motivacijo – željo po napredku.

Se dogaja med ljudmi. Zanimivost je, da smo prešli neko razvojno fazo in sedaj tičimo v vulkanu, katerega krater bo zdaj zdaj izbruhnil. Verjetno ne tako, kakor Etna ali kakšen drug ognjenik, morda bo naša pot drugačna.

Kakorkoli že, vse je že pripravljeno, da to raketo spustimo v vesolje. Ideja je, povod je, sedaj se le še materializira. In kaj je na tem, da se to uresniči? Pravzaprav le stvarstvo, ki prenaša naše zavedanje v čas, ki ga poznamo. Nič posebnega, le miselnost se spreminja. Domnevno.

Skratka, da smo tu, je res. Da delujemo, tudi. Kaj pa se bo zgodilo, mi ne moremo zagotoviti, niti vedeti. Morda bo ogenj spet zagorel ali pa ugasnil, sploh pa niti ne vemo, kaj je ogenj.

No ja, takšni smo. Ljudje. Zanimivost je, da se ne moremo nikakor ustaviti. Vsepovprek se razvijamo, iščemo, hočemo, zbujamo, pravzaprav se venomer znova postavljamo v položaj borca za svobodo. In to smo zmeraj počeli – včasih smo se vojskovali za ozemlje, danes smo se usmerili na lastno svobodo, dokler morda ne bomo ugotovili in udejanjili vir svojega bivanja tu.

Dostikrat se ljudje zavedamo svojih pozitivnih lastnosti, koristnih izkušenj in uspehov na posameznih področjih šele takrat, ko se nam zdi, da nas sreča zapušča. Pogosto prevladuje prepričanje, da so dobre stvari v življenju samoumevne - tako na primer tudi dobri odnosi z drugimi.
Namesto vzdrževanja sreče se pogosteje ukvarjamo s tem, kako bi jo pridobili nazaj, ko nam ta že uhaja.

Preventivni programi za ohranjanje dobrih partnerskih odnosov

Predzakonski programi
Strokovnjaki svetujejo preventivno pomoč in izboljšanje že dobrega odnosa. Obstaja vrsta sistematičnih predzakonskih programov, ki pa so začeli nastajati predvsem na pobudo Cerkve. Poznejše probleme v zakonu namreč lahko zmanjšamo, če se že pred zakonom naučimo ustreznih komunikacijskih veščin. Ti programi tako spodbujajo udeležence, da se zavedajo in občutijo svoje misli, čustva in namere, da poslušajo drug drugega in preverjajo, ali so sporočilo pravilno razumeli, in gradijo svojo samopodobo.
Programi se izvajajo v skupini parov, so ponavadi intenzivni, strukturirani in časovno določeni, vodijo jih posamezniki, ki so ustrezno usposobljeni.

Vsak otrok med odraščanjem naredi zaključke o sebi, drugih in svetu, v katerem živi. Ne glede na to, ali so pravilni ali napačni, jih otrok vedno jemlje kot resnično in pravo sliko stvarnosti. Napačni zaključki so osnova življenjskega scenarija, po katerem lahko otrok živi tudi, ko odraste.

Pod vplivom staršev, bratov, sester in pomembnih drugih ljudi oblikuje neke vrste program, ki odloča o njegovem življenju, odnosu do sebe, drugih in sveta. Zato so sporočila, ki jih starši namenjamo svojim otrokom, zelo pomembna, saj oblikujejo njihovo osebnost in življenjsko pot. Poenostavljeno povedano, kakršni so bili starši do otroka, tak je, ko odraste, do sebe in drugih. Če so otrokovi zaključki o pomembnih stvareh pravilni, bo imel realistično predstavo o sebi, drugih in svetu, v življenju se bo dobro znašel, znal bo ločiti rešljive probleme od nerešljivih, se z njimi soočiti in živeti ali jih rešiti.

Če otrok sprejme napačne zaključke o pomembnih življenjskih vprašanjih, bo imel tudi kasneje v življenju izkrivljeno predstavo o sebi, drugih in svetu. Kot odrasel se bo vedel v skladu s svojo (napačno) predstavo o stvarnosti, njegovo življenje bo obremenjeno z nekaterimi nerazumskimi, iracionalnimi prisilami ali mejami, ki delujejo kot nezavedna pravila in odločajo o njegovem življenju.

Resničnost je takšna, kakršno vidimo, in ne takšna, kakršna je, trdijo psihoterapevti, ki se ukvarjajo s transakcijsko analizo. Gre za vejo psihologije, razlaga psihoterapevt dr. Zoran Milivojević, ki tudi v Sloveniji vodi šolo transakcijske analize, ki pomaga človeku spreminjati vzorce vedenja in odnosov do sebe, do drugih in do sveta. "O njih v veliki meri odloča življenjski scenarij ali skript, to je nezavedni načrt, ki ga človek oblikuje v zgodnjem otroštvu, tja do šestega, sedmega leta starosti, in po katerem živi vse svoje življenje. Nerodno in pogosto tragično je, da scenarij oblikujemo kot otroci, po njem pa živimo vse svoje odraslo življenje," pravi.

"Kot otroci si odgovarjamo na vprašanja, kdo in kakšni smo, kdo in kakšni so drugi, kakšen je svet, ki nas obdaja, na kakšen način je vredno živeti naše življenje. Pri iskanju odgovorov na ta vprašanja imajo odločilno vlogo starši in druge avtoritete, od katerih je otrok odvisen, pa tudi bratje in sestre, pomembni drugi. Življenjski scenarij je zasidran v nezavednem, nanj naše poznejše izkušnje zelo malo vplivajo, še več, človek, ki hočeš nočeš živi po svojem življenjskem scenariju, poznejše izkušnje prilagaja svojemu scenariju. Če se izkušnje ne ujemajo s scenarijem, toliko slabše zanje! Nepomembne so, poiskal bom druge, takšne, ki se bodo prilegale mojemu scenariju, si nezavedno rečeš in, kar je še slabše, realnost, ki ogroža tvoj scenarij, izkrivljaš in si jo razlagaš tako, da se ujema s tvojo predstavo resničnosti," opisuje dr. Milivojević.

"Šla bi nazaj za zmeraj, vendar imam tu družino," mi je s pogledom, zazrtim nekam za menoj, razložila Brenda Colarič. Tako se začne zgodba mnogih, ki so Slovenijo zamenjali za mesto z enako številno populacijo ter prav tako idilično kombinacijo hribov in morja: kanadski Vancouver.

Kanada, dandanes znana po svoji multikulturnosti, prijaznosti, toplini, visokem standardu življenja, brezplačni zdravstveni oskrbi in drugih sanjskih razmerah, ni vedno kazala takšnega obraza. Če bi vse prišleke obravnavala tako, kakor je sprejela (oziroma zavrnila) azil iščoče Jude pred drugo svetovno vojno in med njo, bi se lahko približno 15.000 Slovencev oziroma skoraj 30.000 takih s slovenskim poreklom obrisalo pod nosom.

Od 1400 Slovencev, ki živijo v provinci Britanska Kolumbija, jih je večina v Vancouvru. S svojo kulturo se stapljajo v zelo živahnem slovenskem društvu, v katerega je včlanjenih približno 400 izseljencev. Kako majhen je svet, se je nazadnje pokazalo skozi objektiv slovenske leče na letošnji obletnici društva: harmonikar je spoznal bratranca svoje babice; moja prijatelja sta prva dva tedna stanovala pri Slovencih, ki jih je poznala neka druga gospa; prijateljica mi je letos poleti pravila o študentu veterine, ki ga je poznala spet neka druga gospa, in tako naprej. Vse je bilo že sumljivo slovensko, kjer vsakdo pozna vsaj nekoga, ki ga pozna prijatelj, ali pa prijatelj od prijatelja ali pa prijatelj od prijateljevega prijatelja... Očitno je tudi sredi Vancouvra slovenska oaza, kjer - tako kot ob večernem poletnem sprehodu po bregu Ljubljanice - srečaš vsaj nekaj znanih obrazov.

Piše: Primož Škoberne

Potrošništvo ni enak problem kot na primer odvisnosti od drog. Je neprimerno večji, ker ne gre samo za odvisnost posameznikov, marveč za kolektivno hipnozo in stil življenja. Ima tudi dolgoročnejše negativne posledice za posameznike, družbo in okolje. Povzroča vsesplošno otopelost ljudi, nasilnost v družbi in propadanje okolja.

Za kolektivno hipnozo skrbi nasilna propaganda, ki se sicer zvito predstavlja kot reklamiranje, vendar že zdavnaj ni več to. Reklamiranje je 'javno ponujanje', propaganda pa je 'načrtno širjenje idej in pridobivanje privržencev'. In v tem je bistvena razlika! Izraz propaganda je prva uporabila Katoliška cerkev, ko je leta 1622 ustanovila kongregacijo za širjenje vere. Tokrat gre za širjenje posebne vere: v zveličavnost materialnih dobrin, materialnega blagostanja in potrošnje. Vere, ki z navidez prijaznim nasmehom, v ozadju katerega so vsiljivost, brezobzirnost in nasilnost, nakupovalce spreobrača v potrošnike.

Nekega vročega dne je mlada žena sedela na zofi s svojo mamo in pili sta ledeni čaj. Ko sta se pogovarjali o življenju, poroki, odgovornostih v življenju, o obveznostih odraslih ljudi, je mama nežno potrkala po kozarcu z ledenim čajem, ter z jasnim glasom dejala hčerki: 'Ne pozabi na svoje prijateljice,' ji je svetovala in vrtela kozarec s čajem.

'Starejša ko boš, bolj pomembne bodo v tvojem življenju. Ne glede na to, kako močno boš ljubila svojega moža, na glede na to, kako zelo boš imela rada svoje otroke, še vedno boš potrebovala prijateljice. Zapomni si, da greš z njimi nekam - danes in kasneje. In zapomni si, da prijateljice niso samo prijateljice, ampak tudi tvoje sestre, hčerke, snahe, tašče in druge sorodnice. Potrebovala boš druge ženske. Ženske jih vedno potrebujemo.'

'Kako smešen nasvet,' si je mislila mlada žena. 'A se nisem ravnokar poročila? Se nisem ravnokar pridružila svetu parov?
Sedaj sem ja poročena ženska, za boga, odrasla in ne mladenka, ki bi potrebovala prijateljice! Seveda bosta moj mož in družina, ki jo bova ustvarila, vse, kar bom potrebovala za srečno življenje!'

Piše: Aleš Pevc

Zadnjič sva s simpatično, nadebudno deklico presedela nekaj ur za zvezki iz naravoslovnih predmetov in ob predelovanju snovi sva ugotovila, da je učenje predvsem osebna rast, ne pa toliko pridobivanje znanja.
Oziroma to dejstvo sem se potrudil prenesti tej deklici, ki se ji učenje zdi neverjetno naporno.

"Glej Sanja", sem ji rekel, "samo učenje in znanje snovi ni nič v primerjavi s tem kar pomeni znanje o tem, kako se učiš in kako skozi učenje za šolo lahko spoznaš lastne navade in lastnosti, tako dobre in slabe".

Dogovorila sva se takole. Določila sva prvo pravilo: Šolo bova naredila zabavno. Sicer mi Sanja ni ravno verjela na besedo, zato sem jo najprej vprašal, kaj je njej zabavnega pri enem od opravil, ki ga današnja mladina navdušeno opravlja in sicer izdelovanje obeskov iz kroglic.

»Hm, veš kaj, meni je zabavno to, da se lahko igram, da delam, da na koncu nekaj lepega nastane« je dejala Sanja..
»Ok, torej če ne nastane nekaj lepega in se zmotiš, igranje potem ni zabavno in moraš ponovit?«
»Ja, seveda, to ponavljanje me prav nič ne zabava«.
»Evo, torej dajva učenje naredit takšno, dajva se igrat in poskrbet, da nama za rezultat pride nekaj lepega, najbolj pomembno pa je, da ne bova ponavljala«.

Ne poznam človeka, ki ga negativna kritika ne bi tako ali drugače prizadela. Nekateri znajo svoja občutja ob sprejemanju kritike ali graje dobro skriti, spet drugim se prizadetost (užaljenost, jeza, sram...) jasno odraža na obrazu.

Zakaj ljudje tako radi kritiziramo druge? Je to morda zaradi strahu, da bi kdo kritiziral nas zaradi enakih ali podobnih napak, prekrškov, slabosti, karakternih potez...? Se morda čutimo superiorne nad drugimi, pa si zato kritiziranje drugih pač lahko privoščimo? Si morda domišljamo, da smo sami brez napak in da vse vedno storimo prav, drugi pa se nenehno motijo? Ali pa smo preprosto le negativno naravnani in opazimo najprej slabo, dobrega pa zlepa ne ali pa le redkokdaj?

Če velja to zadnje - zakaj sploh smo negativno naravnani? So nas do tega privedle nesrečne življenjske razmere, neuspehi, smola, pomanjkanje ljubezni, nenehni stresi...? Ali pa smo se preprosto taki že rodili?

Površen prijatelj začne pogovor s kopico novic o svojem življenju.
Pravi prijatelj reče: "Kaj je novega pri tebi?"

Površen prijatelj misli, da so težave, o katerih tožiš, nedavne.
Pravi prijatelj pravi: "O tej isti reči tarnaš že 14 let. Zmigaj se že in ukreni nekaj!"

Površen prijatelj te nikoli ni videl jokati.
Pravi prijatelj ima ramena premočena od tvojih solza.

Površen prijatelj ne pozna tvojih staršev po imenu.
Pravi prijatelj ima njihovo telefonsko številko v adresarju.

Površen prijatelj prinese gotovo jed na tvojo zabavo.
Pravi prijatelj pride zgodaj, da ti pomaga skuhati, in ostane dolgo, da ti pomaga pospraviti.

Življenje z enim od staršev je drugačno od tistega, v katerem si naloge in obveznosti vsakdana razdelita mati in oče. Ker je mama samohranilka sama tista, ki skrbi za vzgojo zdravih in uspešnih otrok, je pomembno, da zase dobro poskrbi in da pozna pasti svoje vloge.

Popolnih mam ni. Vsaka se sooča z lastnimi izzivi in težavami, le da so te zaradi občutljivega družinskega položaja pri materah samohranilkah pogostejše. Zato naj se mame samohranilke držijo določenih "pravil", ki jim bodo gotovo prihranila marsikatero zadrego ali zapleteno situacijo.
Najpomembnejše osebe v življenju matere samohranilke so njeni otroci. To pomeni, da njihove potrebe, želje in predvsem varnost običajno postavlja pred vse drugo. Zato mama samohranilka nikoli ne da prednosti moškemu pred dobrim počutjem lastnih otrok. Če se znajdete v razmerju s še tako čudovitim partnerjem, ne dovolite, da ta prekorači dovoljene meje pri ravnanju z vašim podmladkom. Če je izbranec pravi, bo že vedel, kakšno mesto mu pripada v vašem življenju, in se bo temu primerno tudi obnašal.

"To, kar naj bi ženska živela in kar naj bi dihala, je družina; kajti to je njen resničen poklic. Ženska, ki je poklicana v zakon, mora razmišljati o otrocih, kako jih vzgajati in kako se z njimi igrati. Zaradi tega se ženska ne sme poigravati s svojimi užitki. Mora se znati obvladovati, ker je sama dar svojemu življenju. In ta dar, zgrajen z Ijubeznijo, v zastonjskosti prinaša resničen mir njenemu srcu. Pomembno je zasejati, vzgajati in v duši otroka negovati resničnost Boga, ki je edina resnica, s katero smo lahko v odnosu. Ženska ima prav posebno nalogo, da razglaša življenje nad smrtjo, ne nad fizično, temveč nad tisto, ko se izgubi upanje in zgreši naloga, kadar se zdi, da seje vse okrog tebe zrušilo in se prestrašiš. Tja je poklicana ženska, da z njo vznikne upanje, radost, življenje in gotovost vstajenja.

Ženska ima nalogo, da to zaseje in vstajenje pride po njenem vstajenju. Če je zaprta v svojo lupino, če je omejena s strani svoje družine, ni več nevesta, kajti ženskaje naročje, ki sprejema celotno človeštvo. Torej se mora prikloniti vsaki človeški resničnosti s tisto nežnostjo, s tisto pripravljenostjo, s tisto Ijubeznijo, ki je lastna materi. Ženska je ustvarjena zato, da daje življenje za ceno svoje krvi in svojega lastnega življenja. S tem se uresničuje, s tem se osvobaja svojih meja, omejenosti, strahov in zaprtosti.