Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/ClovekSemUstvarjam16
Človek sem - ustvarjam 16.del
četrtek, 18. maj 2006 @ 05:10 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Franc Rozman
Človek doživlja svoj razvoj in napredek predvsem na osnovi dogajanja v miselnem
svetu. Ustvarjalnost in zavedanje kot rezultat miselnega sveta je omogočila
človeku tako pomembno vlogo v stvarstvu in takšno prednost pred živalmi. Če
je tako, se napore zanesljivo splača vlagati predvsem v razvijanje in širjenje
miselnega oziroma duhovnega sveta.
Če je tako, bi morali ljudje imeti več navodil, kaj naj delamo, da bomo
ustvarjalni in duhovno poglobljeni.
Verjetno bomo za krepitev telesa skrbeli s telesno rekreacijo, za krepitev
duha pa z duhovno rekreacijo. Energijo, s katero razpolagamo, moramo smiselno
porazdeliti deloma na fizične, deloma na miselne oziroma duhovne aktivnosti.
Pomena miselnih aktivnosti se zavedamo vsi. Veliko sva govorila o ustvarjalnosti.
V sodobnem svetu za miselne aktivnosti pogosto uporabljamo tudi izraz "meditacije"
in "viharjenje možganov" (brain-storming). Indijci uporabljajo "jogo",
poznamo pa še mnogo drugih načinov za vzpodbujanje miselnih aktivnosti.
Babi zjutraj, ko vstane, poskrbi za svoje telo, nato vzame knjigo, iz nje prebere
misel enega velikih mož, o tej misli razmišlja, jo skuša razumeti in ta misel
pestri njen miselni svet.
Tudi mene osrečuje, kadar uspem dojeti kakšno globoko misel.
Vsaka ustvarjalna miselna aktivnost nas osrečuje in je smiselna. Prav je, da
nekateri usmerjajo svoje miselne napore v matematiko, nekateri v slikarstvo,
nekateri v glasbo, naslednji v tehniko. Smisel matematike je verjetno skupaj
s smislom fizike, glasbe in ostalih miselnih svetov možno združiti v skupen
nadsmisel, ki ga običajno raziskuje filozofija in različne religije.
Babi res bere knjige, velikokrat pa tudi moli. Kakšen smisel pa ima njena
molitev?
Tudi molitev omogoča in ima namen pospeševanja rasti miselnega sveta. Ob misli
"daj nam danes naš vsakdanji kruh", na primer, običajno pomislim,
naj ne pretiravam pri pridobivanju materialnih dobrin. Ne gradim naj si trietažne
hiše za potrebe vsega potomstva, v banki naj si ne kopičim denarja. Skrbim naj
predvsem za vsakodnevno materialno preživetje, preostalo razpoložljivo energijo
pa naj namenim za ustvarjalnost in razširjanje svojega miselnega oziroma duhovnega
sveta.
S tabo se strinjam, tvoje razmišljanje pa še vedno ne sovpada z babičinim
ponavljanjem molitvenih obrazcev.
Molitev je smiselna takrat, če poglablja veličino našega duha.
Vse, kar praviš, je logično, vendar to ni isto, kar počne babi. Ona pravi:
"Danes želim zmoliti tri rožne vence", potem pa zelo hiti, da to v
načrtovanem času uspe zmoliti.
Takšno dojemanje molitve me spominja na naslednjo anekdoto:
V začetku razvoja železnic so bili materiali še slabi. Vsake toliko časa se
je pri vagonu vlaka strlo kakšno kolo in vlak je iztiril. Da bi pravočasno ugotovili,
kdaj bo razpadlo kolo vagona, so zadolžili železničarje, da so na vsaki postaji
opazovali novonastale razpoke v kolesih. S kladivi so udarjali na kolesa ter
tudi na osnovi zvoka ugotavljali, ali je kolo vagona zanesljivo.
Ko je šel nekoč eden od železničarjev v pokoj, so ga vprašali, zakaj je celo
življenje s kladivom udarjal po kolesih vagonov? Odgovoril jim je, da ne ve.
Povedal je, da so mu ob zaposlitvi rekli, naj vsake toliko časa udari s kladivom
po kolesu in to je ves čas tudi delal. Ubogi železničar je celo življenje počenjal
nekaj, za kar sploh ni vedel, kakšen smisel ima.
Tudi sam se strinjam, da ljudje pogosto počenjamo stvari, ki jih ne razumemo.
Ker jih ne razumemo, jih delamo drugače, kot so bile zamišljene, s tem pa z
bistveno manj uspeha.
Tisti ljudje, ki razumejo duhovnost, znajo svojo energijo smiselno deliti na
materialne in duhovne aktivnosti. V prejšnjih stoletjih so bili ljudje zelo
obremenjeni s fizičnim delom, zato jim je za miselne aktivnosti ostajalo malo
časa. V današnjem času fizično delo prevzemajo stroji, vse več ljudi pa se lahko
po univerzah, institutih, pa tudi doma ukvarja z reševanjem miselnih problemov
na področju tehnike, humanistike, filozofije, psihologije in drugih znanosti.
Nisem prepričan, da se večina ljudi zaveda pomena duhovnosti. Izgleda, da
je za večino ljudi še vedno najbolj privlačno materialno življenje, takšno,
ki ga ti pripisuješ živalim.
Res se mnogo ljudi enostavno predaja nagonom. Tisti, ki se ne ukvarjajo z duhovnimi
procesi, jim zakrni še tisti del duhovnosti, s katero so se rodili.
Midva sva veliko govorila o duhovnosti, vendar mislim, da sva preveč govorila
o odličnjakih duhovnosti, to je znanstvenikih, umetnikih in podobnih ljudeh.
Kako naj se z duhovnostjo začne ukvarjati nekdo iz dna družbe, nekdo, ki so
mu nagoni edino vodilo v življenju?
Na vprašanje si že skoraj sam odgovoril. Seveda tako, da se vsaj občasno odreče
kateremu od nagonov in namesto nagonov za usmerjanje svojih dejanj uporabi svoje
duhovne usmeritve.
Teoretično mi je jasno. Kako pa naj to izgleda v praksi? Če je prehod na
duhovnost res tako pomemben, zakaj nas na to pot Bog ne usmerja bolj nazorno?
Seveda nas Bog tudi preko Svetega pisma in sporočil v njem usmerja na to pot.
Pomisli, kaj nam je babi svetovala pred praznikom Velike noči. Svetovala nam
je post, to je enodnevno odrekanje od hrane. Ljudje se hranimo nagonsko, ponavadi,
kadar smo lačni, včasih pa tudi takrat, kadar nismo lačni. Ali ni zavestno uravnavanje
količine zaužite hrane lahko čudovit trening za zavestno premagovanje lastnih
nagonov.
Post je obenem tudi dober pokazatelj lastne volje in osebne duhovne samokontrole.
Nekdo, ki sebi na ta način ni sposoben dokazati obvladovanja svojih nagonov,
nima nobenega zagotovila, da se bo sposoben rešiti alkoholizma, tobaka ali drugih
razvad, v katere lahko zapade.
Zanj pa je pogubno tudi to, da tak človek nima nobene duhovne vzdržljivosti
za duhovno rast in ustvarjalnost, če ustvarjalnost zahteva odrekanja razvadam
in nagonom. Treniranje in preverjanje vzdržljivosti duha, vsaj v obliki občasnega
posta, je torej najmanj, česar moramo biti sposobni za prehod iz "živalskega
načina življenja" v ustvarjalnost in duhovnost.
Po tem najinem razgovoru znam ločevati duhovnost od materialnosti, kar je
zame velika pridobitev. Prej sem telo in duhovnost dojemal kot eno.
Ljudje lastne duhovnosti pogosto ne opazijo ali ji vsaj ne dajejo pomena. Pomemben
se jim zdi le materialni svet.
To je na nek način razumljivo. Kamorkoli človek pogleda, vidi predmete materialnega
sveta, duhovni svet pa ni tako jasno viden in prepoznaven na prvi pogled.
Če nekdo vidi le materialni svet, bo le temu posvečal tudi vso pozornost. Pri
tem se niti ne zaveda, kaj s tem izgublja na področju duhovnih vrednot.
Včasih nas doseganje materialnih dobrin res fizično uniči, popolnoma iztiri
in duhovno izprazni.
Točna, vendar za mnoge kruta ugotovitev. Kadar se česarkoli lotimo, si moramo
zastaviti cilje. Vprašati se moramo: ali naj bo naš cilj duhovna sreča, pridobivanje
materialnih dobrin ali oboje. Kadar je pridobivanje materialnih dobrin povezano
s srečo, odločitev ni težka. Kadar pa gredo materialne dobrine na račun sreče
ali pa sreča na račun materialnih dobrin, pa je za marsikoga odločitev že pretežka.
Večina ljudi se brez velikega razmisleka odloča za materialne dobrine.
Tu pa je osnovna napaka, ki povzroča večino gorja. Prav neverjetno je, kako
ljudje silijo v lastno nesrečo. Pripravljeni so žrtvovati prijateljstva, srečo
ter druge duhovne vrednote za hišo, avto ali kakšno drugo materialno vrednoto.
Temu se bova uspela izogniti tako, da bova ob vsaki najini določitvi preverila,
kako bo odločitev vplivala na duhovne vrednote.
Tako je. Vse, kar ljudje delamo, delamo zato, da bi bili srečni in duhovno
bogati.
Večina ljudi vidi v pridobivanju materialnih dobrin edini način za povečevanje
lastne sreče, pa še tega se lotijo tako nesrečno, da se jim sreča izmuzne in
jim ostane le kup neuporabnega materiala in žalost.
Najino razmišljanje nama odpira mnogo več poti za iskanje sreče. S tem ko se
zavedava, da se vse pomembno dogaja v našem zavedanju in naši duhovnosti, se
ne bova pretirano ukvarjala z materialnim svetom, ampak se bova posvetila dejavnostim,
ki vzpodbujajo našo ustvarjalnost, ljubezen, svobodo, zavedanje, dostojanstvo.
Pomen materialnega sveta na eni strani in pomen naše duhovnosti na drugi
strani sva povsem zamenjala. Na začetku sva razmišljala, kako nama bo naša duhovnost
pomagala do materialnih dobrin, sedaj pa razmišljava, kako bova uporabila materialne
dobrine za bogatitev naše duhovnosti.
S tem ko dajeva osrednji pomen naši duhovnosti, materialnim dobrinam pa pripisujeva
manj pomembno vlogo, sva našla bližnjico do sreče v življenju.
Najbrž ne le bližnjico. Tisti, ki svojo srečo iščejo v pehanju za materialnimi
dobrinami, sreče nikoli ne bodo deležni. Podobni so ovcam ob gorečem hlevu.
Kadar pride do požara v hlevu, ovce nagonsko rinejo v hlev, kjer jih čaka poguba,
namesto da bi se vsaj razbežale. Tudi ljudje rinemo v nesrečo, čeprav imamo
sreče v izobilju in na dosegu roke.
Če bi najino razpravo takole nadaljevala, bi nama bila najina telesa v kratkem
res odveč. Spomniti pa te moram, da Sveto pismo napoveduje vesoljno sodbo. Če
se ne motim, bomo takrat dobili nazaj naša telesa. Čemu naj bi jih dobili, če
so res tako nepomembna?
Pri tej trditvi morava biti previdna, saj bi naju naivna razlaga lahko zapeljala
v nesmisle. Vprašajva se, ali bo sosedov Miha dobil svoje telo skupaj z grbo,
ki jo ima. Ali bo babica po vstajenju starka, mladenka ali celo otrok? Kot vidiš,
v zvezi s telesom naletiva na veliko neznank.
Lahko bi dobili naša telesa z odpravljenimi pomanjkljivostmi, ki so nas
motile v življenju.
Morda. Vendar v tem primeru to ne bi bila več naša telesa. Naša telesa so natanko
takšna, kot so.
Če je tako, ne vidim pravega smisla, zakaj naj bi nam vrnili telesa. Morda
zato, da se bomo nad našimi hibami ponovno jezili?
Ugotavljala sva, da se naša zavest iz roda v rod povečuje in da človeka bolj
osrečuje ustvarjalnost in zavedanje, kot pa naše telo. Domnevam, da bo naše
zavedanje vse bolj pomembno, telo pa vse manj.
Si predstavljaš, da nam Bog obljublja predvsem vstajenje oziroma ohranjanje
našega zavedanja, ne pa telesa?
Tako domnevam. Osebno ocenjujem, da nam Bog obljublja nove dimenzije zavedanja.
Zakaj pa Sveto pismo ne govori o vstajenju našega zavedanja?
Človek je edino zemeljsko bitje, ki se zaveda svojega zavedanja, pa še človek
ima z zavedanjem težave. Kadar rečemo "jaz", pogosto mislimo na telo,
redkeje na zavest, čeprav je zavest tista, ki nam omogoča dojemati besedo "jaz".
Če bi v Svetem pismu pisalo "vstajenje zavedanja", bi si večina ljudi
kaj malo predstavljala. Če nam je zapisovalec Svetega pisma hotel sporočiti,
da se bo - naša zavest - ohranila in se celo poglobila, je moral za to uporabiti
način pisanja, ki ga razume čim več ljudi.
Ves čas razpravljava skozi "optiko" krščanstva. Obstaja pa veliko
verstev. Kako bi potekal najin pogovor, če bi vzela za osnovo drugo verstvo?
Takšna množica verstev v človeku vzbuja dvome o verodostojnosti posameznih verstev.
Močno naslanjanje na eno ali drugo vero naju lahko zapelje celo v naivna ali
napačna gledanja na stvarstvo, zato morava vsako razlago ene ali druge religije
dobro premisliti, preden ji verjameva.
Kako bova preverjala pravilnost verskih resnic različnih verstev?
Skušala bova čim bolj prisluhniti Stvarnikovim sporočilom, tako kot sva to
poskušala pri razmišljanju o ustvarjalnosti. Pomen naše ustvarjalnosti sva ugotavljala
na osnovi opazovanja motivacije in sreče. S tem ne dajeva osnovnega pomena sporočilom
ene ali druge religije, ampak sva prisluhnila neposredno Stvarnikovim sporočilom.
Če bi vsi ljudje preprosto in razumljivo dojemali Stvarnikova sporočila,
potem religije najbrž ne bi bile potrebne. Verstvo je torej skupina ljudi, ki
se trudi, da bi s skupnimi močmi dojela božja sporočila.
Stvarstvo je zapleteno, človeški um pa omejen, zato je vsako naše dojemanje
stvarstva nepopolno, v okviru enega ali drugega verstva pa včasih tudi zmotno.
Različna verstva nastanejo takrat, ko imajo različne skupine ljudi različne
odgovore na temeljna vprašanja.
Kakšen je torej pomen verstev? Če te prav razumem, verstva sploh niso neobhodno
potrebna?
Bog je ustvaril vesolje, ko ni bilo niti ljudi niti verstev. Samovšečno bi
bilo razmišljanje, da je Stvarnik odvisen od ene ali druge religije na Zemlji.
Iz tega lahko ugotoviva, da Stvarniku religija ni neobhodno potrebna.
Verstvo ravno tako ni neobhodno potrebno ljudem. Ateisti, ki so sposobni neposredno
dojeti božja usmerjanja v obliki motivacije, sreče in drugih mehanizmov usmerjanja,
zato lahko ravno tako ustvarjajo in delajo skladno z božjimi pričakovanji. Iz
tega lahko sklepava, da pripadnost verstvu ni pogoj za obnašanje ljudi v skladu
z božjimi pričakovanji.
Kako se bova midva obnašala do različnih verstev ? Kaj lahko od njih pričakujeva?
Če bi ti sam razmišljal o stvarstvu, bi se na ta način osvobodil verstva. Ker
o stvarstvu razmišljava skupaj, sva midva že skupina in kot taka predstavljava
celico verstva.
Zares ugotavljam, da sva skupaj bolj uspešna, kot bi bil sam.
Temeljna vprašanja stvarstva so za ljudi preveč zapletena, da bi jih lahko
sami dojemali brez napora. Za razjasnitev teh vprašanj potrebujejo razmišljanja
in raziskovanja v skupinah. Namen verstev je skupinsko proučevanje temeljnih
vprašanj življenja in stvarstva ter vključevanje v te skupine vseh tistih, ki
jih ta vprašanja zanimajo.
Zakaj Bog v religijah ne napravi reda? Zakaj jasno ne pove, katera vera
je prava, ostalim veram pa da vedeti, da razglašajo zmotne poglede?
Bog spoštuje našo ustvarjalnost in naše proučevanje stvarstva ne glede na to,
ali so naše ugotovitve točne ali zmotne. Ker Bog spoštuje našo svobodno voljo
in ustvarjalnost, poseže v delovanje verstev šele takrat, kadar katero od verstev
ruši božje načrte.
Babi misli, da natanko ve, katera vera je prava.
Ljudje včasih dajemo religijam prevelik pomen. Zanje smo se pripravljeni vojskovati
in delati druge neumnosti. Včasih se ljudje obnašajo tako, kot da je religija
cilj človeštva, ne pa predvsem sredstvo za naš duhovni napredek.
Kakšen odnos bova midva zavzela do posameznih verstev?
Tiste religije, ki veliko svojih naporov vlagajo v izobraževanje in raziskovanje,
lahko bolj objektivno dojemajo zahtevna vprašanja, kot tiste religije, ki se
ne izobražujejo. Katoliška cerkev ima veliko število papeških univerz v Rimu
ter veliko zelo izobraženih predstavnikov cerkve in tako prednost pred nekaterimi
drugimi verstvi. Pri ocenjevanju religije je pomembno, kdo je bil ustanovitelj,
na kakšnih dokumentih sloni ter ne nazadnje, koliko časa deluje ter kako vpliva
na družbene razmere.
Ko se človek odloča, iz katerih verstev bo jemal izhodišča za svoja dejanja,
je tudi pomembno, kje živi. Ker živim v okolju pretežnega vpliva katoliške Cerkve,
jemljem iz nje usmeritve za svoje duhovno napredovanje. Če bi živel v Rusiji,
bi bilo verjetno zaradi bližine in možnosti tesnejšega stika bolj smiselno povezovanje
s pravoslavno cerkvijo, nekje na severu Evrope pa s protestantsko.
Ves čas govoriva o velikih verstvih, kaj pa na stotine majhnih verstev,
ki ravno tako delujejo po svetu?
Pripadnost verstvu izbiramo podobno, kot izbiramo šolo za svoje otroke. Šolo
izberemo tako, da ugotovimo, katera šola ima najboljše profesorje in daje največ
znanja. Če imamo možnost, vpisujemo otroke tja, izogibamo pa se šol, ki pri
izobraževanju nimajo uspeha.
Mnoga maloštevilna verstva pogosto slonijo na naivnih pogledih na stvarstvo
in kot taka ne morejo prispevati k mojemu napredovanju, zato so nepomembna.
Omenjaš nepomembne religije z naivnimi razlagami stvarstva. Kaj pa religije,
pri katerih so ljudje narobe razumeli sporočila stvarstva ali pa jih sploh niso
razumeli? Takšne religije razglašajo zmotne misli, ki ljudem lahko celo škodijo.
Eno takšnih družbenih gibanj je bil komunizem. Komunizem se ni razglašal za
religijo, ukvarjal pa se je z religioznimi vprašanji, kot so nastanek vesolja
ter smisel življenja.
Komunizem si je naivno in oholo domišljal, da mu ni potrebno proučevati zakonitosti
stvarstva, ampak si je sam dovolil postavljati lastne zakonitosti ne oziraje
se in v nasprotju z zakonitostmi stvarstva, zato je komunizem kot družbeno gibanje
doživelo vsesplošen polom.
Prepričan sem, da so lahko uspešni le takšni družbeni sistemi in religije, ki
bodo znanstveno proučevali dane zakonitosti, se jim prilagajali in si ne domišljali,
da je zakonitosti stvarstva možno v temeljih spreminjati.
Se nadaljuje
Človek
sem - ustvarjam 1.del
Komentarji (0)
www.pozitivke.net
