Piše: Franc Rozman

Čemu pa naj bi Bog ustvaril pekel? Pekel nima vzgojnega smisla, ker pekel ne prevzgaja grešnikov, prav tako nima maščevalnega smisla, ker Bog ni maščevalen. Sprašujem se, zakaj Bog stvarstva ni ustvaril tako, da bi grešnike po smrti preprosto uničil, podobno kot verujejo ateisti?

Tebi se grešniki smilijo in ti bi jim v svoji usmiljenosti pomagal, če se ne da drugače, vsaj z uničenjem. Vendar ni razloga za to, ker je na srečo Bog bolj usmiljen od tebe.

Ne razumem, kako je lahko nesrečni grešnik ob vsej božji dobroti in usmiljenosti za vedno vržen v pekel.

Podobno kot na Zemlji. Ko sva govorila o trpljenju na Zemlji, sva videla, da vsak nesrečnik lahko kadarkoli zapusti svoj pekel, tako da se odreče skopuštvu, sovraštvu do soseda, oholosti in drugih pregreh, kar pa ti nesrečniki prav pogosto ne napravijo. Nekdo bo lahko trpel peklenske muke ob sovraženju soseda, pa se ne bo potrudil postati sosedov prijatelj in se odreči sovraštvu. Prijatelji mu lahko še tako prigovarjajo in svetujejo, naj preneha nesmiselno sovraštvo do soseda, pa se temu ne bo odrekel, čeprav je ključ do njegove sreče v njegovih dejanjih.
Prepričan sem, da so tudi vrata pekla na stežaj odprta in omogočajo vsakomur, da zapusti pekel, razlogi nesrečnika za vztrajanje v peklu pa so najbrž podobni kot na Zemlji. Bog vsakogar vabi k sebi. Napuh, jeza in druge pregrehe pa pogubljence odvračajo od sreče.

Na Zemlji res mnogi do smrti vztrajajo v sovraštvu. V neskončnosti onostranstva pa verjetno pride do streznitve in opustitve sovraštva ter prehod vsaj na spoštovanje med bivšimi sovražniki.

Sporočilo o nebesih in peklu ter pomembno sporočilo o dogajanju v onostranstvu, ki sva ga spoznala iz opisa vic, razumem tako, da se v onostranstvu stalno dogaja približevanje in oddaljevanje bitij k in od Boga. Tisti, ki v onostranstvu ljubijo, s časom vse bolj ljubijo, tisti, ki sovražijo pa vse bolj sovražijo. Duše, ki se začnejo oddaljevati od Boga, se običajno vse bolj oddaljujejo in imajo vse manjše možnosti za ponovno združitev z Bogom. Povezavo z Bogom jim preprečuje njihov napuh, sovraštvo in bes.
Za lažje razumevanje si oglejva še kakšen primer iz vsakdanjega življenja. Oholi in nemoralni ljudje se tudi na Zemlji niso sposobni ustvarjalno povezovati. Celo med seboj se ponižujejo. Podrejeni člani skupine sodelujejo pod prisilo in ne iz lastnih nagibov. Med seboj se sovražijo. Velika sla oholih ljudi po veljavi, obenem pa nezmožnost doseganja sreče z ustvarjanjem, jih peha vse globlje v bes in nesrečo. Takšni ljudje nimajo samopotrjevanja z dejanji, zato si tako podredijo sodelavce, da le ti nekritično pritrjujejo njihovim oholim nesmislom. Andersen je način obdržanja oholih oblastnikov lepo opisal v pravljici Cesarjeva nova oblačila. Ali ni to lepa slika pekla, ki se dogaja kar na Zemlji.

Tudi na Zemlji Bog na mnoge načine vabi k moralnemu delovanju, pa mnogi tega ne upoštevajo, čeprav si z nemoralo povzročajo peklenske muke.

Bog bo kateremukoli nesrečniku puščal odprta vrata iz pekla. Nesrečnik pa ponujenih možnosti ne bo upošteval, ampak bo svoje napore usmerjal v dejavnosti, ki ga bodo vse bolj in bolj pehale v nesrečo in pogubo. Ker Bog daje prednost človekovi svobodni volji in njegovim lastnim odločitvam, tega nesrečnika ne bo na silo izvlekel iz pogube.

Zelo zanimivo. Nikoli mi ni bilo jasno, kako Bog ob svoji neskončni dobroti, pravičnosti in usmiljenosti lahko pušča grešnike v takšnem trpljenju. V tej tvoji razlagi je Bog lahko neskončno dober in usmiljen, saj nesrečnike stalno vabi iz pekla. V peklu ostajajo le tisti, ki ga nočejo poslušati.

Na Zemlji se dogaja ogromno zla. Zakaj je Bog tako neuspešen pri zatiranju oholosti in zla ? Ali misliš, da Bog oholosti in zla res ne more odpraviti?

Če ne vidiva smisla zla, še ne pomeni, da oholost in zlo ne moreta imeti nekega smisla. V razmislek si oglejva tale primer:
Midva razpravljava o stvarstvu, ustvarjalnosti in še o čem. Postavljava domneve in se z vsemi domnevami strinjava. Možno je, da so te domneve postavljene nekritično in s tem neosnovane in napačne. Če hočeva, da se bova pri argumentiranju najinih domnev bolj potrudila potrebujeva nekoga, ki bo skušal najine domneve ovreči.

Res je, najine domneve bi morale na preizkušnjo, vendar mislim, da bi bil lahko kritik najinih idej strokovnjak z visoko moralo, ne pa človek, ki kar vsepovprek brez razmisleka uničuje.

Seveda je nujno, da najine domneve preverja strokovnjak moralnih kvalitet. Predpostaviva pa, da nama tak strokovnjak dokaže zmotnost domnev. Midva pa bi bila v lastne domneve tako zaverovana, da jih kljub argumentom ne bi hotela ovreči. S trmoglavljenjem pri najinih napačnih stališčih bi nadaljnja razmišljanja gradila na napačnih predpostavkah in s tem zašla v slepo ulico. Najine ustvarjalnosti bi bilo konec.
V takem primeru naju lahko reši le nasilno rušenje najinega stališča. Potrebujeva torej uničevalca najinih domnev, ki bo svoje delo opravil neusmiljeno, brez najine privolitve.

Verjamem, da bi brez nasilja marsikdo ustvarjalno obmolknil, še vedno pa ne vidim pravega smisla nasilnežev.

Ljudje smo prepogosto takšni, da si zgradimo hišico, potem pa se prelevimo v "čuvaje" naših dosežkov, ki jih vse do smrti zvesto čuvamo, ne glede na njihovo objektivno vrednost.

Poznam ljudi, ki vso svojo energijo celo življenje vlagajo v kakšno neumnost. Ti torej domnevaš, da nasilje takšnim ljudem lahko preusmeri interese.

Mnogi ljudje so po kakšni večji katastrofi, ko so izgubili vse, popolnoma spremenili način življenja ter šele tako spremenjeni začeli s pravim ustvarjalnim življenjem.
Seveda pa se stvari ne obrnejo vedno na bolje. Katastrofe pogosto tudi prekinejo bogato ustvarjalnost. Zlo torej ni vedno mehanizem obračanja ljudi k ustvarjalnosti, ampak zagotavlja, da ljudje ne postanemo ležerni, pomehkuženi in leni. Ležernost in pomehkuženost pa pomenita usihanje ustvarjalnosti.

Skoraj si me prepričal, da tudi lopovi pripomorejo k ustvarjalnosti. Oni sami niso ustvarjalni, lahko pa kot stranski učinek njihovih slabih dejanj prispevajo k ustvarjalnosti drugih.

Zlo, ki nam je prizadejano, je lahko "motor" naše prizadevnosti in aktivnosti, pa tudi "barometer" dejanske vrednosti naše ustvarjalnosti. Kadar se branimo zla, bomo uspešni le, kadar bomo primerno ustvarjalni.

Če pomislim, so bili v zgodovini kvalitetni umetniki tisti, ki so si svojo umetnost gradili podvrženi hudim preizkušnjam, kot Prešeren, Cankar, Mozart, ne pa njihovi sodobniki, ki so umetnost gradili v foteljih kot Koseski, Salieri in podobni.

Poznamo tudi velike ustvarjalce, kot so Strauss, Bach in drugi, ki so ustvarjali v udobnih razmerah, res pa je, da je bila mnogokrat v zgodovini podana osnova za hitrejši napredek šele potem, ko so bili temelji starega na tak ali drugačen način do tal porušeni.

Kaj pa zlo v onostranstvu? Sprašujem te: Ali obstaja Satan? Ali Satan uničuje božje ustvarjanje? Ali je Satana ustvaril Bog? Zakaj ga ne uniči? Zakaj je vsemogočni Bog tako neuspešen pri preprečevanju Satanovih hudodelstev?

Naštel si toliko vprašanj, da si me kar prestrašil. Če sva razvozlala toliko vprašanj, upam, da bova tudi ta.
Pri Bogu so vse stvari logične, zato domnevam, da ima obstoj Satana kakšen smisel. Če v dosedanjih razpravah še nisva našla nečesa, kar bi bilo v zvezi s Satanom smiselno, pomeni, da sva lahko nekaj spregledala.

Ničesar pomembnejšega mi ne pride na misel.

Sveto pismo Satana omenja vsaj dvakrat; tam, ko so se hudobni angeli Bogu uprli, in tam, ko je Satan preizkušal Kristusa. Domnevam, da to nista bila osamljena primera odnosov med Bogom in Satanom. Ali sem ti s tem pomagal pri nadaljnjem razmišljanju?

To bi lahko pomenilo, da je lahko tudi božja ustvarjalnost podvržena preizkušnjam.

Strinjam se. Mogoče Satana ni potrebno obravnavati kot "ne-bodi-ga-treba" osebo iz onostranstva, ampak kot pojave in sile v onostranstvu, ki našo in božjo ustvarjalnost v onostranstvu na določen način preizkušajo in s tem potrjujejo.

Tvoja trditev je logična. Če se naša ustvarjalnost nadaljuje v onostranstvu, potem bo to ustvarjanje tudi v onostranstvu naporno in podvrženo preizkušnjam, podobno kot je na Zemlji.

Domnevam, da svetopisemska sporočila o Satanu ne predstavljajo božjega tarnanja o božjih nasprotnikih, ampak nam ta sporočila razjasnjujejo, kakšna je božja in tudi naša ustvarjalnost v onostranstvu. Opozarja nas, da vsako igračkanje in fantaziranje tudi v onostranstvu ne bo pomenilo ustvarjanja. Ustvarjalni dosežki bodo imeli takšno vrednost, kakršni napori bodo vloženi v ustvarjanje in kakršnemu preverjanju bo podvržen ustvarjalni dosežek. Tudi v onostranstvu bodo delovale rušilne sile (Satan) v smislu preprečevanja našega samozadovoljstva v namišljeni ustvarjalnosti. S preizkušnjami nas bo Satan neobzirno vzpodbujal k dokazovanju vrednosti naših ustvarjalnih dosežkov tudi v onostranstvu. Kvalitetni in preizkušeni rezultati našega delovanja bodo nagrajeni s srečo, kar lahko imenujeva z nebesi, nekvalitetni pa bodo zavrženi podobno, kot so zavrženi na Zemlji.

O onostranstvu ves čas govoriva zelo hipotetično. Ne opredeliva se, ali onostranstvo sploh obstoja ali ne. Če onostranstvo obstaja tudi za nas ljudi, zakaj nam Stvarnik tega jasno ne pove, tako kot nas vzpodbuja, naj bomo ustvarjalni? Od dobrega Boga bi pričakoval, da nas ne bo puščal v nevednosti.

Mogoče je božja dobrota ravno v tem, da nam tu na Zemlji tega ne pove.

Tega si ne znam predstavljati. Kako nam nevednost lahko koristi?

Rekla sva, da je bivanje v onostranstvu lahko celo mnogo bolj privlačno kot bivanje na Zemlji. Če si ponovno pomagava s primerom, bi si naše bivanje na Zemlji lahko predstavljala kot bivanje v votlini globoko pod zemljo; v vlagi, hladu in ob medli svetlobi neznatne svetilke.
Onostranstvo si predstavljaj kot cvetoč travnik sredi junija, obsijan s čudovito sončno svetlobo, poln bujnega zelenja.
Če bi ljudje v votlini vedeli, kaj se dogaja zunaj votline, bi seveda vse svoje napore usmerjali v to, kako bi se čim hitreje osvobodili votline in se pojavili v sončnem junijskem travniku. Na kratko, vsi ljudje bi razmišljali le o tem, kako čim hitreje priti iz luknje na svetlo.
Ali si predstavljaš, kako bi bilo življenje na Zemlji, če bi ljudje v potankosti poznali onostranstvo?

Bilo bi prav zanimivo. Ljudje bi komaj čakali, da zbolijo in umrejo ter si tako priskrbijo pravico za pot v onostranstvo. Nihče ne bi šel k zdravniku. Sedaj zelo nevarna pljučnica pa bi bila najbolj zaželena bolezen, po kateri bi vsi hrepeneli, ker bi ljudem obljubljala po nekaj dneh smrt in prehod v onostranstvo.

Če imamo ljudje poslanstvo na Zemlji, je zelo nesmiselno ljudem razlagati, kaj bo v onostranstvu. V času življenja ni naš namen, da razmišljamo o onostranstvu, ampak se posvetimo izpolnjevanju tuzemskega poslanstva.

Vedenje o onostranstvu bi bilo v času življenja za nas ne le nepomembno, ampak celo moteče.

Res je. Ko človek spozna, naj se na Zemlji ne obremenjuje preveč z onostranstvom, ampak naj predvsem poskrbi za izpolnitev tuzemskega poslanstva, je že na dobri poti, da ne bo delal nesmislov in neumnosti.

Kaj pa tisti, ki že tukaj na Zemlji "vse vedo" o onostranstvu?

Mislim, da jih ni veliko. Če si onostranstvo res lahko ponazoriva z izhodom iz podzemne votline na čudovit junijski travnik, potem si vsi tisti, ki "vse vedo", zelo želijo umreti in se osvoboditi temne in hladne "votline".
Koliko takšnih poznaš, ki si iskreno želijo svoje smrti?

Prepričal si me, da tudi tisti, ki veliko govorijo o onostranstvu, nimajo nazorne predstave o njem.

To, da nam ni dana jasna predstava o onostranstvu, pa naju ne sme zavesti do napačnih sklepov. Naše skromne predstave ne pomenijo, da onostranstvo ne obstaja. Onostranstvo navsezadnje ni odvisno od naših predstav in je, kakršno je.

Kaj naj si torej misliva o onostranstvu?

Predvsem to, da je v času življenja na Zemlji najino poslanstvo ustvarjalnost na Zemlji. Sveto pismo nama obljublja onostranstvo, ki pa v tem trenutku za naju še ni pomembno. S tem se bova ukvarjala, ko bova in če bova izpolnila tuzemsko poslanstvo.

Kako, da ni pomembno? Kaj pa plačilo in kazen, ki sta nam obljubljena bodisi v nebesih ali v peklu?

Ves čas govoriva, da nama na plačilo ali kazen ni treba čakati do onostranstva, ampak sva ga na podoben način deležna tudi tukaj na Zemlji. Rekla sva, da sva za vsa pozitivna dejanja sprotno nagrajevana s srečo, za negativna pa s pogubo. Mogoče se ves proces v onostranstvu le nadaljuje.

Poguba je najbrž preveč kruta beseda.

Mogoče za naju, ki naju ne bremenijo hude pregrehe. Pred nekaj dnevi sem srečal znanca v hudih duševnih mukah. Že v mladosti se je sprl s starši in z njimi prekinil vse vezi. Ko je bil pred nekaj leti oče na smrtni postelji, ga je ta znanec obiskal. Oče se ga je neizmerno razveselil in mu ponudil roko sprave, ki pa jo je sin zavrnil. Ko se pogovarjam s tem človekom, vsakih nekaj minut privre na dan ta njegova bolečina in o tem prične govoriti. Takoj ko začne govoriti, spozna, da mu ne morem pomagati, zato konča misel z besedo "pa pustimo to". In ta: "pa pustimo to" se ponavlja in ponavlja v nedogled.

Njemu se je torej pekel začel že na tem svetu?

Ljudje pogosto zmotno mislimo, da bodo prišli v nebesa "ponižani in razžaljeni" in da jim bo v onostranstvu poplačana tuzemska krivica. Nekdo, ki trpi peklenske muke zaradi stalnih sporov in sovraštva do soseda, bo te muke odnesel s seboj. Nič lepega ga ne čaka v onostranstvu, čeprav zase pričakuje nebesa, za soseda pa seveda pekel.
Dva soseda, ki pa sta bila prijatelja in sta že na tem svetu veseljačila in v veselju skupaj preživljala popoldneve in vikende, pa bosta svoje veselje prenesla v onostranstvo.
Kot vidiš, bodo prišli v nebesa tisti, ki se veselijo že na Zemlji. Tiste, ki tukaj pestujejo svojo jezo, sovraštvo in užaljenost pa najbrž tudi v onostranstvu čaka pekel.

KONEC

Človek sem - ustvarjam 1.del

Velika zahvala s strani uredništva gospodu Francu Rozmanu, ker je z nami podelil tole res dobro knjigo.