Avtorici: Urška Lunder, Lijana Zaletel Kragelj; Katedra za javno zdravje Medicinske
fakultete Univerze v Ljubljani
Številne raziskave dokazujejo, da imajo zdravniki v današnjem času ob vedno
bolj zahtevnih obvezah v oskrbi bolnikov vedno večje težave pri vzdrževanju
osebnega smisla in poklicnega zadovoljstva. Tudi število zdravnikov, ki izgorevajo
ob svojem delu, narašča. To se ne dogaja samo drugod po svetu, pač pa tudi pri
nas (1). Vzroki za takšno stanje so različni, gotovo pa je med njimi tudi bistveno
manjša sposobnost/pripravljenost vživljanja v čustva drugih ljudi (empatija).
To lastnost smo v študiju medicine po celem svetu že davno v preteklosti začeli
odrivati na stran, saj se na prvi pogled zdi, da za dobro medicinsko prakso
sploh ni potrebna. Še več, steroetipno zdravniki razmišljamo celo, da so stresi
manjši, če se od svojih varovancev (bolnikov) čustveno distanciramo. Vendar
pa je resnica precej drugačna. Sposobnost empatije lahko na marsikaterega zdravnika
deluje celo zdravilno in zmanjša njegove stresne obremenitve.
Zakaj pa je do tega odrivanja prišlo? Raziskave iz tujine potrjujejo že dolgo
znano dejstvo, da sposobnost/pripravljenost vživljanja v čustva drugih ljudi
upada že med samim študijem medicine (2, 3). Skozi strogi proces izobraževanja
v znanosti diagnosticiranja in zdravljenja v medicini je namreč zelo hitro moč
pozabiti na osnovno lastnost v poklicu zdravnika: človečnost. Vse doslej napisano
kaže na to, da bi študentom medicine bilo nujno potrebno pomagati pri razvijanju
visokih vrednot njihovega bodočega poklica, pri iskanju smisla ob srečevanju
z bolniki v trpljenju in ob srečevanju z življenjskimi vprašanji. In to na enak
sistematičen način, kot je sedaj na voljo za pridobivanje znanstveno utemeljenega
strokovnega znanja in tehničnih veščin. Vendar pa to zahteva prilagoditve in
spremembe v dosedanjem sistemu izobraževanja bodočih zdravnikov. Da je to potrebno
storiti tudi v našem prostoru, opozarja tudi Eldar M. Gadžijev, ki razmišlja
o tem, da bi bilo potrebno snovalce izobraževalnih programov v medicini spodbuditi,
da vključijo sistematično »vzgajanje komunikacijskih veščin…« in poučiti bodoče
zdravnike tudi »o vplivu duhovnosti v najširšem smislu na zdravje in zdravljenje
človeka« (4) Nekatere univerze po svetu, predvsem v ZDA, so to že spoznale in
že pred leti pričele v študij sistematično vključevati tudi vsebine za krepitev
človečnosti in empatije. Vsem je skupno, da se posvetijo metodam refleksije,
pripovedovanju zgodb in vodenim diskusijam v majhnih skupinah (5). Eden od takšnih
predmetov je izbirni predmet Umetnost zdravljenja.
UMETNOST ZDRAVLJENJA KOT IZBIRNI PREDMET NA MEDICINSKIH FAKULTETAH PO SVETU
Kratka zgodovina in značilnosti predmeta
Umetnost zdravljenja je izbirni predmet, ki ga je razvila prof. dr. Rachel
Naomi Remen, direktorica Institute for the Study of Health and Illness at Commonweal,
San Francisco, profesorica na Katedri za družinsko medicino in medicino skupnosti
Medicinske fakultete na Medicinski fakulteti Univerze v San Franciscu, Kalifornija
(University of California San Francisco School of Medicine) (UCSF) (6, 7). Remnova
vodi program na UCSF že od leta 1993, do danes pa se je razširil že na 42 drugih
medicinskih fakultet po ZDA in drugod po svetu. Med temi so tudi tiste najprestižnejše
v ZDA in Kanadi: Stanford, Yale, Harvard, Mayo, Washington, Toronto, in druge
(6). Izven ZDA in Kanade na primer ta predmet uvajajo tudi univerze v Izraelu.
Leta 2002 je bil program nagrajen kot najboljši News & World Report's »America's
Best Graduate Schools« kot primer odličnosti v medicinskem izobraževanju.
Namen in cilji predmeta
Program izbirnega predmeta Umetnost zdravljenja naslavlja skrito krizo v medicini,
ter naraščajočo izgubo smisla, saj stresne obremenitve z razvojem medicine izredno
hitro naraščajo za zdravnike po vsem svetu. Glavni cilji predmeta so:
1. Podpora študentom v prepoznavi, vrednotenju in ohranjanju človeških dimenzij
v zdravstvenem sistemu.
2. Omogočiti priložnost z druženjem z zdravniki iz prakse:
- okrepiti globlje razumevanje smisla v medicini, zaobljube služenju bolnikom
in razumevanja izgorevanja
- izkusiti učenje iz nove perspektive – s sodelovanjem v zaupanju med kolegi
študenti in med zdravniki iz prakse
- pridobiti veščine sočutnega komuniciranja
- podpreti zdravnike v praksi, da podoživijo Hipokratovo prisego s poglabljanjem
načel neškodovanja, sočutja, služenja bolnikom, spoštovanja življenja in zaobljube
kot svoj način življenja.
- izkusiti kolegionalen odnos brez obsojanj, tekmovalnosti in brez škodovanja.
3. Priznati potencial v dobrih odnosih med strokovnjaki, ki lahko nudi enkratno
podporo in zdravljenje za vse udeležence.
Opis programa predmeta in metode poučevanja
Program traja petnajst šolskih ur. Odvija se kot delavnice, ki potekajo v
petih srečanjih po tri ure. Pri prvi uri vsakega srečanja se študenti in učitelji
srečajo v predavalnici, nato sledi delo v majhnih skupinah, velikih po pet študentov.
Majhne skupine se skozi srečevanje in z vajami v najbolj osebnih temah v medicini
oblikujejo v izvirne skupine podpore. Študentje se v skupini povežejo na globoki
ravni podelitve vrednot in življenjskih pogledov in so podprti v izražanju sebe
takšnih, kot so (izkušnje kažejo, da se te skupine pogosto srečujejo tudi po
končanem programu in s tem nadaljujejo medsebojno podporo).
Ciljna skupina so študentje nižjih letnikov dodiplomskega študija, praviloma
drugega ali tretjega letnika. Učitelji so zdravniki različnih specializacij,
ki prinašajo prisotnost, poštenost, občutljivost, spoštovanje in naravno sočutje
v delo s študenti. V učnem procesu so udeleženi kot enakovredni člani v majhnih
skupinah za vaje, istočasno pa so svoji skupini študentov tudi mentorji. Posebno
vlogo imajo študenti-svetovalci. To je skupina študentov, ki pomaga načrtovati,
vpeljevati in svetovati pri predmetu Umetnost zdravljenja. Sodelujejo pri prilagajanju
vsebine, pri pripravi promocije ter ustvarjanju potrebnega vzdušja v letniku.
Teme predmeta zaobjemajo odkrivanje zanikanih lastnosti udeležencev, ki jih
z medicinskim študijem ne dovolimo razvijati, razumevanje in spoštovanje izgub
in smrti, sodelovanje v žalovanju, skrb za svojo duhovno rast in smisel dela
v medicini. Predmet podpira iskrenost in medsebojno spoštovanje v delitvi osebnih
življenjskih izkušenj, stališč in osebnih resnic med študenti in učitelji/mentorji.
Prinaša sočutne medsebojne odnose s poudarkom na skrbi za študente. Običajno
medicinsko izobraževanje je naravnano precej tekmovalno, pogosto se spodbuja
obsojanje in predvsem je vrednoteno po storilnosti (ocene, dosežki). Veliko
študentov poroča, da so v procesu študija pogosto nespoštovani in celo ponižani.
Zaradi tega se zaprejo vase, postanejo previdni, ranljivi in tekmovalni. V nasprotju
s temi dogajanji pa predmet Umetnost zdravljenja nudi izkušnjo pristne medosebne
povezave in ustvarja pogoje, ki študentom dovoljujejo izražati naravno sočutje.
Vsebina posamezne delavnice temelji na ovrednotenju delavnic ob koncu prejšnjega
letnika na vseh fakultetah, na katerih je potekal predmet, in na osnovi neprestanih
povratnih informacij študentov-svetovalcev med samim procesom delavnic. Posebnost
predmeta je metoda poučevanja, ki je zasnovana na tako imenovanem »modelu odkrivanja«.
Pri tem modelu ni strokovnjakov, ni »pravih« odgovorov in je popolnoma sprejemljivo
tudi »ne vedeti«. Skupina raziskuje kolektivno modrost in življenjsko izkušnjo,
tako da udeleženci v vajah izmenjajo svoje osebne uvide, izkušnje in življenjske
situacije. Model spodbuja spoštovanje, raziskovanje na osebni ravni in samozaupanje.
Metoda je preverjena v različnih pristopih psihologije, predvsem formacijske
teorije, kognitivne in Jungove psihologije. Evalvacijski vprašalniki na vsakoletnem
izbirnem predmetu širom po številnih medicinskih fakultetah dokazujejo, da je
program transformativen, saj spreminja vrednote, obnašanja in prepričanja, kakor
tudi informativen, ker seznanja z novimi vsebinami in znanji. Model poučevanja
je tako didaktičen kot tudi izkustven. Okoli 10% programa uporablja didaktičen
pristop, ne-kognitivne metode, kot so refleksija življenjskih izkušenj ali osebnih
vrednot, pa obsega 90% programa. Pri slednjem študenti sodelujejo pri pisanju
svojega osebnega dnevnika, poezije, risanju in predvsem v predstavljanju svojih
osebnih zgodb na izbrane teme.
Pri predmetu uporabljamo tudi učno gradivo, ki je visoko prilagojeno namenu
predmeta, vendar pa se uporablja kot podpora učnemu procesu in ne predstavlja
obveznega branja. Del tega gradiva je knjiga Zdravilne zgodbe ob kuhinjski mizi,
katere avtorica je dr. Remnova (8), izjemno poučna knjiga o življenju bolnikov
in zdravstvenih delavcev. Drugi del gradiva je množica izbranih člankov iz medicinskih
revij na teme sočutja, smisla v medicini in ohranjanja integritete v zdravniškem
poklicu. Pomembno je, da študentje učno gradivo prejmejo v dar. S te je poudarjen
duh radodarnosti in velikodušnosti, saj darovano gradivo omogoča branje tudi
kasneje v zdravniški praksi, kar študenti spoznajo in močno cenijo. Na fakultetah,
ki že dlje časa organizirajo predmet Umetnost zdravljenja, se je izkazalo, da
je podarjeno učno gradivo zelo upoštevano in se uporablja tudi zunaj kroga predmeta
v letniku.
UMETNOST ZDRAVLJENJA KOT DELAVNICE NA MEDICINSKI FAKULTETI V LJUBLJANI
Izvedba delavnic
Umetnost zdravljenja smo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani poskusno
izpeljali kot delavnice v okviru predmeta socialna medicina v drugem in tretjem
letniku medicine v šolskem letu 2005/2006. Na delavnici je sodelovalo 48 študentov
drugega in tretjega letnika splošne medicine in 8 mentorjev – zdravnikov različnih
usmeritev. Študentom-udeležencem delavnic smo povedali, da so bili mentorji
izbrani kot soudeleženci predvsem zaradi dejstva, da srečanje z njimi lahko
pomeni navdih in razširjenje smisla v medicini zaradi njihovih osebnih vrlin
in delovanja v zdravniškem poklicu. Potek delavnice je sledil originalni izvedbi,
kar je bilo možno zaradi tega, ker se je voditeljica delavnic udeležila šolanja
pri avtorici programa dr. Remnovi.
Izkušnje študentov
Glede na vsebino odgovorov, ki so jih študentje navedli v evalvacijskih vprašalnikih
ob koncu delavnice, so doživeli vsaj tri najpogostejša spoznanja:
- občutek pomembnosti spoznavanja sebe v odnosu do izzivov ob delu z bolniki,
- pomembnost spoznavanja kolegov in sprejemanje različnosti med njimi,
- pomembnost spoznavanja izkušenj zdravnikov v praksi.
Izmenjava vtisov in doživljanja delavnic je potekala že med samim programom,
ko smo študente prosili tudi za sodelovanje pri izbiri najugodnejših terminov
glede na njihove izpite. Prilagodili smo se tem skupnim željam študentom, ob
tem pa nepričakovano prejemali odzive o njihovem doživljanju samega programa,
kot npr.:
»Rada pa bi se tudi zahvalila celotnemu mentorstvu - ogromno mi dajete, ponedeljek
je res dan, ko najbolj srečna in umirjena zvečer zaspim.«
»Med študijem ima večina profesorjev čisto brezoseben odnos s študenti, najhujše
pa je, da se kar navadiš na to in dejansko dobiš občutek nevrednosti. Tukaj
je to čisto drugače.«
»Imam občutek, da smo se v skupini vsi nekako ves čas trudili biti najboljša
možna
različica samih sebe ...«
»Ponedeljkovi večeri mi od konca februarja naprej dajejo krila...«
Odgovori v evalvacijskih vprašanjih ob koncu programa pa med drugim razkrivajo:
»Seminar mi je bistveno pomagal pri načinu oblikovanja mojega osebnega mnenja
in prihodnjega delovanja ob bolnikovih težavnih situacijah v prihodnosti.«
»Srečanja so me globoko osrečila pri moji izbiri poklicne poti.«
»Nujno je izoblikovanje mnenja o nekaterih temeljnih življenjskih vprašanjih
že zdaj, saj ob bolniku potem ne bo več časa, ko se bo potrebno hitro odločati.«
»Najpomembnejše moje spoznanje je, da znanje ni vse, pomembno je tudi, kakšen
človek sem.«
»Dobil sem dovoljenje, da kdaj lahko tudi kaj ne vem.«
»Zelo je pomembno spoznavati sebe, da lažje razumeš druge in jih zdraviš.«
»Že prej sem nosila v sebi vrednote, a zdaj so postale jasnejše.«
»Videla sem, da nisem sama v svojem razmišljanju.«
»Pogovarjali smo se o stvareh, o katerih ne spregovorim niti z dobrimi prijatelji.«
Izkušnje mentorjev
V samem poteku delavnice so se razkrila tudi za mentorje večkrat presenetljive
potrebe študentov, ki precej svojega časa med študijem bivajo v stiski, v strahu
in v nenehnem spraševanju o sposobnosti in kompetentnosti, in njihova razmišljanja.
Med mentorji in študenti so se razvile tudi vezi, ki obetajo stalne stike in
izmenjave v podpori še v prihodnje.
ZAKLJUČEK
Zaključimo lahko, da je predmet visoko interaktiven, inovativen in didaktičen.
Temelji na izkustvenem učenju in omogoča najbolj optimalno podporo in povezavo
med študenti in učitelji. Študentom odpira možnosti oblikovanja osebnih in univerzalnih
stališč do smisla v medicini za premagovanje izjemno napornih vsakodnevnih zahtev
njihovega poklica. Program je bil v našem okolju zelo pozitivno sprejet tako
med študenti kot med zdravniki-mentorji, kar je pokazala groba analiza vprašalnikov
ob njenem koncu. Nadaljnja analiza odgovorov, predvsem pa primerjava z ostalimi
fakultetami po svetu, bo gotovo pokazala ne le subjektivne učinke delavnice,
temveč tudi nekatere specifične potrebe v našem medicinskem študiju.
Glede na vse opažene učinke pri nas in glede na to, da je predmet Umetnost
zdravljenja doslej v svoje učne programe uvedlo že toliko prestižnih univerz
po svetu in imelo pri tem dobre izkušnje, bi bilo smiselno iskati poti, kako
ga umestiti tudi v učni program pri nas. Pri tem bo potrebno premagati kar nekaj
ovir, med katerimi so gotovo ena izmed največjih sredstva za nabavo učnega gradiva,
ki naj bi bilo podarjeno. Vendar pa bi se te ovire splačalo premagati, kajti
gotovo je to eden od možnih načinov varovanja zdravja zdravnikov, ki se vse
premalo zavedamo, da smo ogrožena populacijska skupina, na kar nas opozarjajo
podatki o prezgodnji umrljivosti. In bolj komunikacijsko veščih in zadovoljnih
zdravnikov si predvsem želijo bolniki.
Urška Lunder in Lijana Zaletel Kragelj
LITERATURA
1. Travnik ČZ. Ali smo zdravniki lahko bolni(ki)? Isis 2006;15(3):3-4.
2. Hojat M, Mangione S, Nasca TJ, et al. An empirical study of decline in empathy
in medical schools. Med Edu 2004;38:934-41.
3. Bellini LM, Shea JA. Mood change and empathy decline persist during three
years of internal medicine training. Acad Med 2005;80:164-7.
4. Gadžijev ME. Čas za slovenski posvet o izobraževanju na vseh ravneh. Isis
2006;15 (5):169-70.
5. Charon R. The patient-phisician relationship. Narrative medicine: a model
for empaty, reflection, profession, and trust. JAMA 2001;286:1897-902.
6. Commonweal. Home page. Dostopno na URL: www.commonweal.org. Pridobljeno 9.
aprila 2006.
7. The Institute for the Study of Health and Illness. Home page. Dostopno na
URL: www.meaninginmedicine.org. Pridobljeno 9. aprila 2006.
8. Remen RN. Zgodbe ob kuhinjski mizi – zdravilne zgodbe. Založba Eno, Nova
Gorica 2003.
Vir: www.gibanje.org |