Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/ClovekSemUstvarjam15

Človek sem - ustvarjam 15.del četrtek, 11. maj 2006 @ 05:13 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Franc Rozman Materialnost Pomen materialnega sveta, našega fizičnega telesa v njem in namen religij. Najin razgovor je prav zanimiv. Že kar nekaj časa razpravljava o naših, človeških lastnostih. Občutek imam, da sva o človeku povedala že vse, pri tem pa našega fizičnega telesa skorajda nisva omenjala. Človeka sva opisala s pojmi ustvarjalnost, zavedanje, svoboda, dostojanstvo. Naših rok, nog, glave in še česa pa nisva omenjala. Včasih je videti tako, kot da je naše telo le manj pomembna embalaža naše duhovnosti. Ljudje imamo res težave pri prepoznavanju naše duhovnosti. Kadar želimo reči, kako dober je nekdo, ne omenjamo njegovih duhovnih vrednot, zato rečemo, "kako dobro srce ima", pri tem pa se zavedamo, da njegovo srce nima nič opraviti z njegovo dobroto. Njegovo srce je le črpalka, ki po telesu poganja kri. Izgleda, da je bistvo človeka v naši duhovnosti, mi pa pogosto malikujemo le naše telo. Srce res nima nič opraviti z našo dobroto in duhovnostjo, zato pa imamo možgane. Nekateri so prepričani, da se vsa duhovnost dogaja v naših možganih. Površen pogled res daje takšen vtis. O tem vtisu bi lahko podvomila, če bi si ponovno ogledala lastnosti naše duhovnosti. Da mi pa ne boš očital, da se o fizičnem telesu in materialnih vidikih našega obstoja ne želim pogovarjati, bova pogledala, ali tudi v materialnem svetu obstajajo dejstva, ki bi sprožila dvom, da so možgani in materialni svet edina osnova našega bivanja. Iz česa bi lahko izhajali dvomi o popolnosti materialnega sveta? Kako lahko najdeva argumente za dvom? Če vse pojave materialnega sveta lahko razloživa z zakoni materialnega sveta, potem ne more biti dvomov. Tako je. Kaj pa, če najdeva dogajanja, ki jih z zakoni materialnega sveta ne moreva opisovati? Strokovnjaki ocenjujejo, da našemu zavedanju sledi bogat in obsežen svet podzavesti. Morda je tisti del zavesti, ki jo občutimo in prepoznavamo, zelo malo v primerjavi z veličino nam skritega dela podzavesti. V znanosti se rojeva veja znanosti, ki jo s tujko imenujemo psihologija, v slovenščini pa bi ji lahko rekli dušeslovje in se ukvarja predvsem s proučevanjem naše zavesti, podzavesti in našega miselnega sveta. Torej si lahko pri iskanju odgovorov na najina vprašanja pomagava z izsledki psihologije. Na žalost je psihologija še vedno v tako zgodnji fazi, da si veliko ne bova mogla pomagati. Psihologija za zdaj le opazuje obnašanje človekove zavesti, temeljnih zasnovnih zaključkov pa še ne zna napraviti. Psihologi ugotavljajo, da človek nekajkrat na noč v pravilnih časovnih zaporedjih sanja in da so sanje za človeka zelo pomembne. Če človeku le nekaj dni preprečimo sanjanje, postane duševno moten. Psihologi za zdaj ne znajo odgovoriti, čemu služijo sanje. Odgovoriti ne znajo niti na vprašanje, zakaj mora človek spati, kajti naše telo bi se lahko fizično spočilo tudi na druge načine, ne le s spanjem. Strinjam se, da na področjih, kjer znanost še ni našla odgovorov, tudi midva ne bi smela prehitevati s postavljanjem sklepov. Kadar neke stvari ne razumemo, obstaja verjetnost, da bomo opazili pojave, ki se nam bodo zdeli nelogični in nemogoči. V času, ko so ljudje menili, da je Zemlja središče vesolja in plavajoča plošča na brezmejnem oceanu, je bila razlaga sonca in lune na nebu nelogična in nemogoča. Šele ko je bil prepoznan heliocentrični sistem vesolja, je bilo možno logično razložiti vzhod in zahod sonca. Ali v duševnem svetu poleg sanj in spanja obstajajo še druge stvari, ki jih ne znava uskladiti s poznanimi zakoni in teorijami in se nam kot take zdijo nelogične? Ob klinični smrti ljudi, ki so jih kasneje oživili, je povedanih stotine izjav prizadetih. Znali so opisati dogajanje okrog sebe v času njihove klinične smrti, čeprav so bili v globoki nezavesti. To pomeni, da so v času klinične smrti opazovali sebe in okolico. Njihova pričevanja je možno primerjati s takratnim dejanskim dogajanjem in ugotoviti skladnost njihovih izjav z resničnim dogajanjem ter se na ta način prepričati o resničnosti njihovih pričevanj. V tem primeru beležimo pričevanja, ki jih lahko preverimo. To niso pričanja, na primer o predsmrtnih izkušnjah "svetlobe na koncu tunela", ki jim moramo le verjeti in jih ne moremo preveriti v resničnem materialnem svetu. Poznamo pa tudi primere telepatije, to pomeni prenosa misli na daljavo, preroštva in ugotavljamo še mnogo takšnih pojavov. O tovrstnih pojavih sem že bral. Ti pojavi so preveč očitni, da bi jih smela spregledati, obenem pa ob današnjem poznavanju dejstev nerazložljivi. Včasih se mi zdi, da smo na področju "dušeznastva" še vedno v podobni fazi, kot so bili ljudje pred davnimi časi na nivoju geocentričnega razumevanja vesolja. Eden takšnih nenavadnih pojavov je tudi reinkarnacija. Že nekaj tednov po televiziji spremljava nadaljevanko s pričevanji ljudi, ki trdijo, da poznajo svoje prejšnje življenje. Če nekdo razlaga življenjsko zgodbo iz preteklosti, ki se je dogajala na drugem delu sveta kot svojo zgodbo in se ta zgodba izkaže, potem ko jo preverimo, kot resnična, se človek res zamisli. Pojavi obsmrtnega videnja, reinkarnacije in drugi podobni pojavi so tolikokrat dokumentirani, da jih preprosto ne moremo prezreti. Videti je, kot da naše osnovno domovanje ne bi bilo tu na Zemlji, ampak da sem prihajamo le občasno. Pri tem pa niti jasno ne prepoznamo svoje življenjske vloge. Naše znanje tu tava v temi. Tudi takšen način razmišljanja bi bil možen, čeprav nimava osnove, da bi ga razglašala. Pač premalo vemo. Morda bo morala znanost tudi na področju "dušeznanstva" zamenjati osnovo razmišljanja. Če vzameva analogijo prehoda iz geocentričnega razumevanja vesolja v heliocentrično, bo mogoče dušeslovje oziroma psihologija prešla iz egocentričnega dojemanja zavesti in duhovnega sveta v neko obliko deocentričnosti (globalne zavesti, kot to imenujejo nekateri psihologi ) ali podobno. Mogoče je deocentričnost neka oblika skupne zavesti in bolj ali manj zvesta obiskovalka našega telesa. V naše telo jo lahko vabimo ali celo preženemo. Mogoče naša zavest našega telesa niti ne potrebuje tako nujno, kot si mi to predstavljamo. Na tem področju nas znanost pušča še v temi, religija pa nam daje neke smeri iskanja, ki pa jih še ne razumemo. Dokler človek teh zakonitosti ne bo odkril, mu ostane le to, da se čudi pojavom, ki jih danes imenujemo paranormalni pojavi. Do tovrstnih pojavov se ne morem jasno opredeliti. O tovrstnih pojavih je res težko zavzeti trdno stališče, ker takšne izpovedi pogosto spremlja tudi precej fantazije pripovedovalcev in prenašalcev teh informacij. O stvareh dvomiva, ker nimava tovrstnih izkušenj. Prepričan sem, da na stotine tistih, ki tovrstne izkušnje imajo, ne dvomijo. O dogodkih so tako prepričani, kot sva midva prepričana o možnostih in oblikah sanjanja. Zamisli si, da bi bil ti edini človek na svetu, ki bi se ti ponoči sanjalo! Nihče od tvojih sogovornikov ne bi o sanjah vedel ničesar, ker se jim pač ne bi nikoli sanjalo. Zamisli si, kako bi se odzivali sogovorniki, ko bi jim pripovedoval o svojih sanjah! Večina bi zatrjevala, da kaj takšnega sploh ni možno. Ugotavljali bi, da mora biti s tabo nekaj zelo narobe, ker "fantaziraš" o stvareh, ki se nikakor ne morejo dogoditi. Sanje so res neke vrste paranormalni pojav. Povezava paranormalnega in materialnega sveta se mi zdi podobno kot opazovanje pokrajine. Do obzorja pokrajino lepo vidimo. Za obzorjem pa se pokrajina nadaljuje, ki pa je ne vidimo, le domnevamo, da je. V primeru paranormalnih pojavov se mi dozdeva podobno, kot bi občasno opazili dele pokrajine preko obzorja. Verjamem, da paranormalni pojavi so, čeprav so najbrž redki. Paranormalni dogodki se res ne dogajajo vsakomur vsak dan. Osebno pa sem prepričan, da se dogajajo pogosto. Ljudje radi govorimo o stvareh, ki jih razumemo, zelo neradi pa govorimo o nekih nerazumljivih in čudnih stvareh. Kadar se komu dogodi paranormalen dogodek, ki ga ne zna razložiti in je v nasprotju z njegovimi izkušnjami, o tem dogodku nerad govori. Če bi človek o paranormalnem dogodku veliko govoril, bi tvegal, da bi ga ljudje proglasili za norega. Ali si ti že opazil kak paranormalni pojav? Ali imaš o tem že kakšne svoje izkušnje? Včeraj sva na televiziji gledala okroglo mizo, kjer je nemški psihiater razlagal o pojavu več osebnosti v enem telesu. Spomnim se. Novinarka se je pogovarjala z neko žensko, ki živi izmenično življenje dveh zelo različnih karakternih osebnosti. Nekaj časa je bila zelo umirjena, nežna ženska, nekaj časa pa groba in nesprejemljiva prepirljivka. Pri tem pa ta ženska sama sploh nima vpliva, kdaj bodo njena dejanja enega karakterja, kdaj drugega. Preklop med osebnostima se dogaja nenapovedano in samodejno. Ti pojavi res niso redki. Psihiater na okrogli mizi včerajšnje oddaje je menil, da je v Nemčiji približno dvajset tisoč ljudi z dvojno ali celo večkratno osebnostjo. Včasih, ko še niso znanstveno raziskovali bivanja večih osebnosti v enem človeku, so takšne pojave pojmovali, kot da se je v človeka naselil Vrag, in se temu primerno tudi odzivali. Ta paranormalni pojav je res znanstveno obdelovan in bil predstavljen po televiziji, vendar se še vedno ni zgodil meni ali tebi. Ali se je tebi osebno že kdaj zgodil kakšen paranormalni pojav? Vsak človek doživlja stvari, ki jih v celoti ne razume. Tudi meni so se že dogodile. Dogodilo se mi je, da so se mi iste sanje ponovile večkrat, vsakih nekaj dni. Dogodka si ne znam razlagati. Dogodilo se mi je, da sem prišel v nek kraj, kjer sem bil prvič. Imel sem občutek, da se kraja ali dogodka medlo spominjam, čeprav za to nimam nobene razlage. Podzavest človeka očitno živi neko življenje, ki se ga ne zavedamo. Ljudje dojemamo stvarstvo različno poglobljeno. Nekatere stvari dojemamo zelo dobro, ker jih preprosto vidimo; "v sobi je luč", "Miha bere knjigo", "tla so mokra" in podobna. Težje, vendar še vedno zanesljivo dojemamo stvari, ki jih je možno dokazati. To so logični, matematični in drugi dokazi za posamezna dejstva. Filozofi s kombinacijo več logičnih sklepanj dokažejo dejstvo, ki našim očem ni neposredno vidno. Kadar o stvareh nimamo dovolj dokazov o obstoju nečesa, le domnevamo, domneva pa je lahko pravilna ali tudi ne. Dokler so domnevali, da je Zemlja plavajoča plošča na brezmejnem oceanu, je bila domneva napačna, ko so začeli domnevati, da je Zemlja okrogla, pa je bila domneva točna. Kot vidim, se domneve lahko z novimi znanji dokažejo in niso več domneve, ampak dokazana dejstva. Tudi to je razlog, zakaj se ukvarjamo z domnevami. Nekdo bo na osnovi nekaj logičnih sklepanj prišel do določene domneve, drugi na osnovi drugih sklepanj do podobne domneve. Če eden in drugi svoja sklepanja, temelječa na logičnih dokazih, združita, včasih lahko domnevo celo dokažeta. Stvarstvo se ne konča z našimi domnevami. Celo več. Kakšen je tisti del sveta, ki nam ni viden zaradi naših omejenih sposobnosti dojemanja, sploh ni odvisno od tega, kaj mi o stvareh mislimo in kako si jih predstavljamo. Za nas so skrivnosti vsa dejstva, ki so nam nepoznana in tudi nimamo nobenih logičnih in drugih načinov, da bi jih prepoznali. Ker nimamo nobene predstave o teh skrivnostih, si niti najmanj ne moremo predstavljati kolikšen del vsega dogajanja nam je viden. Osebno domnevam, da so svetovi skrivnosti mnogo večji od nam dojemljivih svetov. S paranormalnimi pojavi je stvarstvo postalo za naju tako obsežno in veliko, da sva se kar izgubila v njem. Predlagam, da se ne ukvarjava s celim stvarstvom, ampak se vrniva k najinemu osnovnemu vprašanju, zakaj potrebujemo fizično telo, če človeka lahko opišemo z duhovnimi lastnostmi. Ali telo sploh potrebujemo? Domnevam, da je tudi naše fizično telo pomembno, čeprav Sveto pismo govori več o duši in manj o telesu. Res pa je, da se vse pomembne stvari: ustvarjalnost, zavedanje, ljubezen, svoboda, dostojanstvo in še kaj, dogaja ravno v človekovi duševnosti. Ali tak pomen duhovnosti oziroma duši daješ le ti ali pa je kaj podobnega tudi kje napisano? V Svetem pismu piše, naj ob nedeljah in praznikih ne opravljamo hlapčevskih del. Kaj misliš, kaj naj bi to pomenilo? Predlagam, da najprej skušava ugotoviti, kakšna dela so hlapčevska dela. Dober hlapec je tisti, ki čim manj razmišlja in naredi tisto, kar mu ukaže gospodar. Natanko tako. To pomeni, da hlapec nima ustvarjalnega, ampak le rutinska dela. Ugotovila sva, da za ustvarjalna dela potrebujemo predvsem našo zavest, za rutinska dela pa predvsem naše roke in noge, to je naše telo. Sveto pismo me stalno preseneča s svojo genialnostjo. Če natanko pomislim, različnim ljudem različnih obdobij ni možno preprosteje ločiti ustvarjalnega od rutinskega dela, kot ga ponazarja izraz "hlapčevsko delo". Sveto pismo naju torej opozarja, naj vsaj vsakih nekaj dni opustimo rutinska dela, obenem pa Sveto pismo nima dobrega mnenja o lenobi. Kaj bi po tvojem to pomenilo? Sporočilo je jasno. Sveto pismo daje prednost ustvarjalnemu delu. Vzpodbuja nas, naj si vsaj vsakih nekaj dni vzamemo en dan, ko bomo le ustvarjalci. Kot vidiš, se nama tehtnica stalno obrača k našemu duhovnemu svetu in naši ustvarjalnosti, ne pa k našemu telesu in rutinskemu delu. Ljudje smo na področju dogajanja materialnega sveta skromni. V fizičnih sposobnostih ljudje pogosto ne dosegamo niti toliko kot živali; niti vrhunski športniki ne. Se nadaljuje Človek sem - ustvarjam 1.del Komentarji (0) www.pozitivke.net