Razmišljanje o resnici in laži
Meja med resnico in lažjo je često zameglena

Resnica in laž sta kakor dvojčici–
prva je kruta, a druga dobra ni.

Ko sem bila še otrok, so mi starši in učitelji nenehno vcepljali nauk, da je lagati grdo. Pri tem pa sem često spoznavala, da lažejo tudi oni. Veliko so obljubljali, pa malo izpolnili. Ali niso neizpolnjene obljube tudi neke vrste laž?

Dvoličnost odraslih pušča v otroških dušah hude posledice. Če hočeš nekoga vzgojiti v resnicoljubno osebo, moraš biti tudi sam resnicoljuben. Kar pa se ne dogaja! In tako otroci svoje otroštvo dobesedno previjugajo med vratnicami laži in resnice, kot bi vozili slalom. Veliko medsebojnih odnosov je stkanih na temelju laži. Fant laže dekletu, da bi jo lažje osvojil. Dekle laže fantu, da bi se v njegovih očeh pokazala v lepši luči. Mož laže ženi, da bi ne izgubil njenih (posteljnih) uslug. Žena laže možu, da bi se izognila njegovi jezi. Šef laže podrejenim, da bi si zagotovil njihovo zvestobo in lojalnost, politik laže državljanom, da bi preprečil nemire in nezadovoljstvo...

Skratka – vsi lažemo!

"Danes pa čudovito izgledaš!" - "Takoj jutri te pokličem!" - "Kažeš najmanj deset let manj, kot jih imaš v resnici!" - "Ne, v tej obleki sploh ne izgledaš debela!" - "Kosilo je bilo nadvse okusno!" - "Ne, še nikoli te nisem prevaral!" - "Vedno mi lahko zaupaš, ker sem pošten in odkrit do tebe!"...

Se vam zdijo te izjave znane? Kolikokrat na dan jih slišite od svojih bližnjih? Kolikokrat na dan jih tudi sami izjavljate svojim bližnjim?

V svojem nekajdesetletnem življenju sem prišla do spoznanja, da je laži več vrst. So laži, ki jih izrekamo zato, da bi se nečemu izognili oz. da bi si nekaj pridobili. Lažemo o starosti, imetju, družinskih razmerah, zdravju, navadah, željah, zaposlitvi, izobrazbi... Druga vrsta laži je zamolčanje; k tej vrsti laži se zatečemo, kadar se bojimo, da bomo koga prizadeli, ali pa sebe spravili v neprijeten položaj. Sem sodi tudi polovična laž – del resnice povemo, del pa je zamolčimo. Te vrste laži so često pogubnejše kot "prave laži", ker izkrivljajo resnično stanje. Tretja vrsta laži je olepševalna laž – kadar sicer govorimo resnico v smislu "Ja, res je, storil sem to in to, vendar..." – nakar jo okrasimo s kupom izgovorov, pojasnil in opravičil. Četrta vrsta laži je prelomljena obljuba. Kako se počutimo ob neizpolnjeni obljubi? Prevarane, ogoljufane, prenesene žejne preko vode?

Res je – resnica ni prijetna. Dostikrat je zelo boleča, včasih kruta, in lahko povzroči hude travme, celo smrt. V takih primerih uporabljamo laž kot neke vrste balzam, ki naj bi omilil neznosno resnico. Tej vrsti laži rečemo laž iz sočutja. Tudi sama se večkrat zalotim, da se zatekam k njej. V soseščini živi starejša ženska, ki le s težavo hodi s pomočjo palice. Kadar ji rečem:"Danes imam pa občutek, da hodite veliko lažje kot včeraj", me pogleda vzradoščeno in hvaležno. Ne vem, morda se mi samo zdi, ali pa v tistem hipu njen korak res postane lažji! Ali pa izjavim svoji od utrujenosti medli prijateljici:"Le kako ti vedno uspe zbrati toliko energije, da kar žariš od nje!" In veste kaj – v tistem hipu zares zažari! Tako se laž iz sočutja pretvori v laž, ki je postala resnica, čeprav se izjava sprva zdi hinavska in neiskrena. Takšen učinek imajo tudi vse vzpodbudne besede, pohvale, komplimenti, izrazi občudovanja in laskanja, četudi izrečeni z rahlo primesjo hinavščine. Kadar imajo pozitiven učinek, postanejo resnica – torej se nismo zlagali. To vrsto laži sem zato poimenovala resnica z zamikom. Take vrste laži so tudi razna avtosugestivna gesla, s katerimi želimo doseči neko zaželjeno stanje. Na primer:Kadar si govorimo, da se iz dneva v dan v vsakem pogledu počutimo vse bolje, se to slekoprej tudi zgodi, četudi je trenutno stanje čisto drugačno. Ko svojo podzavest prepojimo s pogosto ponavljanimi "lažmi", tako da te postanejo njen neločljiv sestavni del, z začudenjem ugotovimo, da so "laži" postale resnica.

Resnico govoriti je torej hvalevredno dejanje, a le, če je sogovornik zanjo zrel. V nasprotnem primeru jo je treba povedati na drugačen način, jo nekako narediti bolj "prebavljivo". To ne pomeni lagati, le prirediti jo je treba razvojni stopnji osebe, kateri je namenjena. Majhnemu otroku jo bomo povedali drugače kot zrelemu, odgovornemu človeku. Pri tem pa moramo paziti, da jo povemo ljubeznivo, spoštljivo in s sočutjem. Grobega in brezobzirnega izražanja resnice so sposobni le grobi in brezobzirni ljudje!

Naj vam na koncu za ilustracijo povedanega nanizam še nekaj modrih misli o resnici in laži iz svoje knjige "MODROSTI ZBRANE IZ VERZOV STKANE"!:

Besede resnice nikdar niso mične,
a mične besede le redko resnične.

Kdor išče resnico po svoji vesti,
ta mora jo tudi znati prenesti!

Kadar se bojite povedati resnico,
ker bi z njo nekoga le ranili,
v tem primeru si lahko vzamete pravico
do potrebe, da bi umolknili!

Ena stvar je – laž izgovoriti,
druga pa – življenje v njej prebiti.

Resnico govoriti res ni prav prikupno,
zanikati jo pa je le še bolj brezupno!

Zgodi se, da resnica koga trešči po glavi,
ko mimo nje hiti,
pa omotično na noge znova se postavi
in spet naprej beži.

Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
Članek je bil objavljen v e-mesečniku Roya Goreye "KORAKI DO USPEHA"
www.osebna-rast.com