Piše: Marko Pogačnik
Čast Zemlji! Zemlja ne nosi samo milijarde živih ljudi, temveč tudi nič manjše
število umrlih. Seveda ne mislim na grobove. Mislim na tiste, ki so že umrli
in so zdaj živi v duhu. Človeštvo je dejansko sestavljeno iz dveh polovic. Ena
polovica v tem trenutku prebiva v fizičnem telesu. Uživamo življenje v njegovi
materializirani lepoti in se ubadamo z izzivi, ki nam jih prinaša utelešeni
vsakdan.
Druga polovica je utelešenje že preživela ali pa se nanj šele pripravlja. Umrli
so že ali pa se še niso rodili. To pa ne pomeni, da ne živijo. Tudi oni živijo
svoje intenzivno življenje. Živijo ga na duhovni ravni, torej v prostorih, ki
niso zaznamovani z materijo. Učijo se, razvijajo in veselijo bivanja, tako kot
se mi. Njihovi prostori se ne nahajajo nikjer drugje kot v območju Zemlje, bodisi
v njeni notranjosti, ali v visoki atmosferi.
Obe polovici človeštva se po svoji naravi bistveno dopolnjujeta. Umrli in
še ne rojeni dihajo z univerzalno celoto in so zato lahko vir inspiracije in
modrosti za nas žive. Oni samogibno vedo, kaj je prav in kaj narobe. Vendar
ne morejo storiti ničesar, da bi dejansko spremenili tok razvoja. Lahko samo
navdihujejo in usmerjajo. Edino mi živi imamo roke in s tem sposobnost, da vizije
in zamisli uresničujemo. Nimamo pa tako širokega pregleda nad namenom bivanja
kot ga imajo oni. Pogosto se napak odločamo. Če bi obe polovici sodelovali,
ne bi nikdar zašli v ekološko, družbeno in politično krizo kakršna nas pesti.
Nesposobnost sodobne civilizacije, da bi vzpostavila ustvarjalen stik s svojimi
predniki in zanamci, je eden od najbolj bolečih vzrokov naše nesreče. Vendar
ne mislim, da bi morali gojiti kult umrlih. Nikakor ne. Govorim o tem, da zanemarjamo
tisto razsežnost samih sebe, ki nikdar ne umre, niti se ne rodi, temveč ves
čas utripa v večnosti. Gre za naše božansko jedro, ki ni odvisno od prostora
in časa. Če smo zbrani v njegovem središču, potem se nas smrt ne dotakne. Vsak
od nas se pač nahaja nekje na krožnici življenja med rojstvom, smrtjo, ponovnim
rojstvom in ponovno smrtjo.
Če bi si vsakdo med nami dovolil svobodo, da živi cel ciklus in ne samo eno
polovico, bi bila celostnost človeštva spet zagotovljena. Neskončno pretiran
pritisk množice na fizično raven Zemlje, ki ga doživljamo v obliki prenaseljenosti,
bi popustil. Spet bi se vzpostavilo ravnotežje med vidnimi in nevidnimi razsežnostmi
življenja.
Vir: http://www.gibanje.org |
Živi in umrli
Prispeval/a: aurigo dne sreda, 14. junij 2006 @ 18:55 CEST
KAJ PA TISTI MED ZVEZDAMI.
AURIGO