Piše: Rožana Grdina

Se spominjate, kako smo se v otroštvu radi igrali skrivalnice? Poskušali smo najti najboljše skrivališče in se veselili, ko so nas iskali vse okrog in nas niso našli. Ponosni smo bili, da smo se tako varno skrili. Težava je nastopila takrat, ko je bilo skrivališče zelo blizu točke prijave in se naš iskalec ni premaknil, da bi se lahko neopazno dotaknili te točke in zmagali. Skrivališče je bilo tako dobro, da iz njega nismo mogli. Včasih je bila igra že končana, mi pa smo še vedno 'tiščali' v svojih skritih kotičkih. In ko je iskalec obupal, je bilo igre konec. Mi smo sicer bili ponosni na svojo izvirnost, ki pa je postala naša past. Na nek način smo bili ujeti. Če bi stopili ven, bi nas opazili, našli pa nas tudi niso. Bili smo ponosni in razočarani hkrati. Psihološko zanimiv konflikt, ki s prenehanjem igranja skrivalnic ni izginil. Res je, ne skrivamo se več v omare, za zidove, za grmovje ... Odrasli smo in naše skrivalnice so postale veliko bolj prefinjene, dodelane, resnične.

Zakaj potrebujemo skrivališča?
Ko se v družini rodi otrok, se z njim rodijo tudi pričakovanja njegovih staršev, ki so povezana s tem, kakšen naj bo njihov otrok. Morda naj bi bil zadržan, morda klepetav, vljuden, nežen, močan, igriv, inteligenten . Otrok se srečuje s predstavami in pričakovanji svojih staršev in počasi ugotavlja, da je v sebi drugačen. Toda ta drugačnost ga prikrajša za naklonjenost in ljubezen njegove okolice, kajti na nas ne vplivajo samo starši, temveč tudi prijatelji, sošolci, sorodniki in vse bolj družba, v kateri živimo. In če za njih takšni, kot smo, nismo sprejemljivi, se začne igra skrivalnic.

Počasi navzven ustvarimo podobo, ki odgovarja večini, mi pa pozabimo, da je to samo igra in z odraščanjem postane naša resničnost. Sebe smo skrbno in varno skrili pod plasti naše popačene samopodobe. V tem skrivališču smo sicer varni pred drugimi, vendar ne pred seboj, pred lastnim neudobjem. To, da se počutimo utesnjene, nas počasi spreminja v nestrpnega človeka. Drugačnost, ki jo vidimo zunaj sebe, pritiska na tiste dele nas samih, ki se želijo izraziti, vendar nimajo te možnosti. Da lažje prepoznamo svoj notranji konflikt med resničnim in namišljenim jazom, se ta prezrcali v naše medsebojne odnose, ki so velikokrat poligon za spoznavanje samega sebe. Bolj kot smo vpeti vanje, bolj postaja skrivališče tesno in neprijetno ter srečanje s seboj vedno bolj neizogibno.

Kako gradimo svojo podobo?

Italijanski psihiater in utemeljitelj psihosinteze Roberto Assagioli je dejal, da podobo o sebi gradijo naslednje predstave: tisto, kar mislimo, da smo, tisto, kar želimo biti, tisto, kar želimo biti za druge, tisto, kar drugi mislijo, da smo, in tisto, kar drugi želijo, da smo. Morda se kdo spominja časov, ko je bila stena sobe prekrita z vašim idealom, ali truda, ki ste ga vložili, da ste ustregli vašim bližjim, kajti le tako ste bili dovolj dobri za druge in tako je vaša samopodoba blestela. Težko je bilo prisluhniti tihemu glasu sebe, kajti sčasoma so postajale naše lastne želje po tem, da bi zadovoljili svojo okolico, in zahteve okolice, da postanemo oseba, ki si jo želijo, vse glasnejše.

Postopoma ta tihi glas v nas postane neslišen in izgubimo se v poplavi pričakovanj, lastnih in tujih. Takšni postanemo zelo dober plen za manipulacije ljudi in družbe, ki hočejo moč. Sami postavljajo ideale in nam ponujajo pot do njih. Vendar v teh idealih ni videti sočutja, pravičnosti, ljubezni. Lahko pa se potopimo v morju vse večjega potrošništva. Lahko se z nekaterimi odločamo, katero državo osvojiti in ji z vojno pomagati do miru.

Bodi, kar si, ostalih je tako že preveč (Loesje)

Človek globoko v sebi skriva svoj pravi jaz in v stiku z njim lahko živimo iz sebe navzven. Kolo, ki ga je prej vrtela okolica (starši, partner, prijatelj, šef, družba .), se počasi ustavi in v počasnejšem ritmu, brez nore vrtoglavice, bomo lažje opazili, kje in kam zaviti. Brez strahu se lahko za hip ustavimo in se razgledamo v vse smeri ter poskusimo slišati tisto znano tiho govorico srca. Lahko, da bo okolica kričala: "Kaj ti je, kaj čakaš! Ni časa, nehaj 'težiti'! Kaj se s teboj dogaja? Drugačen postajaš!" Res lahko postajamo drugačni, vendar če v tej drugačnosti lahko opazujemo dogajanje okrog nas in se v nas počasi prebuja občutek za svoje potrebe in potrebe drugih, ko nam je mar za drugega, ko nam mir in pravičnost postaneta vrednoti, takrat smo sebi razkrili svoj pravi jaz. Pod lupino svoje popačene podobe in s tem tudi napačnih vrednot smo našli sebe. Naj živi takšna drugačnost!

Če ste tudi vi eden izmed tistih, ki so se izgubili v morju drugih, je čas, da ponovno prisluhnete sebi. Naj vas ne bo strah izstopiti iz vašega varnega skrivališča in tvegati, da vas kdo opazi. Morda ne boste zmagali, boste pa srečni.

Rožana Grdina

Vir: www.cdk.si/sci