Piše: Franc Rozman

Človek - kam?
Razmišljanje o smislu našega bivanja in dogajanju po smrti.

Veliko sva že povedala o stvarstvu in človeku, o smiselnosti naših dejanj, nisva pa še razpravljala, kakšen je namen našega bivanja. Zakaj sploh živimo in zakaj moramo biti ustvarjalni, čemu služi naše zavedanje?

S tem tvojim vprašanjem prihajava do področja, kjer ni jasnih odgovorov. To, da živiva, vidiva in občutiva okolico, je jasno in razumljivo, manj jasno pa je, čemu živiva.

V Svetem pismu piše, da je naše življenje priprava na posmrtno življenje. Midva sva z veliko verjetnostjo predpostavljala obstoj Boga. Ali predpostavka o obstoju Boga ne pomeni obenem tudi velike verjetnosti našega posmrtnega življenja, kjer bi lahko iskala smisel najinega obstoja?

Nikakor! Med obstojem Boga in našim posmrtnim življenjem ni neposredne logične povezave! Obstoj Boga še ne pomeni obstoj našega posmrtnega bivanja.
Obstoj Boga in obstoj našega posmrtnega življenja morava obravnavati ločeno. Za lažjo predstavo si stvar oglejva iz gledišča tele rože, v cvetličnem lončku. Če Bog obstaja, obstaja tudi za to rožo. S tem pa, če Bog obstaja, ni nobene garancije, da tej roži pripada posmrtno življenje.

Roža se svojega bivanja verjetno ne zaveda niti na Zemlji, zato bi bilo nesmiselno govoriti o posmrtnem življenju rože.

Razmišljanja o posmrtnem življenju si tudi ne smeva naivno predstavljati, zato si oglejva nekaj primerov, na osnovi katerih bova videla bogato paleto možnosti posmrtnega bivanja.
Ko sva se z mami poročila, je imela mami lep poročni šopek. Ta šopek, čeprav je fizično že zdavnaj zavržen, še vedno živi v najinem spominu. To bi lahko bila ena od oblik ohranjanja šopka potem, ko je že fizično izginil, to je njegovega "posmrtnega obstoja".
Omenjala sva že reinkarnacijo, ki bi lahko pomenila drugo obliko posmrtnega življenja oziroma prehajanja nekaterih kvalitet iz enega življenja v drugega.
Navsezadnje - odkod dobi roža svoje lastnosti? Iz genetskega zapisa v semenu rože. Torej ima tudi roža nesmrtnost, ker se plod njenega bivanja rojeva v množici novih rož.

Seveda - v moji zavesti živijo igrače mojega otroštva, v otrocih živi genetska zasnova staršev in še mnogo drugih stvari se na mnogo načinov na novo rojeva in ohranja. Najino vprašanje bova zato zožila na tisto, kar naju zares zanima. Govorila bova le o zavesti in možnosti ohranjanja naše zavesti po naši smrti.

Tisto, kar naju resnično zanima, je vprašanje, ali se ohranja najino zavedanje; to pomeni, ali se bom tudi v onostranstvu zavedal, da sem to jaz.
Reinkarnacija za naju ni zanimiva. Reinkarnacija lahko celo obstaja. Razlog najinega nezanimanja ni v vprašanju pojava reinkarnacije, ampak v tem, ker ne ohranja zavesti reinkarniranega.

Meni reinkarnacija kljub vsemu vzbuja pozornost. Če reinkarnacija obstaja, potem je pestrost obstoja takšnih ali drugačnih bitij bistveno večja, kot si predstavljamo in kot mi to opazimo.

Samovšečno bi bilo razmišljanje, da je človek edino ustvarjeno zavestno bitje stvarstva. Že glede na razsežnosti vesolja bi lahko sklepal, da bi bilo lahko še veliko takšnih civilizacij, kot smo mi, na drugih planetih.

To se sliši kar pretresljivo. Mi hodimo po Zemlji v upanju, da smo edina bitja v bližnji in daljni okolici stvarstva, ti pa domnevaš, da mogoče sploh nismo tako edinstveni, niti tako "osamljeni".

Ni nujno, da vsa bitja obstajajo v materialnem svetu. Sveto pismo govori o angelih, ki bi lahko bili primer civilizacije nematerialnega sveta.

Eno od svetopisemskih sporočil govori, da so se hudobni angeli Bogu uprli, že preden je človek sploh obstajal.

Mislim, da se ne bova veliko zmotila, če rečeva, da človek ni edino razumno bitje vsega stvarstva vseh časov. Domnevam, da so razumna bitja obstajala že pred pojavom človeka. Najbrž so živela, živijo in bodo živela še kje.
Če se je človek uprl Bogu, so se verjetno uprla tudi bitja drugih civilizacij. To se mi ne zdi nenavadno.
Zgodba o hudobnih angelih nama to teorijo le še potrjuje. Nekoč je najbrž že živela civilizacija, lahko v materialnem, lahko pa tudi v nematerialnem svetu, ki si je privoščila slaba dejanja ter bila s tem deležna božjega izobčenja.

Ali misliš, da nas ta bitja lahko opazijo ?

Pri iskanju odgovora si pomagajva s primerom. Vzemiva torerota in bika na španski bikoborbi. Bik je omejen v svojem dojemanju in nikoli ne bo opazil človekovega zavedanja, ustvarjalnosti in razuma in to bo za bika usodno. Bik vidi pred seboj slabotnega in nepomembnega človeka, s katerim bo opravil v nekaj trenutkih. Pa ni tako. Bik je običajno na bikoborbi premagan zato, ker bik nima možnosti, da bi sprevidel zelo nevarno človekovo orožje - razum - , s katerim je bik premagan.

Dopuščaš torej možnost, da smo opazovani, ne da bi se tega zavedali in ne da bi bili sposobni videti opazovalce ?

Tako je. Mogoče smo mi v odnosu do teh bitij "biki" in jih nismo sposobni opaziti. Če ta zavestna bitja bivajo v duhovnem svetu, se lahko nahajajo povsod, torej tudi tu med nami. Ljudje le redkokdaj opažamo njihovo prisotnost. Ta bitja pa nas mogoče vidijo in opazujejo.

Ali misliš, da res nimajo možnosti, da bi se nam pokazala?

Naša omejenost dojemanja je lahko eden od razlogov, da jih ne vidimo. Človek biku ne skriva svojega razuma, pa ga bik kljub temu ni sposoben videti. Drugi razlog pa je lahko v tem, da imajo ta bitja lahko omejitve in prepovedi pri navezovanju stikov.

Zakaj omejitve?

V kolikor bi bili ljudje povezani s temi bitji, bi ta bitja lahko usmerjala ljudi na Zemlji. Ljudje bi delali stvari po njihovem navdihu in naša ustvarjalnost bi bila omejevana. Usmerjanje ljudi s strani teh bitij bi zmanjšalo našo ustvarjalnost, ki jo omogoča naša svoboda. Zaradi našega svobodnega odločanja ta duhovna bitja ne smejo pomembneje vplivati na odločanje ljudi.

Vrniva se k osnovnemu vprašanju: Ali ima obstoj vseh teh bitij in nas kakšen smisel in kakšen je ta smisel?

Ljudje imamo velike težave že s tem, da prepoznamo, kako naj se na Zemlji smiselno obnašamo, zelo malo pa nam je povedanega o tem, čemu živimo.

Dovršenost stvarstva in človeka naju prepričuje, da tako dovršen mehanizem mora imeti določen namen in smisel.

Tudi sam domnevam, da je naš obstoj smiseln.

Ali je smisel našega obstoja v tem, da v času našega bivanja "krasimo zemeljsko oblo", ali pa ima naše zavedanje širši pomen, mogoče celo pomen, ki presegapomen našega bivanja na Zemlji in se nadaljuje v onostranstvu?

Nadaljujva postopoma, zato najprej skušajva odgovoriti le na del tega vprašanja. Ne sprašujva se, kakšen smisel ima stvarstvo, ampak po bolj preprostem vprašanju: Kje bi lahko našla potrditve, da je stvarstvo smiselno?

V stvarstvu se zanesljivo dogajajo smiselne stvari, najmanj tiste, ki jih delamo ljudje. Prav smešno bi bilo, če bi trdila, da tudi midva delava le nesmisle.

Še bolj nesmiselno, celo oholo pa bi bilo, če bi rekla, da smiselne stvari delava le midva in da se je smiselnost vesolja pojavila šele z nama oziroma s pojavom človeka.

Očitno je torej, da je vesolje rezultat smiselnega delovanja Nekoga, kar nedvomno kaže na smiselnost stvarstva.

Na tej domnevi bova gradila še eno domnevo. Vsako smiselno dogajanje ima kakšen rezultat, cilj, izdelek, pridelek oziroma nekaj, kar ga osmišlja. Pisanje knjige ima za rezultat literarno delo, rezultat zidanja hiše je zgradba, rezultat kuhanja kave je dišeča kava itd.

Domnevaš, da mora imeti stvarstvo nek rezultat. Stvarstvo si predstavljaš kot neko "njivo", na kateri Stvarnik nekaj prideluje.

Primerjava je odlična. Ne moreva ugotoviti, kaj prideluje, zato se s tem ne bova obremenjevala, ampak se bova vprašala, kam Stvarnik ta pridelek pospravlja? Lahko ga pospravlja v kašče materialnega stvarstva ali v onostranstvu?

Babi misli, da Bog ničesar ne prideluje, ker vse ima.

Babi najbrž misli, da Bog zato, ker vse ima, le iz dolgočasja ustvarja vesolje, ne da bi vedel, zakaj bi vse to imel.

Bogu pripisovati nesmiselna dejanja se mi ne zdi logično, celo bogokletno.

Nesmiselno početje je nevredno celo človeka. Glede na kvalitete, ki jih pripisujeva Bogu, obenem pa jih opažava v stvarstvu, lahko sklepava le to, da je Bogu popolnoma jasno, kaj dela in tudi kaj bo napravil.

Babi misli, da Bog ustvarja zavestna bitja zato, da bi ga slavila, da bi slavila veličino Boga.

To pa je v nasprotju s prejšnjim stavkom in pomeni, da tudi babi priznava, da Bog nekaj prideluje.
Stalno zaideva na vprašanje, kaj Bog prideluje. Vedenje, kaj Bog prideluje, je predaleč od mojih predstav, zato predlagam, da se vrneva na vprašanje, kam Bog pospravlja tisto, kar prideluje?

Bog je bitje iz onostranstva. V nekem času je ustvaril vesolje in mogoče ga bo tudi nekoč ukinil. Onostranstvo je trajnejše, obenem pa je Bog duhovno bitje onostranstva. Meni se zdi verjetneje, da bo "pridelek" stvarstva shranjen v onostranstvu.

V onostranstvo se najbrž lahko seli le pridelek stvarstva, ki je v duhovni obliki.
V stvarstvu je človek zavestno bitje. Lahko bi rekla, da je človek sestavljen iz materialnega sveta in iz duhovnosti ali duše. Naše zavedanje je največja vrednota, ki jo poznam, zato domnevam, da je edino naše zavedanje in naša duhovnost tisto, kar bi se lahko selilo v onostranstvo kot božji pridelek. Če hoče stvarstvo imeti pridelek, če se hoče ta pridelek preseliti v onostranstvo, je edini meni dojemljiv način ta, da se naša duhovnost ob smrti osvobodi telesa in se preseli v onostranstvo.

Ljudje si težko predstavljamo, kakšna naj bi bila naša zavest brez našega telesa.

V kolikor obstaja zavest brez telesa, ki jo imenujeva Bog, da sva omenjala tudi druga duhovna bitja stvarstva, potem ni razloga, da brez telesa ne bi mogla obstajati tudi naša zavest.

To pomeni, da obstaja možnost našega posmrtnega življenja?

Posmrtno življenje je nam nekaj oddaljenega in naše predstave o tem so skromne. Če obstaja posmrtno življenje, domnevam, da to ni preprosto nadaljevanje tuzemskega življenja, ampak se nivo našega zavedanja in bivanja dvigne.
Da bova dojela razlog omejenosti naših predstav, si bova spet pomagala z bikom in torerom. Biku lahko še tako razlagamo, da ima tisti slabotni in nepomembni človek, ki mu pravimo torero, zelo nevarno orožje, imenovano razum, bik tega ne bo uvidel in spoznal. Bik živi na stopnji dojemanja, kjer ne more prepoznati človekovega razuma.
Najbrž tudi mi živimo na nivoju, kjer ne moremo prepoznati bistva onostranstva, zato je vsako naprezanje nesmiselno, podrobno razlaganje onostranstva pa smešno in naivno. Bivamo pač na nivoju "bika", brez možnosti prepoznavanja onostranstva, vsaj dokler se ne znajdemo tam.

Tvoji argumenti so prepričljivi. Očitno prihajava na rob najinih sposobnosti dojemanja. Kakšna škoda, pa še toliko svetov in dogajanja slutiva za obzorji najinega dojemanja.

O onostranstvu imava zelo skromna neposredna Stvarnikova sporočila, skoraj jih ni. Edino, kar nama ostane, je nekaj sporočil iz Svetega pisma. Če že iz dejstev vidnega stvarstva ne moreva dojemati onostranstva, nama ostane to, da se potrudiva razmeti, kaj nama ta sporočila sporočajo. Mogoče nama dajo kakšne dodatne informacije, ki nama bodo pomagale pri dojemanju onostranstva.

Resničnosti teh zapisov najbrž ne bova mogla preveriti, lahko pa se jih vsaj potrudiva prebrati in razumeti. Rekel si, da so vsa sporočila Svetega pisma namenjena ljudem z namenom, da jih ljudje skušajo razumeti.

Tako je. Proučevanje teh zapisov nama lahko pomaga oblikovati najin osebni odnos do pojava onostranstva.

Če bodo zapisi Svetega pisma o onostranstvu logični in se bodo dopolnjevali, jim je smiselneje verjeti, kot če bi bili nelogični in nezdružljivi.

Najbrž imaš v mislih kakšne konkretne zapise iz Svetega pisma o onostranstvu?

Predlagam, da za začetek prebereva, kaj govori Sveto pismo o obstoju vic. Logično mi je, da Sveto pismo govori o nebesih kot simbolu "dobre žetve" mojega smiselnega delovanja v življenju in o peklu kot "plevelu" mojih stranpoti, ne razumem pa, zakaj nama je potrebno vedeti o vicah, kot nečemu med peklom in nebesi?

Najbrž si na kakšen način predstavljaš vica. Zakaj ne bi kar ti poskusil razložiti svojega dojemanja vic.

Prav. Vsi ljudje na Zemlji delamo poleg dobrih tudi nemoralna dejanja. Kadar se teh dejanj zavedamo, nas ta dejanja že na Zemlji navdajajo z občutkom krivde. Po smrti teh dejanj najbrž ne pozabimo, temveč se jih zavedamo še bolj poglobljeno, vključno s posledicami teh dejanj. Našo srečo po smrti torej bremenijo grehi, ki smo jih zagrešili na Zemlji. Te pregrehe počasi pozabimo in preidemo v nebesa.

Razlaga ni slaba, kljub temu pa sam sporočilo o vicah razumem malo drugače. Poslušaj! Ko človek bere Sveto pismo, razmišlja predvsem in preveč o sebi. Prvi trenutek pomisli, kaj se mu bo v onostranstvu dogodilo, kar mu oteži objektivno razumevanje onostranstva.
Tudi ti si začel razmišljati, kaj se ti bo v vicah dogodilo. Kaj se ti bo zares dogodilo takrat in tam, za ljudi na Zemlji v času življenja ni pomembno oziroma najbrž niti nismo sposobni dojeti. Sam občutim, da mnogo premalo poznava onostranstvo, da bi ga smela podrobno razlagati.
Preden ti razkrijem svojo predstavo o vicah, bom povedal, kaj vice niso. Na osnovi tvoje razlage bi si lahko kdo predstavljal, da v vicah duše ljudi tavajo in ne delajo drugega, kot to, da razmišljajo, kaj se jim je dogajalo na Zemlji, obenem pa nemočno hrepenijo po nebesih. Za tako početje bi bila celo Zemlja predobra.
Domnevam, da je onostranstvo veličastno, zato sta vice in onostranstvo zanesljivo namenjena višjim ciljem, kot le tarnanju o preteklih grehih na Zemlji.
Poslušaj, kako si sam razlagam skromen svetopisemski opis vic: Ko pridemo v onostranstvo, se znajdemo v vicah, čez nekaj časa pa pridemo v nebesa. Kaj sva ugotovila? Rekla sva, da se je v onostranstvu zgodila sprememba. Sklepava lahko, da se tudi v onostranstvu nekaj dogaja, da onostranstvo ni nekaj dokončnega in stalnega in nespreminjajočega, ampak nekaj spreminjajočega in dinamičnega. Pomisli, ali ni ugotovitev o dinamičnosti onostranstva pomembno sporočilo, ki zasluži mesto v Svetem pismu.

Sporočilo Svetega pisma govori o tem, kako se preselimo v nebesa. Ali iz ene spremembe stanja v onostranstvu lahko sklepava na splošno dinamično dogajanje v onostranstvu?

Na začetku najinega pogovora sva razpravljala o načinu zapisovanja Svetega pisma. Ugotovila sva, da so zapisi do skrajnosti poenostavljena dejstva, ki jih ne smemo razumeti dobesedno. Če bi zapise brala dobesedno, bi dinamičnost v onostranstvu razumevala preozko. Če se v onostranstvu dogajajo spremembe, potem prehod v nebesa zagotovo ni edino dogajanje. Zame je bolj pomembno sporočilo, da spreminjajočega se dogajanja, morda celo ustvarjalnosti, po smrti ne bo konec.

Tu na Zemlji je ustvarjalnost naša moralna dolžnost, brezciljno lenarjenje pa je nemoralno početje. Ali misliš, da bo lenarjenje v onostranstvu postalo moralna vrednota?

Bog postopoma in z napori ustvarja vesolje, obenem pa naša ustvarjalnost na Zemlji predstavlja temeljno vrednoto našega življenja. Ob teh predpostavkah se mi zdi nemogoče, da bi po smrti prišli v onostranstvo, kjer bi spoznali, da je ustvarjanje nesmisel in da se brez občutka krivde lahko predam lenarjenju. Osebno sem prepričan, da tudi v onostranstvu velja podobna morala. Kar je moralno na Zemlji, je moralno tudi v onostranstvu. Vse se dogaja le na drugem zaznavnem nivoju. Na osnovi tega domnevam, da bomo ustvarjali tudi v onostranstvu.

Ob tem najinem razgovoru se mi odpira zanimivo dojemanje onostranstva. Bog nam obljublja postopno vse večjo srečo - nebesa, vendar nam pred tem napoveduje nekaj, kar bi v našem jeziku lahko imenovali trud, napor ob veliki motivaciji (hrepenenju) za doseganje boljšega (nebes). S tem pravzaprav napoveduje nekaj podobnega ustvarjalnosti? Tudi ustvarjalnost ni nič drugega kot biti motiviran, s trudom graditi nove kvalitete in se jih veseliti.

Napoveduje nam, da bomo ustvarjalni tudi v onostranstvu in se dokazali, le v drugačnih okoliščinah.

Se nadaljuje

Človek sem - ustvarjam 1.del