|  Na 1. občnem zboru Gibanja za pravičnost in razvoj sem se udeležil delavnice z
naslovom Nova etika vodenja. Tukaj po svojem spominu povzemam razmišljanja udeležencev
delavnice, v tipkano besedo pa prelivam tudi svoje misli, ki sem jih že tam ubesedil.
Na delavnici se je zbralo približno 30 oseb, le okoli 10 oseb pa je tudi zbralo
pogum, da je spregovorilo. Najbolj se spominjam izjav, da je vodenje v svojem
bistvu ustvarjanje odnosov med ljudmi, ter da nas pri tem ovira strah, ki pa je
"tisto, kar je znotraj votlo, okoli pa ga nič ni".
Avtor naslednje izjave je v zvezi s tem napisal tudi knjigo z imenom "Planet
strahov". Kako bi bilo koristno natančno proučiti skrivni vesoljni mehanizem,
po katerem se vsako slabo vrača s slabim, vsako dobro pa z dobrim, je bil tudi
zelo zanimiva izjava. Vsi pa smo se strinjali tudi s tem, da bomo družbo lahko
spreminjali le z drobnimi koraki, in to le s tem, da bomo najprej spremenili
sebe, saj lahko drugemu daješ le tisto, kar je že v tebi. Izjava učenega sociologa
pa je bila, da se avtokratski sistem vodenja ne obnese več, in da je potrebno
razvijati bolj popustljiv način upravljanja s človeškimi viri.
Proti koncu sem se tudi sam dodal, da je funkcija vodje iz vidika najvišjih
etičnih zakonov v današnji družbi napačno definirana. Že same strokovne šole
za vodstvene poklice vzgajajo zlasti s teoretičnim psihološkim znanjem manipuliranja
s podrejenimi zgolj za dosego ekonomskih ciljev organizacije, v kateri se vodja
nato zaposli. Znanje se absorbira le z glavo, srce pa ob tem ostaja prazno.
Menim, da funkcija vodje ni v nadzorovanju in obvladovanju skupine ljudi, temveč
v njihovem medsebojnem povezovanju in harmoniziranju. Šole bi zato vodje morale
učiti samospoznavanja, poslušnosti, sočutja, zlasti pa ponižnosti. Kajti, bolj
ko je človek študiran, bolj misli, da ve več kot drugi, da je več vreden, in
zato je v sebi vzvišen in poln zaničevanja, pa čeravno se iz njegovih ust cedijo
le sladke besede.
Menim, da so odlike dobrega vodje notranja skromnost, visoka zavest, in srčna
želja po delanju dobrega do prav vseh živih bitij. Pa se sedaj vprašajmo, kako
blizu so temu idealu današnje vodje? Dr. Janez Drnovšek je glede tega vsekakor
zelo svetel zgled. In želim si, da bi se po njem zgledovalo čim več ljudi, ki
si resnično želijo družbo spremeniti na bolje.
Anže Rozman
Zapuže 10, 4275 Begunje na Gorenjskem
e-pošta: info@rozman.org, gsm: 041 756
753
|
NE ZAMUDITE
Nova etika vodenja
Prispeval/a: simonakn dne četrtek, 1. junij 2006 @ 20:43 CEST
"Da je osebnost pedagoga pomembna, je prepričan tudi jungovski analitik A. Guggenbühl-Craig (v: Pomoč ali premoč, 1997, str. 170), ki četrt stoletja kasneje zapiše, da »/…/ pri vseh poklicih, ki imajo neki odločujoč vpliv na druge ljudi, kjer je naša psiha glavno delovno orodje, je psihično stanje izjemno pomembno /.../«, saj v tovrstnih poklicnih odnosih »/…/ delamo /…/ s svojo dušo, s svojo osebo; aparatura, metode in tehnike so drugotnega pomena. Mi sami, naše poštenje in resnicoljubnost, naš osebni stik z nezavednim in iracionalnim – to je naše orodje.« (prav tam, str. 38-39) Zato je zahteva po osebnostno izoblikovanih vzgojiteljih toliko bolj na mestu. Kajti, kdor ne zmore vsaj do neke mere preverjati objektivne vrednosti sam, je v precejšnji nevarnosti, da namesto »vodnikom« sledi »vodjem«, ki »/…/ si z zunanjimi sredstvi dobe glas voditelja in šele zaradi tega postanejo avtoritativni. Navadno jim podeli tak glas voditelja kaka izredna telesna spretnost in sposobnost, dar govora in formuliranja, dar prepričanja in sugestivna moč, večkrat tudi osebna grobost in surovost, nedostopnost in zaverovanost v svoje mnenje, fanatizem, energična volja, še pogosteje pa dobijo glas voditeljstva od kake socialne ustanove, od kakega javnega funkcionarja /…/.« (Gogala, Problem voditeljstva, V: Dejanje, 1940, str. 132) Zato so pasivnost in s tem odvisnost tipičnih ljudi ter odprtost mlade duše nepredvidljiva stanja, kajti »/…/ utegnejo postati nevarno orodje v rokah /…/« (Gogala, Socialno-vzgojni ideal naše dobe, V: Popotnik, 1935, str. 195) zgolj zunanje avtoritete, »vodje«. Zato »/…/ leži rešitev zelo težkega problema voditeljstva v težnji po vzgoji duhovno svobodnega in demokratičnega človeka, ki je toliko svoboden, da prizna tudi vodnika, kadar v življenju nanj naleti, in da se želi ob njem orientirati in kultivirati.« (Gogala, Problem voditeljstva, V: Dejanje, 1940, str. 133) In seveda obratno, se zna ubraniti vpliva zgolj zunanje in zato neresnične avtoritete. Potrebno je torej vodstvo, ki »/…/ pomeni pravo vzgajanje, ker pusti človeka svobodnega, ker z njim sodeluje /…/«, (prav tam) torej razvija duševne sposobnosti samostojnega spoznavanja objektivnega sveta. »Stvarnost usposablja mladino, da postaja na pravilen način samostojna in neodvisna od nepotrebnih vplivov tradicije ter od raznih zelo močnih in sugestibelnih sodobnih ideologij.« (Gogala, Duhovni obraz sodobne mladine, V: Pedagoški zbornik, 1935, str. 70) "
Iz dipl. naloge: Koncept duha v pedagoški teoriji Stanka Gogale, S. Knavs, mentor: prof. R. Kroflič, FF in Teof Ljubljana.
Odlomek je izvzet iz konteksta na vsebinskem mestu osebnostne izoblikovanosti kot zahteve. Razumevanje, da sta citirana avtorja ali avtorica besedila mnenja o potrebnosti po nekakšnem osebnostnem preverjanju v obliki sprejemnih izpitov ali kaj podobnega pri pedagoškem študiju še posebno za delovna mesta javnih ustanov, ni utemeljeno niti ni na tem mestu zastopano!
LP Simona