Kadar zjutraj prebudim se, se lahko odločim:
"Bi bil rad ves dan le dobre ali slabe volje?"
Ko doživim kaj hudega, se lahko odločim,
kaj lahko bi storil, da bi se počutil bolje.

Kadar kdo mi jadikuje, se lahko odločim:
"Naj ga opogumim ali z njim kričim v vesolje?"
Vsakič, ko sem pred izbiro, se lahko odločim:
"Bom sejal semena dobra ali slaba v polje?"

Zjutraj me dve uri pred normalno uro za vstajanje zbudi poštar s paketom knjig, ki mi jih je vrnila neka knjigarna po opravljeni inventuri. Knjige so, jasno, poškodovane in nikomur se ne morem pritožiti (ista knjigarna mi nato knjige čez čas ponovno naroči!). Ves dan sem zaradi tega slabe volje in premišljujem, kaj storiti s poškodovanimi knjigami, saj jih takih v knjigarne ne morem več poslati. Sprašujem se, zakaj je bilo knjigarni sploh treba vračati knjige, saj bi jih končno lahko uvrstila v prodajo v naslednjem mesecu!


Nato stopim na tehtnico in ugotovim, da mi kaže kakšen kilogram več kot pred tednom dni. Slaba volja zaradi knjig se tako še poglobi, bolje rečeno potencira. Postanem depresivna, razočarana in zlovoljna. Sprašujem se, ali moje prizadevanje za karkoli že sploh kam vodi? Ugotavljam, da se mi vse podira, da vse skupaj nima nobenega smisla, da sploh ne vem, čemu živim, da se mi še sanja ne, kakšno je moje poslanstvo, strah me je, da sta moji knjigi zanič, da nikogar ne zanimata, in se sprašujem, čemu za vraga sem ju sploh napisala.

Ko kuham kosilo, pozabim zmanjšati plamen na plinskem gorilniku, pa čez čas ugotovim, da sta se mi čebula in meso grdo zasmodila. Zdaj že pošteno jezna sama nase in na ves svet se najprej silovito lopnem po čelu, nato pa z največjo ihto zasmojeno zmes vržem v smeti. Ulijejo se mi solze - in moj dan je dokončno pokvarjen.

Ko tako, čustveno povsem na dnu, čemim v svojem naslanjaču in buljim v TV ekran, topo ugotavljam, da sem čisto navadna zguba. Premišljujem, česa bi se v takem psihičnem stanju sploh lahko lotila, da bi se počutila bolje. Bi se lotila čiščenja stanovanja? Ali šla klepetat na kakšen forum? Bi spletla odejico za dojenčico, ki se še ni rodila? Morda bi si privoščila sprehod ali plavanje? Bi šla na kavico k prijateljici in s svojim jadikovanjem še njej zastrupila dan? Bi napisala žolčno pismo knjigarni, ki je tako zanikrno zapakirala knjige v navaden ovojni papir, da so se zaradi tega med transportom poškodovale? Ne, raje ne, lahko bi me pri pisanju preveč zaneslo, pa bi napisala kaj zelo neprimernega, posledica pa bi lahko bili slabi ali celo prekinjeni medsebojni odnosi oziroma sodelovanje!

Nazadnje se lotim branja kakšne navdihujoče knjige. V začetku povsem brez zanimanja, se čez čas zalotim, da sem se čisto poglobila v vsebino, in da dobesedno diham z avtorjem. Res je čudno, nerazumljivo in neverjetno, kako učinkovito je lahko takšno branje! Le od kod prihaja vsa tista energija, ki me med branjem nenadoma preplavi, saj so v knjigi vendarle samo mrtve črke na papirju! Vendar te mrtve črke prebujajo v meni nekakšno valovanje, ki me silovito zavrtinči v pravo smer – smer optimizma, veselja do življenja in zaupanja vase.

Pa kaj, če mi je tista knjigarna vrnila knjige! Trideset drugih knjigarn mi jih kar naprej naroča – torej knjige ne morejo biti slabe! Pa kaj, če sem kakšen kilogram težja – trikrat grem plavat po eno uro, pa bo trebušček splahnel! Pa kaj, če se mi je zasmodilo kosilo – morda je to znak, da se nezdravo hranim in da bi bilo morda bolje jesti samo solato ali sadje! Poškodovane knjige pa lahko podarim kakšni dobri sosedi za rojstni dan ali prijazni prodajalki v špecerijski trgovini kar tako, iz čistega veselja do podarjanja. Lahko jih tudi prodam po polovični ceni! Zanje bi dobila ravno toliko, kot bi mi sicer zanje plačala knjigarna, če bi seveda odštela poštne stroške!

Res je presenetljivo, kako se naše duševno oziroma čustveno stanje lahko spreminja preko dneva. Zjutraj vstanemo zlovoljni, zvečer pa kar prekipevamo od veselja in zadovoljstva. Pa vendar ni bilo treba storiti drugega kot le spremeniti način razmišljanja. Na dogodek, ki nas je potrl, enostavno začnemo gledati s čisto drugačnimi očmi – začnemo ga smatrati kot nepomemben obrobni pripetljaj, ki bo že jutri pozabljen. Ali pa kot na lekcijo, ki nas hoče oz. mora nečesa naučiti.

In zgodi se preobrazba!
Naslednji dan pa se morda zgodi kaj zares prijetnega, zaradi česar so včerajšnje zoprne peripetije pozabljene. Ali pa si prijetne trenutke s svojimi mislimi ustvarimo kar sami. Enostavno se preusmerimo v nekaj, kar radi počnemo, temu namenimo vso svojo pozornost, pa se vse, kar nas je do še pred kratkim morilo, enostavno razblini. Na ta način lahko preobrazimo bodisi svoje misli, bodisi čustva ali celo dejanja. Vedno smo le mi tisti, ki imamo v rokah škarje in platno, kajti neizpodbitno je, da si svoje razpoloženje, svojo usodo ustvarjamo le mi sami. Nihče nas ne more prizadeti ali užaliti, če mu mi tega zavestno ne dopustimo. Dopovejmo si, da je neka neprijetnost le majhna, nepomembna epizoda, ki ne more usodno vplivati na naše življenje – in dobro razpoloženje bo ostalo v nas še naprej.

S pozitivnim razmišljanjem pogosto je tako,
da se z njim počutiš dobro tudi, ko ti gre slabo!

Razburjenje nam često brani pristopiti
k reševanju tega, kar moč je razrešiti!

Potrtosti in žalosti ne skušaj izločiti,
ker obe v življenju tvojem imata svoj namen.
Usmerjati življenja pa ne smeš jima pustiti –
če moreš, ju obidi – in ne kaži ju navzven!

Svojo jezo dostikrat hitro ohladiš,
če na stvar pomisliš, ki se je veseliš.

Ob težavi bolje je razmisliti, ukrepati,
kot pa zaskrbljenosti, tesnobe se otepati.

Kadar naša čustva kdaj skrenejo s poti,
razum opravil dobro svojih nalog ni.


Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

Članek je bil objavljen v brezplačnem e-mesečniku "Koraki do uspeha", ki ga izdaja Roy Goreya, http://www.osebna-rast.com