Očitno je, da ima lahko določeno delovanje svoje korenine v ideologiji, ki se zdi državljanom zaskrbljujoče. Gre za načelno vprašanje. Na primer ideološka vsebina vsiljevanja ateizma ljudem se postavlja pred demokracijo in nad v ustavi zapisana načela o verski svobodi. V ustavi zapisana načela zajemajo tudi vzgojo otrok po verskem prepričanju staršev. Organizirano delovanje v smeri načrtnega prevrednotenja vrednot, ki so jih katoliki ali člani katere koli verske skupnosti sprejeli za svoj vrednostni sistem, trči v svobodo posameznika. Takšna demokracija drsi v totalitarne poteze, človeška resnična volja in svoboda pa postajata gola abstrakcija. Tako svoboda ni več oblast posameznika na samim sabo in svojo duhovno bitjo. Z državljanskega vidika razumem določeno organizirano delovanje kot svobodi sovražen populizem ideološke skupine, ki zahteve po absolutni verski neresnici vsiljuje kot nasilje nad človeškim duhom, ki je po naravnem pravu svoboden.

Ni razumljivo zakaj je toliko črnila prelitega okrog krsta otrok. Vsak starš naj naredi tako kot mu vest in versko ali ateistično prepričanje veleva! Krst otroka je neko simbolično dejanje, ki pove, da otrok po izvoru svojih staršev pripada kulturi, vzgoji ter vrednotam katoliškega sveta. To simbolno dejanje otroku ne more škoditi, saj ves vrednostni sistem, na katerem slonijo človeške vrednote, izhaja iz krščanskih deset božjih zapovedi, ki predstavljajo prvo družbeno pogodbo: Ne ubijaj, ne kradi, itd!

Skrb določene organizirane skupine za drugega je odveč, kajti osnovni človeški princip je, da se vsak človek sam zase napolni s svojo moralno dolžnostjo, ki jo doživlja kot etično razsežnost svoje biti, ki mu daje občutek zadovoljstva in spolnitve. Nihče naj se ne počuti zaradi tujih prizadevanj, ki hočejo na novo zasaditi na drugih moralnih in nazorskih osnovah izkoreninjenega človeka, kot talec. Nihče nima pravice spodrezati korenin nobenemu človeku in nobeni kulturi. Moralna osebnost človeka je njegova notranja bit. Vsak svoboden posameznik ne želi biti izpostavljen nikakršnim moralnim pritiskom.

Ko skrajni ateizem prevzame vlogo ustvarjanja moralnega prostora, postane to nevarni ateistični »klerikalizem«, ki deluje preračunljivo in izbere pot utemeljevanja, ki jo moralnost ne more imeti zaradi svoje šibke utemeljenosti – poseganja v svobodo drugega - in zato postane nemoralen. Vsako nasilno prevrednotenje zavesti v strukturirano zavest je revolucionarni totalitarizem, revolucija pa prej ali slej povzroči prelivanje krvi, ker posega v simbolični svet ljudi. Prelivanje krvi ne nastane zato, ker imajo ljudje premajhen kos kruha, temveč zaradi tega, ker se je človeku zrušil simbolični svet. Kdor se ne more strinjati s človeško pogodbo, ki določa uravnotežene in strpne odnose med ljudmi, ta hoče nasilno prevrednotiti svet v nasprotju s človekovo svobodo in demokracijo. Svoboda je v tem primeru ponižana z nestrpnim nestrinjanjem drugega, ki posega vanjo. Kdo je v tem primeru talec? Tisti, ki mu je svoboda kratena s poseganjem v njegova verska čustva ali tisti, ki mu nekdo kar naprej dopoveduje, da je na napačni poti, čeprav v sebi čuti, da je izbral zase pravo duhovno pot in da to ne sodi v domeno prizadevanja drugega, da bi njegovo svobodo omejeval. Poseganje v različnost tako ateistično kot versko opredeljenega človeka, predstavlja omejevanje svobode in pomeni izgubo možnosti, da je oseba, ki vsiljuje drugemu svoje prepričanje, moralna. Ni drugih poti do samega sebe, kot postati osebnost, odkriti samega sebe kot enkratni, en in edini Jaz, različen od drugih, nenadomestljiv in ne samo primerek znotraj neke kategorije, ki ti jo nekdo vsiljuje kot edino zveličavno pravilno možnost. Ti ne bodi talec vere, drugi pa ne talec tvojega ateizma in nestrpnosti! Moralnost ni niti nek red ali logičnost, moralnost je etičnost, ki jo vsak čuti znotraj sebe.

Z nekim svojim organiziranim delovanjem onemogočati razmišljajočo kulturo o religiji in jo potiskati v konformizem svojih nazorov, pomeni nestrpno vsiljevanje svoje tendenciozne razlage in ideje. Svoboda pomeni, da svojih religioznih ali protireligioznih prepričanj ne smeš vsiljevati nikomur. Opaža se, da protiverski jezik pogosto prerašča normalne okvire pogovora in razglabljanja o verstvu ali ateizmu in se pojavlja kot frankesteinova moteča kreatura.

Oblika nasilja je lahko tudi govorjenje in vsiljivo prepričevanje z mnenji, po katerih te nihče ni vprašal. Besede preobtežene z mnenji pomenijo vsiljevanje in obliko nasilja. Ko se napadi gobčnosti ponavljajo, nimajo namena povedati, temveč delovati in vsiljevati svoje mnenje in nazore.

To je ideologija!

Vsaka ideologija pa je nevarna, ker seje nestrpnost in sovraštvo. Iz malega raste veliko. Človekova duša ne more biti zabetonirana ideološko ali politično. Vsaka duša mora dihati svobodno po svoje. Skrotovičena agonija duha ima včasih prav neverjetne oblike, ki se spreminjajo v demonske odrešitelje. Posebno vprašanje, ki se tu zastavlja je: zakaj se posamezna organizirana ideološka skupina ukvarja samo z eno religijo in zakaj se ne ukvarja z islamom in drugimi religijami in jih pusti neobravnavane ob strani. To pa tudi marsikaj pove.