Mogoče se sliši nekoliko grobo, a vendar se tržimo in prodajamo vsak dan. V službi, doma, v družbi, kjerkoli. Ko želite prost dan in morate za to prositi šefa, takrat se tržite. Ko pri mesarju želite najboljši kos mesa, tudi tu se tržite. Hitreje kot to prepoznamo, bolje bo za nas. Prej lahko ukrepamo, povečamo lastno vrednost in postanemo uspešni. Trženje je univerzalna gospodarska aktivnost, ki je prisotna v vsaki družbi in na vseh njenih nivojih. Je mehanizem, ki posameznikom in organizacijam zagotavlja izdelke, ki jih želijo in potrebujejo. Vsak od nas je edinstven izdelek, ki išče kupca. Zato je trženje umetnost in znanost, ki se je morate naučiti.

Preden lahko sebe uspešno tržite pri drugih, morate najprej znati prepričati sebe. Če sami ne verjamete, da ste najboljši, potem vam ne bo verjel nihče. Joe Girard je v svoji knjigi Kako najbolje tržim sebe (28,1999) lepo opisal kako v treh korakih vzljubimo sebe:
1. nikoli nikjer ne storite nič takega, česar bi se morali sramovati,
2. naj vas ne bo strah od časa do časa potrepljati se po ramenih,
3. živite tako, da bi z veseljem imeli sebe za prijatelja.

Vse več se lahko prebere in sliši, da se moški bojijo uspešnih žensk. Sigurno ste že slišali izreke, kot so: “Ona je močna osebnost, uspešna v službi, močna in neodvisna. In kaj ji to pomaga? Nima sreče v ljubezni, ker se ji moški bojijo približat. Moti jih njen uspeh (še posebej, če je na poslovnem področju uspešnejša od njih)”. Takšne ženske ponavadi povedo, da jih sploh ne moti, če moški niso tako uspešni kot one. Skratka, moški se takšnih žensk bojijo, ker so toliko bolj uspešne od njih.

Tu se postavlja vprašanje, ali je problem res v moških ali ni morda problem v samih ženskah? V ženskah, ki mislijo samo o uspehu in poslu, o tem da bo opažena in da vse okoli sebe prepriča, da je uspešna, da nihče ne stoji za njo (moški), niti ji moški ni potreben. Takšna ženska ščasoma postane nezanimiva za moške, pa čeprav sama govori drugače in zatrjuje, da jo manj uspešen moški ne moti. In tako nenamerno zgradi okoli sebe zid. Če že vsem daje na znanje, da ji moški ni potreben, zakaj bi potem moški sploh kaj poizkušali pri njej?

Piše: Lucija Mulej

Resnica. Kolikokrat smo izrekli ta pojem, kolikokrat smo brali o njem. Koliko civilizacij in religij se je spopadalo za to, da bi uveljavili svojo resnico. Koliko ljudi je umrlo v boju zanjo, misleč, da je njihova resnica edina prava?

Res je. Resnica je ena. Izpričujejo jo vsa religijska, duhovna izročila.

Med drugim povedo morda malo manj znano sintagmo o resnici - da je resnica očem skrita oz. da je resnica neizrekljiva. Da je ne moremo izreči, lahko jo zgolj živimo, zrcalimo, a izreči je ne moremo.

Piše: Ljuba Žerovc

Naša skrita prepričanja nam usmerjajo življenje
Mi vsi bi bili radi čimdlje mladi, zdravi, v dobri kondiciji, aktivni, navdušeni nad življenjem, srečni..., a ne vemo, kako to doseči. Pa zato segamo po raznih zdravstvenih priročnikih, beremo knjige za osebno in duhovno rast in razvoj, prebiramo članke v dnevnem časopisju, prosimo za nasvete razne jasnovidce, bioenergetike, zdravitelje..., celo k raznim "šlogarcam" se zatekamo v želji po čimveč sreče in življenjske radosti. Skratka - nenehno iščemo in pričakujemo srečo pri drugih ljudeh in na raznih krajih.

A sreče nam ne more dati nihče, niti nam je ne more nihče pričarati ali napovedati - morda le posredno. Recimo, da mi "šlogarca" napove, da bom spoznala prijetnega moškega. Nato se neki dan v knjižnici zares zaletim v prijetnega, simpatičnega možaka, se mu opravičim za svojo nerodnost, on pa mi prijazno odgovori v smislu "nič hudega, tudi meni se to večkrat zgodi...", beseda da besedo, povabi me na kavo v bližnjo kavarno, poklepetava in spoznava, da imava veliko skupnega. V naslednjih dneh ga pa morda čisto "slučajno" spet srečam bodisi na ulici ali v trgovini ali kje drugje, prijazno se nasmehneva drug drugemu, morda spet kakšno rečeva, greva del poti skupaj, spoznava, da sva skorajda soseda... in splete se vse več in več nitk med nama.

Tabori so za otroka odlična priložnost, da se nauči samostojnosti in neodvisnosti od staršev. Navadno je tako, da ob prihodu na tabor otrok cveti od zadovoljstva in ponosa. Tako je tudi prav. Tabori pa nudijo otroku še dodatne možnosti, ki se jih pravzaprav niti ne zaveda, jih pa sprejema z velikim veseljem. To so znanja in veščine, ki jih razvije in se jih nauči v sodelovanju z vaditelji in drugimi otroki približno iste starosti. In ne nazadnje je odhod otroka na tabor tudi za starše dobrodošel, saj si lahko vzamejo nekaj časa čisto zase.

Tabori so organizirani na sto načinov in z zelo različnim številom udeležencev. Lahko rečemo, da so boljši in slabši. Zagotovo pa je boljši tisti, ki bolj odgovarja vašemu otroku.
Prava starost, oz. kdaj na tabor?

Avtor: Vanja K. Rainer

Dispraksija, ki povzroča težave z gibanjem, koordinacijo, organizacijo in pri predelovanju senzornih informacij, je skrita motnja, ki lahko otroka vodi v številne učne in socializacijske težave. Pogosto je ta motnja spregledana.

Kljub primernim tehnikam učenja, spodbudnemu okolju in povprečnim intelektualnim sposobnostim imajo otroci z dispraksijo težave pri gibanju in učenju. Po zadnjih raziskavah prizadene trikrat do štirikrat več dečkov kot deklic in ne mine s starostjo. Pri vsakem posamezniku se pokaže v drugačni obliki. V normalnih okoliščinah se tak otrok na prvi pogled ne razlikuje dosti od vrstnikov, vse dokler ne nastopi čas za osvajanje novih (predvsem gibalnih) veščin.

Kako zelo smo ljudje pomembni drug za drugega, lahko občutimo skoraj vsak dan. Četudi stopamo občasno v nasprotja zaradi najrazličnejših problemov in problemčkov, imamo k sreči vgrajene dovolj močne niti, naveze, da dobro čutimo, da smo doma le med tistimi, ki jih poznamo, imamo radi ter da tudi oni čutijo večkrat z nami, kot drugi. Vedno ne more biti vse gladko in ob spustih medsebojnih odnosov se lahko oblikuje še globlja povezanost in cenjenost.

Čisto posebno veličino v naših medsebojnih odnosih zagotovo zavzema dom. In kje je ta? Zagotovo je to prostor, kjer se počutimo varne in kjer so ljudje, ki nam odpuščajo in nas vedno čakajo.

Nekaj nasvetov za premagovanje sramežljivosti, čeprav tega ne moremo premagati čez noč, velja poizkusiti. Vedite, da se v vas skriva velik potencial, le pustiti mu morate, da pride na plano.

-razmislite zaradi česa se bojite pristopati k drugim ljudem? Ali ste kdaj doživeli kakšno ponižanje? Se bojite kritike na svoj račun? Na začetku poskusite vzrok vsaj odkriti.
-če hočete k nekomu pristopiti in imate tremo, boste z odlaganjem to tremo samo še povečali.
-ko pristopate k neznancu, vedite, da vas ne pozna in da vas ne bo kar naravnost ponižal ali kako drugače prizadel. Če se zgodi kaj takega, vedite, da je nekaj narobe s tem človekom in ne z vami.
-vedno imejte pred očmi pregovor: poskusiti, nič ne stane.
-vedno poskusite pristopiti ljudem nasmejani in ležerni

Piše: Nara Petrovič

Zemljevid je orientacijski pripomoček, na katerem so označene karakteristike določenega ozemlja. Poznamo fizične, politične, gospodarske, vegetacijske, tematske, geološke, meteorološke in številne druge zemljevide, glede na to, kaj nas na nekem področju zanima. Če gremo na potovanje z avtom, potrebujemo pregleden zemljevid z vsemi cestami in njihovimi oznakami; če nas zanima vreme, pogledamo na meteorološko karto; če iščemo najdišča rude, bo primerna geološka karta. Zemljevidi so torej prilagojeni interesom uporabnika.

Enako je z življenjskimi zemljevidi, ki jih nosimo v sebi. Nekateri ljudje gledajo vse skozi politiko, drugim je pomembna humanost, tretjim denar, četrtim spolnost in glede na te interese so njihovi zemljevidi različno narisani. Zemljevidi vseh duševno zdravih posameznikov so v osnovnih obrisih enaki, ločijo se le po natančnosti, jasnosti, izbiri barv, raznih poudarkih, velikosti, merilu, površini izrisanega ozemlja in ciljih na njej.

Piše: Rožana Grdina

Se spominjate, kako smo se v otroštvu radi igrali skrivalnice? Poskušali smo najti najboljše skrivališče in se veselili, ko so nas iskali vse okrog in nas niso našli. Ponosni smo bili, da smo se tako varno skrili. Težava je nastopila takrat, ko je bilo skrivališče zelo blizu točke prijave in se naš iskalec ni premaknil, da bi se lahko neopazno dotaknili te točke in zmagali. Skrivališče je bilo tako dobro, da iz njega nismo mogli. Včasih je bila igra že končana, mi pa smo še vedno 'tiščali' v svojih skritih kotičkih. In ko je iskalec obupal, je bilo igre konec. Mi smo sicer bili ponosni na svojo izvirnost, ki pa je postala naša past. Na nek način smo bili ujeti. Če bi stopili ven, bi nas opazili, našli pa nas tudi niso. Bili smo ponosni in razočarani hkrati. Psihološko zanimiv konflikt, ki s prenehanjem igranja skrivalnic ni izginil. Res je, ne skrivamo se več v omare, za zidove, za grmovje ... Odrasli smo in naše skrivalnice so postale veliko bolj prefinjene, dodelane, resnične.

Zakaj potrebujemo skrivališča?
Ko se v družini rodi otrok, se z njim rodijo tudi pričakovanja njegovih staršev, ki so povezana s tem, kakšen naj bo njihov otrok. Morda naj bi bil zadržan, morda klepetav, vljuden, nežen, močan, igriv, inteligenten . Otrok se srečuje s predstavami in pričakovanji svojih staršev in počasi ugotavlja, da je v sebi drugačen. Toda ta drugačnost ga prikrajša za naklonjenost in ljubezen njegove okolice, kajti na nas ne vplivajo samo starši, temveč tudi prijatelji, sošolci, sorodniki in vse bolj družba, v kateri živimo. In če za njih takšni, kot smo, nismo sprejemljivi, se začne igra skrivalnic.

Razmišljanje o resnici in laži
Meja med resnico in lažjo je često zameglena

Resnica in laž sta kakor dvojčici–
prva je kruta, a druga dobra ni.

Ko sem bila še otrok, so mi starši in učitelji nenehno vcepljali nauk, da je lagati grdo. Pri tem pa sem često spoznavala, da lažejo tudi oni. Veliko so obljubljali, pa malo izpolnili. Ali niso neizpolnjene obljube tudi neke vrste laž?

Dvoličnost odraslih pušča v otroških dušah hude posledice. Če hočeš nekoga vzgojiti v resnicoljubno osebo, moraš biti tudi sam resnicoljuben. Kar pa se ne dogaja! In tako otroci svoje otroštvo dobesedno previjugajo med vratnicami laži in resnice, kot bi vozili slalom. Veliko medsebojnih odnosov je stkanih na temelju laži. Fant laže dekletu, da bi jo lažje osvojil. Dekle laže fantu, da bi se v njegovih očeh pokazala v lepši luči. Mož laže ženi, da bi ne izgubil njenih (posteljnih) uslug. Žena laže možu, da bi se izognila njegovi jezi. Šef laže podrejenim, da bi si zagotovil njihovo zvestobo in lojalnost, politik laže državljanom, da bi preprečil nemire in nezadovoljstvo...

Če ste naravnani na srečo, boste srečni

V prilogi Dela Ona sem prebrala zelo zanimiv intervju z budistično nuno in pevko Ani Čojing Dolma.

Ani potuje po svetu , nastopa na koncertih budistične duhovne glasbe, kjer se sama spremlja s tradicionalnima glasbiloma Himalaje bobnom in zvoncem. Koncerte izvaja na različnih koncih sveta, denar, ki ga zasluži na ta način, pa porabi za vzdrževanje šole za budistične nune, ki jo je ustanovila sama v Katmanduju. V tej šoli imajo dekleta brezplačno življenje in šolanje, po končanem šolanju pa odidejo po deželi in izobražujejo ljudi, predvsem ženske, ki imajo za to manj možnosti kot moški.

Piše: M. Gros

SMISEL ŽIVLJENJA, SMISEL V NAS…

Vsi smo le bitja, s svojim poslanstvom, z nalogo, misijo, ki odrešuje, razsvetljuje in prebuja, za nami pa pušča drobne sledi, kot luči v temnih nočeh, kot sledi v pesku…

Otroci so naša Sonca, naše upanje in prihodnost, zato jih ljubimo, prav vse, ne le svoje – lastne, ki pravzaprav sploh niso naši, ampak le samo-svoji. Ljubimo jih in vzgajajmo v zdravem duhu, kjer bodo imeli možnost odločanja, svojega mišljenja, razumevanja višjega in globljega od materialnosti, v katero smo ukleščeni in, ki nas tako spretno zapeljuje, kot bi ne zmogli več vdihniti brez nje…Pustimo otrokom, da lete, dovolimo jim izbirati svoje poti, tiste, ki jih čutijo v sebi, so naje prave, zanimive in pogovarjajmo se z njimi. Kramljajmo z njimi, četudi o majhni mravljici, v kateri vidijo pravljico ali pa milnem mehurčku, ki nam leze po roki med pomivanjem posode…Naj čutijo naš interes in sposobnost '' slišati in poslušati ''.

Piše: Marko Pogačnik

Čast Zemlji! Zemlja ne nosi samo milijarde živih ljudi, temveč tudi nič manjše število umrlih. Seveda ne mislim na grobove. Mislim na tiste, ki so že umrli in so zdaj živi v duhu. Človeštvo je dejansko sestavljeno iz dveh polovic. Ena polovica v tem trenutku prebiva v fizičnem telesu. Uživamo življenje v njegovi materializirani lepoti in se ubadamo z izzivi, ki nam jih prinaša utelešeni vsakdan.

Druga polovica je utelešenje že preživela ali pa se nanj šele pripravlja. Umrli so že ali pa se še niso rodili. To pa ne pomeni, da ne živijo. Tudi oni živijo svoje intenzivno življenje. Živijo ga na duhovni ravni, torej v prostorih, ki niso zaznamovani z materijo. Učijo se, razvijajo in veselijo bivanja, tako kot se mi. Njihovi prostori se ne nahajajo nikjer drugje kot v območju Zemlje, bodisi v njeni notranjosti, ali v visoki atmosferi.

Piše: Miha Jensterle

Vzemiva recimo narod ali religije.

V 'imenu naroda' ali 'boga' so še vedno opravičljive vse nacistične in vse verske vojne (danes, v času Busha, celo t.i. preventivne vojne 'v imenu Amerike'!) in nacionalni junaki ali verni mučeniki so še danes idoli lokal-patriotov. V imenu države ali naroda, in celo v imenu dobička posameznika, je dandanes opravičljiv ves neo-imperjalizem, vsa 'kolateralna škoda' na planetu Zemlja. Vsi arogantni svoje nasilje opravičujejo z 'večvrednostjo' oziroma s pravico ekskluzivnosti - privilegija določanja pogojev 'nižjim' od Sebe.

Zamisli si sedaj 'dobrega' nacionalista, ki bi vsakega 'tujca' kar 'na gobec v imenu Naše države', ali 'dobrega' vernika kake ekskluzivistične religije, ki s poveličevanjem 'našega boga' nad vse 'tuje', opravičuje svojo nadutost in krutost do vseh 'drugačnih' in, brez dvoma, uživa v poniževanju 'manjvrednih'. Svojo (arogantno) samozavest torej vsak 'navijač' države ali cerkve ali kluba gradi na poniževanju drugih. In 'opravičljivo', v imenu 'edinstvenosti', bije vsak narod in vsaka Cerkev in vsak klub bitko za nadvlado s sosednjo nacijo ali religijo ali klubom.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

MISLI, USMERJENE V USPEH
Pozitivno razmišljanje je, tako kot denimo čustvena inteligenca, eden od že dalj časa izredno priljubljenih znanstvenih konstruktov, ki je ne le dobra osnova nepreglednega števila priročnikov za lepše življenje, temveč tudi strokovno utemeljena osnova uspešnosti na zasebnem in poslovnem področju. Kot oblika razmišljanja in delovanja lahko vse s predpono "pozitivno" dokazano prispeva k bolj zdravemu, kakovostnemu in nenazadnje tudi daljšemu življenju.

MOČ UMA
Če želimo razumeti čar pozitivnega razmišljanja, moramo najprej razumeti moč svojega uma. Iz nje namreč izvira vse, tudi zmožnost preusmeritve negativnih misli v pozitivne in filozofije vdanosti v usodo v filozofijo navduševanja nad vsakim dnem posebej.

Čeprav so vas te dni vsak trenutek na vsakem koraku prepričevali o nasprotnem, menim, da ljubezen nima prav nobene zveze z rdečimi vrtnicami, čokolado in lončki za čaj z napisom I love you. Beseda "ljubezen" je najbrž med najbolj različno razumljenimi, če ne zlorabljenimi besedami.

Zame sega resnična ljubezen daleč daleč nad romantiko. Daleč nad nivo družine in prijateljev. Daleč nad vse osebno. Ljubezen je delo za naravo, za človeštvo, za ta planet. Ljubezen je védenje, da je človeštvo ena velika družina in da je ta planet naš dom. In da je treba poskrbeti za vso družino, nahraniti vsakega otoka, vsakemu dati streho nad glavo in osnovno oskrbo. To je ljubezen, da začnemo odraslo in odgovorno reševati težave, ki smo si jih nakopali sami. Upam si trditi, da človeštvo ne bo preživelo, če ne bomo začeli ravnati bolj odgovorno in zavestno do vsega, do ljudi in do narave. Če hočemo preživeti, končno prenehati z ubijanjem in vojnami, z uničevanjem živali in narave. Končno moramo začeti bolj ljubiti.

Na 1. občnem zboru Gibanja za pravičnost in razvoj sem se udeležil delavnice z naslovom Nova etika vodenja. Tukaj po svojem spominu povzemam razmišljanja udeležencev delavnice, v tipkano besedo pa prelivam tudi svoje misli, ki sem jih že tam ubesedil.
Na delavnici se je zbralo približno 30 oseb, le okoli 10 oseb pa je tudi zbralo pogum, da je spregovorilo. Najbolj se spominjam izjav, da je vodenje v svojem bistvu ustvarjanje odnosov med ljudmi, ter da nas pri tem ovira strah, ki pa je "tisto, kar je znotraj votlo, okoli pa ga nič ni".

Piše: Franc Rozman

Čemu pa naj bi Bog ustvaril pekel? Pekel nima vzgojnega smisla, ker pekel ne prevzgaja grešnikov, prav tako nima maščevalnega smisla, ker Bog ni maščevalen. Sprašujem se, zakaj Bog stvarstva ni ustvaril tako, da bi grešnike po smrti preprosto uničil, podobno kot verujejo ateisti?

Tebi se grešniki smilijo in ti bi jim v svoji usmiljenosti pomagal, če se ne da drugače, vsaj z uničenjem. Vendar ni razloga za to, ker je na srečo Bog bolj usmiljen od tebe.

Ne razumem, kako je lahko nesrečni grešnik ob vsej božji dobroti in usmiljenosti za vedno vržen v pekel.

Podobno kot na Zemlji. Ko sva govorila o trpljenju na Zemlji, sva videla, da vsak nesrečnik lahko kadarkoli zapusti svoj pekel, tako da se odreče skopuštvu, sovraštvu do soseda, oholosti in drugih pregreh, kar pa ti nesrečniki prav pogosto ne napravijo. Nekdo bo lahko trpel peklenske muke ob sovraženju soseda, pa se ne bo potrudil postati sosedov prijatelj in se odreči sovraštvu. Prijatelji mu lahko še tako prigovarjajo in svetujejo, naj preneha nesmiselno sovraštvo do soseda, pa se temu ne bo odrekel, čeprav je ključ do njegove sreče v njegovih dejanjih.
Prepričan sem, da so tudi vrata pekla na stežaj odprta in omogočajo vsakomur, da zapusti pekel, razlogi nesrečnika za vztrajanje v peklu pa so najbrž podobni kot na Zemlji. Bog vsakogar vabi k sebi. Napuh, jeza in druge pregrehe pa pogubljence odvračajo od sreče.

Avtor: Blaž Ferlinc, diplomirani socialni delavec, cetifikat iz realitetne terapije, teorije izbire in negospodovalnega vodenja.

Namen članka je opredeliti in izpostaviti poglavitne dejavnike, ki neugodno vplivajo na vzgojo otrok in mladostnikov, kot tudi pokazati smernice in poti, kako te dejavnike korigirati. Na ravni družine nejasne spolne, generacijske in družinske vloge ter delitev dela povzročajo otrokom težave z identiteto, kar posledično negativno vpliva na izoblikovanje občutka lastne vrednosti, povečuje usmerjenost in odvisnost od vrstnikov in medijev ter slabo opremi mlade za bodoče zahteve partnerskega in družinskega življenja. Ob izginjanju tradicionalnih vlog pa izginja tudi privzgojena starševska odgovornost. Posledično številni starši prepuščajo otroke v vzgojo in oskrbo drugim (starim staršem, varuškam, inštitucijam, vrstnikom, medijem...).

Neustrezni vzgojni pristopi, na primer permisivna vzgoja, vzpodbuja izoblikovanje razvajene ali narcisoidne osebnosti in na drugi strani so posledice avtoritarne vzgoje ustrahovani, podredljivi in neodločni posamezniki. Starši in učitelji imajo pomanjkljivo znanje o obetavnejših vzgojnih stilih. Neustrezna hierarhija vrednot, kjer so v ospredju pred moralnimi in izpolnitvenimi vrednotami hedonske vrednote (zadovoljevanje čutnih užitkov) in potenčne vrednote (materialno blagostanje in družbeni status), se odraža v narušenih odnosih in krizi družine, na družbeni ravni pa vzpodbuja korupcijo in kriminal. Ateizem ter zmanjšanje vloge cerkve in vere te tendence še vzpodbuja.

Piše: Franc Rozman

Človek - kam?
Razmišljanje o smislu našega bivanja in dogajanju po smrti.

Veliko sva že povedala o stvarstvu in človeku, o smiselnosti naših dejanj, nisva pa še razpravljala, kakšen je namen našega bivanja. Zakaj sploh živimo in zakaj moramo biti ustvarjalni, čemu služi naše zavedanje?

S tem tvojim vprašanjem prihajava do področja, kjer ni jasnih odgovorov. To, da živiva, vidiva in občutiva okolico, je jasno in razumljivo, manj jasno pa je, čemu živiva.

V Svetem pismu piše, da je naše življenje priprava na posmrtno življenje. Midva sva z veliko verjetnostjo predpostavljala obstoj Boga. Ali predpostavka o obstoju Boga ne pomeni obenem tudi velike verjetnosti našega posmrtnega življenja, kjer bi lahko iskala smisel najinega obstoja?

Očitno je, da ima lahko določeno delovanje svoje korenine v ideologiji, ki se zdi državljanom zaskrbljujoče. Gre za načelno vprašanje. Na primer ideološka vsebina vsiljevanja ateizma ljudem se postavlja pred demokracijo in nad v ustavi zapisana načela o verski svobodi. V ustavi zapisana načela zajemajo tudi vzgojo otrok po verskem prepričanju staršev. Organizirano delovanje v smeri načrtnega prevrednotenja vrednot, ki so jih katoliki ali člani katere koli verske skupnosti sprejeli za svoj vrednostni sistem, trči v svobodo posameznika. Takšna demokracija drsi v totalitarne poteze, človeška resnična volja in svoboda pa postajata gola abstrakcija. Tako svoboda ni več oblast posameznika na samim sabo in svojo duhovno bitjo. Z državljanskega vidika razumem določeno organizirano delovanje kot svobodi sovražen populizem ideološke skupine, ki zahteve po absolutni verski neresnici vsiljuje kot nasilje nad človeškim duhom, ki je po naravnem pravu svoboden.

Ni razumljivo zakaj je toliko črnila prelitega okrog krsta otrok. Vsak starš naj naredi tako kot mu vest in versko ali ateistično prepričanje veleva! Krst otroka je neko simbolično dejanje, ki pove, da otrok po izvoru svojih staršev pripada kulturi, vzgoji ter vrednotam katoliškega sveta. To simbolno dejanje otroku ne more škoditi, saj ves vrednostni sistem, na katerem slonijo človeške vrednote, izhaja iz krščanskih deset božjih zapovedi, ki predstavljajo prvo družbeno pogodbo: Ne ubijaj, ne kradi, itd!

Veliko polnih besed se vrtinči na teh straneh. A jaz vas danes prosim in pozivam, bodite zavestni pri svojih vsakdanjih dejanjih. Vsak trenutek imejte iskren in globok odgovor, ko vas nekdo vpraša; Kaj delaš tukaj ?, Zakaj to počneš ?, Zakaj si to kupil ? Vedite torej za kaj ste.

Prizadevajte si z vso možno hvaležnostjo izpolnjevati dolžnost, ki jo imate kot človek, naj bo to vaš odgovor in hvala višji zavesti ali Bogu, če verujete v njega. Kajti Višji imajo namen tudi z vami, zato ste tukaj, bodite hvaležni s svojimi deli, kažite kdo ste in ne podlegajte prepovedanim sadovom, ki vas kot temne sile vlečejo sem in tja. V sebi imate moč, prepoznajte jo in izkoristite, ne ozirajte se za zunanjimi lažnimi izpolnitvami, ne iščite svoje identitete v materiji in obliki okoli vas. Tam ni ničesar, kar bi vas izpolnilo.

Svoje poslanstvo bomo izpolnjevali do Višjih, če se bomo zavestno zavedali tega trenutka zdaj in tukaj. Vse naokoli nas je ogromno kažipotov. Višji vse bolj vzpostavljajo stik z določenimi ljudmi, ki dobivajo skozi notranje Bitje smer kam naj gredo, kaj naj delajo. Tisti ki VE, gre in ne sprašuje, sproti se mu odstirajo skrivnosti, tudi take, ki še niso namenjene ljudem zdaj in tukaj.