V razmislek vam ponujam prevod enega od podpoglavij iz moje magistrske naloge o denarju. Tekst se je v njej znašel zato, ker sem globoko začutila, o čem govori, saj sem v zadnjih mesecih doživljala podobne stvari, ne samo v povezavi z denarjem ampak mnogo širše.

Gre za povzetek razmišljanja Williama Blooma iz knjige »Money, Heart and Mind – Financial Well-Being for People and Planet« (Arkana, Penguin Books, London 1995). V tem delu knjige se Bloom osredotoča na povezavo med denarjem in človeško psiho. Knjiga je sicer izredno bogat vir različnih vpogledov glede denarja in jo resnično priporočam v branje vsakomur, ki ima to možnost.

Nekateri med nami pomnimo žensko, ki je bila naturalno obarvana s sramnimi dlakami vse okoli spolovila. Bile so to bolj ali manj poraščene osebe, kar je veljalo kot normalno, saj nenazadnje, tudi ustnic nima vsaka enako velikih. So se pa predvsem poleti na morju tiste bolj poraščene postrigle in pobrile le toliko, kolikor je zahtevala tekstilna mera kopalk. Torej. Večjo rit so imele in če so bile še poraščene obenem, bolj so se morale briti. Obenem velja tudi za tiste vitkejše, da le te toliko dela niso imele, četudi so bile hormonsko nagnjene k poraslosti sramnih dlak. Iz štirih kategorij žensk smo dobili le še dve. Če so bile prej suhe pribrite in suhe nepribrite, ter debele pribrite in debele nepribrite, imamo danes samo še dve kategoriji. To so v veliki večini obrite ženske in pa tiste, kolikor jih je še ostalo, ki se ne brijejo.

Kajpak se vse te dame ne frizirajo za njih same kot to znajo povedati. Predvsem je tu tudi vloga pomena estetske prestižnosti, kar še enkrat kliče k ženski tekmovalnosti. Za koga neki tekmujejo?

Učiteljica je imela navado podariti svojim učencem majhno darilo ob koncu šolskega leta; moder trak z besedami »Kdo sem jaz – spreminjam svet!«, natisnjenimi z zlatimi črkami.
Vsakemu učencu je zraven še povedala, zakaj jih je rada učila in kako je vsak izmed njih prispeval dragocen delež k pouku.

Nekega dne se je vprašala, kakšen učinek bi imela ta mala navada na vso sosesko. Vsakemu učencu je dala tri trakove in jim naročila, naj dajo en trak nekomu, ki si ga po njihovem zasluži. Ostala dva naj dajo isti osebi, ki ju podari naprej z istim namenom. Potem pa bi poročali kaj se je zgodilo.

Eden od učencev, ki je imel honorarno delo, je trak podaril svojemu šefu, razdražljivemu možakarju, ki pa je vseeno cenil izkazano čast.

V tem članku predstavljam bolezensko ekonomijo. Za predstavitev opažanja dogajanj v naši ekonomiji nisem našel primernega strokovnega izraza, za to sem ustvaril in uporabil nov termin bolezenska ekonomija. Ta dogajanja sem poimenoval tako zaradi tega, ker velik odstotek gospodarskih aktivnosti in ekonomske rasti predstavlja proizvodnja, trženje in prodaja proizvodov in storitev na podlagi bolezni. Zajema proizvode in storitve, ki povzročajo bolezni ali »zdravijo« te iste bolezni.

Kako vem, da smo v bolezenski ekonomiji? Na lastne oči se lahko prepričate. Že kratek sprehod po slovenskih mestih pokaže kaj se dogaja. Poglejte si kaj se gradi. Kaj bo v teh zgradbah. Če so poslovni prostori, je verjetnost, da boste videli prostore namenjene različnim »medicinskim« dejavnostim (ambulante). Če gradijo na vogalih ulic, bo verjetno lekarna, ali živilska trgovina. Sedaj si trgovci ob podpori farmacevtske industrije prizadevajo pridobiti tudi dovoljenja za prosto prodajo zdravil in storitev v svojih prostorih. Ste že videli lekarniški oddelek v trgovini z živili? Da, tudi take kombinacije obstajajo po svetu, ker so zdravila tako dobičkonosna. V trgovini z živili vidimo jasno predstavitev ekonomskih aktivnosti naše države na prodajnih policah. Večinoma vidimo proizvode s sestavinami, ki pospešujejo bolezni.

Pravi mi, da se otroštva ne spominja, spominja se samo določenih dogodkov; včasih mi je pokazal kakšen album s fotografijami cele družine in rekel, da je kot bi gledal film o tujcih; ne spominja se dotikov, ne spominja se ljudi, ne spominja se čustev, ničesar, vse je pozabil, oziroma, kakor on pravi temu, »posul s sipinim črnilom«. Na trenutke se spomni, ko ga njegova mala potreplja po ramenu in povpraša, če je z njim vse v redu, to naslika tiste dneve, ko je hodil ponjo v vrtec in ji doma kuhal kosilo ter se vse dneve igral z njo, jo vlačil s seboj k svojim prijateljem in jo učil kako preživeti. Brez staršev.

Preteklost je nekaj, kar zakoplje v sebi takoj, ko mine dan. Vsako noč jih zakoplje na grobišče. Potem me vpraša: »Hej, misliš da je to sploh v redu, kaj če sem le ena živčna razvalina?« »Nisi, ne glej tako črnogledo na stvari, pač živiš za danes in jutri, ne za včeraj; z včeraj si davno opravil, vsak dan je tako zate novo življenje in nova priložnost.« »Mogoče imaš prav,« mi odvrne. Sam si oddahnem. In nadaljuje.

BRANJE OBRAZA

Vsi beremo obraze. Obraz je naša osebna predstavitev in identiteta. Na njem je zapisana množica informacij o osebnosti, značaju in o stanju organizma. Zato je znanje branja obraza zanesljiv ključ do razumevanja človekove osebnosti. Še več, obraz s svojimi značilnostmi je zemljevid, na katerem sta zarisani naša preteklost, naša notranjost in prihodnost.

Obraz je naš najbolj izrazni del. Izraža človekovo pravo notranjost, ki jo je izkušenemu bralcu obraza skorajda nemogoče prikriti!

Branje obraza je staro vsaj 4500 let. Takrat, ko je Rumeni cesar izdal Učbenik interne medicine o življenski energiji, so na Kitajskem taoistični menihi, takratni zdravniki, branje obraza, Mien Shiang, uporabljali za diagnosticiranje stanja človeškega organizma.

DOSTOJANSTVO
Zunaj se obrzdaš, znotraj ne. Poglej vso to afektirano ljubkost lepotic in mojstrov kako so naštudirali svoje vloge od hotenih vzgibov besed, obrazne in telesne mimike ter igre svoje duše. Svojo smešno veličino iščejo v podjarmljenju in skrivanju svoje narave.

Graviteta dostojanstva je misteriozna komedija, ki pazi na igralčeve besede in drži na povodcih svojo ponarejenost. Ker svoje narave ne more obvladati, jo skriva, obrzda svoje nasilje navzven, ki gospoduje navznoter.

Samuraj, oblečen v sijajno vojaško odpravo in do zob oborožen, vstopi v svetišče ter postavi svečeniku vprašanje: Ali obstajata raj in pekel?

Kdo pa si ti? ga začudeno vpraša svečenik. Si morda vojak? Kateri plemič pa bi te hotel v službo z obrazom lopova?

Samuraj se razjezi in ves besen prime za meč, a svečenik še doda porogljivo: Glej, glej, meč imaš, verjetno je že ves zarjavel in top in ne moreš me z njim raniti!

Govornik je govoril o moči pozitivnega mišljenja in o moči besed.

Eden izmed slušateljev je dvignil roko in rekel: Ni to, ker bi si rekel: srečen bom, srečen bom, srečen bom, da bi zato postal kaj srečnejsi. Enako, če rečem: nesrečen bom, nesrečen bom, nesrečen bom, se zato ne bom počutil nic bolj nesrečen. To so samo besede in same kot take nimajo nobene moči.

Govornik odgovori: »Tiho bodi norec, ti ne razumeš niti trohice tega, o čemer govorim.«

Slušatelj je bil močno prizadet, njegov obraz je postal rdeč in skoraj je hotel reči: Jebi…

Govornik je dvignil roko: »Oprosti, prosim. Nisem te hotel užaliti. Prosim, sprejmi moje globoko opravičilo.«
Slušatelj se je pomiril. Drugi slušatelji so mrmrali, nekateri pa so začeli cepetali z nogami, v dvorani se je nabrala neka napetost - nelagodje.

Vsi poznamo tisto De Sadovo maksimo, ki veleva vnesti red v naše užitke, nekako tako gledamo na jezik in besedo tudi mi, kot sredstvo za posvetni užitek, in vedno z težkim srcem ta užitek uživamo površno.

Komunikacija med ljudmi je z novimi časi, še bolj pa z novimi tehnologijami, postala »pehta« svojemu namenu. Četudi dobra alternativa pismu je »mail« vse preveč pavšalno in za ohranjanje vsaj minimalne ravni diskurza, neprimerno sredstvo, namreč vse preveč blizu mu je uhojena pot vsakodnevne govorice, ki pa z podajanjem smisla nima ravno veliko skupnega. Pogled nazaj, k osnovam sporazumevanja je včasih potreben, da lažje dojamemo kaj nam sogovornik sporoča, ker je čas tak, da nas v večini ostalih situacij, ki vključujejo kakršenkoli smisel, pušča na suhem in nismo prepričani, da je to nekaj, kar je samo »hip«, ta odnos, ko sogovornik ilustrira osebo, ki čaka, da pride do besede, ali ko za komunikacijo štejemo odziv na tisto, kar smo ravno kar, po možnosti »pametnega«, povedali. Torej, k redu!

Piše: Miran Zupančič

Izkušnja nas uči, da v zemeljskem bivanju ni nič popolnega. Kljub temu pa človeka nekaj stalno sili k iskanju popolnosti. Kljub vsem razočaranjem si človek prizadeva ustvariti boljši svet, toda vselej pa se izkaže, da je ta »boljši svet« le začasen.

Doseženo ravnovesje traja le kratek čas, saj nenehno delujejo tudi nasprotne sile in moči. Znanost in tehnika se trudita, da bi to nestalno ravnotežje obdržali. Toda ne glede na to prizadevanje nepreklicno pridejo do meje, ko naredimo korak nazaj, včasih pa celo nasprotno od prizadevanj., propademo. Potem ideale povnajvnjimo. Za modo, reklamo, film in televizijo je pomembna le zunanjost.

Duša in čutnost: Roger Hudson

Rad bi vam povedal malce drugačno zgodbo o Evi. Eva je napravila nekaj pogumnega in čudovitega. Stegnila je roko čez prepoved Očeta BOga, utrgala jabolko z drevesa in ugriznila v njegovo sočno, zrelo meso. Spoznala je, da je dobro, in podala jabolko Adamu, da bi lahko še on okusil njegovo dobroto. V tem trenutku sta se Adam in Eva zdramila iz prvotnega sna in oči so se jima odprle. Zagledala sta lepoto svoje oblike v siju svoje lastne svetlobe.

No, Eva je že od začetka ravnala modro. V vrtu je imela veliko prijetljico, najbolj subtilno od vseh bitij. To je bila kača, ki se je držala čisto pri tleh in je poznala poti notranjih svetov, ki tečejo v globini zemlje in skrbijo, da rastline in drevesa rastejo vsako ob svojem času. Kačo je napolnjevalo življenje z njenih mnogih potovanj, njena modrost pa je bila v besedah, ki jih je zašepetala Evi, ko ji je svetovala, naj poje jabolko. Eva je bila modra, ker je znala prisluhniti v globine. Poslušala je in pod glasnimi zahtevami Očetovega glasu, ki ji je ukazoval, da mora brez ugovora izpolnjevati njegove zapovedi, je zaslišala nežnejša šepetanja resničnejšega življenja. Eva je izbrala ta način življenja po svoji vesti in utrgala sadež.

Mahamandalešvar Paramhans Svami Mahešvarananda (Svamidži) je na praznovanju festivala Rakša Bandhan na poletnem seminarju 'Joge v vsakdanjem življenju' v Mahaprabhudžijevem ašramu v Strilky-ju na Češkem povedal:

Dandanašnja težava je, da se žene ne spoštujejo dovolj kot ženske. Če bi se spoštovale same, bi jih spoštovali tudi moški. Takrat ko se ženske ne bodo več pustile izkoriščati v komercialne namene, kot npr. fotografski in oglaševalski modeli, bodo ponovno pridobile svoj visok položaj in spoštovanje kot matere. Boj za emancipacijo gre danes v popolnoma napačno smer. Resnična vloga žensk ni pisarniško delo, to lahko počnejo moški. Ženske so in bi morale biti jedro družine.

Piše: Anka Tavčar Prelog www.viva.si

Če se lahko naučimo igrati tenis in še marsikaj drugega, se lahko naučimo tudi obvladovanja čustev. Za to so na voljo različne tehnike za krepitev samospoštovanja in samozavesti, ki jih ponekod poučujejo na posebnih tečajih, marsikatere pa se je mogoče naučiti tudi samostojno.

Pravzaprav gre za filozofijo osebne rasti, ki jo je pred desetletjem udejanjil Anthony Robbins, priznani ameriški in mednarodni mojster za poklicno oblikovanje; iz njegove šole so izšle številne znane in manj znane osebnosti.

Pomembna so pozitivna čustva
Človekovo splošno dobro počutje ni odvisno zgolj od telesa, temveč tudi od duševnega stanja, zanemariti pa ne moremo niti čustev. Slednja nas nenehno obhajajo, vendar jih nismo vajeni izražati. Če nekoga zvečer vprašamo, kakšna čustva je doživljal čez dan, se bo po vsej verjetnosti spomnil samo negativnih, kot so jeza, žalost in strah, pozitivnih pa še omenil ne bo, saj so jih negativna nekako izničila.

Piše: Renata Bokan

Včasih si vzamem čas za razmišljanje o ljudeh, ki sem jih srečala in spoznala v zadnjem času ter so v meni pustili močno sled. Gre za tisto vrsto srečanj, v katerih začutiš živost, srce sočloveka in v katerih se človeku 'odpre duša' in uzreš vse tisto, kar nosi globoko v sebi. V mislih vidim podobe teh ljudi, utrinjajo se delčki razgovorov in njihove na glas izrečene misli.

Zaradi narave svojega dela imam veliko možnosti, da vzpostavim pristen stik z ljudmi, to je stik, ki bogati obe strani. To se je zgodilo z Ibrom in Vero, človekoma, ki sta vsak na svoj način v življenju veliko izgubila. Oba sta skozi bolečino spoznavala sebe, svoje omejitve in jih tudi prerasla. Morda lahko njuna spoznanja in izkušnje pomagajo še komu.

Vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam - Starši "zafuranih" otrok se zavedajo, da se v procesu psihoterapije analizira njihova vloga v patologiji otrok

Nevroza (osebnostna nezrelost) nastane zaradi premalo spodbudnih razmer za razvoj in zaradi travmatičnih doživetij, od katerih so nekatera (običajno najbolj usodna) izrinjena v podzavest. Ta imajo določen energetski potencial, ki iracionalno usmerja nevrotikovo počutje in vedenje.

Bistvo: vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam in se pri sebi in pred drugimi (nezavedno) opravičujejo s pomočjo raznih obrambnih mehanizmov, ki jim onemogočajo dostop do resnice o sebi.

Sodobna in osebnostno zrela ženska seveda mora obvladati tehniko zapeljevanja, poudarja dr. Rugelj, zato gre na resen zmenek le pod pogojem, da kandidat nekje rezervira apartma za štiridnevno srečanje

Pravi moški je samo tisti, ki je v osebnostnem razvoju dosegel raven dobrega gospodarja z magnetnim centrom v območju svoje poklicanosti, kar je opisal Maurice Nicoll (Nicoll, M. 1996. Psychoogical Commentaries on the Teaching of Gurdjieff and Ouspensky. York Beach: Samuel Weiser Inc. 1996).

Obstajata dve vrsti dobrega gospodarja. Prvi je takšen gospodar, ki verjame v življenje in se lahko razumno sooči s svojimi življenjskimi zadevami. Drugi je pa takšen gospodar, ki se na svoje delo sicer dobro spozna, vendar ne verjame v življenje. Ne verjame, da ga bo življenje vodilo v tisto smer, kamor želi iti. Ima pač občutek, da življenje ni resnično, čeprav še naprej opravlja svoje dolžnosti. To pomeni, da vidi pravo vrednost stvari.

Psihologi so ugotovili, da se pari, ki živijo zadovoljno v svoji zvezi, ne nehajo pogovarjati

Razlog, da zveza spodleti, običajno ni to, da ima on afero ali pa se želi ona preseliti na Mallorco - Na majavih nogah je zveza že prej, ker sta se oba odtujila.

Nekateri po dveh letih ne naredijo nič več, drugi pa pogovor s partnerjem negujejo vse življenje. Ja, tudi takšni pari obstajajo, ki v spolnosti sicer uživajo, vendar jim ni toliko pomembna, medtem ko jim pogovor je. In kako je s tem pri vas? Ali se pogovarjate o Nietzscheju in njegovem posrednem vplivu na reforme Hartz? Ali o tem, kaj se bolje poda v jekleno kuhinjo, kavni avtomat Saeco ali Jura. V čem je skrivnost??

Ko sem obiskoval zadnji letnik fakultete, sem moral izbirati med dodatnimi predmeti. Preletel sem urnik in iskal, kaj bi se ujemalo z mojimi prostimi urami. Ko sem zagledal učenje solo petja, nekakšne ure petja, sem pomislil: "Zakaj ne bi stopil iz svojega območja udobja in poskusil?"

Pazil sem, da sem se prijavil za solo in ne za zborovsko petje, saj nisem hotel, da bi me imeli za norca, ko bi pel pred drugimi študenti. Vse je potekalo v najlepšem redu, dokler mi ni ob koncu semestra profesor petja sporočil pretresljive novice: "Mimogrede, Sean, si se že odločil, s katero pesmijo boš nastopil?"

"Kaj hočete reči?" sem zgroženo vprašal. "No, da bi dobil oceno, moraš vsaj enkrat zapeti pred drugimi študenti solo petja." "Ne vem, če bo šlo," sem dejal. "Oh, saj ni nič takega. Zagotovo bo šlo." No, zame pa ni bilo tako zagotovo. Ob misli, da bom pel pred skupino, me je obhajala slabost. "Kako naj se izvlečem iz tega?" sem tuhtal. Vendar si nisem mogel dovoliti, da bi se izmuznil, kajti v minulem letu sem različnim skupinam predaval o strahu, ki naj ne bi odločal namesto njih … In zdaj sem se moral sam spoprijeti z njim.

Naše odzivanje ustvarja odnose z okoljem

Neki dan lepo miroljubno in pomirjena sama s sabo plavam v bazenu, ko mi kot strela z jasnega skoči "bombico" točno pred nos neko mladoletno bitje. Medtem, ko zajemam sapo (in vodo) od ogorčenja, mi spreleti možgane bliskovito opozorilo: "Pazi, kaj govoriš in kako se obnašaš!" Zato sem, namesto da bi nesramnega nebodigatreba pošteno okrcala in mu povedala kakšno krepko, ali mu celo prisolila kakšno gorko, raje samo "začudeno" zaklicala:"Hej, kaj pa je bilo zdaj to? Mi lahko razložiš?"

Prenapeto bitje je pričelo nekaj jecljati, nakar sem osuplo ugotovila, da je jecljajoči skakalec eden izmed mojih bivših učencev. Pričel se mi je opravičevati rekoč, da je s prijatelji sošolci stavil za pico, da si upa skočiti točno predme. Šele zdaj sem ob robu bazena opazila tri hahljajoče se osebke, ki so se kar pripogibali v pasu od smeha. Še sama sem se pričela smejati in rekla samo:"No, si se pa zelo poceni prodal!"

Človek je bitje interesov in tudi bitje samoljubja. To samoljubje občuti prav vsak človek in na nek način je prav ono njegovo naravno vodilo vsega njegovega ravnanja. Toda ob tem se pojavlja problem. Samoljubje je treba postaviti v neke okvire. Ljudje ne smejo škodovati drugemu. Človek naj ravna tako z drugim človekom, kot pričakuje, da bo drugi ravnal z njim v podobni situaciji. Nihče noče takega odnosa, da bo ostal užaljen, prizadet ali prikrajšan. Bolan človek je pa še toliko bolj ranljiv in če je zdravnik ali zdravniško osebje z njim etično, je to pravi balzam in obliž ne le za samo bolezen in zdravljenje, temveč tudi za duševno bolečino, ki vselej spremlja bolezen.

Običajno je tako, da bolnik bolj zaupa spontanosti zdravnika in svoji intuiciji, da je obravnavan kot človek - bolnik, ki potrebuje posebno pozornost. Danes z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da so bolniki obravnavani zelo hladno, brez tiste potrebne človeške topline, včasih celo arogantno, vzvišeno in zapovedovalno. Odveč je tu omeniti, da med bolnikom in zdravnikom naj bi vladal obojestranski enakopraven odnos, ki temelji na interesu bolnika za svoje zdravje in interesu zdravnika za upoštevanje doktrine. K doktrini pa nedvomno sodi tudi etičnost.

Danes se človek razvija (kvari) v kaotičnih razmerah vseprisotne materinske skrbi, rezultat tega je potuha za otroke in mladino )

RadIikalen in odkrit pogled na bistvo nevrotične nezrelosti in njeno odpravljanje

"Mamin sinček" je nezreli "fantek", ki si (še) ni pridobil temeljnih lastnosti osebnostno zrelega mladeniča (možakarja), zato se obnaša nezrelo, nevrotično. Napravijo ga mamice v svoji nadkompenzatorični "obsedenosti" s potrebo po človeškem stiku, ki je posledica opeharjenosti za tvorno življenje z zrelim moškim.

Ker o tem bistvenem razkrojevalnem fenomenu sodobne civilizacije malokdo kaj več ve, sem se odločil, da za zainteresirane bralce napišem serijo nadaljevanj in da ob tem razložim tudi svojo krizo, ki jo moram obvladovati zaradi sporočanja svojih provokativnih spoznanj v zadnjih 30 letih.

Se cenimo dovolj ali morda preveč? Ali smo sposobni narediti primerno samooceno? Obstaja veliko področij življenja, katerega živimo in v katerem je dobra samoanaliza še kako dobrodošla. Dobra samoocena nam pomaga, da vidimo oz, poznamo naše dobre in slabe strani. Pokaže nam naše omejitve in nam pomaga, da hodimo po poti naravnost ali navzgor in se umikamo napačnim potem.

Večina ljudi ima težave s samooceno. Največji vzrok za to je v tem, da imamo vsi takoimenovana slepa področja ali blind spots, katera enostavno ne vidimo in jih ne uspemo vklopiti v samoanalizo. Zaradi tega so nam pogosto potrebni drugi ljudje in to ne samo tisti najbližji, temveč tudi tisti, ki nas manj poznajo ali nas vidijo prvič. Njihovo videnje nas, nam običajno pokaže neko sliko, ki je samo nismo sposobni videti.