Psihologi so ugotovili, da se pari, ki živijo zadovoljno v svoji zvezi, ne nehajo pogovarjati

Razlog, da zveza spodleti, običajno ni to, da ima on afero ali pa se želi ona preseliti na Mallorco - Na majavih nogah je zveza že prej, ker sta se oba odtujila.

Nekateri po dveh letih ne naredijo nič več, drugi pa pogovor s partnerjem negujejo vse življenje. Ja, tudi takšni pari obstajajo, ki v spolnosti sicer uživajo, vendar jim ni toliko pomembna, medtem ko jim pogovor je. In kako je s tem pri vas? Ali se pogovarjate o Nietzscheju in njegovem posrednem vplivu na reforme Hartz? Ali o tem, kaj se bolje poda v jekleno kuhinjo, kavni avtomat Saeco ali Jura. V čem je skrivnost??

Ko sem obiskoval zadnji letnik fakultete, sem moral izbirati med dodatnimi predmeti. Preletel sem urnik in iskal, kaj bi se ujemalo z mojimi prostimi urami. Ko sem zagledal učenje solo petja, nekakšne ure petja, sem pomislil: "Zakaj ne bi stopil iz svojega območja udobja in poskusil?"

Pazil sem, da sem se prijavil za solo in ne za zborovsko petje, saj nisem hotel, da bi me imeli za norca, ko bi pel pred drugimi študenti. Vse je potekalo v najlepšem redu, dokler mi ni ob koncu semestra profesor petja sporočil pretresljive novice: "Mimogrede, Sean, si se že odločil, s katero pesmijo boš nastopil?"

"Kaj hočete reči?" sem zgroženo vprašal. "No, da bi dobil oceno, moraš vsaj enkrat zapeti pred drugimi študenti solo petja." "Ne vem, če bo šlo," sem dejal. "Oh, saj ni nič takega. Zagotovo bo šlo." No, zame pa ni bilo tako zagotovo. Ob misli, da bom pel pred skupino, me je obhajala slabost. "Kako naj se izvlečem iz tega?" sem tuhtal. Vendar si nisem mogel dovoliti, da bi se izmuznil, kajti v minulem letu sem različnim skupinam predaval o strahu, ki naj ne bi odločal namesto njih … In zdaj sem se moral sam spoprijeti z njim.

Naše odzivanje ustvarja odnose z okoljem

Neki dan lepo miroljubno in pomirjena sama s sabo plavam v bazenu, ko mi kot strela z jasnega skoči "bombico" točno pred nos neko mladoletno bitje. Medtem, ko zajemam sapo (in vodo) od ogorčenja, mi spreleti možgane bliskovito opozorilo: "Pazi, kaj govoriš in kako se obnašaš!" Zato sem, namesto da bi nesramnega nebodigatreba pošteno okrcala in mu povedala kakšno krepko, ali mu celo prisolila kakšno gorko, raje samo "začudeno" zaklicala:"Hej, kaj pa je bilo zdaj to? Mi lahko razložiš?"

Prenapeto bitje je pričelo nekaj jecljati, nakar sem osuplo ugotovila, da je jecljajoči skakalec eden izmed mojih bivših učencev. Pričel se mi je opravičevati rekoč, da je s prijatelji sošolci stavil za pico, da si upa skočiti točno predme. Šele zdaj sem ob robu bazena opazila tri hahljajoče se osebke, ki so se kar pripogibali v pasu od smeha. Še sama sem se pričela smejati in rekla samo:"No, si se pa zelo poceni prodal!"

Človek je bitje interesov in tudi bitje samoljubja. To samoljubje občuti prav vsak človek in na nek način je prav ono njegovo naravno vodilo vsega njegovega ravnanja. Toda ob tem se pojavlja problem. Samoljubje je treba postaviti v neke okvire. Ljudje ne smejo škodovati drugemu. Človek naj ravna tako z drugim človekom, kot pričakuje, da bo drugi ravnal z njim v podobni situaciji. Nihče noče takega odnosa, da bo ostal užaljen, prizadet ali prikrajšan. Bolan človek je pa še toliko bolj ranljiv in če je zdravnik ali zdravniško osebje z njim etično, je to pravi balzam in obliž ne le za samo bolezen in zdravljenje, temveč tudi za duševno bolečino, ki vselej spremlja bolezen.

Običajno je tako, da bolnik bolj zaupa spontanosti zdravnika in svoji intuiciji, da je obravnavan kot človek - bolnik, ki potrebuje posebno pozornost. Danes z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da so bolniki obravnavani zelo hladno, brez tiste potrebne človeške topline, včasih celo arogantno, vzvišeno in zapovedovalno. Odveč je tu omeniti, da med bolnikom in zdravnikom naj bi vladal obojestranski enakopraven odnos, ki temelji na interesu bolnika za svoje zdravje in interesu zdravnika za upoštevanje doktrine. K doktrini pa nedvomno sodi tudi etičnost.

Danes se človek razvija (kvari) v kaotičnih razmerah vseprisotne materinske skrbi, rezultat tega je potuha za otroke in mladino )

RadIikalen in odkrit pogled na bistvo nevrotične nezrelosti in njeno odpravljanje

"Mamin sinček" je nezreli "fantek", ki si (še) ni pridobil temeljnih lastnosti osebnostno zrelega mladeniča (možakarja), zato se obnaša nezrelo, nevrotično. Napravijo ga mamice v svoji nadkompenzatorični "obsedenosti" s potrebo po človeškem stiku, ki je posledica opeharjenosti za tvorno življenje z zrelim moškim.

Ker o tem bistvenem razkrojevalnem fenomenu sodobne civilizacije malokdo kaj več ve, sem se odločil, da za zainteresirane bralce napišem serijo nadaljevanj in da ob tem razložim tudi svojo krizo, ki jo moram obvladovati zaradi sporočanja svojih provokativnih spoznanj v zadnjih 30 letih.

Se cenimo dovolj ali morda preveč? Ali smo sposobni narediti primerno samooceno? Obstaja veliko področij življenja, katerega živimo in v katerem je dobra samoanaliza še kako dobrodošla. Dobra samoocena nam pomaga, da vidimo oz, poznamo naše dobre in slabe strani. Pokaže nam naše omejitve in nam pomaga, da hodimo po poti naravnost ali navzgor in se umikamo napačnim potem.

Večina ljudi ima težave s samooceno. Največji vzrok za to je v tem, da imamo vsi takoimenovana slepa področja ali blind spots, katera enostavno ne vidimo in jih ne uspemo vklopiti v samoanalizo. Zaradi tega so nam pogosto potrebni drugi ljudje in to ne samo tisti najbližji, temveč tudi tisti, ki nas manj poznajo ali nas vidijo prvič. Njihovo videnje nas, nam običajno pokaže neko sliko, ki je samo nismo sposobni videti.

Piše: Janez Drnovšek

Deževen dan je danes. Kako smo si želeli dež, zdaj nam ga je pa hitro preveč. Skoraj nikoli nismo zadovoljni z vremenom. A ga moramo sprejeti, takšnega kot pač je. Zato je brez smisla, da se jezimo nanj, pritožujemo čezenj. Ne bo se spremenilo, le mi se jezimo. Lahko ga le sprejmemo in poizkušamo živeti z njim, kakor se pač da.

Je pa tako z vsem našim okoljem, z vsem kar nas obdaja? Ni. Tam pa lahko kaj spremenimo. V naše okolje spada marsikaj: narava in mestno okolje, ki ga lahko polepšamo in očistimo. Enako velja tudi za politično in medijsko okolje. Tudi to je lahko onesnaženo.

Kako najhitreje in najlaže rešiti svoje težave
Preden vam jo zaupam, naj povem, zakaj je nastala. Zgodba je stara španska povest in je nastala, da bi spodbudila ljudi, da poiščejo najhitrejšo in najlažjo pot iz svojih težav. Kadar imamo težave, ponavadi ravnamo tako, da so na koncu težave še večje, kot so bile na začetku. Potem se jih bodisi izogibamo ali pa jih povečamo do takšnih razsežnosti, da iz mravlje naredimo slona. S temi težavami se ukvarjamo večino časa in pozabljamo na to, da bi poiskali najlažjo in najhitrejšo rešitev.

Opažam, da se tisti, ki se že bolj zavedajo sebe in svojega življenja, celo teže odločajo za rešitve, Raje iščejo potrditve od zunaj. Postanejo odvisni od »duhovnih učiteljev«, angelskih kart, vedeževalk in usedlin turške kave. Vedite, da ima vsakdo od nas v sebi prostor, kjer lahko najde najlažjo, najboljšo in najhitrejšo rešitev. Zato je pred vami zgodba o oslu, ki je primer takšne rešitve.

Vsi smo že kdaj prišli v situacijo, ko nam je sogovornik rekel, da ga ne poslušamo dovolj, da nam je ušlo bistvo tega, kar nam je hotel povedati. Bodisi je bil vzrok v tem, da nas ni zanimalo, kaj nam je hotel povedati ali pa, da smo z mislimi bili že nekje drugje, ali pa smo si na osnovi že povedanega naredili v glavi zaključke, ne da bi počakali do konca, pozorno prisluhnili in nato naredili zaključke.

Poslušanje sodi med najvažnejše komunikacijske veščine. Potrebno je tudi vedeti, da poslušanje zelo vpliva na odnose z drugimi ljudmi in na ta način sodi med skupek pomembnih socialnih veščin.
Velja nekakšno nenapisano pravilo, da so najboljši poslušalci ljudje z velikim samozaupanjem. Človek, ki zaupa samemu sebi, omogoča tudi odprtost do drugega človeka, brez bojazni, da ga bo sogovornik na kakršen koli način ogrozil, ali mu vsilil kakšno svoje mnenje. Skratka, ne boji se, da bo padel pod vpliv. Ti ljudje tudi nimajo potrebe po večnem monologu s samim seboj.

Mogoče se sliši nekoliko grobo, a vendar se tržimo in prodajamo vsak dan. V službi, doma, v družbi, kjerkoli. Ko želite prost dan in morate za to prositi šefa, takrat se tržite. Ko pri mesarju želite najboljši kos mesa, tudi tu se tržite. Hitreje kot to prepoznamo, bolje bo za nas. Prej lahko ukrepamo, povečamo lastno vrednost in postanemo uspešni. Trženje je univerzalna gospodarska aktivnost, ki je prisotna v vsaki družbi in na vseh njenih nivojih. Je mehanizem, ki posameznikom in organizacijam zagotavlja izdelke, ki jih želijo in potrebujejo. Vsak od nas je edinstven izdelek, ki išče kupca. Zato je trženje umetnost in znanost, ki se je morate naučiti.

Preden lahko sebe uspešno tržite pri drugih, morate najprej znati prepričati sebe. Če sami ne verjamete, da ste najboljši, potem vam ne bo verjel nihče. Joe Girard je v svoji knjigi Kako najbolje tržim sebe (28,1999) lepo opisal kako v treh korakih vzljubimo sebe:
1. nikoli nikjer ne storite nič takega, česar bi se morali sramovati,
2. naj vas ne bo strah od časa do časa potrepljati se po ramenih,
3. živite tako, da bi z veseljem imeli sebe za prijatelja.

Vse več se lahko prebere in sliši, da se moški bojijo uspešnih žensk. Sigurno ste že slišali izreke, kot so: “Ona je močna osebnost, uspešna v službi, močna in neodvisna. In kaj ji to pomaga? Nima sreče v ljubezni, ker se ji moški bojijo približat. Moti jih njen uspeh (še posebej, če je na poslovnem področju uspešnejša od njih)”. Takšne ženske ponavadi povedo, da jih sploh ne moti, če moški niso tako uspešni kot one. Skratka, moški se takšnih žensk bojijo, ker so toliko bolj uspešne od njih.

Tu se postavlja vprašanje, ali je problem res v moških ali ni morda problem v samih ženskah? V ženskah, ki mislijo samo o uspehu in poslu, o tem da bo opažena in da vse okoli sebe prepriča, da je uspešna, da nihče ne stoji za njo (moški), niti ji moški ni potreben. Takšna ženska ščasoma postane nezanimiva za moške, pa čeprav sama govori drugače in zatrjuje, da jo manj uspešen moški ne moti. In tako nenamerno zgradi okoli sebe zid. Če že vsem daje na znanje, da ji moški ni potreben, zakaj bi potem moški sploh kaj poizkušali pri njej?

Piše: Lucija Mulej

Resnica. Kolikokrat smo izrekli ta pojem, kolikokrat smo brali o njem. Koliko civilizacij in religij se je spopadalo za to, da bi uveljavili svojo resnico. Koliko ljudi je umrlo v boju zanjo, misleč, da je njihova resnica edina prava?

Res je. Resnica je ena. Izpričujejo jo vsa religijska, duhovna izročila.

Med drugim povedo morda malo manj znano sintagmo o resnici - da je resnica očem skrita oz. da je resnica neizrekljiva. Da je ne moremo izreči, lahko jo zgolj živimo, zrcalimo, a izreči je ne moremo.

Piše: Ljuba Žerovc

Naša skrita prepričanja nam usmerjajo življenje
Mi vsi bi bili radi čimdlje mladi, zdravi, v dobri kondiciji, aktivni, navdušeni nad življenjem, srečni..., a ne vemo, kako to doseči. Pa zato segamo po raznih zdravstvenih priročnikih, beremo knjige za osebno in duhovno rast in razvoj, prebiramo članke v dnevnem časopisju, prosimo za nasvete razne jasnovidce, bioenergetike, zdravitelje..., celo k raznim "šlogarcam" se zatekamo v želji po čimveč sreče in življenjske radosti. Skratka - nenehno iščemo in pričakujemo srečo pri drugih ljudeh in na raznih krajih.

A sreče nam ne more dati nihče, niti nam je ne more nihče pričarati ali napovedati - morda le posredno. Recimo, da mi "šlogarca" napove, da bom spoznala prijetnega moškega. Nato se neki dan v knjižnici zares zaletim v prijetnega, simpatičnega možaka, se mu opravičim za svojo nerodnost, on pa mi prijazno odgovori v smislu "nič hudega, tudi meni se to večkrat zgodi...", beseda da besedo, povabi me na kavo v bližnjo kavarno, poklepetava in spoznava, da imava veliko skupnega. V naslednjih dneh ga pa morda čisto "slučajno" spet srečam bodisi na ulici ali v trgovini ali kje drugje, prijazno se nasmehneva drug drugemu, morda spet kakšno rečeva, greva del poti skupaj, spoznava, da sva skorajda soseda... in splete se vse več in več nitk med nama.

Tabori so za otroka odlična priložnost, da se nauči samostojnosti in neodvisnosti od staršev. Navadno je tako, da ob prihodu na tabor otrok cveti od zadovoljstva in ponosa. Tako je tudi prav. Tabori pa nudijo otroku še dodatne možnosti, ki se jih pravzaprav niti ne zaveda, jih pa sprejema z velikim veseljem. To so znanja in veščine, ki jih razvije in se jih nauči v sodelovanju z vaditelji in drugimi otroki približno iste starosti. In ne nazadnje je odhod otroka na tabor tudi za starše dobrodošel, saj si lahko vzamejo nekaj časa čisto zase.

Tabori so organizirani na sto načinov in z zelo različnim številom udeležencev. Lahko rečemo, da so boljši in slabši. Zagotovo pa je boljši tisti, ki bolj odgovarja vašemu otroku.
Prava starost, oz. kdaj na tabor?

Avtor: Vanja K. Rainer

Dispraksija, ki povzroča težave z gibanjem, koordinacijo, organizacijo in pri predelovanju senzornih informacij, je skrita motnja, ki lahko otroka vodi v številne učne in socializacijske težave. Pogosto je ta motnja spregledana.

Kljub primernim tehnikam učenja, spodbudnemu okolju in povprečnim intelektualnim sposobnostim imajo otroci z dispraksijo težave pri gibanju in učenju. Po zadnjih raziskavah prizadene trikrat do štirikrat več dečkov kot deklic in ne mine s starostjo. Pri vsakem posamezniku se pokaže v drugačni obliki. V normalnih okoliščinah se tak otrok na prvi pogled ne razlikuje dosti od vrstnikov, vse dokler ne nastopi čas za osvajanje novih (predvsem gibalnih) veščin.

Kako zelo smo ljudje pomembni drug za drugega, lahko občutimo skoraj vsak dan. Četudi stopamo občasno v nasprotja zaradi najrazličnejših problemov in problemčkov, imamo k sreči vgrajene dovolj močne niti, naveze, da dobro čutimo, da smo doma le med tistimi, ki jih poznamo, imamo radi ter da tudi oni čutijo večkrat z nami, kot drugi. Vedno ne more biti vse gladko in ob spustih medsebojnih odnosov se lahko oblikuje še globlja povezanost in cenjenost.

Čisto posebno veličino v naših medsebojnih odnosih zagotovo zavzema dom. In kje je ta? Zagotovo je to prostor, kjer se počutimo varne in kjer so ljudje, ki nam odpuščajo in nas vedno čakajo.

Nekaj nasvetov za premagovanje sramežljivosti, čeprav tega ne moremo premagati čez noč, velja poizkusiti. Vedite, da se v vas skriva velik potencial, le pustiti mu morate, da pride na plano.

-razmislite zaradi česa se bojite pristopati k drugim ljudem? Ali ste kdaj doživeli kakšno ponižanje? Se bojite kritike na svoj račun? Na začetku poskusite vzrok vsaj odkriti.
-če hočete k nekomu pristopiti in imate tremo, boste z odlaganjem to tremo samo še povečali.
-ko pristopate k neznancu, vedite, da vas ne pozna in da vas ne bo kar naravnost ponižal ali kako drugače prizadel. Če se zgodi kaj takega, vedite, da je nekaj narobe s tem človekom in ne z vami.
-vedno imejte pred očmi pregovor: poskusiti, nič ne stane.
-vedno poskusite pristopiti ljudem nasmejani in ležerni

Piše: Nara Petrovič

Zemljevid je orientacijski pripomoček, na katerem so označene karakteristike določenega ozemlja. Poznamo fizične, politične, gospodarske, vegetacijske, tematske, geološke, meteorološke in številne druge zemljevide, glede na to, kaj nas na nekem področju zanima. Če gremo na potovanje z avtom, potrebujemo pregleden zemljevid z vsemi cestami in njihovimi oznakami; če nas zanima vreme, pogledamo na meteorološko karto; če iščemo najdišča rude, bo primerna geološka karta. Zemljevidi so torej prilagojeni interesom uporabnika.

Enako je z življenjskimi zemljevidi, ki jih nosimo v sebi. Nekateri ljudje gledajo vse skozi politiko, drugim je pomembna humanost, tretjim denar, četrtim spolnost in glede na te interese so njihovi zemljevidi različno narisani. Zemljevidi vseh duševno zdravih posameznikov so v osnovnih obrisih enaki, ločijo se le po natančnosti, jasnosti, izbiri barv, raznih poudarkih, velikosti, merilu, površini izrisanega ozemlja in ciljih na njej.

Piše: Rožana Grdina

Se spominjate, kako smo se v otroštvu radi igrali skrivalnice? Poskušali smo najti najboljše skrivališče in se veselili, ko so nas iskali vse okrog in nas niso našli. Ponosni smo bili, da smo se tako varno skrili. Težava je nastopila takrat, ko je bilo skrivališče zelo blizu točke prijave in se naš iskalec ni premaknil, da bi se lahko neopazno dotaknili te točke in zmagali. Skrivališče je bilo tako dobro, da iz njega nismo mogli. Včasih je bila igra že končana, mi pa smo še vedno 'tiščali' v svojih skritih kotičkih. In ko je iskalec obupal, je bilo igre konec. Mi smo sicer bili ponosni na svojo izvirnost, ki pa je postala naša past. Na nek način smo bili ujeti. Če bi stopili ven, bi nas opazili, našli pa nas tudi niso. Bili smo ponosni in razočarani hkrati. Psihološko zanimiv konflikt, ki s prenehanjem igranja skrivalnic ni izginil. Res je, ne skrivamo se več v omare, za zidove, za grmovje ... Odrasli smo in naše skrivalnice so postale veliko bolj prefinjene, dodelane, resnične.

Zakaj potrebujemo skrivališča?
Ko se v družini rodi otrok, se z njim rodijo tudi pričakovanja njegovih staršev, ki so povezana s tem, kakšen naj bo njihov otrok. Morda naj bi bil zadržan, morda klepetav, vljuden, nežen, močan, igriv, inteligenten . Otrok se srečuje s predstavami in pričakovanji svojih staršev in počasi ugotavlja, da je v sebi drugačen. Toda ta drugačnost ga prikrajša za naklonjenost in ljubezen njegove okolice, kajti na nas ne vplivajo samo starši, temveč tudi prijatelji, sošolci, sorodniki in vse bolj družba, v kateri živimo. In če za njih takšni, kot smo, nismo sprejemljivi, se začne igra skrivalnic.

Razmišljanje o resnici in laži
Meja med resnico in lažjo je često zameglena

Resnica in laž sta kakor dvojčici–
prva je kruta, a druga dobra ni.

Ko sem bila še otrok, so mi starši in učitelji nenehno vcepljali nauk, da je lagati grdo. Pri tem pa sem često spoznavala, da lažejo tudi oni. Veliko so obljubljali, pa malo izpolnili. Ali niso neizpolnjene obljube tudi neke vrste laž?

Dvoličnost odraslih pušča v otroških dušah hude posledice. Če hočeš nekoga vzgojiti v resnicoljubno osebo, moraš biti tudi sam resnicoljuben. Kar pa se ne dogaja! In tako otroci svoje otroštvo dobesedno previjugajo med vratnicami laži in resnice, kot bi vozili slalom. Veliko medsebojnih odnosov je stkanih na temelju laži. Fant laže dekletu, da bi jo lažje osvojil. Dekle laže fantu, da bi se v njegovih očeh pokazala v lepši luči. Mož laže ženi, da bi ne izgubil njenih (posteljnih) uslug. Žena laže možu, da bi se izognila njegovi jezi. Šef laže podrejenim, da bi si zagotovil njihovo zvestobo in lojalnost, politik laže državljanom, da bi preprečil nemire in nezadovoljstvo...

Če ste naravnani na srečo, boste srečni

V prilogi Dela Ona sem prebrala zelo zanimiv intervju z budistično nuno in pevko Ani Čojing Dolma.

Ani potuje po svetu , nastopa na koncertih budistične duhovne glasbe, kjer se sama spremlja s tradicionalnima glasbiloma Himalaje bobnom in zvoncem. Koncerte izvaja na različnih koncih sveta, denar, ki ga zasluži na ta način, pa porabi za vzdrževanje šole za budistične nune, ki jo je ustanovila sama v Katmanduju. V tej šoli imajo dekleta brezplačno življenje in šolanje, po končanem šolanju pa odidejo po deželi in izobražujejo ljudi, predvsem ženske, ki imajo za to manj možnosti kot moški.

Piše: M. Gros

SMISEL ŽIVLJENJA, SMISEL V NAS…

Vsi smo le bitja, s svojim poslanstvom, z nalogo, misijo, ki odrešuje, razsvetljuje in prebuja, za nami pa pušča drobne sledi, kot luči v temnih nočeh, kot sledi v pesku…

Otroci so naša Sonca, naše upanje in prihodnost, zato jih ljubimo, prav vse, ne le svoje – lastne, ki pravzaprav sploh niso naši, ampak le samo-svoji. Ljubimo jih in vzgajajmo v zdravem duhu, kjer bodo imeli možnost odločanja, svojega mišljenja, razumevanja višjega in globljega od materialnosti, v katero smo ukleščeni in, ki nas tako spretno zapeljuje, kot bi ne zmogli več vdihniti brez nje…Pustimo otrokom, da lete, dovolimo jim izbirati svoje poti, tiste, ki jih čutijo v sebi, so naje prave, zanimive in pogovarjajmo se z njimi. Kramljajmo z njimi, četudi o majhni mravljici, v kateri vidijo pravljico ali pa milnem mehurčku, ki nam leze po roki med pomivanjem posode…Naj čutijo naš interes in sposobnost '' slišati in poslušati ''.

Piše: Marko Pogačnik

Čast Zemlji! Zemlja ne nosi samo milijarde živih ljudi, temveč tudi nič manjše število umrlih. Seveda ne mislim na grobove. Mislim na tiste, ki so že umrli in so zdaj živi v duhu. Človeštvo je dejansko sestavljeno iz dveh polovic. Ena polovica v tem trenutku prebiva v fizičnem telesu. Uživamo življenje v njegovi materializirani lepoti in se ubadamo z izzivi, ki nam jih prinaša utelešeni vsakdan.

Druga polovica je utelešenje že preživela ali pa se nanj šele pripravlja. Umrli so že ali pa se še niso rodili. To pa ne pomeni, da ne živijo. Tudi oni živijo svoje intenzivno življenje. Živijo ga na duhovni ravni, torej v prostorih, ki niso zaznamovani z materijo. Učijo se, razvijajo in veselijo bivanja, tako kot se mi. Njihovi prostori se ne nahajajo nikjer drugje kot v območju Zemlje, bodisi v njeni notranjosti, ali v visoki atmosferi.