Vsi poznamo tisto De Sadovo maksimo, ki veleva vnesti red v naše užitke, nekako tako gledamo na jezik in besedo tudi mi, kot sredstvo za posvetni užitek, in vedno z težkim srcem ta užitek uživamo površno.

Komunikacija med ljudmi je z novimi časi, še bolj pa z novimi tehnologijami, postala »pehta« svojemu namenu. Četudi dobra alternativa pismu je »mail« vse preveč pavšalno in za ohranjanje vsaj minimalne ravni diskurza, neprimerno sredstvo, namreč vse preveč blizu mu je uhojena pot vsakodnevne govorice, ki pa z podajanjem smisla nima ravno veliko skupnega. Pogled nazaj, k osnovam sporazumevanja je včasih potreben, da lažje dojamemo kaj nam sogovornik sporoča, ker je čas tak, da nas v večini ostalih situacij, ki vključujejo kakršenkoli smisel, pušča na suhem in nismo prepričani, da je to nekaj, kar je samo »hip«, ta odnos, ko sogovornik ilustrira osebo, ki čaka, da pride do besede, ali ko za komunikacijo štejemo odziv na tisto, kar smo ravno kar, po možnosti »pametnega«, povedali. Torej, k redu!

Piše: Miran Zupančič

Izkušnja nas uči, da v zemeljskem bivanju ni nič popolnega. Kljub temu pa človeka nekaj stalno sili k iskanju popolnosti. Kljub vsem razočaranjem si človek prizadeva ustvariti boljši svet, toda vselej pa se izkaže, da je ta »boljši svet« le začasen.

Doseženo ravnovesje traja le kratek čas, saj nenehno delujejo tudi nasprotne sile in moči. Znanost in tehnika se trudita, da bi to nestalno ravnotežje obdržali. Toda ne glede na to prizadevanje nepreklicno pridejo do meje, ko naredimo korak nazaj, včasih pa celo nasprotno od prizadevanj., propademo. Potem ideale povnajvnjimo. Za modo, reklamo, film in televizijo je pomembna le zunanjost.

Duša in čutnost: Roger Hudson

Rad bi vam povedal malce drugačno zgodbo o Evi. Eva je napravila nekaj pogumnega in čudovitega. Stegnila je roko čez prepoved Očeta BOga, utrgala jabolko z drevesa in ugriznila v njegovo sočno, zrelo meso. Spoznala je, da je dobro, in podala jabolko Adamu, da bi lahko še on okusil njegovo dobroto. V tem trenutku sta se Adam in Eva zdramila iz prvotnega sna in oči so se jima odprle. Zagledala sta lepoto svoje oblike v siju svoje lastne svetlobe.

No, Eva je že od začetka ravnala modro. V vrtu je imela veliko prijetljico, najbolj subtilno od vseh bitij. To je bila kača, ki se je držala čisto pri tleh in je poznala poti notranjih svetov, ki tečejo v globini zemlje in skrbijo, da rastline in drevesa rastejo vsako ob svojem času. Kačo je napolnjevalo življenje z njenih mnogih potovanj, njena modrost pa je bila v besedah, ki jih je zašepetala Evi, ko ji je svetovala, naj poje jabolko. Eva je bila modra, ker je znala prisluhniti v globine. Poslušala je in pod glasnimi zahtevami Očetovega glasu, ki ji je ukazoval, da mora brez ugovora izpolnjevati njegove zapovedi, je zaslišala nežnejša šepetanja resničnejšega življenja. Eva je izbrala ta način življenja po svoji vesti in utrgala sadež.

Mahamandalešvar Paramhans Svami Mahešvarananda (Svamidži) je na praznovanju festivala Rakša Bandhan na poletnem seminarju 'Joge v vsakdanjem življenju' v Mahaprabhudžijevem ašramu v Strilky-ju na Češkem povedal:

Dandanašnja težava je, da se žene ne spoštujejo dovolj kot ženske. Če bi se spoštovale same, bi jih spoštovali tudi moški. Takrat ko se ženske ne bodo več pustile izkoriščati v komercialne namene, kot npr. fotografski in oglaševalski modeli, bodo ponovno pridobile svoj visok položaj in spoštovanje kot matere. Boj za emancipacijo gre danes v popolnoma napačno smer. Resnična vloga žensk ni pisarniško delo, to lahko počnejo moški. Ženske so in bi morale biti jedro družine.

Piše: Anka Tavčar Prelog www.viva.si

Če se lahko naučimo igrati tenis in še marsikaj drugega, se lahko naučimo tudi obvladovanja čustev. Za to so na voljo različne tehnike za krepitev samospoštovanja in samozavesti, ki jih ponekod poučujejo na posebnih tečajih, marsikatere pa se je mogoče naučiti tudi samostojno.

Pravzaprav gre za filozofijo osebne rasti, ki jo je pred desetletjem udejanjil Anthony Robbins, priznani ameriški in mednarodni mojster za poklicno oblikovanje; iz njegove šole so izšle številne znane in manj znane osebnosti.

Pomembna so pozitivna čustva
Človekovo splošno dobro počutje ni odvisno zgolj od telesa, temveč tudi od duševnega stanja, zanemariti pa ne moremo niti čustev. Slednja nas nenehno obhajajo, vendar jih nismo vajeni izražati. Če nekoga zvečer vprašamo, kakšna čustva je doživljal čez dan, se bo po vsej verjetnosti spomnil samo negativnih, kot so jeza, žalost in strah, pozitivnih pa še omenil ne bo, saj so jih negativna nekako izničila.

Piše: Renata Bokan

Včasih si vzamem čas za razmišljanje o ljudeh, ki sem jih srečala in spoznala v zadnjem času ter so v meni pustili močno sled. Gre za tisto vrsto srečanj, v katerih začutiš živost, srce sočloveka in v katerih se človeku 'odpre duša' in uzreš vse tisto, kar nosi globoko v sebi. V mislih vidim podobe teh ljudi, utrinjajo se delčki razgovorov in njihove na glas izrečene misli.

Zaradi narave svojega dela imam veliko možnosti, da vzpostavim pristen stik z ljudmi, to je stik, ki bogati obe strani. To se je zgodilo z Ibrom in Vero, človekoma, ki sta vsak na svoj način v življenju veliko izgubila. Oba sta skozi bolečino spoznavala sebe, svoje omejitve in jih tudi prerasla. Morda lahko njuna spoznanja in izkušnje pomagajo še komu.

Vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam - Starši "zafuranih" otrok se zavedajo, da se v procesu psihoterapije analizira njihova vloga v patologiji otrok

Nevroza (osebnostna nezrelost) nastane zaradi premalo spodbudnih razmer za razvoj in zaradi travmatičnih doživetij, od katerih so nekatera (običajno najbolj usodna) izrinjena v podzavest. Ta imajo določen energetski potencial, ki iracionalno usmerja nevrotikovo počutje in vedenje.

Bistvo: vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam in se pri sebi in pred drugimi (nezavedno) opravičujejo s pomočjo raznih obrambnih mehanizmov, ki jim onemogočajo dostop do resnice o sebi.

Sodobna in osebnostno zrela ženska seveda mora obvladati tehniko zapeljevanja, poudarja dr. Rugelj, zato gre na resen zmenek le pod pogojem, da kandidat nekje rezervira apartma za štiridnevno srečanje

Pravi moški je samo tisti, ki je v osebnostnem razvoju dosegel raven dobrega gospodarja z magnetnim centrom v območju svoje poklicanosti, kar je opisal Maurice Nicoll (Nicoll, M. 1996. Psychoogical Commentaries on the Teaching of Gurdjieff and Ouspensky. York Beach: Samuel Weiser Inc. 1996).

Obstajata dve vrsti dobrega gospodarja. Prvi je takšen gospodar, ki verjame v življenje in se lahko razumno sooči s svojimi življenjskimi zadevami. Drugi je pa takšen gospodar, ki se na svoje delo sicer dobro spozna, vendar ne verjame v življenje. Ne verjame, da ga bo življenje vodilo v tisto smer, kamor želi iti. Ima pač občutek, da življenje ni resnično, čeprav še naprej opravlja svoje dolžnosti. To pomeni, da vidi pravo vrednost stvari.

Psihologi so ugotovili, da se pari, ki živijo zadovoljno v svoji zvezi, ne nehajo pogovarjati

Razlog, da zveza spodleti, običajno ni to, da ima on afero ali pa se želi ona preseliti na Mallorco - Na majavih nogah je zveza že prej, ker sta se oba odtujila.

Nekateri po dveh letih ne naredijo nič več, drugi pa pogovor s partnerjem negujejo vse življenje. Ja, tudi takšni pari obstajajo, ki v spolnosti sicer uživajo, vendar jim ni toliko pomembna, medtem ko jim pogovor je. In kako je s tem pri vas? Ali se pogovarjate o Nietzscheju in njegovem posrednem vplivu na reforme Hartz? Ali o tem, kaj se bolje poda v jekleno kuhinjo, kavni avtomat Saeco ali Jura. V čem je skrivnost??

Ko sem obiskoval zadnji letnik fakultete, sem moral izbirati med dodatnimi predmeti. Preletel sem urnik in iskal, kaj bi se ujemalo z mojimi prostimi urami. Ko sem zagledal učenje solo petja, nekakšne ure petja, sem pomislil: "Zakaj ne bi stopil iz svojega območja udobja in poskusil?"

Pazil sem, da sem se prijavil za solo in ne za zborovsko petje, saj nisem hotel, da bi me imeli za norca, ko bi pel pred drugimi študenti. Vse je potekalo v najlepšem redu, dokler mi ni ob koncu semestra profesor petja sporočil pretresljive novice: "Mimogrede, Sean, si se že odločil, s katero pesmijo boš nastopil?"

"Kaj hočete reči?" sem zgroženo vprašal. "No, da bi dobil oceno, moraš vsaj enkrat zapeti pred drugimi študenti solo petja." "Ne vem, če bo šlo," sem dejal. "Oh, saj ni nič takega. Zagotovo bo šlo." No, zame pa ni bilo tako zagotovo. Ob misli, da bom pel pred skupino, me je obhajala slabost. "Kako naj se izvlečem iz tega?" sem tuhtal. Vendar si nisem mogel dovoliti, da bi se izmuznil, kajti v minulem letu sem različnim skupinam predaval o strahu, ki naj ne bi odločal namesto njih … In zdaj sem se moral sam spoprijeti z njim.

Naše odzivanje ustvarja odnose z okoljem

Neki dan lepo miroljubno in pomirjena sama s sabo plavam v bazenu, ko mi kot strela z jasnega skoči "bombico" točno pred nos neko mladoletno bitje. Medtem, ko zajemam sapo (in vodo) od ogorčenja, mi spreleti možgane bliskovito opozorilo: "Pazi, kaj govoriš in kako se obnašaš!" Zato sem, namesto da bi nesramnega nebodigatreba pošteno okrcala in mu povedala kakšno krepko, ali mu celo prisolila kakšno gorko, raje samo "začudeno" zaklicala:"Hej, kaj pa je bilo zdaj to? Mi lahko razložiš?"

Prenapeto bitje je pričelo nekaj jecljati, nakar sem osuplo ugotovila, da je jecljajoči skakalec eden izmed mojih bivših učencev. Pričel se mi je opravičevati rekoč, da je s prijatelji sošolci stavil za pico, da si upa skočiti točno predme. Šele zdaj sem ob robu bazena opazila tri hahljajoče se osebke, ki so se kar pripogibali v pasu od smeha. Še sama sem se pričela smejati in rekla samo:"No, si se pa zelo poceni prodal!"

Človek je bitje interesov in tudi bitje samoljubja. To samoljubje občuti prav vsak človek in na nek način je prav ono njegovo naravno vodilo vsega njegovega ravnanja. Toda ob tem se pojavlja problem. Samoljubje je treba postaviti v neke okvire. Ljudje ne smejo škodovati drugemu. Človek naj ravna tako z drugim človekom, kot pričakuje, da bo drugi ravnal z njim v podobni situaciji. Nihče noče takega odnosa, da bo ostal užaljen, prizadet ali prikrajšan. Bolan človek je pa še toliko bolj ranljiv in če je zdravnik ali zdravniško osebje z njim etično, je to pravi balzam in obliž ne le za samo bolezen in zdravljenje, temveč tudi za duševno bolečino, ki vselej spremlja bolezen.

Običajno je tako, da bolnik bolj zaupa spontanosti zdravnika in svoji intuiciji, da je obravnavan kot človek - bolnik, ki potrebuje posebno pozornost. Danes z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da so bolniki obravnavani zelo hladno, brez tiste potrebne človeške topline, včasih celo arogantno, vzvišeno in zapovedovalno. Odveč je tu omeniti, da med bolnikom in zdravnikom naj bi vladal obojestranski enakopraven odnos, ki temelji na interesu bolnika za svoje zdravje in interesu zdravnika za upoštevanje doktrine. K doktrini pa nedvomno sodi tudi etičnost.

Danes se človek razvija (kvari) v kaotičnih razmerah vseprisotne materinske skrbi, rezultat tega je potuha za otroke in mladino )

RadIikalen in odkrit pogled na bistvo nevrotične nezrelosti in njeno odpravljanje

"Mamin sinček" je nezreli "fantek", ki si (še) ni pridobil temeljnih lastnosti osebnostno zrelega mladeniča (možakarja), zato se obnaša nezrelo, nevrotično. Napravijo ga mamice v svoji nadkompenzatorični "obsedenosti" s potrebo po človeškem stiku, ki je posledica opeharjenosti za tvorno življenje z zrelim moškim.

Ker o tem bistvenem razkrojevalnem fenomenu sodobne civilizacije malokdo kaj več ve, sem se odločil, da za zainteresirane bralce napišem serijo nadaljevanj in da ob tem razložim tudi svojo krizo, ki jo moram obvladovati zaradi sporočanja svojih provokativnih spoznanj v zadnjih 30 letih.

Se cenimo dovolj ali morda preveč? Ali smo sposobni narediti primerno samooceno? Obstaja veliko področij življenja, katerega živimo in v katerem je dobra samoanaliza še kako dobrodošla. Dobra samoocena nam pomaga, da vidimo oz, poznamo naše dobre in slabe strani. Pokaže nam naše omejitve in nam pomaga, da hodimo po poti naravnost ali navzgor in se umikamo napačnim potem.

Večina ljudi ima težave s samooceno. Največji vzrok za to je v tem, da imamo vsi takoimenovana slepa področja ali blind spots, katera enostavno ne vidimo in jih ne uspemo vklopiti v samoanalizo. Zaradi tega so nam pogosto potrebni drugi ljudje in to ne samo tisti najbližji, temveč tudi tisti, ki nas manj poznajo ali nas vidijo prvič. Njihovo videnje nas, nam običajno pokaže neko sliko, ki je samo nismo sposobni videti.

Piše: Janez Drnovšek

Deževen dan je danes. Kako smo si želeli dež, zdaj nam ga je pa hitro preveč. Skoraj nikoli nismo zadovoljni z vremenom. A ga moramo sprejeti, takšnega kot pač je. Zato je brez smisla, da se jezimo nanj, pritožujemo čezenj. Ne bo se spremenilo, le mi se jezimo. Lahko ga le sprejmemo in poizkušamo živeti z njim, kakor se pač da.

Je pa tako z vsem našim okoljem, z vsem kar nas obdaja? Ni. Tam pa lahko kaj spremenimo. V naše okolje spada marsikaj: narava in mestno okolje, ki ga lahko polepšamo in očistimo. Enako velja tudi za politično in medijsko okolje. Tudi to je lahko onesnaženo.

Kako najhitreje in najlaže rešiti svoje težave
Preden vam jo zaupam, naj povem, zakaj je nastala. Zgodba je stara španska povest in je nastala, da bi spodbudila ljudi, da poiščejo najhitrejšo in najlažjo pot iz svojih težav. Kadar imamo težave, ponavadi ravnamo tako, da so na koncu težave še večje, kot so bile na začetku. Potem se jih bodisi izogibamo ali pa jih povečamo do takšnih razsežnosti, da iz mravlje naredimo slona. S temi težavami se ukvarjamo večino časa in pozabljamo na to, da bi poiskali najlažjo in najhitrejšo rešitev.

Opažam, da se tisti, ki se že bolj zavedajo sebe in svojega življenja, celo teže odločajo za rešitve, Raje iščejo potrditve od zunaj. Postanejo odvisni od »duhovnih učiteljev«, angelskih kart, vedeževalk in usedlin turške kave. Vedite, da ima vsakdo od nas v sebi prostor, kjer lahko najde najlažjo, najboljšo in najhitrejšo rešitev. Zato je pred vami zgodba o oslu, ki je primer takšne rešitve.

Vsi smo že kdaj prišli v situacijo, ko nam je sogovornik rekel, da ga ne poslušamo dovolj, da nam je ušlo bistvo tega, kar nam je hotel povedati. Bodisi je bil vzrok v tem, da nas ni zanimalo, kaj nam je hotel povedati ali pa, da smo z mislimi bili že nekje drugje, ali pa smo si na osnovi že povedanega naredili v glavi zaključke, ne da bi počakali do konca, pozorno prisluhnili in nato naredili zaključke.

Poslušanje sodi med najvažnejše komunikacijske veščine. Potrebno je tudi vedeti, da poslušanje zelo vpliva na odnose z drugimi ljudmi in na ta način sodi med skupek pomembnih socialnih veščin.
Velja nekakšno nenapisano pravilo, da so najboljši poslušalci ljudje z velikim samozaupanjem. Človek, ki zaupa samemu sebi, omogoča tudi odprtost do drugega človeka, brez bojazni, da ga bo sogovornik na kakršen koli način ogrozil, ali mu vsilil kakšno svoje mnenje. Skratka, ne boji se, da bo padel pod vpliv. Ti ljudje tudi nimajo potrebe po večnem monologu s samim seboj.

Mogoče se sliši nekoliko grobo, a vendar se tržimo in prodajamo vsak dan. V službi, doma, v družbi, kjerkoli. Ko želite prost dan in morate za to prositi šefa, takrat se tržite. Ko pri mesarju želite najboljši kos mesa, tudi tu se tržite. Hitreje kot to prepoznamo, bolje bo za nas. Prej lahko ukrepamo, povečamo lastno vrednost in postanemo uspešni. Trženje je univerzalna gospodarska aktivnost, ki je prisotna v vsaki družbi in na vseh njenih nivojih. Je mehanizem, ki posameznikom in organizacijam zagotavlja izdelke, ki jih želijo in potrebujejo. Vsak od nas je edinstven izdelek, ki išče kupca. Zato je trženje umetnost in znanost, ki se je morate naučiti.

Preden lahko sebe uspešno tržite pri drugih, morate najprej znati prepričati sebe. Če sami ne verjamete, da ste najboljši, potem vam ne bo verjel nihče. Joe Girard je v svoji knjigi Kako najbolje tržim sebe (28,1999) lepo opisal kako v treh korakih vzljubimo sebe:
1. nikoli nikjer ne storite nič takega, česar bi se morali sramovati,
2. naj vas ne bo strah od časa do časa potrepljati se po ramenih,
3. živite tako, da bi z veseljem imeli sebe za prijatelja.

Vse več se lahko prebere in sliši, da se moški bojijo uspešnih žensk. Sigurno ste že slišali izreke, kot so: “Ona je močna osebnost, uspešna v službi, močna in neodvisna. In kaj ji to pomaga? Nima sreče v ljubezni, ker se ji moški bojijo približat. Moti jih njen uspeh (še posebej, če je na poslovnem področju uspešnejša od njih)”. Takšne ženske ponavadi povedo, da jih sploh ne moti, če moški niso tako uspešni kot one. Skratka, moški se takšnih žensk bojijo, ker so toliko bolj uspešne od njih.

Tu se postavlja vprašanje, ali je problem res v moških ali ni morda problem v samih ženskah? V ženskah, ki mislijo samo o uspehu in poslu, o tem da bo opažena in da vse okoli sebe prepriča, da je uspešna, da nihče ne stoji za njo (moški), niti ji moški ni potreben. Takšna ženska ščasoma postane nezanimiva za moške, pa čeprav sama govori drugače in zatrjuje, da jo manj uspešen moški ne moti. In tako nenamerno zgradi okoli sebe zid. Če že vsem daje na znanje, da ji moški ni potreben, zakaj bi potem moški sploh kaj poizkušali pri njej?

Piše: Lucija Mulej

Resnica. Kolikokrat smo izrekli ta pojem, kolikokrat smo brali o njem. Koliko civilizacij in religij se je spopadalo za to, da bi uveljavili svojo resnico. Koliko ljudi je umrlo v boju zanjo, misleč, da je njihova resnica edina prava?

Res je. Resnica je ena. Izpričujejo jo vsa religijska, duhovna izročila.

Med drugim povedo morda malo manj znano sintagmo o resnici - da je resnica očem skrita oz. da je resnica neizrekljiva. Da je ne moremo izreči, lahko jo zgolj živimo, zrcalimo, a izreči je ne moremo.

Piše: Ljuba Žerovc

Naša skrita prepričanja nam usmerjajo življenje
Mi vsi bi bili radi čimdlje mladi, zdravi, v dobri kondiciji, aktivni, navdušeni nad življenjem, srečni..., a ne vemo, kako to doseči. Pa zato segamo po raznih zdravstvenih priročnikih, beremo knjige za osebno in duhovno rast in razvoj, prebiramo članke v dnevnem časopisju, prosimo za nasvete razne jasnovidce, bioenergetike, zdravitelje..., celo k raznim "šlogarcam" se zatekamo v želji po čimveč sreče in življenjske radosti. Skratka - nenehno iščemo in pričakujemo srečo pri drugih ljudeh in na raznih krajih.

A sreče nam ne more dati nihče, niti nam je ne more nihče pričarati ali napovedati - morda le posredno. Recimo, da mi "šlogarca" napove, da bom spoznala prijetnega moškega. Nato se neki dan v knjižnici zares zaletim v prijetnega, simpatičnega možaka, se mu opravičim za svojo nerodnost, on pa mi prijazno odgovori v smislu "nič hudega, tudi meni se to večkrat zgodi...", beseda da besedo, povabi me na kavo v bližnjo kavarno, poklepetava in spoznava, da imava veliko skupnega. V naslednjih dneh ga pa morda čisto "slučajno" spet srečam bodisi na ulici ali v trgovini ali kje drugje, prijazno se nasmehneva drug drugemu, morda spet kakšno rečeva, greva del poti skupaj, spoznava, da sva skorajda soseda... in splete se vse več in več nitk med nama.

Tabori so za otroka odlična priložnost, da se nauči samostojnosti in neodvisnosti od staršev. Navadno je tako, da ob prihodu na tabor otrok cveti od zadovoljstva in ponosa. Tako je tudi prav. Tabori pa nudijo otroku še dodatne možnosti, ki se jih pravzaprav niti ne zaveda, jih pa sprejema z velikim veseljem. To so znanja in veščine, ki jih razvije in se jih nauči v sodelovanju z vaditelji in drugimi otroki približno iste starosti. In ne nazadnje je odhod otroka na tabor tudi za starše dobrodošel, saj si lahko vzamejo nekaj časa čisto zase.

Tabori so organizirani na sto načinov in z zelo različnim številom udeležencev. Lahko rečemo, da so boljši in slabši. Zagotovo pa je boljši tisti, ki bolj odgovarja vašemu otroku.
Prava starost, oz. kdaj na tabor?

Avtor: Vanja K. Rainer

Dispraksija, ki povzroča težave z gibanjem, koordinacijo, organizacijo in pri predelovanju senzornih informacij, je skrita motnja, ki lahko otroka vodi v številne učne in socializacijske težave. Pogosto je ta motnja spregledana.

Kljub primernim tehnikam učenja, spodbudnemu okolju in povprečnim intelektualnim sposobnostim imajo otroci z dispraksijo težave pri gibanju in učenju. Po zadnjih raziskavah prizadene trikrat do štirikrat več dečkov kot deklic in ne mine s starostjo. Pri vsakem posamezniku se pokaže v drugačni obliki. V normalnih okoliščinah se tak otrok na prvi pogled ne razlikuje dosti od vrstnikov, vse dokler ne nastopi čas za osvajanje novih (predvsem gibalnih) veščin.