Aimee, ko je Freud začel svoje zdravstveno delo, je imel opravka z bolniki, ki so bili "bolni" v običajnem pomenu te besede; Bolehali so za težkimi znaki fobij, stisk in histerije, čeprav niso bili duševno bolni. Počasi pa je analiza razširila svojo medodo na ljudi, ki jih po starem ne bi bili imenovali "bolni". Niso bili sposobni uživati življenja, ker so imeli nesrečen zakon, ker so čutili splošen strah, boleče občutje osamljenosti, ker so imeli težave z delovno sposobnostjo. Težave so imenovali "bolezen", ki potrebuje strokovno pomoč. V Ameriki, deželi subkulture je moderno, če ima človek svojega psihoanalitika. Veliko časa preživi na kavču, medtem ko drugi ljudje hodijo v cerkev ali v sinagogo. Razloge za ta "boom" psihoanalize je prineslo soletje strahu, ki je ustvarilo naraščajočo osamljenost in izoliranost. Zlom religije, dozdevna nesmiselnost politike in pojav popolnega odtujenega človeka organizacije, so oropali mestni srednji sloj orientacijskega okvira in občutja varnosti v tem nesmiselnem svetu. Nekateri so iskali smisel življenja in odrešitev v zenbudizmu. Skoraj vsak razočaran liberalec se je oziral po kaki filozofiji, ki bi se ji lahko zapisal, ne da bi v bistvu spremenil nazore, se pravi, da bi postal drugačen od svojih prijateljev in kolegov. To se je dogajalo in se še dogaja tudi na Pozitivkah, ko se mnogi zatekajo k raznim filozofijam in tehnikam spoznanja, ki se množijo kot gobe po dežju.

Psihoanaliza je te potrebe lahko zadovoljevala. Simptoma sicer ni pozdravila, vendar človeku je bilo v veliko olajšanje, da se je z nekom pogovarjal, ga potrpežljivo in sočutno posluša.

Na naek način so tudi Pozitivke v vlogi psihoanalitika, le s to razliko, da je psihoanalitik za svoje delo plačan, na Pozitivkah pa se to opravlja zastonj. Terapija psihoanalitika in Pozitivk pa je enako resna, s to razliko, da ti Pozitivke nudijo še nekaj več za tvoj duhovni razvoj in osveščanje, saj niso samo medij, v katerem se izkašljaš, temveč ti s svojo uredniško politiko in izborovm dobrih prispevkov, nudijo nekaj več. S človeškega vidika Pozitivke pomenijo pravo razkošje. Tako kot psihoanalitik so Pozitivke nadomestilo za religijo, politiko in filozofijo, čaprav vse to združujejo in se med seboj prepleta.

Freud, ki ga sedaj preučuješ je zagotovo zanimivo branje, vednar za današnji čas, zastarelo. Ali bereš Ericha Fromma: "Kriza psihoanalize"? Freud je razkril vse skrivnosti življenja: nezavedanje, Ojdipov komplesk, ponovitev otroških doživetij v sedanjosti. Vsa človekove agresivnost naj bi po Freudi izhajala iz nezadoščenih seksualnih govor, kar pa več ne drži. Če enkrat te pojme dojameš, ni več ničesar skrivnostnega ali dvomljivega. Danes ti daje znanost veliko širše in kompleksnejše odgovore na vsa ta vprašanja.

Pri vsem tem je zanimivo, da vlada med psihoanalitikom in pacientom genetelmesnki sporazum, ne eden in ne drugi, ne želita, da bi ju pretreslo popolnoma novo doživetje; zadovoljna sta z majhnimi izboljšavami in sta nezavedno hvaležna drug drugemu, da ta nezavedna goljufija ne pride na dan. Dokler pacient prihaja, govori in plačuje psihoanalitik pa ga posluša in interpretira, so pravila igre ohranjena in igra je za oba prijetna.

Večkrat pa lahko pride do situacije, ko se je treba odločati in tvegati. Če se človek vdan psihoanalizi, odločitvi ni mogel ogniti, je treba spremeniti dejanski konflikt v nevrotičnega in je treba analizirati tako dolgo, da situacije mine in je odločitev minila. Najpomembnejše pri vsem tem je, da psihoanalitik in pacient ostaneta v čolnu njunega mirnega bivanja. Psihoanalitiki zaradi velikega števila pacientov se tudi polenijo in začnejo po trgovsko verjeti, da je "uporabna vrednost" njihovega psihoanalitičnega dela velika in ga začnejo tržno vrednotiti ter ga tudi tržno prevrednotijo. Psihoanalitiki imajo resnico v zakupu.

Analogno temu lahko spoznamo, da šok terapija na Pozitivkah z raznimi psihoanalitičnimi prijemi psihoanalitikov in pacientov, ki so enkrat v eni vlogi, drugič v drugi, je bila sama sebi namen, za krepitev lastnega ega in ni bila sredstvo za doseganje nobenega duhovnega cilja. To so bile terapije med pacienti in praktiki, ne pa nobeno resno delo, ker vse napisano v komentarjih ni vredno niti za "piškav oreh", razen redkih izjem, ki se potrudijo, da napišejo kakšen pameten tekst. Seveda Pozitivke imajo smisel za razumevanje ljudskih težav take ali drugačne sorte in kar uspešno opravljajo vlogo psihoanalitskega medija. Kritika ljudi z malo izkušnjami pove, da Pozitivke bi lahko bile tudi brez njih, saj nimajo preveč spoštovanja do razdoživosti in vitalnosti psihoanalitikov in pacientov. in ne znajo spoznati naraščajoče potrebe po "zdravljenju" ljudi, čeprav so tega zdravljenja sami še najbolj potrebni. Da bi krizo premagali vsaj na tej ravni, bi bi zadoščala skrbnejša izbira psihoanalitikov in bolnikov. Ker pa spihoanalitiki in bolniki izbirajo sami medij in medij ima "dober nos" kaj oni rabijo, to funkcionira.

Največji, najustvarjalnejši in najradikalnejši dosežek Freudove teorije je bila ustanovitev "znanosti iracionalnega".
Predstavljalo je nadaljevanje Kopernikovega in Darwinovega dela, Fromm dodaja, da tudi Marxovega dela; ti so omajali človekove iluzije o mestu našega planeta v vesolju in o mestu človeka v naravi in družbi. Freud pa je napadel zadnjo trdnjavo, ki je bila še nedotaknjena - človekovo zavest kot temeljno danost duševnih doživetij. Pokazal je, da večina tega, česar se zavedamo, ni realno, in da se večine tistega, kar je realno, ne zavedamo. S tem pa sta bila izzvana filozofski idealizem in tradicionalna psihologija in storjen je bil nov korak s spoznavanjem tistega, kar je "res realno". Sedaj se vprašamo: "Kaj tiči zadaj?" ali "Kdo si za samim seboj?" Dejansko se danes v duhu novega realizma vprašamo: "Kdo si ti in kdo sem jaz". Freud ni bil samo zdravnik in znanstvenik, temveč tudi reformator, ki je verjel v racionalno in etično reformo človeka. Tudi Pozitivke verjamejo v to svoje poslanstvo, zato uspevajo.

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]