Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061021221722585
Ženske in moški v iskanju ustvarjalnega sožitja
nedelja, 12. november 2006 @ 05:02 CET
Uporabnik: Pozitivke
Od nekdaj sem se dobro razumela z moškimi. Odraščala sem z dvema bratoma. Starejši
mi je bil družabnik, pa tudi tekmec pri igri, mlajši pa je v meni že prebujal
skrbniška čustva. Tudi med prijatelji iz otroških dni je bilo veliko fantov.
Znala sem se igrati z njimi, jih organizirati in tudi voditi, vse dokler nisem
začela na zunaj postajati ženska. Tedaj sem se začela umikati pred njimi in
jih doživljati ne več kot celovita, temveč predvsem kot moško spolna bitja.
Postopoma in neopazno so v moj način razmišljanja in čustvovanja začeli vstopati
družbeni arhetipi, ki določajo vlogo fanta in dekleta, moškega in ženske v medsebojnih
odnosih. Zdelo se mi je, da mi moški ne more biti prijatelj in družabnik, če
ga vsaj podzavestno ne privlačim kot žensko spolno bitje. Tako se je polje neobremenjenih
osebno ustvarjalnih odnosov postopoma krčilo in se zožilo na fanta in nekaj
prijateljic.
Predstava o moškem in ženski me je začela še globlje opredeljevati, ko sem
se poročila. Zdelo se je, kot da vstopam v še ožji kalup, znotraj katerega je
še manj prostora zame. Poleg tega se je iz moje podzavesti dvignil, skozi neštete
generacije izoblikovan, družinski vzorec, ki je opredeljeval način življenja
moža in žene ter njun odnos do otroka. Tako opremljena s čustveno-miselnimi
vzorci iz skupne dediščine človeštva sem si, kot vsi ljudje, želela srečnega
in harmoničnega družinskega življenja, ki mi bo predstavljalo osnovo za izpolnjevanje
mojega poklicnega poslanstva.
Razočaranje je bilo veliko in takojšnje. Že dan po poroki sem ugotovila, da
ti čudoviti družbeni vzorci pri nama ne delujejo tako, kot bi morali. Mož se
ni obnašal v skladu z mojimi pričakovanji. Upiral se je svoji moški vlogi, ki
se je nahajala v moji glavi. To je bila prva resna kriza v mojem življenju.
Skoznjo sem dozorela v spoznanju o svojem resničnem življenjskem poslanstvu,
to je iskanje pravilnega odnosa med dvema poloma življenja v najširšem pomenu
besede.
Gre za dva temeljna arhetipa oz. principa, ki sta prisotna na vseh področjih
in v vseh razsežnostih bivanja, v naša življenja pa se najbolj neposredno zrcalita
skozi odnos moški - ženska. Pri tem ne gre za moškega kot moškega in ne za žensko
kot žensko, temveč za njun odnos. Odnos je tretji element, ki vključuje oba,
moškega in žensko. Brez enega ali brez drugega ni odnosa. Torej oba obstajata
zaradi odnosa in odnos obstaja zaradi njiju. Človeška vrsta obstaja zaradi odnosa
med moškim in žensko na telesni ravni. Kvaliteta človeškega obstoja pa je odvisna
od tega, kakšne narave je odnos med obema (s)poloma, kako se povezujeta eden
z drugim in kako vključujeta drug drugega. Prispodoba uravnoteženega odnosa
dveh polov znotraj celote je taoistični simbol jin - jang.
'Moški' in 'ženska' sta v vsakem človeku
V vsakem človeku se, ne glede na to, ali je telesno ženskega ali moškega spola,
nahajata oba principa. Sedež moškega principa je v glavi in ga arhetipsko povezujemo
z razumom (lat. manas, angl. man, nem. Mann - človek, moški). Sedež ženskega
principa pa je v srcu in ga arhetipsko povezujemo s čustvi. Res je, da moški
po večini živijo bolj v glavi, kar pomeni, da so bolj razumski, ženske pa v
srcu, kar pomeni, da so bolj čustvene. Vendar noben človek v življenju ne doseže
miru, izpolnjenosti in harmonije, če v sebi ne zna pravilno povezati čustev
in razuma. Človek, ki živi preveč v svojem ženskem principu, se bodisi utopi
v svojih čustvih ali pa trpi zaradi sočutja in hkratne nemoči, da bi v srcu
občuteno neravnovesje lahko kakorkoli uravnotežil. Človek, ki živi preveč v
svojem moškem principu, razumu, postane hladen. Lastne misli in predstave ga
začno ločevati od drugih in ga dvigovati nad druge. Močan je, njegove besede
so kot meč, ki ga namesto v imenu pravice prepogosto vihti v imenu lastne 'resnice'.
Najhuje pa je, da tak človek izgubi sposobnost čutiti sebe. Čeprav navzven močan,
živi osamljen, brez prave bližine in brez notranje podpore. Da bi nam stvarnik
olajšal razreševanje tega temeljnega nasprotja med čustvi in razumom oz. med
glavo in srcem, nas je naredil moške in ženske. Moški utelešajo 'moško' - razum,
ženske pa 'žensko' - čustva. Tako se skozi zunanji odnos med spoloma učimo vzpostavljati
ravnovesje med čustvi in razumom znotraj sebe.
Tako kot človek svoje negativne lastnosti lažje vidi, če jih projicira v drugega,
tako tudi svoj lasten 'ženski' ali 'moški' del lažje uzremo v podobi drugega
bitja. Tako nam je stvarnik naš čustveno-razumski izziv približal prav na fizično
raven. In da se mu ne bi izognili, ga je povezal z našim nagonom po ohranitvi
vrste, ki izhaja iz telesa, in z našo potrebo po ljubeči bližini s sočlovekom,
ki izhaja iz naše duhovne narave.
Moški so z Marsa, ženske pa z Venere
Človeškim bitjem torej vladata dva principa, dve v temelju različni energiji,
ki iščeta medsebojno sožitje. Gre za dve ustvarjalni energiji, ki moškega in
žensko ženeta v odnos zato, da bi vzpostavila novo kvaliteto bivanja. Na ravni
posameznika bi lahko rekli, da gre za iskanje tiste povezave med čustvi in razumom,
ki ji pravimo modrost, intuicija ali dejavno sočutje. Gre za kvaliteto, ki združuje
širino čutenja z močjo delovanja. Ti dve energiji sta si nasprotujoči. Zato
pravimo, da smo ženske z Venere, moški pa z Marsa. Razdalja med tema dvema planetoma
je prispodoba za našo različnost - različnost energij. Gledano astrološko, je
Mars planet borbe, tipično moški, bi rekli. Vendar je potrebno iti v ozadje.
Zakaj se borimo? Mars uteleša energijo, ki je zelo prodorna in lahko pomaga
pri uveljavljanju nečesa novega. To je energija, ki je človeku kot notranjemu
bitju v pomoč, da se izrazi, da se spopade z ovirami, ki mu preprečujejo svobodno
ustvarjalno sobivanje z drugimi ljudmi.
Venera nosi v sebi drugačno energijo. To je planet, ki ga povezujemo z ljubeznijo
in modrostjo. Ti dve kvaliteti sta v naravi notranjega jaza in se želita izraziti
skozi človeška čustva in razum. Tako ljubezen kot tudi modrost predstavljata
nekaj širokega, objemajočega, vseprisotnega in vseprežemajočega. V tej širini
pa ni naboja, ni prodornosti, ki bi omogočila izražanje. Tu bi bila potrebna
energija Marsa. Vendar pa si to energijo Marsa pogosto prisvoji naša osebnost
ali naš razum in se z njo bori proti lastnim čustvom, proti drugačnim predstavam,
proti drugim osebnostim. Vsi ljudje imamo v sebi obe energiji, zato je naloga
vsakega izmed nas, da z energijami Marsa podpre notranje dobro v sebi. In ker
je notranji jaz povezan z vsem bivajočim, to pomeni tudi, da podpira tisto,
kar je v dobrobit celote.
Iskanje ravnovesja
Svet je danes v večjem delu urejen po 'moško', vlada mu razum. Ženska, ki se
želi uveljaviti in biti spoštovana v takem svetu, mora izrazito poudariti svojo
moško plat. Pri tem pa ji nehote zmanjka prostora za njena 'ženska' hrepenenja,
ki so jo pripeljala v življenje kot bitje ženskega spola. Kljub zunanji uspešnosti
bo lahko taka ženska notranje nepotešena. Čeprav je notranje drugačna, se skuša
proti neravnovesju boriti z orožjem moškega. S takim načinom delovanja samo
povečuje neravnotežje moškega principa. Tudi sama sem se večkrat ujela pri tem,
da skušam probleme reševati po moško, tako da vzamem vajeti v svoje roke, da
sama poskrbim, da življenje teče tako, kot jaz mislim, da je prav. Namesto da
bi ostala v stiku z občutki, široka in odprta, se moje dojemanje zoži in energija
se fokusira na izbrano možnost. Ko se ta energija sreča z energijo moškega na
drugi strani, pride do neizogibnega spopada ali pa nadvlade in razvrednotenja
tistega, ki bi moral s srcem vladati in usmerjati življenje. Tako se moški zaradi
vedno grozečega protinapada boji izraziti svoje ideje, zamisli, predstave in
čustva, boji se izraziti 'moški' del sebe. Neredko se umakne vase, v ženski
del sebe, vendar ostaja notranje zagrenjen in neizpolnjen. Zadušena energija
smisla pa se izraža skozi agresivno ali samodestruktivno vedenje, kot so prekomerno
uživanje alkohola in hrane, pretirano gledanje televizije in drugo - vse, kar
otopi boleči občutek nemoči.
Videti je, kot da bi ženske na ravni družine nadomeščale tisto, kar jim je
odvzeto na ravni širšega družbenega življenja. Tako je na videz vzpostavljeno
ravnovesje, vendar na račun kvalitete medsebojnih odnosov v družini in na račun
odnosa do narave na ravni družbe. Ženske čutijo probleme moških in jih silijo,
da bi jih reševali na ženski način. Silijo moške, da bi izražali čustva, v resnici
pa so same zaprte in same so tiste, ki si želijo, da bi lahko komu izrazile
svoja čustva. Tako hočejo ženske reševati probleme moških, namesto da bi se
vanje vživele, jih skušale razumeti in jim dati podporo. Bolj ko ženska dovoli
sebi biti ženska, bolj je moški lahko moški. Več ko moški dobi potrditve v družini,
manj je potrebuje v družbi. Tako je tudi na delovnem mestu lahko bolj sodelujoč
in bolj občutljiv za dobrobit celote življenja. S tem, ko ženska nauči moškega,
da ji prisluhne, ga nauči prisluhniti tudi samemu sebi.
Prevlada moškega principa se v našem življenju kaže tako, da smo preveč obrnjeni
navzven, preveč smo dejavni. Ko to prepoznamo, je čas, da se obrnemo vase. Zgled
za uravnotežanje so nam lahko kar moški sami in njihov način delovanja. Ko pridejo
domov iz službe ali ko se srečajo s problemom, ki je lahko tudi zelo preprosto
vprašanje: "Kaj bova danes počela?", si vzamejo čas, umaknejo se v
tišino in razmislijo.
Prevlada ženskega principa se v našem življenju kaže kot pretirana pasivnost,
obrnjenost vase in prepuščanje čustvom. Takrat je čas, da se s svojimi čustvi
soočimo, si jih priznamo, jim prisluhnemo in jih izrazimo. Če nimamo razumevajočega
partnerja, smo lahko tudi sami sebi voljno uho. Dajmo svoji zavesti 'žensko'
širino, ki je sposobna sprejeti vase celoto življenja, in luč modrosti bo posijala
v nas in nam pokazala pravo smer delovanja. V to smer se bo lahko prelivala
naša življenjska energija in nas s svojo močjo potegnila iz pasivnosti.
Barbara Novak Škarja
Vir: www.cdk.si/sci
Komentarji (0)
www.pozitivke.net