|    Od nekdaj sem se dobro razumela z moškimi. Odraščala sem z dvema bratoma. Starejši 
  mi je bil družabnik, pa tudi tekmec pri igri, mlajši pa je v meni že prebujal 
  skrbniška čustva. Tudi med prijatelji iz otroških dni je bilo veliko fantov. 
  Znala sem se igrati z njimi, jih organizirati in tudi voditi, vse dokler nisem 
  začela na zunaj postajati ženska. Tedaj sem se začela umikati pred njimi in 
  jih doživljati ne več kot celovita, temveč predvsem kot moško spolna bitja. 
 
Postopoma in neopazno so v moj način razmišljanja in čustvovanja začeli vstopati 
  družbeni arhetipi, ki določajo vlogo fanta in dekleta, moškega in ženske v medsebojnih 
  odnosih. Zdelo se mi je, da mi moški ne more biti prijatelj in družabnik, če 
  ga vsaj podzavestno ne privlačim kot žensko spolno bitje. Tako se je polje neobremenjenih 
  osebno ustvarjalnih odnosov postopoma krčilo in se zožilo na fanta in nekaj 
  prijateljic.
 
  Predstava o moškem in ženski me je začela še globlje opredeljevati, ko sem 
  se poročila. Zdelo se je, kot da vstopam v še ožji kalup, znotraj katerega je 
  še manj prostora zame. Poleg tega se je iz moje podzavesti dvignil, skozi neštete 
  generacije izoblikovan, družinski vzorec, ki je opredeljeval način življenja 
  moža in žene ter njun odnos do otroka. Tako opremljena s čustveno-miselnimi 
  vzorci iz skupne dediščine človeštva sem si, kot vsi ljudje, želela srečnega 
  in harmoničnega družinskega življenja, ki mi bo predstavljalo osnovo za izpolnjevanje 
  mojega poklicnega poslanstva. 
Razočaranje je bilo veliko in takojšnje. Že dan po poroki sem ugotovila, da 
  ti čudoviti družbeni vzorci pri nama ne delujejo tako, kot bi morali. Mož se 
  ni obnašal v skladu z mojimi pričakovanji. Upiral se je svoji moški vlogi, ki 
  se je nahajala v moji glavi. To je bila prva resna kriza v mojem življenju. 
  Skoznjo sem dozorela v spoznanju o svojem resničnem življenjskem poslanstvu, 
  to je iskanje pravilnega odnosa med dvema poloma življenja v najširšem pomenu 
  besede. 
Gre za dva temeljna arhetipa oz. principa, ki sta prisotna na vseh področjih 
  in v vseh razsežnostih bivanja, v naša življenja pa se najbolj neposredno zrcalita 
  skozi odnos moški - ženska. Pri tem ne gre za moškega kot moškega in ne za žensko 
  kot žensko, temveč za njun odnos. Odnos je tretji element, ki vključuje oba, 
  moškega in žensko. Brez enega ali brez drugega ni odnosa. Torej oba obstajata 
  zaradi odnosa in odnos obstaja zaradi njiju. Človeška vrsta obstaja zaradi odnosa 
  med moškim in žensko na telesni ravni. Kvaliteta človeškega obstoja pa je odvisna 
  od tega, kakšne narave je odnos med obema (s)poloma, kako se povezujeta eden 
  z drugim in kako vključujeta drug drugega. Prispodoba uravnoteženega odnosa 
  dveh polov znotraj celote je taoistični simbol jin - jang.  
'Moški' in 'ženska' sta v vsakem človeku 
V vsakem človeku se, ne glede na to, ali je telesno ženskega ali moškega spola, 
  nahajata oba principa. Sedež moškega principa je v glavi in ga arhetipsko povezujemo 
  z razumom (lat. manas, angl. man, nem. Mann - človek, moški). Sedež ženskega 
  principa pa je v srcu in ga arhetipsko povezujemo s čustvi. Res je, da moški 
  po večini živijo bolj v glavi, kar pomeni, da so bolj razumski, ženske pa v 
  srcu, kar pomeni, da so bolj čustvene. Vendar noben človek v življenju ne doseže 
  miru, izpolnjenosti in harmonije, če v sebi ne zna pravilno povezati čustev 
  in razuma. Človek, ki živi preveč v svojem ženskem principu, se bodisi utopi 
  v svojih čustvih ali pa trpi zaradi sočutja in hkratne nemoči, da bi v srcu 
  občuteno neravnovesje lahko kakorkoli uravnotežil. Človek, ki živi preveč v 
  svojem moškem principu, razumu, postane hladen. Lastne misli in predstave ga 
  začno ločevati od drugih in ga dvigovati nad druge. Močan je, njegove besede 
  so kot meč, ki ga namesto v imenu pravice prepogosto vihti v imenu lastne 'resnice'. 
  Najhuje pa je, da tak človek izgubi sposobnost čutiti sebe. Čeprav navzven močan, 
  živi osamljen, brez prave bližine in brez notranje podpore. Da bi nam stvarnik 
  olajšal razreševanje tega temeljnega nasprotja med čustvi in razumom oz. med 
  glavo in srcem, nas je naredil moške in ženske. Moški utelešajo 'moško' - razum, 
  ženske pa 'žensko' - čustva. Tako se skozi zunanji odnos med spoloma učimo vzpostavljati 
  ravnovesje med čustvi in razumom znotraj sebe.  
Tako kot človek svoje negativne lastnosti lažje vidi, če jih projicira v drugega, 
  tako tudi svoj lasten 'ženski' ali 'moški' del lažje uzremo v podobi drugega 
  bitja. Tako nam je stvarnik naš čustveno-razumski izziv približal prav na fizično 
  raven. In da se mu ne bi izognili, ga je povezal z našim nagonom po ohranitvi 
  vrste, ki izhaja iz telesa, in z našo potrebo po ljubeči bližini s sočlovekom, 
  ki izhaja iz naše duhovne narave. 
Moški so z Marsa, ženske pa z Venere 
Človeškim bitjem torej vladata dva principa, dve v temelju različni energiji, 
  ki iščeta medsebojno sožitje. Gre za dve ustvarjalni energiji, ki moškega in 
  žensko ženeta v odnos zato, da bi vzpostavila novo kvaliteto bivanja. Na ravni 
  posameznika bi lahko rekli, da gre za iskanje tiste povezave med čustvi in razumom, 
  ki ji pravimo modrost, intuicija ali dejavno sočutje. Gre za kvaliteto, ki združuje 
  širino čutenja z močjo delovanja. Ti dve energiji sta si nasprotujoči. Zato 
  pravimo, da smo ženske z Venere, moški pa z Marsa. Razdalja med tema dvema planetoma 
  je prispodoba za našo različnost - različnost energij. Gledano astrološko, je 
  Mars planet borbe, tipično moški, bi rekli. Vendar je potrebno iti v ozadje. 
  Zakaj se borimo? Mars uteleša energijo, ki je zelo prodorna in lahko pomaga 
  pri uveljavljanju nečesa novega. To je energija, ki je človeku kot notranjemu 
  bitju v pomoč, da se izrazi, da se spopade z ovirami, ki mu preprečujejo svobodno 
  ustvarjalno sobivanje z drugimi ljudmi.  
Venera nosi v sebi drugačno energijo. To je planet, ki ga povezujemo z ljubeznijo 
  in modrostjo. Ti dve kvaliteti sta v naravi notranjega jaza in se želita izraziti 
  skozi človeška čustva in razum. Tako ljubezen kot tudi modrost predstavljata 
  nekaj širokega, objemajočega, vseprisotnega in vseprežemajočega. V tej širini 
  pa ni naboja, ni prodornosti, ki bi omogočila izražanje. Tu bi bila potrebna 
  energija Marsa. Vendar pa si to energijo Marsa pogosto prisvoji naša osebnost 
  ali naš razum in se z njo bori proti lastnim čustvom, proti drugačnim predstavam, 
  proti drugim osebnostim. Vsi ljudje imamo v sebi obe energiji, zato je naloga 
  vsakega izmed nas, da z energijami Marsa podpre notranje dobro v sebi. In ker 
  je notranji jaz povezan z vsem bivajočim, to pomeni tudi, da podpira tisto, 
  kar je v dobrobit celote.  
Iskanje ravnovesja 
Svet je danes v večjem delu urejen po 'moško', vlada mu razum. Ženska, ki se 
  želi uveljaviti in biti spoštovana v takem svetu, mora izrazito poudariti svojo 
  moško plat. Pri tem pa ji nehote zmanjka prostora za njena 'ženska' hrepenenja, 
  ki so jo pripeljala v življenje kot bitje ženskega spola. Kljub zunanji uspešnosti 
  bo lahko taka ženska notranje nepotešena. Čeprav je notranje drugačna, se skuša 
  proti neravnovesju boriti z orožjem moškega. S takim načinom delovanja samo 
  povečuje neravnotežje moškega principa. Tudi sama sem se večkrat ujela pri tem, 
  da skušam probleme reševati po moško, tako da vzamem vajeti v svoje roke, da 
  sama poskrbim, da življenje teče tako, kot jaz mislim, da je prav. Namesto da 
  bi ostala v stiku z občutki, široka in odprta, se moje dojemanje zoži in energija 
  se fokusira na izbrano možnost. Ko se ta energija sreča z energijo moškega na 
  drugi strani, pride do neizogibnega spopada ali pa nadvlade in razvrednotenja 
  tistega, ki bi moral s srcem vladati in usmerjati življenje. Tako se moški zaradi 
  vedno grozečega protinapada boji izraziti svoje ideje, zamisli, predstave in 
  čustva, boji se izraziti 'moški' del sebe. Neredko se umakne vase, v ženski 
  del sebe, vendar ostaja notranje zagrenjen in neizpolnjen. Zadušena energija 
  smisla pa se izraža skozi agresivno ali samodestruktivno vedenje, kot so prekomerno 
  uživanje alkohola in hrane, pretirano gledanje televizije in drugo - vse, kar 
  otopi boleči občutek nemoči. 
Videti je, kot da bi ženske na ravni družine nadomeščale tisto, kar jim je 
  odvzeto na ravni širšega družbenega življenja. Tako je na videz vzpostavljeno 
  ravnovesje, vendar na račun kvalitete medsebojnih odnosov v družini in na račun 
  odnosa do narave na ravni družbe. Ženske čutijo probleme moških in jih silijo, 
  da bi jih reševali na ženski način. Silijo moške, da bi izražali čustva, v resnici 
  pa so same zaprte in same so tiste, ki si želijo, da bi lahko komu izrazile 
  svoja čustva. Tako hočejo ženske reševati probleme moških, namesto da bi se 
  vanje vživele, jih skušale razumeti in jim dati podporo. Bolj ko ženska dovoli 
  sebi biti ženska, bolj je moški lahko moški. Več ko moški dobi potrditve v družini, 
  manj je potrebuje v družbi. Tako je tudi na delovnem mestu lahko bolj sodelujoč 
  in bolj občutljiv za dobrobit celote življenja. S tem, ko ženska nauči moškega, 
  da ji prisluhne, ga nauči prisluhniti tudi samemu sebi.  
Prevlada moškega principa se v našem življenju kaže tako, da smo preveč obrnjeni 
  navzven, preveč smo dejavni. Ko to prepoznamo, je čas, da se obrnemo vase. Zgled 
  za uravnotežanje so nam lahko kar moški sami in njihov način delovanja. Ko pridejo 
  domov iz službe ali ko se srečajo s problemom, ki je lahko tudi zelo preprosto 
  vprašanje: "Kaj bova danes počela?", si vzamejo čas, umaknejo se v 
  tišino in razmislijo.  
Prevlada ženskega principa se v našem življenju kaže kot pretirana pasivnost, 
  obrnjenost vase in prepuščanje čustvom. Takrat je čas, da se s svojimi čustvi 
  soočimo, si jih priznamo, jim prisluhnemo in jih izrazimo. Če nimamo razumevajočega 
  partnerja, smo lahko tudi sami sebi voljno uho. Dajmo svoji zavesti 'žensko' 
  širino, ki je sposobna sprejeti vase celoto življenja, in luč modrosti bo posijala 
  v nas in nam pokazala pravo smer delovanja. V to smer se bo lahko prelivala 
  naša življenjska energija in nas s svojo močjo potegnila iz pasivnosti.  
Barbara Novak Škarja 
 Vir: www.cdk.si/sci  |