Od nekdaj sem se dobro razumela z moškimi. Odraščala sem z dvema bratoma. Starejši mi je bil družabnik, pa tudi tekmec pri igri, mlajši pa je v meni že prebujal skrbniška čustva. Tudi med prijatelji iz otroških dni je bilo veliko fantov. Znala sem se igrati z njimi, jih organizirati in tudi voditi, vse dokler nisem začela na zunaj postajati ženska. Tedaj sem se začela umikati pred njimi in jih doživljati ne več kot celovita, temveč predvsem kot moško spolna bitja.

Postopoma in neopazno so v moj način razmišljanja in čustvovanja začeli vstopati družbeni arhetipi, ki določajo vlogo fanta in dekleta, moškega in ženske v medsebojnih odnosih. Zdelo se mi je, da mi moški ne more biti prijatelj in družabnik, če ga vsaj podzavestno ne privlačim kot žensko spolno bitje. Tako se je polje neobremenjenih osebno ustvarjalnih odnosov postopoma krčilo in se zožilo na fanta in nekaj prijateljic.

Predstava o moškem in ženski me je začela še globlje opredeljevati, ko sem se poročila. Zdelo se je, kot da vstopam v še ožji kalup, znotraj katerega je še manj prostora zame. Poleg tega se je iz moje podzavesti dvignil, skozi neštete generacije izoblikovan, družinski vzorec, ki je opredeljeval način življenja moža in žene ter njun odnos do otroka. Tako opremljena s čustveno-miselnimi vzorci iz skupne dediščine človeštva sem si, kot vsi ljudje, želela srečnega in harmoničnega družinskega življenja, ki mi bo predstavljalo osnovo za izpolnjevanje mojega poklicnega poslanstva.

Razočaranje je bilo veliko in takojšnje. Že dan po poroki sem ugotovila, da ti čudoviti družbeni vzorci pri nama ne delujejo tako, kot bi morali. Mož se ni obnašal v skladu z mojimi pričakovanji. Upiral se je svoji moški vlogi, ki se je nahajala v moji glavi. To je bila prva resna kriza v mojem življenju. Skoznjo sem dozorela v spoznanju o svojem resničnem življenjskem poslanstvu, to je iskanje pravilnega odnosa med dvema poloma življenja v najširšem pomenu besede.

Gre za dva temeljna arhetipa oz. principa, ki sta prisotna na vseh področjih in v vseh razsežnostih bivanja, v naša življenja pa se najbolj neposredno zrcalita skozi odnos moški - ženska. Pri tem ne gre za moškega kot moškega in ne za žensko kot žensko, temveč za njun odnos. Odnos je tretji element, ki vključuje oba, moškega in žensko. Brez enega ali brez drugega ni odnosa. Torej oba obstajata zaradi odnosa in odnos obstaja zaradi njiju. Človeška vrsta obstaja zaradi odnosa med moškim in žensko na telesni ravni. Kvaliteta človeškega obstoja pa je odvisna od tega, kakšne narave je odnos med obema (s)poloma, kako se povezujeta eden z drugim in kako vključujeta drug drugega. Prispodoba uravnoteženega odnosa dveh polov znotraj celote je taoistični simbol jin - jang.

'Moški' in 'ženska' sta v vsakem človeku

V vsakem človeku se, ne glede na to, ali je telesno ženskega ali moškega spola, nahajata oba principa. Sedež moškega principa je v glavi in ga arhetipsko povezujemo z razumom (lat. manas, angl. man, nem. Mann - človek, moški). Sedež ženskega principa pa je v srcu in ga arhetipsko povezujemo s čustvi. Res je, da moški po večini živijo bolj v glavi, kar pomeni, da so bolj razumski, ženske pa v srcu, kar pomeni, da so bolj čustvene. Vendar noben človek v življenju ne doseže miru, izpolnjenosti in harmonije, če v sebi ne zna pravilno povezati čustev in razuma. Človek, ki živi preveč v svojem ženskem principu, se bodisi utopi v svojih čustvih ali pa trpi zaradi sočutja in hkratne nemoči, da bi v srcu občuteno neravnovesje lahko kakorkoli uravnotežil. Človek, ki živi preveč v svojem moškem principu, razumu, postane hladen. Lastne misli in predstave ga začno ločevati od drugih in ga dvigovati nad druge. Močan je, njegove besede so kot meč, ki ga namesto v imenu pravice prepogosto vihti v imenu lastne 'resnice'. Najhuje pa je, da tak človek izgubi sposobnost čutiti sebe. Čeprav navzven močan, živi osamljen, brez prave bližine in brez notranje podpore. Da bi nam stvarnik olajšal razreševanje tega temeljnega nasprotja med čustvi in razumom oz. med glavo in srcem, nas je naredil moške in ženske. Moški utelešajo 'moško' - razum, ženske pa 'žensko' - čustva. Tako se skozi zunanji odnos med spoloma učimo vzpostavljati ravnovesje med čustvi in razumom znotraj sebe.

Tako kot človek svoje negativne lastnosti lažje vidi, če jih projicira v drugega, tako tudi svoj lasten 'ženski' ali 'moški' del lažje uzremo v podobi drugega bitja. Tako nam je stvarnik naš čustveno-razumski izziv približal prav na fizično raven. In da se mu ne bi izognili, ga je povezal z našim nagonom po ohranitvi vrste, ki izhaja iz telesa, in z našo potrebo po ljubeči bližini s sočlovekom, ki izhaja iz naše duhovne narave.

Moški so z Marsa, ženske pa z Venere

Človeškim bitjem torej vladata dva principa, dve v temelju različni energiji, ki iščeta medsebojno sožitje. Gre za dve ustvarjalni energiji, ki moškega in žensko ženeta v odnos zato, da bi vzpostavila novo kvaliteto bivanja. Na ravni posameznika bi lahko rekli, da gre za iskanje tiste povezave med čustvi in razumom, ki ji pravimo modrost, intuicija ali dejavno sočutje. Gre za kvaliteto, ki združuje širino čutenja z močjo delovanja. Ti dve energiji sta si nasprotujoči. Zato pravimo, da smo ženske z Venere, moški pa z Marsa. Razdalja med tema dvema planetoma je prispodoba za našo različnost - različnost energij. Gledano astrološko, je Mars planet borbe, tipično moški, bi rekli. Vendar je potrebno iti v ozadje. Zakaj se borimo? Mars uteleša energijo, ki je zelo prodorna in lahko pomaga pri uveljavljanju nečesa novega. To je energija, ki je človeku kot notranjemu bitju v pomoč, da se izrazi, da se spopade z ovirami, ki mu preprečujejo svobodno ustvarjalno sobivanje z drugimi ljudmi.

Venera nosi v sebi drugačno energijo. To je planet, ki ga povezujemo z ljubeznijo in modrostjo. Ti dve kvaliteti sta v naravi notranjega jaza in se želita izraziti skozi človeška čustva in razum. Tako ljubezen kot tudi modrost predstavljata nekaj širokega, objemajočega, vseprisotnega in vseprežemajočega. V tej širini pa ni naboja, ni prodornosti, ki bi omogočila izražanje. Tu bi bila potrebna energija Marsa. Vendar pa si to energijo Marsa pogosto prisvoji naša osebnost ali naš razum in se z njo bori proti lastnim čustvom, proti drugačnim predstavam, proti drugim osebnostim. Vsi ljudje imamo v sebi obe energiji, zato je naloga vsakega izmed nas, da z energijami Marsa podpre notranje dobro v sebi. In ker je notranji jaz povezan z vsem bivajočim, to pomeni tudi, da podpira tisto, kar je v dobrobit celote.

Iskanje ravnovesja

Svet je danes v večjem delu urejen po 'moško', vlada mu razum. Ženska, ki se želi uveljaviti in biti spoštovana v takem svetu, mora izrazito poudariti svojo moško plat. Pri tem pa ji nehote zmanjka prostora za njena 'ženska' hrepenenja, ki so jo pripeljala v življenje kot bitje ženskega spola. Kljub zunanji uspešnosti bo lahko taka ženska notranje nepotešena. Čeprav je notranje drugačna, se skuša proti neravnovesju boriti z orožjem moškega. S takim načinom delovanja samo povečuje neravnotežje moškega principa. Tudi sama sem se večkrat ujela pri tem, da skušam probleme reševati po moško, tako da vzamem vajeti v svoje roke, da sama poskrbim, da življenje teče tako, kot jaz mislim, da je prav. Namesto da bi ostala v stiku z občutki, široka in odprta, se moje dojemanje zoži in energija se fokusira na izbrano možnost. Ko se ta energija sreča z energijo moškega na drugi strani, pride do neizogibnega spopada ali pa nadvlade in razvrednotenja tistega, ki bi moral s srcem vladati in usmerjati življenje. Tako se moški zaradi vedno grozečega protinapada boji izraziti svoje ideje, zamisli, predstave in čustva, boji se izraziti 'moški' del sebe. Neredko se umakne vase, v ženski del sebe, vendar ostaja notranje zagrenjen in neizpolnjen. Zadušena energija smisla pa se izraža skozi agresivno ali samodestruktivno vedenje, kot so prekomerno uživanje alkohola in hrane, pretirano gledanje televizije in drugo - vse, kar otopi boleči občutek nemoči.

Videti je, kot da bi ženske na ravni družine nadomeščale tisto, kar jim je odvzeto na ravni širšega družbenega življenja. Tako je na videz vzpostavljeno ravnovesje, vendar na račun kvalitete medsebojnih odnosov v družini in na račun odnosa do narave na ravni družbe. Ženske čutijo probleme moških in jih silijo, da bi jih reševali na ženski način. Silijo moške, da bi izražali čustva, v resnici pa so same zaprte in same so tiste, ki si želijo, da bi lahko komu izrazile svoja čustva. Tako hočejo ženske reševati probleme moških, namesto da bi se vanje vživele, jih skušale razumeti in jim dati podporo. Bolj ko ženska dovoli sebi biti ženska, bolj je moški lahko moški. Več ko moški dobi potrditve v družini, manj je potrebuje v družbi. Tako je tudi na delovnem mestu lahko bolj sodelujoč in bolj občutljiv za dobrobit celote življenja. S tem, ko ženska nauči moškega, da ji prisluhne, ga nauči prisluhniti tudi samemu sebi.

Prevlada moškega principa se v našem življenju kaže tako, da smo preveč obrnjeni navzven, preveč smo dejavni. Ko to prepoznamo, je čas, da se obrnemo vase. Zgled za uravnotežanje so nam lahko kar moški sami in njihov način delovanja. Ko pridejo domov iz službe ali ko se srečajo s problemom, ki je lahko tudi zelo preprosto vprašanje: "Kaj bova danes počela?", si vzamejo čas, umaknejo se v tišino in razmislijo.

Prevlada ženskega principa se v našem življenju kaže kot pretirana pasivnost, obrnjenost vase in prepuščanje čustvom. Takrat je čas, da se s svojimi čustvi soočimo, si jih priznamo, jim prisluhnemo in jih izrazimo. Če nimamo razumevajočega partnerja, smo lahko tudi sami sebi voljno uho. Dajmo svoji zavesti 'žensko' širino, ki je sposobna sprejeti vase celoto življenja, in luč modrosti bo posijala v nas in nam pokazala pravo smer delovanja. V to smer se bo lahko prelivala naša življenjska energija in nas s svojo močjo potegnila iz pasivnosti.

Barbara Novak Škarja

Vir: www.cdk.si/sci