Solze v očeh, ki se spremenijo v jok. Vsakdo od nas mora jokati. Jok je klic otroka po nežnosti, solze so klic odraslega človeka k Nebesom za pomoč. Jok in solze morata imeti različne uzrazne oblike. Nekdo joka zaradi bolečin, drugi joka zaradi izgube drage mu osebe, dočim tretji joči iz uporništva. Jočemo tudi iz usmiljenja do nekoga, ki trpi Ali pa iz radosti sreče. Jokamo lahko tudi v močnem občutju ljubezni. Nekdo joče iz nemoči, nekdo iz razočaranja in obupa.
Jokamo zaradi krivice, ki se nam je zgodila, jokamo lahko zaradi nežnosti otroka, živali. Nekdo lahko odigra jok. Nekdo lahko joče ker ga nihče ne razume, nekdo zaradi osamljenosti, nekdo zaradi nezavedne žalosti v svoji duši. Lahko jokamo tudi zaradi starhu in panike. Jok ima lahko sto obrazov. Toda, o joku in solzah vedno govorimo o žalosti, odzivu na bolečino in tesnobo, o klicu na pomoč in nemoči zaradi obupa. Jok je znak trpljenja.
Jokanje nas lahko razbremeni ali obremeni. Za ženske se ve, da so mnogo manj podvržene infarktu kot pa moški ker lahko jokajo. Mi moški tlačimo bolečino, ki v nas ustvarja napetost, katera se odraža v našem telesu. Obstajajo solze, ki nas okrepijo in obstojajo solze, ki nam odzvzamejo moč. Najlepše so solze plemenitosti. To so solze, kadar jokamo zaradi trpljenja nekoga, kateremu bi rad pomagal, a ne moreš. Grozna je ta nemoč. To so solze v bolezni, v bolečini, v trpljenju nam bližnjega. So tudi solze, ki želijo pomagati nekomu, ki je v bedi, težavah.
Plemenite so tiste solze, ki nas krepijo, katere nam dajo moči da se upremo zlu in , ki so znak sočutja, sotrpljenja, zaupanja in pripravljenosti da pomagamo. Solze in smeh sta okno v duši iste osebe. Solze hrepenijo po ljubezni, po varnosti, po sotrpljenjem. Solze so tudi znamenje nemoči, slabosti in ogroženosti. Toda, predvsem so, solze znamenje nežnosti. Zato so tako dragocene, saj zahtevajo življenje, solze so naše sopotnice, so najmočnejša molitev duše. Včasih so življenje samo. Solze iz nas naredijo humane ljudi, bolj človeške in plemenite. So znak ponižnosti-budnosti in zato nas peljejo k Bogu. Solze so močnejše od orožja.
Solze v nas ljudeh najdejo nadčloveške skrivne moči. So most nežnosti in zato so posrednice Boga, ki je nežnost sama. Solze so najmočnejši klic človečnosti.
Solze v očeh, ki se spremenijo v jok. Vsakdo od nas mora jokati. Jok je klic otroka po nežnosti, solze so klic odraslega človeka k Nebesom za pomoč. Jok in solze morata imeti različne uzrazne oblike. Nekdo joka zaradi bolečin, drugi joka zaradi izgube drage mu osebe, dočim tretji joči iz uporništva. Jočemo tudi iz usmiljenja do nekoga, ki trpi Ali pa iz radosti sreče. Jokamo lahko tudi v močnem občutju ljubezni. Nekdo joče iz nemoči, nekdo iz razočaranja in obupa.
