| Piše: Miran Zupančič
 Solze v očeh, ki se spremenijo v jok. Vsakdo od nas mora jokati. Jok je klic otroka po nežnosti, solze so klic odraslega človeka k Nebesom za pomoč. Jok in solze morata imeti različne uzrazne oblike. Nekdo joka zaradi bolečin, drugi joka zaradi izgube drage mu osebe, dočim tretji joči iz uporništva. Jočemo tudi iz usmiljenja do nekoga, ki trpi Ali pa iz radosti sreče. Jokamo lahko tudi v močnem občutju ljubezni. Nekdo joče iz nemoči, nekdo iz razočaranja in obupa.
Jokamo zaradi krivice, ki se nam je zgodila, jokamo lahko zaradi nežnosti otroka, živali. Nekdo lahko odigra jok. Nekdo lahko joče ker ga nihče ne razume, nekdo zaradi osamljenosti, nekdo zaradi nezavedne žalosti v svoji duši. Lahko jokamo tudi zaradi starhu in panike. Jok ima lahko sto obrazov. Toda, o joku in solzah vedno govorimo o žalosti, odzivu na bolečino in tesnobo, o klicu na pomoč in nemoči zaradi obupa. Jok je znak trpljenja.
Jokanje nas lahko razbremeni ali obremeni. Za ženske se ve, da so mnogo manj podvržene infarktu kot pa moški ker lahko jokajo. Mi moški tlačimo bolečino, ki v nas ustvarja napetost, katera se odraža v našem telesu. Obstajajo solze, ki nas okrepijo in obstojajo solze, ki nam odzvzamejo moč. Najlepše so solze plemenitosti. To so solze, kadar jokamo zaradi trpljenja nekoga, kateremu bi rad pomagal, a ne moreš. Grozna je ta nemoč. To so solze v bolezni, v bolečini, v trpljenju nam bližnjega. So tudi solze, ki želijo pomagati nekomu, ki je v bedi, težavah.
Plemenite so tiste solze, ki nas krepijo, katere nam dajo moči da se upremo zlu in , ki so znak sočutja, sotrpljenja, zaupanja in pripravljenosti da pomagamo. Solze in smeh sta okno v duši iste osebe. Solze hrepenijo po ljubezni, po varnosti, po sotrpljenjem. Solze so tudi znamenje nemoči, slabosti in ogroženosti. Toda, predvsem so, solze znamenje nežnosti. Zato so tako dragocene, saj zahtevajo življenje, solze so naše sopotnice, so najmočnejša molitev duše. Včasih so življenje samo. Solze iz nas naredijo humane ljudi, bolj človeške in plemenite. So znak ponižnosti-budnosti in zato nas peljejo k Bogu. Solze so močnejše od orožja.
Solze v nas ljudeh najdejo nadčloveške skrivne moči. So most nežnosti in zato so posrednice Boga, ki je nežnost sama. Solze so najmočnejši klic človečnosti.
|
NE ZAMUDITE
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: Lea7 dne četrtek, 21. september 2006 @ 08:33 CEST
Vesela sem, da si se odločil napisati članek tudi o tem. Prav lepo si opisal nekatere pomene solz. Sama sem dala skozi vse od njih. Vsakodnevno pa me spremlja solza, ki me opozarja na prisotnost nečesa dobrega. Tako, da ne grem mimo dobrote, temveč jo sprejmem.
Lep pozdrav.
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 21. september 2006 @ 09:58 CEST
Shakespeare je rekel, da popolnoma iskrene so samo tiste solze, ki jih točimo sami nad seboj. Prava žalost pozna samoto, žaluje brez prič. So solze, ki omehčajo celo diamant (Ovid). Otrok se razjoče in doseže vse pri starših. V življenju pa lahko človek opazi tudi nasmehe, ki so hujši od solz. Človek, ki se ne zna smejati, tudi jokati ne zmore, to pa je že brezčutje. Koliko krat smo ginjeni nad radostnim dogodkom, ko nas prevzamejo občutja sreče. Ginjeni smo tudi zaradi sočutja, ker drugi trpijo in jim ne moremo pomagati. Jočemo lahko tudi, ko smo v svojih upanjih razočarani, v svojih pričakovanjih pa prevarani. Tudi jeza se zna dobro braniti z jokom, je kratko brezumje, ki se lahko konča s krčevitim jokom. Zares ima jok veliko obrazov. Čas pa je tisti mojster, ki zna žalostnemu človeku ob pravem trenutku prinesti veselje.
LP Tatjana
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 21. september 2006 @ 11:15 CEST
Solze, ki privrejo iz srca temine,
so samotni, tihi jezik bolečine.
Solze so kot balzam, ki pomiri ti dušo -
če sploh ne boš jih točil, prej boš šel pod rušo!
Solze, ki pretakajo jih le oči,
so največkrat solze krokodilove.
Solze, ki pretaka kdo jih, ki trpi,
pa izvirajo iz duše ranjene.
Kadar solza bolečine ne hladi,
bolečina bo sijala iz oči.
Ob skriti bolečini bo jokalo le srce,
medtem ko v sebi skrivale oči bodo solze.
Tistemu, ki joče se, dajo solze čudno moč -
vzpodbujajo ljudi, da mu ponudijo pomoč,
besnega prepričajo, da je bolj sočustvujoč.
Najboljše poživilo so solze od smeha -
kdor jih toči, redko za dolgčasom boleha!
----------
Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 21. september 2006 @ 16:43 CEST
Tvoja spremljevalka solza, je v bistvu odraz neke vrste bolečine sveta, vsetobolje. Pravilno praviš, da je to"prisotnost nečesa dobrega". Zase lahko rečem, da to ni žalost človeka, ki kaj pogreša ali da bi kaj izgubil, ne. Niti me v takih trenutkuh doživljanja solze ne tre nobeno določeno pomanjkanje zemeljskih dobrin.
Ta bolečina sveta tudi ni melanholija in kakšna posledica lastnega temperamenta. Lahko bi jo označil kot bolečino po transcedentnem, duhovnem svetu. Sveta bolečina-solza je lahko stalni spremljevalec, ki človeka vzpodbuja v njegovem duhovnem razvoju. Včasih ta bolečina odteče, odide, včasih postane močna in vse močnejša, da potem splet uplahne. Taka bolečina-solze je lahko pogosto prisotna največkrat takrat, kadar izkušaš življenjske občutke velike sreče.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: Lea7 dne četrtek, 21. september 2006 @ 18:45 CEST
Ponovno si lepo opisal. Nobene knjige in strokovne literature me ne bi mogle prepričati v nasprotno, saj to občutim na sebi vsak dan. Verjamem, da tudi tebe nekakšna nevidna sila vodi na pravo pot.
Lep pozdrav!
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 21. september 2006 @ 19:26 CEST
seveda, da me vodi "nekakšna nevidna sila", drugače o tem niti ne bi mogel pisati, brati, se pogovarjati in poskušati to živeti.
Vsak človek, ki ga žene ta "nevidna sila", močno notranje hrepenenje po tem, da bi okusil novo življenje znotraj sebe, da bi smel biti sredi te svetlobe, in ki nižja hrepenenja postavi v ozadje, bo tako izkusil Božansko ljubezen in bo inspiriran ter voden od misli Boga.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: danaja... dne petek, 22. september 2006 @ 14:50 CEST
Pozdravljen, Miran!
Lep spomin si mi obudil s svojim člankom.
Solze so kakor biseri,
znak ranljive so človeškosti...
Mojega očeta že dolgo ni več na Zemljici, a je vedno z menoj; sva povezana v duhu in sva si v resnici bližje kot prej. V življenje, ko je bil še tu, se ne vračam. Je pa en spomin, en dogodek, ki se mi rad prikrade v srce: trenutek, ko so mu po licu spolzele solze…
Po televiziji smo gledali film z žalostno družinsko zgodbo in ob koncu – te solze…
V dno srca me je pretreslo, kot da sem prvič uzrla njegovo človeškost – ranljivost, sočutje, resnično nežnost…
Takrat sta se srečali najini duši – moja mehka, otroška, in njegova… Kot bi se je razprl oklep okrog njegovega srca, je pred mano je stal gol, nebogljen, tako ranljiv...kot nežen otrok.
No, bil je »pravi moški«, hitro se je potegnil spet nazaj – a tisti trenutek se mi je v srce zapisal najnežnejši, najlepši spomin na očeta. Za vedno.
Le slečeni duši se lahko srečata…
Bil je trenutek. Le kako bi bilo, ko bi se trenutek razvlekel v ure?
Bi se mu vdrla reka solza in bi izpiral iz sebe stare bolečine?
Bi vroče solze topile oklep zamrznjenih čustev okrog njegovega srca?
Bi se potem olajšano zasmejal in rajal od lahkotnosti in s široko odprtim srcem prejemal srečo sveta?
Pogum je …… pokazati svoje solze!
Pogum je…… pokazati svojo ranljivost!
Pogum je…… z odprtim srcem hoditi po svetu!
Hvala za ta izlet v nežnost srca
in napiši še kaj podobnega!
Danaja
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: Ajda dne sobota, 23. september 2006 @ 09:24 CEST
Pogum je …… pokazati svoje solze!
Pogum je…… pokazati svojo ranljivost!
Pogum je…… z odprtim srcem hoditi po svetu!
Danaja, zakaj bi to bil Pogum? A ni to normalno, da pokazes solze, da si ranljiv v trenutkih zivljenja , da imas odprto srce?, Mislim da ne rabis za to Pogum. In zakaj mesanje v isti skledi vrlino kot je odprto srce, ranljivost in solze. Zakaj taksno poudarjanje, ne vem...
lp, ajda
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 23. september 2006 @ 10:08 CEST
lepo si opisala izkušnjo z tvojim pokojnim očetom, ki je izkušnja večine nas. Najbolj pa so se me dotaknile besede:" Le slečeni duši se lahko srečata".
Res, človekov boj za osvoboditev teh blokad je odziv na svetlobo in je predvsem odvisen od stopnje razavoja posameznega človeka. Človek se upira svetlobi tako dolgo, dokler je notranje ne spozna in se ji prostovoljno in zavestno podredi. Poskuša se ji tudi izogniti V tem primeru se obda s plaščem teme. Tako se pred svetlobo, ki ga želi osvoboditi iz lastne teme in, ki si jo je sam povzročil, se zapre.
Če pa v svojem najglobljem bistvu išče svetlobo in svoj izvor in kljub temu vztraja, potem jo bo našel ("slečena duša). Kajti tudi svetloba išče njega. Gre torej za srečanje, ki se pripravlja že dolgo in se bo brez dvoma zgodilo. Če se to ne bo zgodilo v sedanji inkarnaciji , se bo v naslednji.
Lep pozdrav in vsed dobro,
Miran.
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: danaja... dne nedelja, 24. september 2006 @ 09:09 CEST
Na splošno ženske prej pokažemo solze, svojo ranljivost, pokažemo svoje srce … - in pravijo, da smo šibke. In moški, ki kaže svojo občutljivost - ali ne rečejo, da je kot baba?
In ta »šibkost« na bi bila nekaj slabega… Le kdo hoče veljati za šibkega?
Tudi ko nas boli, si pred drugimi nadenemo nasmeh, pokončnost, želimo se pokazati v luči človeka, ki vedno zmaguje, ki obvladuje življenje… In z izkušnjo za izkušnjo tako postajamo »močni«, zatiramo svoje solze, zatiramo svoja čustva… ki nam zamrznejo v ledeni oklep okoli srca.
Ampak - smo pa močni!
A kot praviš, to ni normalno, to ni naravno…
Solze… – tu na teh straneh to lahko pokažemo, tolažimo drug drugega; tu pokazati svojo ranljivost res ni nikakršen pogum.
Pa recimo med ljudmi na delovnem mestu, v družbi, kjer iz boja za preživetje vlada tekmovalnost, rivalstvo…?
Tam kot hijene planijo nate, ko začutijo tvojo ranljivost, tvoje šibkosti … in te lahko raztrgajo.
In imaš dve možnosti:
Si nadaneš masko nasmeha, čustva zamrzeš in se pokažeš močnega
ali pa ostaneš naraven. In tu je potreben pogum!
Potrebno je imeti dovolj notranje samozavesti, da ljudem pokažemo to svojo »šibkost«. To lahko naredimo, če izhajamo iz moči v sebi, iz vere vase, iz trdnosti, ki nam jo daje božanskost, ki je v nas. V stiku s tem nam ni pomembno več, kaj si ljudje mislijo o nas… Brez strahu, brez sramu se kažemo prav take, kakršni smo. Odvržemo maske, se slečemo…,
Ja, to je pogum, saj ljudem damo damo vpogled vase… in to radi izkoristijo za iskanje naših slabosti in napak.
In če verjameš vase, v božanskost, ki je v tebi, se te morebitne kritike, zasmehovanja ne dotaknejo… iz njih le pridobiš – razbereš nove podatke, ki so pomembni zate za rast in učenje na tvoji poti.
Ajda, malo mojega razmišljanja v zaspanem jutru. Upam, da si dobila kakšen odgovor.
Naj se jutro razvije v lep sončen dan! Izkoristi ga v dobro!
Te pozdravljam,
Danaja
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: Ajda dne nedelja, 24. september 2006 @ 09:45 CEST
Hvala tudi za lepe zelje prebujanja v lepo jutro, ki pri meni zal ni jvec jutro, kot je bilo, kot so bila... bos pa lahko ulovila utrip Jutra, ko bo objavljena pesmica Jutro.
Bodi lepo, Danaja
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: titanic dne nedelja, 24. september 2006 @ 22:33 CEST
je tista prava iskrenost,
odkritost in ljubezen,
ki moški lahko jo ženski da.
Solza na moškemu lahko le pove,
da si upa ti dati vse svoje srce.
Ni ga strah, da bil bi zasmehovan,
ne boji se, da ostal bi sam.
Iskrenost pri ženski in moškemu je,
ko čutita enost drug drugega in vse.
Ko pride orgazem skozi solze z oči,
vesta oba, da je od Boga, ne od ljudi.
Popolna predaja, ki je brez strahu,
brez pričakovanja in potrjevanja.
Le takrat, ko sebe predaš,
sposoben si, da partnerja imaš.
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 25. september 2006 @ 18:50 CEST
"...Ko pride orgazem skozi solze z oči, vesta
oba, da je od Boga, ne od ljudi". Drži. Čeprav ni nujno, da mora biti prisotna solza orgazma.
lep pozdrav in želim ti vse dobro,
Miran.
Na tvojem obrazu solze!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 25. september 2006 @ 22:34 CEST
KABINET SPOMINOV
solzodajalska akcija
Kabinet spominov raziskuje emotiven odnos do spomina in se osredotoča na skrajno manifestacijo čustvenih stanj- na jok.
Gledalec lahko izbira med tremi prostori v katerih lahko prostovoljno daruje solze: prostorom individualnega, kolektivnega in fiziološkega spomina.
Prostor individualnega spomina je namenjen osebnemu podoživljanju stanja, ki posameznika spravi v jok.
V prostoru kolektivnega spomina so na zaslonu dostopni kratki TV in filmski odlomki, izbrani na osnovi stanj in razpoloženj, ki lahko pripeljejo posameznika do joka. Obiskovalec lahko glede na svoj temperament ali trenutno razpoloženje izbira med melodramatičnim prizorom, družinsko tragedijo, nuklearno katastrofo, burlesknim humorom, genocidom, radostjo športnega uspeha, smrtjo ljubljenega vodje, razglasitvijo samostojnosti itn.
Prostor fiziološkega spomina je namenjen kemičnemu izvabljanju obiskovalčevih solz.
Obiskovalec se lahko odloči za posamično oz. skupinsko donacijo solz. V prvem primeru so njegove solze shranjene v epruvetkah, donator pa prejme certifikat (zlati, srebrni ali le potrdilo, odvisno od prostora v katerem se je razjokal) pri skupinskih donacijah se solze zbirajo glede na barvo oči.
Zanimivo! Dobro bi bilo, da bi Pozitivke zbirale solze v epruveto za ženske in moške posebej in zmagovalce/ke nagradilo. Pogosto se namreč nekateri smejejo do solz.
T.