Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061021222406580
Mala skrinjica - velik zaklad
torek, 31. oktober 2006 @ 05:02 CET
Uporabnik: Pozitivke
Majhni in veliki otroci živijo z nami. Ste v naglici vsakdana že začutili,
da med vas in otroka lezeta utrujenost in odtujenost? Prihaja čas počitnic,
morda se vas že zdaj loteva zaskrbljenost, kako jih boste preživeli skupaj.
Ali pa se jih veselite? Ne glede na to, kakšen odnos imate s svojim otrokom,
čas počitnic je priložnost, ko se mu kot starši lahko bolj približate in poglobite
medsebojni odnos. Še zlasti, če med letom kljub vsemu prizadevanju ne morete
razumeti svojega otroka in ga nekako 'ne začutite'? Kako premagati to oviro?
Ko imamo težave z otroki, se o tem lahko pogovorimo s prijatelji, poiščemo
pomoč v meditaciji ali pa molitvi, prebiramo knjige o vzgoji otrok, se posvetujemo
s strokovnjaki, preberemo tale članek ... Marsikje poiščemo pomoč in prav je
tako.
Težave, ki jih imamo v odnosu s komerkoli, niso le odsev tistega drugega, temveč
vedno nekaj sporočajo tudi o nas samih. Kako globoko poznamo sebe? Čutenje in
razumevanje bivata v harmoniji v duhovnem srcu, tem skrivnostnem energijskem
tolmunu ljubezni. Zato se je dobro obrniti vase in ugotoviti: koliko znam in
zmorem začutiti samega sebe; koliko razumem sebe; se znam odpreti in povezati
s svojimi duhovnimi globinami? Je moje prizadevanje, da bi se z otrokom bolje
razumel, ustrezno? Koliko je iskreno? Kakšne predstave imam o 'pravem' starševstvu?
Kaj ta odnos med menoj in otrokom vabi iz mene, česa me uči? Morda tega, naj
opustim idealiziranje o 'ta pravem' otroku in 'ta pravem sebi' kot očetu ali
materi in 'ta pravem' odnosu z otrokom - ter opazim to, kar je. Torej, kaj je
dejstvo? Kakšen je vaš otrok? Kakšni ste vi kot njegovi starši? Kakšen je vaš
odnos z njim?
Prepoznajte z iskrenostjo v srcu svoje vzgibe. Vam je vaš otrok v veselje?
Ali pa ste obremenjeni s skrbmi zanj, za njegovo prihodnost? Ste morebiti obremenjeni
sami s seboj: da niste zares dobri, razumevajoči, ljubeči starši, da mu ne dajete
dovolj vsega, kar potrebuje? Naj ostane zaskrbljenost ob strani; ni je treba
odganjati, samo ne oblecite svojih misli in čustev vanjo, pustite jo ob strani!
Nato obrnite svojo pozornost od želje, da bi bili zadovoljni s seboj, k otroku:
vas vaš otrok zares zanima? Tako kot ste sami sebi v središču svojega zanimanja;
kot vas zanimajo in veselijo drugi ljudje in stvari? Poiščite v sebi veselje
za svojega otroka in tudi čudenje - tako kot ste se, ko ste sami bili otroci,
čudili in veselili neznanemu, neraziskanemu življenju okoli sebe.
Ali poznate otrokove želje, sanje, načrte, ljubezni in strahove, jezo, sovraštva?
Kaj rad počne, kaj ga najbolj veseli? Kaj ga plaši? Nevsiljivo ga povprašajte
o vsem tem. Podelite z njim svoja veselja. Posvetite se mu, opazujte ga in prepoznajte,
kaj išče v življenju, od česa pa beži. Ga ljubite? Se vam zdi nenavadno to vprašanje,
saj mar ni nekaj najbolj naravnega, da imajo starši radi svoje otroke? Morda
pa imajo rajši kot otroke same - svoja neizpolnjena pričakovanja, ki jih projicirajo
v otroke, svoje želje, sami sebe! Dobri starši smo svojim otrokom le, kolikor
zares želimo delati tisto, kar je zanje dobro, zanje, ne za nas! Če v otroke
ne projiciramo svojih neizpolnjenih želja in ambicij, če jih ne omejujemo s
svojimi predsodki, imajo čudovite starše! Zato je ljubeče, nesebično starševstvo
odvisno od samovzgoje staršev, njihove osebne in duhovne rasti.
Otroci potrebujejo predvsem ljubezen, da se bodo čutili sprejete in varne.
Ne dajajmo jim ljubezni zato, da bi oni nas ljubili, ne zaradi dobrega občutka
(samozadovoljstva), ker ljubimo. Ljubimo jih preprosto zato, ker so. Začutili
bodo, da nam je mar zanje, da jih spoštujemo. To ne pomeni, da jim bomo dovoljevali
kakršnokoli vedenje. Otrok potrebuje jasne meje, znotraj katerih lahko svobodno
raziskuje, da se bo čutil varnega. Ko otrok odrašča, potrebuje širše meje in
še zmeraj zadosti svobode znotraj njih! Učimo se razlikovati med otrokom in
njegovimi dejanji, da bo tako še sam razvijal konstruktiven odnos do svojih
napak - kakšna čudovita življenjska dota je to!
Ste negotovi, ali delate prav? Negotovost in nemoč pri vzgoji otrok pogosto
podedujemo od svojih staršev (radi se prenašata z matere na hčer), ki so sami
bili negotovi, ko so skrbeli za nas. Skrb za otroke zato postane priložnost,
da se naučimo živeti s to negotovostjo in jo obenem presegati. Zakaj bi življenje
moralo biti brez nemoči, negotovosti in zmede? Tudi to so življenjski sopotniki.
Če energijo, ki jo uporabljamo, da bi se takim čustvom vdajali ali pa jih zanikovali,
uporabimo za njihovo razumevanje, lahko sprostimo v sebi doslej skrite življenjske
moči in sposobnosti. Prepoznajte v sebi razliko med zaskrbljenostjo in skrbnostjo.
Zaskrbljenost vas bremeni, vas osredotoča na vas same in vam prav nič ne pomaga
v odnosu s komerkoli. Skrbnost vas dela tenkočutne, prebuja v vas sposobnost,
da storite pravo stvar ob pravem času - zaradi in za otroka, ne zase!
Negotovost se zmanjšuje, ko v nas raste ljubezen. Ljubimo svoje otroke z vsem
srcem (ne da bi iz tega delali predstavo za občinstvo). Kajti z ljubeznijo pride
zaupanje. Z zaupanjem pride potrpežljivost. Včasih je pač tako, da je treba
preprosto potrpeti. Življenje nam lahko prinese tako obdobje, ko se, naj se
še tako trudimo, z otrokom nikakor ne moremo bolj približati drug drugemu. Kdo
ve kakšno neravnovesje, skrito našim očem in razumu, se skozi to počasi raztaplja.
Čez čas pa začutimo, da se je nekaj spremenilo. Podobno kot konec januarja (kdo
se tega še spominja sredi poletja!), ko je vse še pod snegom, led pa se po malem
taja, začutimo, da so se življenjski sokovi v naravi pričeli prebujati in počasi,
počasi sproščati iz počitka v izraz. Navzven se še nič ne opazi, da raste novo
življenje, a znotraj se je že predramilo. Ljubezen nas povezuje med seboj, ne
glede na vse medsebojne razlike. Le prebudite ljubezen v svojem srcu, naj naraste
in se preliva k vašim otrokom! Nič posebnega vam ni treba kar naenkrat ne govoriti
ne počenjati. Ni vam treba ustvarjati ljubezni, le bodite ljubezen. Znali boste
počakati, ko je treba, in delovati, kakor je prav. In lažje bomo živeli z izkušnjo,
da smo drug drugemu skrivnost! Vsak odnos je izziv: sočlovek je drugačen od
nas in ne poznamo ga! Enkraten je! Sam svoj, s posebnim notranjim življenjskim
zvenom, ki ga spodbuja, da živi, da odkriva svoje notranje bogastvo in ga deli
z drugimi. Ne more živeti namesto nas, zaradi nas, na način kot mi živimo. Njegova
življenjska pot se prepleta z našo, med seboj sta odvisni, skupaj ustvarjata
neko novo kvaliteto v našem življenju, a različni sta.
Taki so tudi 'naši' otroci. Včasih kar zelo, zelo drugačni od nas in od naših
predstav ter pričakovanj, kakšni naj bi bili. Takrat ni lahko živeti skupaj.
Če nam ni blizu njihovo vedenje, razmišljanje, čustvovanje, je to vsekakor izziv
za nas, da se še bolj vživimo vanje ter spreminjamo svoje predstave o njih.
Obenem pa se jih trudimo pravilno usmerjati, jim pomagati pri osebni rasti.
Jih z lastnim zgledom učiti preobražati destruktivne energije, ki jih usmerjajo
vase in navzven, v konstruktiven način razmišljanja, čustvovanja in delovanja,
ki podpira njih same in odnose z drugimi. To pa ni kar tako! Saj se tega še
sami učimo!
Ker starši niste lovci na zlate kolajne za superstarševstvo (saj nismo?), boste
zmogli sprejeti tudi to, da je vaš otrok pač tako zelo drugačen, da ga res nikakor
ne morete razumeti. Pa kaj zato! Sprejmite dejstvo, da ni tak, kot bi si vi
želeli! Sprejmite dejstvo, da ga ne razumete! Pa še radi ga imejte! Vsak iskren
trud nekoč obrodi sadove. Če iskreno vemo, da smo storili vse, kar zmoremo sedaj,
ni razloga ne za zaskrbljenost ne za malodušje - bodimo potrpežljivi!
Vesna Periček Krapež
Vir: www.cdk.si/sci
Komentarji (0)
www.pozitivke.net