Danes le redko kdo (še) razmišlja o moralnih in etičnih vidikih svojega početja, še posebej izrazito pa je to vidno, ko gre za ekonomsko ravnanje posameznikov, podjetij ali celotnih držav. Ker predstavlja ekonomija materialne temelje človekovega življenja in preživetja nasploh, je njena nemoralnost in neetičnost še posebej nevarna in pogubna.

Moralnost v najsplošnejšem izhaja iz človekove zmožnosti, da razlikuje med dobrim in slabim (zlim). Vendar je presoja, kaj je dobro in kaj ne, posamezniku najpogosteje vsiljena s strani družbe. Moralne norme so potemtakem »proizvod« neke določene družbene skupnosti v nekem določenem obdobju, pri čemer lahko rečemo, da so te norme nenapisana pravila vedenja in ravnanja, ki ga družba od posameznika pričakuje.

Biti moralen – z vidika družbene večine – torej pomeni delovati v skladu s splošno sprejemljivimi normami, ki naj bi bile usmerjeno k dobremu. Vprašanje pa je, koliko so moralne norme neke družbe tudi zares takšne. Veliko primerov v zgodovini (in tudi danes) namreč poznamo, ko so različne družbene avtoritete in elite (politične, religiozne, kulturne, ideološke) posameznikom in skupinam vsiljevale (predvsem z manipulacijo, a tudi s fizično silo) in vsilile takšne »moralne« norme, ki so bile že z vidika zdravega razuma zelo škodljive, slabe, uničevalne, zle.

Križarske vojne in številne druge vojne (bodisi v imenu boga, kralja ali naroda); izkoriščanje sužnjev, hlapcev in mezdnih delavcev; pogromi nad Židi, Romi in drugimi etničnimi ter marginaliziranimi skupinami ter posamezniki in celo holokavst so bili v svojem času za večinsko populacijo sprejemljive moralne norme. Moralno ravnanje torej, ki ga »predpisuje« družba (predvsem njene elite) ni nujno usmerjeno k dobrem, ampak pogosto celo ravno k nasprotnem k – zlu.

Dobiček, »moralna« zapoved

Danes posameznik (naj gre za direktorja multinacionalne korporacije, malega podjetnika, kmeta, potrošnika) ravna »moralno«, če se do skrajnosti žene za čim večjim dobičkom, ne glede na posledice, ki jih pri tem povzroča. Prizadevanje za Dobičkom je postalo (vsiljena) »moralna« norma skoraj po vsem svetu. Danes torej pohlep, sebičnost in tekmovalnost niso (več) nemoralne kategorije, temveč so družbeno sprejemljive in celo čaščene moralne zapovedi – norme.

Posledice so vidne na vsakem koraku. Ekonomsko ravnanje posameznikov, podjetij ali držav – usmerjeno zgolj v dobiček – danes povzroča več škode kot vse trenutne vojne in teroristična dejanja skupaj (pa ne, da bi jih kakorkoli zagovarjali). Subvencije kmetom v razvitih državah, zaščitne carine in kvote za revne države, svobodno (kar v resnici pomeni nenadzorovano in samovoljno) ravnanje velikih podjetij v revnih državah, mednarodno borzno in valutno špekuliranje, nebrzdano potrošništvo itd. bistveno pripomorejo k hudi revščini milijonov in nepotrebnem vsakodnevnem umiranju tisočev (50.000), ob hkratnem hitrem uničevanju našega okolja.

Neoprijemljiva odgovornost in družbena razdalja

Težko bi rekli, da smo ljudje v resnici zli in da želimo tako množičnega in grozljivega umiranja ljudi, kakršno je na primer umiranje zaradi lakote in uničevanja okolja. Moderna družba je s svojo birokratsko strukturo omogočila, da posameznik, ki po svoji naravi ne prenese trpljenja in ubijanja drugega človeka, pri svojem vsakodnevnem delu ne čuti odgovornosti za svoja dejanja niti svojih dejanj ne smatra za nemoralna, pa če le-ta povzročajo še tako hudo trpljenje.

Zygmunt Bauman je v svojem izjemnem delu Moderna in holokavst prikazal, kako moderna birokratsko-tehnološka družba omogoča, da posameznik izgubi občutek za posledice svojih dejanj, ker se njegovo »strokovno« delo zreducira zgolj na opravljanje določene faze v dolgi verigi delitve dela, zaradi česar ne vidi celote in končnih posledic svojih ravnanj. Nauk holokavsta – največjega zločina v človeški zgodovini – je, da ga niso izvedli nori in fanatični posamezniki (kar ne pomeni, da jih nekaj ni bilo), temveč vestni, natančni in povsem normalni birokrati, ki so zgolj vestno opravljali svoje ozko »strokovno« delo. Večinoma sploh niso vedeli, ali pa niso želeli vedeti, kaj se na koncu zgodi z objekti – ljudmi – njihovega dela.

Je danes kaj drugače? Ali vesten delavec v proizvodnji vojaških raket vidi končni rezultat svojega dela; ali uslužbenec v naftni industriji opazi svoj prispevek pri globalnem segrevanju ozračja, ali potrošnik mesa v Evropi ve, da subvencije, ki omogočajo njegov poceni nakup, uničujejo proizvodnjo hrane v revnih državah in s tem povzročajo revščino malih kmetovalcev; ali se dobronamerni zahodni turist zaveda, kako njegova potovanja na velike razdalje pospešujejo uničevanje planetarnega okolja in še bi lahko naštevali.

Odgovornost v sodobni skrajno individualizirani družbi vedno lahko prenašamo na druge, ker je veriga odgovornosti neskončno dolga in zato se posamezni člen čuti skoraj ne-odgovornega in zato se mu njegova dejanja zdijo (skoraj) moralno neoporečna. Na koncu verige se znajdejo tisti, ki so ponavadi najmanj krivi za tisto kar počnejo. Tisti, ki seka amazonski gozd – s čimer uničuje »pljuča« planeta, je v resnici manj kriv, kot neskončna vrsta posrednikov, trgovcev, proizvajalcev, politikov, ekonomistov, špekulantov in nenazadnje potrošnikov, ki »potrebujejo« dragocen les za vzdrževanje svojega udobnega življenjskega standarda.

Odgovornost za drugega in bližina

Na kaj se torej lahko opre posameznik, ko gre za presojo in odločitev o dobrem (ali slabem) ravnanju, če smo zapisali, da mu družba pogosto vsiljuje slabo, škodljivo, zlo – kot moralno. Rezultat preučevanja holokavsta kot najmračnejšega obdobja človeške zgodovine je, kot pravi Zygmunt Bauman, da »tudi če posameznikovo ravnanje obsoja skupina – tudi če ga obsojajo vse skupine – je še vedno lahko moralno; akcija, ki jo priporoča družba – celo celotna družba soglasno – je lahko še vedno nemoralna.«

Kdaj pa je človekovo ravnanje moralno? Če se torej ne more opreti na trenutne, družbene dane moralne norme, ki so celo očitno lahko zle, na kaj naj se torej pri svojih odločitvah opre? Nasproti časovno in krajevno omejenim moralnim normam je lahko samo univerzalno, ki velja vedno in povsod. Univerzalni pa so etični zakoni. Vendar ti niso skupek praktičnih navodil, kako v posamezni situaciji delovati, temveč so brezčasni zakoni pravičnosti, odgovornosti in nenazadnje tudi univerzalne ljubezni. Lahko jim kdo reče tudi božji zakoni. [Najboljši približek univerzalnim etičnim zakonom, katerim bi moralo biti zavezano sleherno človeško bitje, je Deklaracija človekovih pravic Združenih narodov.]

Če želimo, da je naše ravnanje moralno, moramo biti torej zavezani pravičnosti in odgovornosti (in ljubezni) do in za drugega. Vendar ne samo do nekaterih, ampak do vseh ljudi. Filozof Emmanuel Levinas (Etika in neskončno) je etiko razumel kot odgovornost, odgovornost pa kot »odgovornost za drugega«. Še več, naši odnosi z drugimi so neločljivo povezani z odgovornostjo, ali kot pravi Levinas: »Vez z drugim se splete le kot odgovornost, pa naj bo ta sprejeta ali zavrnjena.«

A odgovornosti ni brez bližine drugega, ki nikakor ni povezana samo s sorodstvenimi in ozemeljskimi vezmi. »Odgovornost, ta osnovni element vsakega moralnega vedenja, izhaja iz bližine drugega. Bližina pomeni odgovornost in odgovornost je bližina.« (Levinas) Slehernega človeka lahko sprejmemo za bližnjega, to je stvar naše odločitve. In potem laže razumemo, da je Jezus z »ljubi svojega bližnjega« govoril o univerzalni (etični) ljubezni do slehernega. Naše ravnanje ima na bližnjega vpliv, pa če je ta še tako daleč in če to razumemo, potem vemo, da smo zanj odgovorni, Dostojevski pa gre v Bratih Karamazovih še dlje: »Vsi smo odgovorni za vse, predvsem za vse ljudi, in jaz bolj kot vsi drugi.« Gre torej za univerzalno – etično – odgovornost.

Če naše razmišljanje pripeljemo h koncu, lahko zapišemo, da moramo vprašanje etike in morale nujno postaviti v središče naših medsebojnih odnosov, katerih sestavni – in z vidika preživetja najpomembnejši – del so ekonomski odnosi. Odgovorni smo za slehernega posameznika in za planet kot celoto in šele potem so naša dejanja moralna (in etična). Odgovorni smo, da sleherni prebivalec planeta živi človeka vredno življenje v primernem okolju. Resnične odgovornosti pa ne more biti brez pravičnosti, ki se mora še posebej izraziti v ekonomiji – kot pravična delitev dobrin.

Torej si moramo prizadevati za reševanje ključnih problemov tega sveta, ne glede na to v kakšnem družbenem položaju in vlogi nastopamo. Zaščita okolja, pomoč revnim, zmernost pri porabi energije in drugih dobrin, prizadevanje za mir, izogibanje korupciji in špekulacijam itd. so moralna vprašanja, so v skladu z univerzalnimi etičnimi zakoni, so usmerjena k dobrem – torej so značilnost resnično človeškega v nas.

Naj zaključimo z mislijo Ala Gora (Neprijetna resnica): »Zemlja je naš edini dom. In ta je v nevarnosti. V nevarnosti je naša zmožnost živeti na planetu Zemlja – imeti prihodnost kot civilizacija. Mislim, da gre za moralno vprašanje.«

Rok
www.gibanje.org