NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 12-avg
  • POLETNI MATCH - iščemo ujemanja - Dogodki za Samske

  • petek 14-avg
  • Potepini

  • sobota 15-avg
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • nedelja 16-avg
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • ponedeljek 17-avg
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • torek 18-avg
  • Torkove igrarije z Društvom šaleških likovnikov

  • petek 21-avg
  • Urbana umetnost ljubljanskih ulic

  • nedelja 23-avg
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 25-avg
  • Torkove igrarije s Plesnim studiem N

  • četrtek 27-avg
  • Rekreatur- ekipno kolesarjenje po Sloveniji / 2020
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sobota 29-avg
  • 34. CEBE Triatlon jeklenih v Bohinju

  • ponedeljek 31-avg
  • Leo Ivandič: Po poteh duhovne inteligence

  • torek 01-sep
  • Sončna delavnica

  • sreda 02-sep
  • Športno-zgodovinska Ljubljana z Esadom Babačićem

  • petek 04-sep
  • Handicap turnirji - vsak petek v Biljardnici Kaval

  • nedelja 06-sep
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • ponedeljek 07-sep
  • Poletni potapljaški tabor

  • sreda 09-sep
  • Dr. Tomaž Grušovnik: Etika živali

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    O ljubezni, rešiteljici sveta   
    torek, 29. avgust 2006 @ 05:03 CEST
    Uporabnik: matej_poll

    Pravi mi, da se otroštva ne spominja, spominja se samo določenih dogodkov; včasih mi je pokazal kakšen album s fotografijami cele družine in rekel, da je kot bi gledal film o tujcih; ne spominja se dotikov, ne spominja se ljudi, ne spominja se čustev, ničesar, vse je pozabil, oziroma, kakor on pravi temu, »posul s sipinim črnilom«. Na trenutke se spomni, ko ga njegova mala potreplja po ramenu in povpraša, če je z njim vse v redu, to naslika tiste dneve, ko je hodil ponjo v vrtec in ji doma kuhal kosilo ter se vse dneve igral z njo, jo vlačil s seboj k svojim prijateljem in jo učil kako preživeti. Brez staršev.

    Preteklost je nekaj, kar zakoplje v sebi takoj, ko mine dan. Vsako noč jih zakoplje na grobišče. Potem me vpraša: »Hej, misliš da je to sploh v redu, kaj če sem le ena živčna razvalina?« »Nisi, ne glej tako črnogledo na stvari, pač živiš za danes in jutri, ne za včeraj; z včeraj si davno opravil, vsak dan je tako zate novo življenje in nova priložnost.« »Mogoče imaš prav,« mi odvrne. Sam si oddahnem. In nadaljuje.

    Čisto običajen dan je bil. Maj, se mi zdi, da bi lahko trepetal po nedrjih zemlje. Pridno se je privlekel domov, ne da bi še kam zavil na obisk, brez neumnosti po pouku. Zavil je v kuhinjo, kjer je sedela ob peči babica, ki je s kosilom čakala svoje vnuke, da pridejo in ji krajšajo dolg dan. Ves dan je čemela tam, ob peči, bolj malo je govorila, tudi spraševala ni veliko, le smehljala se je, veliko se je smehljala. »Kot mama,« mi je pravil. Na podoben način je tudi gledala, zvedavo in ljubeče. Majhne oči, izgubljene v gubah na obrazu, so žarele ko je videla svoje vnuke. Malo manj, če je videla katerega od svojih otrok, tistega ki ni bil dober do nje. Na hitro je pojedel babičino juho in solato s krompirjem. Ta okus je prevzela tudi njegova mama, mi je povedal, a nikoli istega, vedno pa je posnemala. Dan za dnem. Enaka solata, na enak način. Malo zelene solate, malo kuhanega krompirja, vse zmešano z nekim grenko kiselkasto sladkim okusom.

    Oddrvel je v svoje stanovanje, pri tem na hitro ošvrknil ali je sam ali ne, pogledal na uro in ugotovil, da bo še nekaj časa sam. Pa je prišla prezgodaj. Tiho je stopila skozi vrata, se preoblekla v stare cunje, nekatere raztegnjene nekatere podobne tistim, ki jih je nosila njena mama. Star »bertah« in natikači, tisti usnjeni. Manjkala ji je samo še ruta, ampak te ni nosila. Za to ji je bil hvaležen, če že ne za kaj drugega. In zopet je podoživel tisto, kar je doživljal že odkar pomni. Tam je stala, pred svojim sinom, ga s komajda slišnim glasom pozdravila in se lotila gospodinjenja. Stala je za pomivalnim koritom in drgnila. To je počela vsako popoldne. Tisti pult je bil njeno življenje, njena pisalna miza in list, na katerega je popisovala svoje misli. Teh ni slišal nihče. Nihče ni vedel za njeno žalost, ker se je umaknila od sveta in želela božati svoje srce. Zapuščena je bila, osamljena, ni vedela niti tega, kaj mora nakupiti, da njeni otroci ne bodo nezadovoljni s hrano. Sit je bil takih dni. Vsak dan je bilo enako, prišel je domov in našel razbitine. Še zavedal se ni, kdaj je to nastalo.

    Potem je izginila za par deset minut. Kot ponavadi, kot vsak dan. Vedno je odšla v shrambo, zaprla za seboj vrata in pričela s svojim obredom. Predstavljal si je, da najprej prižge cigareto, potem pa nadaljuje. S svojo pogubo. Tiho se je odplazil do hodnika in čakal pred vrati, da bo prišla ven. Ko je odprla vrata, jo je prestrašil. V šali, seveda. Skoraj je omahnila, držala se je za vrata in se majala. Gledala ga je s steklenimi očmi. Takoj je vedel, kako je poznal ta izraz na obrazu, dobro ga je poznal, lahko bi ga naslikal bolje kot bi ga opisala fotografija. Poznal je vsako pokajočo žilico na njenem obrazu, vsak kotiček njenih ust, poznal je njene lase, njene prsi, na katere se je naslanjal ko je bil še manjši. Smrdelo je. Ves hodnik je smrdel. Sovražil je ta vonj, želel je izbrisati svoje življenje, oditi od doma in zaživeti na novo. In nihče kakor da ne bi vedel, kako ona smrdi. Pred vsakim roditeljskim sestankom je hodil za njo, da se ja ne bi »sproščala« preden bi odšla pred njegove učitelje. Sram ga je bilo. Neznansko sram. Vedel je, da njegova mama ni takšna kot ostale mame, na trenutke jo je celo sovražil. In tisti dan jo je. Ni znal drugače pokazati, da mu ni vseeno zanjo, kot tako, da jo je najprej dražil. »Kaj me tako gledaš čudno? Je kaj narobe?« »Nnnee, nič ni narobe, zakaj, saj te gledam normalno!« »Ne gledaš normalno, poglej me v oči. Ne gledaš me v oči, svinja, poglej me v oči, stoj pri miru za minuto, prosim povej mi, kdo si. S kom jaz govorim? Jaz sem tvoj sin, prekleta svinja grda.« Tako jo je zmerjal. Ni bilo prvič, tudi zadnjič ni bilo. Stala je tam, gledala stekleno, ni bila več človek, bila je razvalina. In on, njen otrok, ni mogel čutiti nje, njenega trpljenja, njene žalosti, sploh pa ne ljubezni. Ni je bil niti sam sposoben dajati, to ga je uničevalo iz dneva v dan. Vsak dan se je spraševal, kdaj bo vsega konec, kaj naj stori več kot to, kar že počne. Skriva pred njo vse, kar je hudega, prestavlja stvari, domov nosi lepe ocene, trudi se na vso moč pokazati, da je lahko ponosna nanj, včasih se premaga in ji pomaga ko ne zmore sama po stopnicah, včasih se zadrži in ne reče kaj nesramnega, čeprav bi lahko. Vso pravico jo je imel zaničevati, druge izbire ni imel.

    Ne nadaljuje, ne zmore več pripovedovati. Pravim mu, naj diha, pa ne more, trese se, boli ga pri srcu, pravi da se težko spominja teh časov, ker je grozno ravnal s svojo lastno materjo, ki mu je dala življenje in vse, kar on danes je. Ona. Predvsem ona. Globoko vdihne in pravi, da mora s tem opraviti.

    Minevala so leta in on je odraščal, zgodba se je ponavljala kot pokvarjena plošča, iz dneva v dan je preživljal enako trpljenje kot prejšnja leta, boril se je s seboj in drugimi, skrival je kaj se dogaja v njegovi družini, tako kot skriva njegov oče, njegova mala, njegov zaklad pa je še premlad da bi se tega zavedal. Ali pa so vsi vedeli, pa nihče ni hotel govoriti z njim o tem, kdo ve. Počutil se je, kot da edini nosi to breme. Svojo mati, da jo nosi na plečih in goji skrbi, kaj se bo zgodilo z njo in njim samim, z njegovo družino. On bo poskrbel za vse. Potem je prišel en daljši izlet, ko je ni bilo, prišla je nazaj kasneje, kot je bilo pričakovati, z velikimi težavami. Obtičala je na mestu, rekla je, da ne bo več, ampak on je čakal. Vedel je, da ne bo dolgo tako. Tolikokrat je že slišal isto obljubo, pa je šlo vse po isti poti, nazaj v prepad. In je šlo tudi takrat. Potem se je, nekaj tednov zatem, vrnil iz šole in jo našel na stolu, v napadu je bila. Mislil je, da je to konec, prevzemal ga je neznanski strah, obup, hkrati pa je čutil odgovornost, da mora nekaj nemudoma storiti, ji pomagati. Zmogel je, pomagal je, in poklical tudi dodatno pomoč. Rešil jo je. Nikoli ji ni rekel hvala. In ona tudi njemu ne. Potem je odšla. Za dolgo je odšla, obiskal jo je le nekajkrat. Močno jo je pogrešal, ko je ni bilo, sam pa je prevzel gospodinjstvo, vzgojo in vse, kar je bilo potrebno. Le služil ni. Vedno ko je prišel k njej na obisk je hotel povedati, da jo ima neznansko rad, da jo pogreša in da ji želi, da bi oživela. Ker ni bila videti živa. Dolgo časa ni bila.

    Potem se je vrnila. Pravi mi, da ima mamo. Šele nekaj let da jo ima. Mamo. Da je neznansko hvaležen za to ampak da ne zmore reči hvala. Tudi ko jo objame, ne čuti, da bi bila povezana. Kot da bi pretrgala vezi, takrat, ko ji je prvič rekel… Danes še vedno dela enako solato, na enak način, malo krompirjeve, malo zelene, le da je vse zmešano z ljubeznijo. Danes živi kot človek, ki mu rastejo cvetoče, čudovite rože, ki jedi pripravi okusne in domače, ki pušča v hiši domač vonj in ki nosi na obrazu gube z nasmehom. Njen pogled je topel, njene oči čiste in malce solzne. Vsak dan. Na novo je zaživela in na novo razdaja ljubezen.

    Samo to, nič drugega, ne rešuje sveta, mi pravi, ljubezen je tisto, kar nas bo rešilo. To se je naučil od mame in to mi pravi, ko me toplo objame, mi svetuje naj to delim.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja matej_poll
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/2006082510082943

    Here's what others have to say about 'O ljubezni, rešiteljici sveta':

    college drunk girl
    drunk chick teen drunk drunk spring break [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 13:42 CEST

    how to give a blowjob
    horse *censored*ing teen *censored*ing *censored* me [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 17:36 CEST

    O ljubezni, rešiteljici sveta | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    O ljubezni, rešiteljici sveta

    Prispeval/a: en_bk dne torek, 29. avgust 2006 @ 09:19 CEST
    Nekoč /ali pa kdaj drugič/ sem vprašal Konfuzija, mojega prijatelja, kaj je najboljša popotnica, ki jo lahko dam svojim otrokom.

    "Ljubi njihovo mamico", mi je odvrnil.

    en bk


    O ljubezni, rešiteljici sveta

    Prispeval/a: upa dne torek, 29. avgust 2006 @ 10:50 CEST
    Lepa zgodba. Hvala.

    Želim tudi svojemu očetu, da bi nekega dne našel ljubezen in stopil nazaj v življenje. In sebi, da premagam strah, žalost in jezo in mu nekega dne ponovno lahko rečem, da ga imam rada. Ker ga imam, samo pozabim, ker tako boli!

    Z ljubeznijo,
    Urša



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,68 seconds