Pravi mi, da se otroštva ne spominja, spominja se samo določenih dogodkov; včasih mi je pokazal kakšen album s fotografijami cele družine in rekel, da je kot bi gledal film o tujcih; ne spominja se dotikov, ne spominja se ljudi, ne spominja se čustev, ničesar, vse je pozabil, oziroma, kakor on pravi temu, »posul s sipinim črnilom«. Na trenutke se spomni, ko ga njegova mala potreplja po ramenu in povpraša, če je z njim vse v redu, to naslika tiste dneve, ko je hodil ponjo v vrtec in ji doma kuhal kosilo ter se vse dneve igral z njo, jo vlačil s seboj k svojim prijateljem in jo učil kako preživeti. Brez staršev.

Preteklost je nekaj, kar zakoplje v sebi takoj, ko mine dan. Vsako noč jih zakoplje na grobišče. Potem me vpraša: »Hej, misliš da je to sploh v redu, kaj če sem le ena živčna razvalina?« »Nisi, ne glej tako črnogledo na stvari, pač živiš za danes in jutri, ne za včeraj; z včeraj si davno opravil, vsak dan je tako zate novo življenje in nova priložnost.« »Mogoče imaš prav,« mi odvrne. Sam si oddahnem. In nadaljuje.

Čisto običajen dan je bil. Maj, se mi zdi, da bi lahko trepetal po nedrjih zemlje. Pridno se je privlekel domov, ne da bi še kam zavil na obisk, brez neumnosti po pouku. Zavil je v kuhinjo, kjer je sedela ob peči babica, ki je s kosilom čakala svoje vnuke, da pridejo in ji krajšajo dolg dan. Ves dan je čemela tam, ob peči, bolj malo je govorila, tudi spraševala ni veliko, le smehljala se je, veliko se je smehljala. »Kot mama,« mi je pravil. Na podoben način je tudi gledala, zvedavo in ljubeče. Majhne oči, izgubljene v gubah na obrazu, so žarele ko je videla svoje vnuke. Malo manj, če je videla katerega od svojih otrok, tistega ki ni bil dober do nje. Na hitro je pojedel babičino juho in solato s krompirjem. Ta okus je prevzela tudi njegova mama, mi je povedal, a nikoli istega, vedno pa je posnemala. Dan za dnem. Enaka solata, na enak način. Malo zelene solate, malo kuhanega krompirja, vse zmešano z nekim grenko kiselkasto sladkim okusom.

Oddrvel je v svoje stanovanje, pri tem na hitro ošvrknil ali je sam ali ne, pogledal na uro in ugotovil, da bo še nekaj časa sam. Pa je prišla prezgodaj. Tiho je stopila skozi vrata, se preoblekla v stare cunje, nekatere raztegnjene nekatere podobne tistim, ki jih je nosila njena mama. Star »bertah« in natikači, tisti usnjeni. Manjkala ji je samo še ruta, ampak te ni nosila. Za to ji je bil hvaležen, če že ne za kaj drugega. In zopet je podoživel tisto, kar je doživljal že odkar pomni. Tam je stala, pred svojim sinom, ga s komajda slišnim glasom pozdravila in se lotila gospodinjenja. Stala je za pomivalnim koritom in drgnila. To je počela vsako popoldne. Tisti pult je bil njeno življenje, njena pisalna miza in list, na katerega je popisovala svoje misli. Teh ni slišal nihče. Nihče ni vedel za njeno žalost, ker se je umaknila od sveta in želela božati svoje srce. Zapuščena je bila, osamljena, ni vedela niti tega, kaj mora nakupiti, da njeni otroci ne bodo nezadovoljni s hrano. Sit je bil takih dni. Vsak dan je bilo enako, prišel je domov in našel razbitine. Še zavedal se ni, kdaj je to nastalo.

Potem je izginila za par deset minut. Kot ponavadi, kot vsak dan. Vedno je odšla v shrambo, zaprla za seboj vrata in pričela s svojim obredom. Predstavljal si je, da najprej prižge cigareto, potem pa nadaljuje. S svojo pogubo. Tiho se je odplazil do hodnika in čakal pred vrati, da bo prišla ven. Ko je odprla vrata, jo je prestrašil. V šali, seveda. Skoraj je omahnila, držala se je za vrata in se majala. Gledala ga je s steklenimi očmi. Takoj je vedel, kako je poznal ta izraz na obrazu, dobro ga je poznal, lahko bi ga naslikal bolje kot bi ga opisala fotografija. Poznal je vsako pokajočo žilico na njenem obrazu, vsak kotiček njenih ust, poznal je njene lase, njene prsi, na katere se je naslanjal ko je bil še manjši. Smrdelo je. Ves hodnik je smrdel. Sovražil je ta vonj, želel je izbrisati svoje življenje, oditi od doma in zaživeti na novo. In nihče kakor da ne bi vedel, kako ona smrdi. Pred vsakim roditeljskim sestankom je hodil za njo, da se ja ne bi »sproščala« preden bi odšla pred njegove učitelje. Sram ga je bilo. Neznansko sram. Vedel je, da njegova mama ni takšna kot ostale mame, na trenutke jo je celo sovražil. In tisti dan jo je. Ni znal drugače pokazati, da mu ni vseeno zanjo, kot tako, da jo je najprej dražil. »Kaj me tako gledaš čudno? Je kaj narobe?« »Nnnee, nič ni narobe, zakaj, saj te gledam normalno!« »Ne gledaš normalno, poglej me v oči. Ne gledaš me v oči, svinja, poglej me v oči, stoj pri miru za minuto, prosim povej mi, kdo si. S kom jaz govorim? Jaz sem tvoj sin, prekleta svinja grda.« Tako jo je zmerjal. Ni bilo prvič, tudi zadnjič ni bilo. Stala je tam, gledala stekleno, ni bila več človek, bila je razvalina. In on, njen otrok, ni mogel čutiti nje, njenega trpljenja, njene žalosti, sploh pa ne ljubezni. Ni je bil niti sam sposoben dajati, to ga je uničevalo iz dneva v dan. Vsak dan se je spraševal, kdaj bo vsega konec, kaj naj stori več kot to, kar že počne. Skriva pred njo vse, kar je hudega, prestavlja stvari, domov nosi lepe ocene, trudi se na vso moč pokazati, da je lahko ponosna nanj, včasih se premaga in ji pomaga ko ne zmore sama po stopnicah, včasih se zadrži in ne reče kaj nesramnega, čeprav bi lahko. Vso pravico jo je imel zaničevati, druge izbire ni imel.

Ne nadaljuje, ne zmore več pripovedovati. Pravim mu, naj diha, pa ne more, trese se, boli ga pri srcu, pravi da se težko spominja teh časov, ker je grozno ravnal s svojo lastno materjo, ki mu je dala življenje in vse, kar on danes je. Ona. Predvsem ona. Globoko vdihne in pravi, da mora s tem opraviti.

Minevala so leta in on je odraščal, zgodba se je ponavljala kot pokvarjena plošča, iz dneva v dan je preživljal enako trpljenje kot prejšnja leta, boril se je s seboj in drugimi, skrival je kaj se dogaja v njegovi družini, tako kot skriva njegov oče, njegova mala, njegov zaklad pa je še premlad da bi se tega zavedal. Ali pa so vsi vedeli, pa nihče ni hotel govoriti z njim o tem, kdo ve. Počutil se je, kot da edini nosi to breme. Svojo mati, da jo nosi na plečih in goji skrbi, kaj se bo zgodilo z njo in njim samim, z njegovo družino. On bo poskrbel za vse. Potem je prišel en daljši izlet, ko je ni bilo, prišla je nazaj kasneje, kot je bilo pričakovati, z velikimi težavami. Obtičala je na mestu, rekla je, da ne bo več, ampak on je čakal. Vedel je, da ne bo dolgo tako. Tolikokrat je že slišal isto obljubo, pa je šlo vse po isti poti, nazaj v prepad. In je šlo tudi takrat. Potem se je, nekaj tednov zatem, vrnil iz šole in jo našel na stolu, v napadu je bila. Mislil je, da je to konec, prevzemal ga je neznanski strah, obup, hkrati pa je čutil odgovornost, da mora nekaj nemudoma storiti, ji pomagati. Zmogel je, pomagal je, in poklical tudi dodatno pomoč. Rešil jo je. Nikoli ji ni rekel hvala. In ona tudi njemu ne. Potem je odšla. Za dolgo je odšla, obiskal jo je le nekajkrat. Močno jo je pogrešal, ko je ni bilo, sam pa je prevzel gospodinjstvo, vzgojo in vse, kar je bilo potrebno. Le služil ni. Vedno ko je prišel k njej na obisk je hotel povedati, da jo ima neznansko rad, da jo pogreša in da ji želi, da bi oživela. Ker ni bila videti živa. Dolgo časa ni bila.

Potem se je vrnila. Pravi mi, da ima mamo. Šele nekaj let da jo ima. Mamo. Da je neznansko hvaležen za to ampak da ne zmore reči hvala. Tudi ko jo objame, ne čuti, da bi bila povezana. Kot da bi pretrgala vezi, takrat, ko ji je prvič rekel… Danes še vedno dela enako solato, na enak način, malo krompirjeve, malo zelene, le da je vse zmešano z ljubeznijo. Danes živi kot človek, ki mu rastejo cvetoče, čudovite rože, ki jedi pripravi okusne in domače, ki pušča v hiši domač vonj in ki nosi na obrazu gube z nasmehom. Njen pogled je topel, njene oči čiste in malce solzne. Vsak dan. Na novo je zaživela in na novo razdaja ljubezen.

Samo to, nič drugega, ne rešuje sveta, mi pravi, ljubezen je tisto, kar nas bo rešilo. To se je naučil od mame in to mi pravi, ko me toplo objame, mi svetuje naj to delim.