ZAKAJ ljudje menijo, da tako kot oni, delujejo vse naravne stvari zavoljo nekega namena, oziroma, da Bog sam uravnava vse k nekemu določenemu cilju? To je, trdijo, Bog je naredil vse zavoljo človeka, človeka pa zato, da bi častil njega samega.

V uvodu dodatka k prvemu delu Etike, delu, ki govori o Bogu, nam Spinoza predstavi in pojasni ključni predsodek, ki mu ga ni uspelo zaobjeti v pravilih, dokazih in opombah, ali mu ga ni uspelo poudariti dovolj, tako, kot bi si to želel sam. Zato je prisiljen to enostavneje napraviti v dodatku: ''...ker ostaja še nemalo predsodkov, ki bi ljudem branili, da bi doumeli sklop stvari, kot sem ga razložil, se mi ni zdelo nevredno truda, postaviti jih razumu na preizkušnjo.'' Množica je predsodkov, ki jih je mogoče postaviti razumu na preizkušnjo, vsi pa izvirajo iz predsodka, ki smo ga povzeli kot izhodišče tega teksta. Spinoza se reševanja problema loti v zaporedju, ki mu bomo sledili tudi mi.

1.) Poiskali bomo vzrok, zakaj se večina ljudi zadovoljuje z izhodiščnim predsodkom in zakaj se ga vsi tako radi oklepajo.

2.) Pokazali bomo, da je ta predsodek neutemeljen.

3.) Pokazali bomo kako so iz tega predsodka nastali predsodki o dobrem in zlem, zaslugi in grehu, hvali in graji, redu in zmedi, lepoti in grdoti...

Bog po Spinozi nujno biva in je en sam, deluje samo iz nujnosti svoje narave, je svobodni vzrok vseh stvari, vse je v njem in vse je tako odvisno od njega, brez njega ne more nič biti, ne pojmovati se, ter slednjič, od Boga je vse v naprej določeno, in sicer ne po svobodi njegove volje ali absolutnem preudarku, ampak iz njegove absolutne narave in neskončne moči. Vsako drugačno razlaganje Boga, mora biti glede na logičen pristop, kot smo mu priča pri Spinozi, napačno, ker pač lahko sklepamo, da je Spinoza uporabil najzanesljivejšo metodo dokazovanja. Iz tega že lahko spoznamo prvo in kot ugotovimo tudi temeljno zmoto, izhajajočo iz izhodiščnega predsodka, ki zadeva pojmovanje boga, ki je, kot je razvidno, prepuščeno goli človekovi (ne-umni) domišljiji, ter njegovim (kot se izkaže) napačnim predstavam, ki izhajajo iz njegovih varljivih čutov.

Ljudje ob svojem rojstvu ne poznajo vzrokov stvarem, ker so bolj ali manj še nezavedna bitja, ki pa ob odraščanju spoznavajo te vzroke na najenostavnejši način, zanašajoč se na svoje varljive predstave o tako imenovanih namernih vzrokih. Posedujejo pa nekak zaveden gon, zaradi katerega iščejo svoje koristi. Zavednost tega gona, daje ljudem misliti, da so svobodni, kar je razumljivo, ko pa se svojih hotenj in gonov zavedajo in kar sledi, sposobni so jih tudi obvladovati. Zanemarjajo pa, da lahko mislijo na tak način, vzroke, ki vplivajo na njih, da kaj hočejo ali se za čim ženejo, to pa zato, ker jih enostavno ne poznajo. Ljudje počno vse zavoljo nekega namena - zavoljo koristi za katero se ženejo. Zato se dogaja, da hočejo poznati le vzroke namenov, vzroke koristi, kajti takoj ko jih poznajo nimajo več razloga, da bi spraševali še naprej. Človek torej vedno ubere lažjo pot, raje se zadovolji z odgovori, ki mu jih naprtijo drugi, kot da bi se z razmišljanjem do njih poskušal dokopati sam, pri čemer bi pri sebi razjasnil marsikatero nejasnost. Ker se človek tako zanaša na druge, nujno druge sodi po sebi, saj če od drugih prejema odgovore na vprašanja, ki si jih zastavlja sam, mora verjeti, da si ta drugi zastavlja povsem identična vprašanja njegovim. Če pa vzrokov ne morejo zvedeti od koga drugega, jim preostane samo, da se obrnejo do samih sebe in razmišljajo o namenih, ki navadno odločajo o podobnih dejanjih njih samih. Ker človekova varljiva predstava govori, da je človekovo sredstvo vse, kar so v naravi našli, so prepričani, da jih je nekdo zavoljo njih ustvaril.

Na tem mestu človekovo nerazumevanje in zanašanje na odgovore, ki jim zadevajo kar se da manj napora, vpelje pojem božanstva. Saj po tem, kar so njihovi možgani zabeležili ne morejo sklepati drugače, mar naj bi vsa ta sredstva nastala sama od sebe, gotovo ne, zato je prva in njihova edina alternativa, da v odgovor vpeljejo v naravi enega ali več obstoječih vladarjev, ki posedujejo človeku enako ali večjo svobodo, da so v naprej poskrbeli zanje in uredili naravo njim v prid. Iz zdravega razuma sledi, da so bili ti vladarji umišljeni po človekovi podobi, ker se drugače, kot tako sploh niso dali misliti, in mislili so: ti vladarji morajo vse uravnavat njim v prid, s ciljem, da ljudi navežejo nase, da bi ti njim izkazovali najvišje časti, ker je pač izkazovanje časti godilo človeku, je le ta sklepal, da more goditi tudi njegovim vladarjem. To je bil nastanek bogočastja, ki je imelo za posledico civilizacijo, po načelu, kar je dobro za boga je še boljše za nas, Bogu pa očitno izkazovanje človekove časti ni bilo kaj mar, zato je le ta bogočastje potenciral do dimenzij praznoverja, ko je za umik bilo že prepozno, saj se je bogočastje že globoko zakoreninilo v človekovo dušo.

Ko so ljudje tako poskušali dokazati, da narava ne stori ničesar, kar ne bi koristilo človeku, so pravzaprav pokazali, da so bogovi prav tako nespametni kot ljudje, kar je zlahka razumeti, kako naj bo nekaj, kar ustvari nepopolno bitje popolno? Bogočastje je zahtevalo hierarhijo, ki je slonela na zapisanosti pri Bogu, če so Boga častili se jim je godilo dobro, če ga niso, se jim je godilo slabo, kar pa je prišlo v protislovje z dejanskim stanjem, ko je doletela nesreča, škoda ali korist enako bogaboječega, kakor brezbožca, tega predsodka, pa naj si so se ga še tako otresali, se niso uspeli znebiti. Ta paradoks so zato uvrstili pod neskončno raztegljivi rek, da sodbe bogov daleč presegajo človekovo dojemljivost ali če smo še splošnejši: "Pota Boga so nedojemljiva." Spinoza pravilno ugotavlja, da bi verjetno bil ta stavek dovolj, da bi na veke skrival pred človekom resnico, če človeku ob preobilici prostega časa ne bi prišlo na pamet drugačno merilo resnice - matematika, ki ji ne gre za namen, ampak za bistvo.

Spinoza kot izmišljotino ovrže predsodek, da si je narava, kot smo razbrali iz povedanega, postavila s tem, ko je ustvarila vse stvari ki bivajo, nek namen in to podkrepi z navajanjem 16 pravila prvega dela Etike, v katerem pravi: "Iz nujnosti božje narave mora slediti neskončno mnogo na neskončno mnogo načinov."(se pravi vse, kar mora biti predmet neskončnega uma), kar sledi tudi iz sklepov 32 pravila, ter vseh ostalih pravil, kjer je pokazal, da se vrši v naravi vse po neki večni nujnosti in najvišji popolnosti. Iz navedbe 21, 22 in 23 pravila Etike po Spinozi zvemo tudi, da je najpopolnejši tisti učinek, katerega povzroči Bog neposredno in čim neka stvar potrebuje več posrednih vzrokov, da bi bila ustvarjena, tem nepopolnejša je. Še naprej sledimo Spinozovi argumentaciji, ko pravi, da ako bi stvari ustvarjene neposredno od Boga, nastale zavoljo tega, da bi bog dosegel svoj namen, potem bi bile nujno med vsemi stvarmi najpopolnejše tiste, ki so zavoljo njih nastale one prve. Seznanjeni smo potem takem z božjo nepopolnostjo, saj, če Bog dela zaradi nekega namena, se nujno trudi za nečim česar nima, predsodek, ki so mu priznavali veljavo že teologi in metafiziki. Razumljivo, ker pred stvarjenjem ne morejo imenovati razen Boga ničesar, za kar bi Bog deloval, so prisiljeni priznati, da Bog ni imel tistega, za kar si je hotel ustvariti sredstva. Pri dokazovanju podobnih predsodkov so iznašli novo orožje, sklicevanje na nevednost. Nevednost je bila prav pripravno orožje, vedno na mestu, kadar nekomu kaj ni šlo v račun. Ob primerih se je dalo s sklicevanjem na nevednost dokazovati tudi paradokse. Tako je bilo pri dokazovanju vsega, zato je veljal človek, ki bi doumel stvari umno, z razmišljanjem za krivoverca in brezbožneža, saj so vedeli, da je s koncem praznoverja tudi konec stremljenja, edinega sredstva, ki je varoval njihove dokaze in ugled.

Ko so bili ljudje tako prepričani, ni bilo težko z njimi manipulirati še naprej ali še bolje, ni jih bilo težko prepričati, da je njihova samomanipulacija, kateri so podvrženi, tisto, kar je edino pravo merilo, da se vse, kar se godi, godi zavoljo njih samih. Prepričani so bili, da mora biti pri vsaki stvari najbolj popolno to, kar jim koristi, najbolj cenjeno pa, kar jim godi. Za vzpostavitev takšne kvazi naravne hierarhije so morali temu cilju podrediti nekatere pojme, kot so: dobro, slabo, red, zmeda, toplota, mraz, lepota, grdota...Od prepričanja o lastni svobodi so naravo prepolovili na preprosta (tudi človeku razumljiva) nasprotja, ki funkcionirajo, se razume preprosto: vse, kar pripomore k zdravju in čaščenju boga, so uvrstili kot dobro, nasprotno pa so vse, kar to ni, uvrstili pod slabo. Kot smo že ugotovili, izhaja takšno posploševanje iz njihovih napačnih predstav, v katerih ni nič umnega, ki je nujno potrebna pri spoznavanju resnične narave. Ta njihova vera, ki izhaja iz predstavljanja ima za posledico, da vsemu, kar vidi in zazna, pripiše nerazumljiv red, ki je dobro, saj kadar so stvari urejene tako, da jih zlahka prepoznajo, si jih predstavljajo ali se jih spominjajo, so nujno dobro urejene in zlahka spoznavne, nasprotno so slabo urejene ali zmedene. Ljubše je človeku tisto, kar si more predstavljati brez truda, zato je prednost na strani dobrega in urejenega, s tem pa hkrati trdijo, da je Bog ustvaril naravo prav tako, skratka dobro in urejeno, torej trdili so, da si je Bog sposoben stvari predstavljati, kar je očitno še en od številnih nesmislov, da lahko rečejo kaj takšnega, si morajo Boga nujno predstavljati v človeški podobi, o čemer pa smo že podali svoje mnenje. Tudi ostali pojmi, ki sledijo so nastali po podobnem principu z golim predstavljanjem. Tako imenujejo naravo kake stvari tako kakor na njih deluje. Razsojajo po načelu predstavljanja in učinkovanja. Iz vsega povedanega je človek spoznal še en pojem, ki po mnenju Spinoze ni smiseln. Harmonija je ljudi prepričevala v to, da se tudi Bog naslanja na harmonijo, čemur so verno sledili tudi nekateri filozofi, ki so trdili, da ustvarja gibanje nebesnih teles harmonijo. Še en dokaz več, da človek presoja vse po svojih duševnih zmožnostih, kar ima v končni fazi za posledico nastanek skepticizma.

Ljudje smo si v marsičem podobni, a smo si tudi v marsičem različni: kolikor glav, toliko misli: vsak berač svojo malho hvali, to sta le dva reka, ki jih na tem mestu navaja Spinoza, kar pomeni, da se nazori med sabo ne razlikujejo nič manj kot okusi. Pojmi, s katerimi ljudje razlagajo naravo, če ponovimo še enkrat, niso nič drugega, kot samo načini predstavljanja in ne kažejo narave kake stvari, temveč le stanje zmožnosti predstavljanja: tako Spinoza poimenuje poimenovane pojme, pojme zmožnosti predstavljanja, ne pa pojme razuma.

Pozabavajmo se še z enim predsodkom, ki morda ne bi bil jasen iz vsega, kar smo povedali. Če vse, kot trdi Spinoza, sledi iz nujnosti najpopolnejše narave boga, od kot potem v naravi toliko nepopolnosti: zmeda, zlo, gnitje, greh...? Popolnost stvari je treba ceniti samo po njih naravi in moči, in zavoljo tega niso stvari nič manj popolne, ker godijo ali ne človeškim čutom, ker človeška narava v njih uživa ali ne. In potem se naprej sprašujemo, zakaj Bog ni ustvaril vseh ljudi, da bi jih vodil razum? Spinoza odgovarja: "...ker je imel dovolj stvari, da je ustvaril vse, od najvišje do najnižje stopnje popolnosti, ali točneje, ker so bili zakoni njegove narave dovolj obsežni, da je lahko ustvaril vse, kar lahko dojame nek neskončen um."

Bog, je v človeških očeh poenostavljen do te mere, da prehaja že v pravo karikaturo svoje prave, po Spinozi povzete, podobe. Iz tega sledijo zmote, ki smo jih v glavnem opisali.

Vir: www.zofijini.net