Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20060906205800368

Volja do znanja sobota, 16. september 2006 @ 05:03 CEST Uporabnik: Pozitivke Foucault, Michel (1926-1984) Posebnost zatiranja, in po tem se razlikuje od prepovedi, ki jih vsebuje kazenski zakonik, je predvsem v tem, da zatiranje deluje kot obsodba na izginotje, pa tudi kot ukaz k molku, kot potrditev neobstajanja in zato tudi ugotovitev, da o tem ni kaj reči niti videti niti vedeti. Tako se giblje po svoji šepavi logiki, licemerstvo naših meščanskih družb. Pa vendar je prisiljeno k par odstopanjem. Če je res treba dati mesto nezakonitim oblikam seksualnosti, naj svoj hrup zganjajo drugje, tam kjer jih lahko znova vpišemo, če že ne v tokove proizvodnje, pa vsaj v tokove dobička. Ti mesti strpnosti bosta bordel in bolnica: vlačuga, odjemalec in zvodnik, psihiater in njegova histerična bolnica, kot da so na nedovoljen način pripustili užitek, o katerem se v redu veljavnih stvari ne govori; besede, kretnje, sedaj dovoljene na skrivaj, se tu izmenjujejo za visoko ceno. Samo tu ima divji seks pravico do resničnih, a dobro omejenih in osamelih oblik, in do tajnih, omejenih, šifriranih vzorcev pogovora. Povsod drugod je sodobno puritanstvo naložilo svoj trojni odlok o prepovedi, neobstoju in molku. Razlagajo nam, da se zatiranja, če je bilo res že od klasične dobe osnovni način zveze med oblastjo, znanjem in seksualnostjo, lahko osvobodimo le za visoko ceno: treba bi bilo nič manj kot prekršiti zakone, ukiniti prepovedi, vdreti v besedo, obnoviti užitek v resničnosti in uvesti čisto novo ekonomijo v mehanizme oblasti, kajti politika pogojuje še najmanjši blisk resnice. Ta govor modernega zatiranja seksa se dobro drži. Nedvomno zato, ker ga je lahko imeti. Varuje ga pomembno zgodovinsko in politično jamstvo, če smo rojstvo represivnega obdobja postavili v 17 stoletje, po stotih letih prostosti in svobodnega izražanja, to pomeni, da sovpada z začetkom razvoja kapitalizma: združeno je z meščanskim redom. Majhna kronika seksa in njegovih nagajanj se v hipu prestavi v slovesno zgodovino načinov proizvodnje; njena nepomembnost izgine. S tem se pokaže načelo razlage: če je seks zatiran tako neizprosno, to pomeni, da je nezdružljiv s splošnim in z močnim uvajanjem v delo; ali se v obdobju, ko se delovna sila sistematično izkorišča, lahko prenaša, da se le ta izgublja v užitkih, razen v tistih, omejenih na najmanjšo mero, ki ji omogočajo razmnoževanje? Morda obstaja še nek drug vzrok, da se nam izražanje odnosov med seksom in oblastjo v obliki zatiranja kaže tako hvaležno: temu bi lahko rekli dobiček za govorca. Če je seks zatiran, se pravi zapisan prepoved, neobstoju in molku, ima že samo dejstvo, da se o njem govori in da se govori o njegovem zatiranju, videz premišljenega postopka. Kdor tako govori se v določeni meri postavlja izven oblasti, saj prelamlja zakon, se pravi, v naprej jemlje prihodnjo svobodo. Od tu izhaja ta slovesnost, s kateto se danes govori o seksu. Že nekaj desetletij ne govorimo o tem, ne da bi zavzeli posebno držo, tu je zavest, da kljubujemo vzpostavljenemu redu, barva glasu, ki kaže, da se imamo za prevratneže, vnema, da se odvrne sedanjost in prikliče prihodnost, za katero verjamemo, da bo pospešila svitanje. Skozi govor o zatiranju seksa zlahka veje nekakšen upor, obljubljena svoboda, prihodnja doba nekega drugega zakona. Prav zato, ker potrjujemo zatiranje, lahko še vedno omogočamo, da istočasno obzirno obstaja to, k čemur večini med nami strah pred smešnostjo ali grenkoba zgodovine onemogoča ta pristop: revolucija in sreča; ali revolucija in neko drugo telo, novejše, lepše: ali pa revolucija in užitek. Govoriti proti oblasti, izreči resnico in obljubiti uživanje, eno z drugim povezati razsvetlitev, osvoboditev in pomožne naslade; imeti govor, v katerem se združujejo vnema po znanju, volja po spremembi zakona in pričakovani vrt užitkov, vse to v nas brez dvoma podpira zagrizenost, da o seksu govorimo z izrazi zatiranja, to verjetno pojasnjuje tudi tržno vrednost, ki jo pripisujemo ne samo vsemu, kar je o seksu povedanega, temveč preprostemu dejstvu, da prisluhnemo tistim, ki hočejo imeti od tega korist. Konec koncev smo edina civilizacija, v kateri posebni uslužbenci prejemajo plačo zato, da prisluhnejo vsakomur, ki jim zaupa skrivnosti svojega seksa: ker sta potreba po govorjenju o seksu in korist, ki se od tega pričakuje, znatno presegli zmožnost poslušanja, so nekateri svoja ušesa oddali v najem. Toda bolj kot ta ekonomska posledica se mi zdi v današnjem času zdi bistven obstoj govora, v katerem so povezani seks, odkritje resnice, preobrat zakona sveta, napoved nekega drugačnega dne in obljuba določene blaženosti. Zamisel o potlačenem seksu torej ni samo stvar teorije. Uveljavitev seksualnosti, ki ni bila nikoli strožje podvržena, kot v času licemerske buržoazije, prezaposlene in preračunljive, se povezuje z nadutostjo govora, katerega cilj je povedati resnico o seksu, preoblikovati njegovo ekonomijo v resničnost, spreobrniti zakon, ki ga vodi, in spremeniti njegovo prihodnost. Izjava zatiranja in oblika pridige vodita ena k drugi, vzajemno se jačata. Reči, da seks ni zatiran, ali bolje, da odnos med seksom in oblastjo ni zatiralski, pa lahko pomeni tudi kaj drugega, kot le jalovo protislovje. To ne bi bil le napad na neko sprejeto trditev. Pomenilo bi ugovarjanje vsaki ekonomiji, vsem diskurzivnim interesom, ki so njen temelj. Gre za družbo, ki se več kot stoletje glasno biča s svojo hipokrizijo, na široko govori o svojem lastnem molku, s strastjo podrobno razlaga tisto, o čemer ne govori, razkriva oblast, ki jo izvaja, in obljublja, da se bo osvobodila zakonov, ki so ji omogočili delovanje. Odlomek uvoda v Zgodovino seksualnosti (Volja do znanja) Foucault, Michel (1926-1984), francoski filozof, ki je v svoji teoriji poskušal pokazati, da so osnovne ideje človeštva, po katerih živimo, skozi zgodovino spremenljive. Foucault je študiral filozofijo in psihologijo na elitni École Normale Supérieure v Parizu. V šestdesetih je načeloval oddelkoma za filozofijo na univerzah Clermont-Ferrand in Vincennes (znani tudi kot Vincennes Experimental University Centre). V sedemdesetih je bil izvoljen na najvišjo akademsko mesto v Franciji na Collčge de France, kjer je prevzel naziv: profesor zgodovine sistemov mišljenja. V tem času je zaslovel tudi po svetu, kjer je njegova priljubljenost konstantno rasla. Glavni vpliv na njegovo misel sta imela predvsem nemška filozofa Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger. Njegovo učenje pa se upira tudi na vplive nemškega političnega filozofa Karla Marxa in avstrijskega psihoanalitika Sigmunda Freuda. Foucault ponuja nove koncepte na področjih, ki se v svoji mikrostrukturi ukvarjajo z problematikami nadzora, policije, varnosti, bolezni, seksualnosti in splošne blaginje. Foucault v svojih delih ljudi spodbuja, da se »državi blaginje« uprejo tako, da razvijejo lastno individualno etiko, v kateri naj svoja življenja razvijajo tako, da bodo pri drugih vzbujali spoštovanje in občudovanje. Pomembnejša dela: Histoire de la folie a l'âge classique [1961] (Norost in civilizacija); Naissance de la clinique (PUF, 1963) (Rojstvo kliničnega); Les Mots et les Choses (Paris : Gallimard, 1966) (Red stvari); L'Archéologie du savoir (Paris : Gallimard, 1969) (Arheologija vednosti); L'Ordre du discours (Paris : Gallimard, 1971) (Red diskurza); Surveiller et Punir (Paris : Gallimard, 1975) (Nadzorovanje in kaznovanje) Histoire de la sexualité (Trije deli Zgodovine seksualnosti v letih 1976 in 1984). Vir: www.zofijini.net Komentarji (0) www.pozitivke.net