Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Komunikacija_Ljudje

Darovanje sreda, 23. avgust 2006 @ 05:03 CEST Uporabnik: Pozitivke Vsi poznamo tisto De Sadovo maksimo, ki veleva vnesti red v naše užitke, nekako tako gledamo na jezik in besedo tudi mi, kot sredstvo za posvetni užitek, in vedno z težkim srcem ta užitek uživamo površno. Komunikacija med ljudmi je z novimi časi, še bolj pa z novimi tehnologijami, postala »pehta« svojemu namenu. Četudi dobra alternativa pismu je »mail« vse preveč pavšalno in za ohranjanje vsaj minimalne ravni diskurza, neprimerno sredstvo, namreč vse preveč blizu mu je uhojena pot vsakodnevne govorice, ki pa z podajanjem smisla nima ravno veliko skupnega. Pogled nazaj, k osnovam sporazumevanja je včasih potreben, da lažje dojamemo kaj nam sogovornik sporoča, ker je čas tak, da nas v večini ostalih situacij, ki vključujejo kakršenkoli smisel, pušča na suhem in nismo prepričani, da je to nekaj, kar je samo »hip«, ta odnos, ko sogovornik ilustrira osebo, ki čaka, da pride do besede, ali ko za komunikacijo štejemo odziv na tisto, kar smo ravno kar, po možnosti »pametnega«, povedali. Torej, k redu! Vedno smo nekako želeli poudariti, kako nepomembna je beseda v dejanskem življenjskem krogu, veliko pomembnejše je tisto na površini, kar je v našem primeru telo. Morda je ena osnovnih napak, ki jih je zagrešil človek v gradnji svojega torna, da je besedi prepustil mesto glavnega posredovalca med realnostjo enega in drugega individuma. Predvsem je problematična obsežnost pooblastila, ki ga je z tem dobila beseda. Sama beseda kot nosilka nečesa tako brezpredmetnega in puhlega, da si ne tudi zanemarljivega kot je informacija, ni predmet našega dvoma, kot taka je beseda zelo praktično sredstvo. Govorili bi o drami. Kaj in kako, kakšna je ta drama o kateri govorimo. Ne gre nas razumeti dobesedno, radi se igramo in mislimo, da je to prepotrebno, vsakemu človeku dostopno dejstvo, nikakor pa nočemo, da, celo ne dovolimo, da igra postane drama v okolju ali trenutku, ko poteka življenje. Nenehen boj kultiviranega človeka po brzdanju svojih naravnih potreb in afektov, kako simetralno nasprotje je tovrstno prizadevanje v naši želji po prenosu fiktivnih dram iz življenja v transparentno in vsem dostopno obliko umetnosti. Drama naj postane umetnost, kar že v osnovi je, le da ne izpolnjuje v celoti svoje katarzične funkcije, življenje naj jo zre, kot sliko pritrjeno na steno, kot kip, sredi arhitektonsko zaprte kupole, zato tudi Pismo Hebrejcem na začetku, darovanje telesa namesto darovanje telesu, metafizično naj ostane drami, realno pa naj pripade telesu, fizisu. Podali smo iztočnice, sedaj moramo samo še določiti jedro problema, torej dram, toda najprej o objektu te drame. Človekovo telo ima eno in edino perceptivno lastnost in to je da deluje. Šele preko tega delovanja lahko potrdimo njegovo eksistenco. V telesu delujejo t.i. kinestetični občutki, ki telo napeljujejo, da se vedno znova in znova preizkuša in vrača k izkušnji, ki je neposredna posledica delovanja. Dele telesa človek pozna samo po njihovi funkciji. Telo je nekak zemljevid seksualne fizionomije in čeprav so čuti na nek način med seboj enakovredni, so vendarle to nekakšni svetovi sami zase, in vsaka posamezna človekova izkušnja ima opraviti z prepletom in kombinacijo različnih čutov, tako je ravno seksualna izkušnja tista, lahko bi rekli najbolj človeka konstutirajoča, zakaj ravno ona je najbolj telesna. Če že imamo občutke, potem je vsa izkušnja občutek, človek je kot celota, zgolj oblika senzorja, v katerem ima vsak čut svoj lasten svet, kar v končni fazi vzpostavlja telo kot celoto, in obratno, občutke enega po enega v celoto, preko telesa. Za človeka je rojstvo kot stvarjenje sveta, je rojstvo čutov preko katerih se vsakič znova vzpostavlja svet na novo. Vse, kar počnemo, počnem ravno preko telesa ali morda bolje, to za nas počne telo ali še bolje, to mi počnem telesno. Igra ljudi, je igra njihovih teles. Imamo telo in z njim delamo, v njem ali preko telesa se zgodi vse, kar se pojmuje kot življenje, začenši z rojstvom in se konča z fizično smrtjo, kot odmrtjem tega telesa. Um, ki ga človek tako superiorno postavlja nad telo, ima svoj začetek in konec v telesu. Iz zgodovine je napačno izvedeno in razumljeno, da je telo objekt, na način, da nam nudi možnost, da se telesa zavemo, zakaj prav tisto, kar smo v telesu našli, je naša eksistenca, ki pa jo lahko razumemo vse prej kot objektivno. Telo je neosebno bitje, kar pomeni, da je anonimno, da pa je lahko takšno, sta garant predvsem dva pojma, ki imata z telesom veliko več skupnega kot se morda zdi, to sta suženjstvo in svoboda. Označujeta ne le človekovega duhovnega stanja, temveč in predvsem stanje našega telesa, oziroma zdaj že lahko rečemo, eksistence. Dvosmiselnost bivanja na tem svetu je zato nedvomno, če sploh kakšna, dvosmiselnost bivanja telesa. Ti eksistenčni dvomi se porajajo ravno zaradi tega, ker smo eksistenco našli v telesu po poti fiziologije, kar je povsem nekaj drugega kot umska izkušnja telesa, ki je izključno podana preko človekove psihologije in je zato bistveno drugačna od telesne eksistence, zakaj telo se prepoznava na način, da nam daje občutke, medtem ko nam um poraja le misli oziroma ideje in v tem nasprotju se rojeva nepotrebna dvosmiselnost. Telo je vedno lahko le svet zase, je naše glavno in edino sredstvo, da imamo svet. Jaz je svoje telo, ki je kanal, ki v sebi zbira dani in anonimni obstoj. Telo je tisto, kar je eksistenca, ki je oživljena z zavestjo. Ko gre za telo ni drugega, kot da ga doživljamo, kajti jaz je telo, v kolikor ima neko izkušnjo. Psihično se je zmožno manifestirati izključno preko telesa, ker je psihično že hkrati tudi telesno. Imeti telo za živo bitje pomeni spojiti se z določeno sredino, stopiti se z določenimi projekti in se v njih nenehno organizirati. Telo se brez rezerve vedno pridruži akciji, v želji po izpolnitvi svojega poslanstva, to je izkušnji. Izkušnje je telo deležno vedno v korelaciji do prostora, v katerem se le to giblje, zato je vprašanje odnosa telo - prostor izredno pomembno, konec koncev je to vprašanje, ki nam odpira novo poglavje v razumevanju človekovega telesa kot prostora samega, kako sploh obstoji prostor, v katerem ni telesa, ki bi ga kot takega zaznavalo. Telo ni v prostoru, telo prostor šele vzpostavlja, zato so vprašanja, ki se tičejo prostornosti in telesnosti, vprašanja posebne vrste. Telo je prostor človekovega življenja, zato je telo tisto, ki nas odpira za svet. Problem sveta, posebej pa telesa, sestoji v tem, da vse prebiva v njem, telo je v svetu, kot srce v organizmu. Prostornost lastnega telesa pomeni celovitost, nedeljivost, enotnost telesa, ki jo prav preko njene motorične izkušnje, ki je najbolj zaznavna v gibanju, kajti prav telo je glavni in osnovni nosilec gibanja, lahko zaslutimo v vsej njeni razsežnosti. Človekovo telo je inspiracija in cilj vseh ustvarjajočih posameznikov v človekovi družbi, zakaj popolnost telesa je stvar umetniške moči in sposobnosti znanstvene zavesti, da dojame razsežnost popolnosti telesa, ki je od tega spoznanja naprej smoter tovrstnega ustvarjanja. Človek je kot percipirajoči subjekt, hkrati tudi percipirani svet. Vendar pa, če tudi osnovno razmerje skozi zgodovino ostaja vedno enako, se človek spreminja tako kot subjekt (njegova percepcija), in kot percipirani objekt (percipirano), nove percepcije zamenjajo stare, tako kot nove emocije zamenjajo stare. Telo je nenehno percipirano, obleka pa kot dodatek - pokrivalo telesa, prav tako. Zunanje predmete opazujemo z telesom, ampak svojega telesa pri tem dejanju ne opazimo, ko se gledamo v zrcalu, so oči, ki gledajo hkrati gledane. V kolikor telo vidi ali dotika svet, telo ne more biti videno ali dotaknjeno. Ker je telo samo v sebi dvoumno v toliko, v kolikor je ustvarjeno in hkrati ustvarjajoče, je jasno, da ne more biti primerjano z vsakim fizičnim objektom, temveč le z določenim delom umetnosti. Lahko bi izbrali katerikoli primer iz človekove fizične ustvarjalnosti, ker pa smo govorili že o prostornosti in gibu telesa, je najbolj logično, da v tej smeri nadaljujemo, in tema, ki se najbolj jasno zarisuje na obzorju znotraj tega sklopa, je razmerje telesa do glasbe in posledično plesa. Glasba je primarno telesnega izvora, na samem začetku recimo, da stoji krik, ki ga človek proizvede iz svojega telesa, ta se kmalu prelevi v daljšo kompozicijo krikov - spev, nakar po naravni potrebi telesa po ritmu, človek osvoji še zunanje - naravne šume in jih vkomponira v razmerju do svojega telesa - to je glasu, v ritmu, ki mu ga narekuje narava. Ples kot ritmično gibanje telesa po prostoru kmalu postane motorična naučenost, ob tem pa se postavlja vprašanje, kot ga formira tudi Zamjatin v svojem futurističnem romanu "Mi": "..zakaj je ples lep? Odgovor: zato, ker je to nesvobodno gibanje, zato, ker je najgloblji smisel plesa ravno v absolutni, estetični podrejenosti idealni nesvobodi. In če je res, da so se naši predniki predajali plesu v najbolj navdihnjenih trenutkih svojega življenja (verski misteriji, vojaške parade) - potem to pomeni le eno: instinkt nesvobode je odzdavnaj organsko lasten človeku." Zakaj je telo mogoče primerjati z umetnijo, ker je torišče živih pomenov, a ne zgolj zakon določenega števila principov. Druge razumemo z svojim telesom, kot z njim tudi opažamo stvari, kajti naša izkušnja sveta je v percepciji, ki svoj polni smisel zadobi na koncu koncev v besedi, zgovornost telesa pa je predpostavka vseh umetnosti. Telo je dejavna aktivna bit, ki se kaže v težnji po čim konstantnejši fizični izkušnji in najbolj značilna za tovrstno težnjo je prav človekova seksualnost. Človekovo telo ima vse fiziološke predispozicije, ki vodijo v to, da se vsako človekovo dejanje, med njimi tudi seksualnost, nadaljuje kot refleks, tako nastaja telo pod vplivom dejanj, objekt refleksov. Telo je nosilec navad, tako perceptivnih kot telesnih. Seksualnost deluje na principu intencionalnosti, zakaj ravno človekova najgloblja bit se najjasneje izraža v seksualni situaciji, ki je najočitnejši dokaz primarne telesne eksistenčnosti. Psihoanaliza kot veda, ki je v 20 st. največ gradila ravno na odnosu zavest - seksualno, je na seksualnost, kot enega osnovnih garantov eksistence, opozarjala že od samega začetka in ni ponovila napake njenih predhodnikov, ki so seksualnosti pripisovali spiritualen pomen, lahko rečemo, da zato velja psihoanaliza za faktor seksualizacije ljudske biti, kar izraža v človekovi zgodovini določen preobrat, ki ga že lahko razumemo v sklopu eksploatacije telesnosti, ki je nastopila v 20 stoletju. Seksualna drama je metafizična drama. Pojavnost seksualnosti izraža afektivnost, zaradi tega velja, da bolnik ljubi malo in da telesna perceptivnost nima seksualne situacije, vendar pa afektivnost v pomenu izgube kontrole nad telesom še ne pomeni, da je telo izgubilo kontrolo nad situacijo, zakaj spomnimo se, telo se giblje motorično naučeno. Erotična percepcija se skozi eno telo usmerja na drugo, dogaja se v svetu in ne v zavesti, ker je potreba slepa, veže telo ob telo. Seksualnost je bila dolgo smatrana tipom telesne funkcije, seksualno življenje se zato dandanes smatra za organsko intencionalnost. Človekova seksualnost, kot lastnost telesa, je bila v zgodovina ena najbolj preganjanih idej in ena glavnih razlogov za pogrom telesa v zahodni miselnosti. Metafizične ideje so človekovo telesnost pomaknile v drugi plan, pri tem pa je ironično, da je prav najgloblja telesna izkušnja na nek način lahko razumljena ravno kot metafizično doživetje. Religija nastopi, ko se verniki ne razlikujejo več od vlog ki jih igrajo, ko njihova telesa stopajo v mit. In kot da se zgodovina ponavlja, smo se spet znašli na mestu, kjer so pred 2000 leti antični Grki prvič presodno preobrnili svet Dioniza, v svet Apolona in s tem, nezavedno napovedali dolgo kalvarijo telesa, ki jo danes spremljamo samo v spremenjenih okoliščinah. Do moderne dobe, ko je človekova telesnost kar nekako na varnem, podobno kot za časa grške demokracije, je bilo glavno orožje v rokah telesa proti telesu - meč, ki je predstavljal najhujšo pretnjo telesnemu obstoju, ko se je le ta zaril v meso, je to ponavadi pomenilo konec telesa. Naj se sliši še tako obskurno, je prav ta izkušnja telesnosti tista, ki je najbolj telesno pristna in človeška - izkušnja fizične smrti. Naše mnenje je, da prav to človekova čutnost tudi išče, ne svobode, temveč sužnost v nenehnem preizkušanju fizične komponente obstoja, to je edine tovrstne komponente. Morda ima Biblija v mislih ravno ta moment, ko svari pred koncem duhovnega in vstajenju mesenega - telesnega. Vir: www.zofijini.net Komentarji (0) www.pozitivke.net