XI.
CAPH
JEZUS ŽIVI IN DELUJE V EGIPTU

POGLAVJE 47

Jezus z Elihujem in Salomo. Poroča o dogodkih na svojih potovanjih. Elihu in Salome slavita Boga. Tempelj v Heliopolisu sprejme Jezusa za gojenca.
1 Jezus je prispel srečno v deželo Egipt. Ni se ustavljal ob morju. Gnalo ga je v Zoan, kjer sta bivala Elihu in Salome, ki sta v svoji sveti šoli pred petindvajsetimi leti poučevala njegovo mater.
2 Ob srečanju so bili vsi trije veseli. Ko je Marijin sin zadnjič videl svete gaje, je bil malo dete.
3 Zdaj pa je bil mož, dozorel po vsakovrstnih udarcih; učitelj, ki je vzgibal množice številnih dežel.
4 In Jezus je postaranima učiteljema povedal vse o svojem življenju: o svojih potovanjih v tujih pokrajinah, o srečanju z duhovnimi mojstri in o prijaznem sprejemu množic.
5 Z veseljem sta Elihu in Salome poslušala njegovo zgodbo. Povzdigujoč oči k nebesom sta molila:
6 "Naš Oče-Bog, naj gresta zdaj tvoja služabnika v miru odtod, ker sta videla Gospodovo veličastvo.
7 In sva govorila z njim, poslancem ljubezni in miru na zemlji, blage volje ljudem.
8 Po njem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje, po njem, Emanuelu."

Žvečilni gumiji in lizike lahko utrujenim voznikom izboljšajo reflekse, trdijo španski znanstveniki z univerze v Zaragozi. Študija je zajela 40 voznikov, ki niso spali 19 ur, testirali pa so jih v kabini, ki simulira pogoje vozila v gibanju.

Vozniki, ki so imeli v ustih žvečilni gumi ali bonbon, so hitreje odreagirali v 67 odstotkih primerov.

Duša.
Kaj je to?
Vedno sem mislila, da ima dom lahko le v meni.
Je jaz?
Kaj je jaz?
Preveč vprašanj za preprosto filozofsko glavo,
ki pripada meni.
Filozofija je telovadba,
z vprašanji in odgovori,
ne védenje.
Tisto noč je moja duša postala dejanje
in dajanje.

Plesala sva najin ples Šivarašašu.
Srce na srce.
Ti Šivaraša, jaz Šašu.
V tebi je bilo nekaj
demonskega.
Kot da bi me hotel použiti.
Bolje, da ne bi vprašal.
Tvoj obraz trd,
ko si izgovarjal.
Vedel si, da izziv vedno sprejmem.

Nedaleč od znane brazilske plaže Copacabana je 80-letna Brazilka iz svojega stanovanja dve leti opazovala in snemala razpečevalce mamil, nato pa 22 filmov predala policiji. Ta je na podlagi posnetkov začela obširno akcijo.

Londonski živalski vrt je ta konec tedna za kratek čas dobil nove prebivalce, vendar to niso neke nove živali, temveč pripadniki človeške vrste. Podaljšani vikend zaradi nedelovnega ponedeljka je uprava namreč sklenila izkoristiti za spremembo vsakdanjika, in sicer s predstavitvijo "krdela homo sapiens", ki bodo začasno zasedli prostor medvedom.

Dragi mi!

Tako je bilo:
V neki vasi, v Ašramu, sta živela samorealizirani učitelj in njegov učenec. Le-ta je z veliko pozornostjo poslušal besede svojega učitelja in se trudil, da bi jim sledil kar se le da natančno. Guru vakjam - dobesedno upoštevanje učiteljevih besed, je bilo za učenca najvišji zakon.

In kaj mu je guru govoril? Isto kakor vsi svetniki in učitelji govorijo od vekomaj ljudem:
- V vsakem živem bitju se nahaja atma, posamezna duša je isto kakor Bog sam. V vsakem bitju, ki se premika in v tistem, ki se ne premika, je treba videti Boga.

Ko pisanje ne obvladuje pamet, temveč ga nosi zanos sovraštva in podcenjevanja, pisec pri tem uporablja izraze, ki se ne nanašajo samo nanj, se kolovrat vrti dalje in to je priučena obrt, ki ji pravimo deseminatorstvo in ne duhovnost.

Kako dostojno upokojiti ideje, ki se kar naprej ponavljajo, da se smiselni naboj tistega, kar je enkrat dvakrat, vendar ne tisoč krat zapovrstjo povedano, ne bo izpraznil.

Kako doseči, da besede ne bodo postale v rokah deseminatorja nesmisli.

Kako nagnjenje do spritualnega misticizma poučiti, naj se deseminatorstvo izčisti z novo, čisto, oživljajočo življenjsko silo; kako doseči, da tisto, kar je bilo desetletja v gubah skrito in prikrito kot bolečina, pride bolj izčiščeno na dan, da zasede častno mesto in ne mesto v kotu, v preddverju duha.

Dolgoletna molža koz je 93-letni Soji Popovi iz Litve močno koristila. To je občutil neki ropar na lastnem mednožju.

Ko je Soja odprla vrata dvema mladima moškima, sta jo ta podrla na tla. Vendar se Soja ni dala. Z rokami je zagrabila mednožje enega izmed napadalcev in 'stisnila z vso močjo in kolikor sem zmogla'.

Srce zaigra, ko premaga in spozna,
ko ve, da je le ljubezen nekaj, kar velja.
Preglasi zvonove in največji hrup,
za vedno odidejo skrbi in obup.

Ljubezen je moč, je mir in pogum,
ki ga nosi človek seboj, kot svoj razum.
Ko pa izgubiš razum in občutek,
takrat izgubljen je vsak lep trenutek.

Razum kot povezan s srcem je to,
kar človek ne sme nikdar izgubiti,
kar mora zavedno si ohraniti,
da ne premaga ga strast in zlo.

V univerzumu in na zemlji ni nič dobro in nič slabo. Vse samo je. Univerzum in zemlja sta kakršna sta in predstavljata virtualno okolje ustvarjeno na višjem nivoju v katerem poteka kreacija na nižjem nivoju. Zato je trditev, kot je zdravljenje zemlje, na nek način nemogoča. Zemlja in vse ostalo na njej je lahko bolna samo s perspektive opazovalca, same zemlje pa se to v resnici ne dotakne. Z njo ni nič narobe. Ko je bila v stanju ognjene krogle je bilo to zanjo v redu, ko je bila cela prikrita z morji je bilo to zanjo v redu, sedaj, ko po njej živi nekaj bitij je to zanjo v redu in, ko jo bo požiralo sonce bo to zanjo v redu. Ker ona samo je in obstaja brez presojanja stanja, ki je. Ima pa svoj proces, ki ga je začela že davno preden smo se na njej pojavili ljudje in ga bo nadaljevala še dolgo po tem, ko bomo izginili.

Če se vrnem na zdravljenje zemlje – v resnici opazimo spremenjeno okolje, ki zaradi naših aktivnosti postaja vse bolj neprimerno za naše lastno bivanje v obliki, kot so ga poznali rodovi pred nami. Šele s primerjanjem preteklosti in sedanjosti lahko v sebi vzbudimo čustva, ki nam govorijo, da je bilo prej bolje.

V Skopju so v petek 26.8.2005 obeležili 95. obletnico rojstva svoje najbolj slavne meščanke, pokojne matere Tereze. Slovesnost, ki jo je organiziralo združenje Meščanka Skopja mati Tereza je potekala v središču mesta pred spomenikom in spominsko sobo velike misijonarke, udeležili pa so se je najvišji predstavniki mesta in države ter tamkajšnji verski voditelji.

Vroče poletje. Čez mejni prehod Vinica se odpravim na hrvaško stran. Odkrivati mir. Že dolgo časa se odpravljam v ta del. Posebej v dolino kočevskega medveda. V predmestje slovenskega narodnega junaka Petra Klepca. Tam je začel delati tudi slovenski geomant Pogačnik. Trenutno naj bi sodeloval v evropskem obmejnem projektu. Po prehodu meje se odpravim k majhni cerkvici, ki stoji na hribu naselja Pribanjci. Nič kaj posebnega energetskega še ni čutiti, a čez ta kraj teče pomožna zmajeva črta. Hrvaški mejni prehod pa leži na Marijini črti in potem ta črta za nekaj kilometrov zavije na slovensko stran. Naprej proti Reki, po cesti Luzijani iz filma Kapelski kresovi, do Lukovdola.

Tam v hribčku, izven naselja Lukovdol je skrita, precej velika cerkev svetega Franje. Romarska cerkev Franca Ksaverja, ki sedaj sameva. V zraku se čuti vonj po leseni gobi, ki se širi od lesenega dela cerkve. To nastane čez čas samevanja na takšnih krajih, kjer so postavljene od človeške roke božji hrami. Cerkev je postavljena na vesoljno Mihaelovo črto. Kdaj pa kdaj bi rad dobil kakšen pameten odgovor od kakšnega modrega človeka, zakaj so postavljene te cerkvice na tako osamljenih krajih. Recimo naš Primož Trubar je rekel nekaj približno takšnega: "A zdaj bomo pa cerkvice postavljale na vsak takšen hribček, kjer se kakšni (stari) babi zazdi, da je zagledala Devico Marijo." Ob poti nazaj naberem šentjanževke. Na te kraje blizu me veže čuden spomin.

Tvoje odprto srce te bo poneslo v nebo.
S svojim odprtim srcem ne boš rabil hoditi
po pločniku, ampak boš lahko 2 - 3 metre
plaval nad njim.

S svojim odprtim srcem se boš lahko premikal
skozi betonske zidove. Lahko boš prestopil skozi
velike trgovinske stalaže, na da bi jih s svojo hojo
rabil obhoditi.

S svojim odprtim srcem boš prepeval vsem mimoidočim.
Ta tvoja pesem ne bo imela kakšnega velikega
besednega sporočila.

Ta pesem bo tvoj neverjetno nebeški občutek
s katerim boš opeval ta svoj neverjetno nebeški
občutek. Opeval ga boš samo tako, da ga boš čutil.

Poglavar plemena Duwamish je leta 1855, ko so belci hoteli od Indijancev kupiti plemensko zemljo, napisal tedanjemu predsedniku ZDA Benjaminu Franklinu naslednje pismo:

"Kako lahko prodate ali kupite nebo, toplino zemlje? Ta ideja nam je tuja. Saj ne posedujemo svežine zraka ali bistrine vode, kako naj jo torej kupite od nas? Vemo, da beli mož ne razume naših navad. En kos zemlje je zanj enak kot drugi, saj je le tujec, ki pride ponoči in vzame od zemlje vse, kar potrebuje. Zemlja ni njegov brat, ampak njegov sovražnik; ko jo osvoji, odide naprej. Grobove svojih očetov in dediščino svojih otrok prepušča pozabi.

Rdečemu človeku je zrak dragocen, saj si vse reči delijo isti dih - zveri, drevesa, človek. Kot da se beli mož ne zaveda zraka, ki ga diha. Kakor človek je, ki že več dni umira in je otopel za smrad okoli sebe. Beli mož bi moral ravnati z živalmi v svoji deželi kot z brati. Jaz sem divjak, zato ne razumem, kako je sploh lahko drugače. Na poti skozi prerijo sem videl na tisoče gnijočih trupel bizonov; postrelili so jih beli možje z vlaka, ki je peljal mimo. Kaj je človek brez živali? Če bi vse živali izginile, bi človek umrl, ker bi njegov duh ostal osamljen, saj se človeku zgodi prav vse, kar se zgodi živalim. Vse je povezano. Kar doleti zemljo, doleti tudi njene sinove.

Katero telo bo obleklo tvojo dušo,
ko boš poganjal skoz nitasto travo
in si brisal s tilnika svoje znojne snovi,
si ogledoval svoje suhljate noge,
mrežaste nogavice, če boš ženska.

Ob luninem krajcu sredi temne noči
se boš odpravil na sprehod po ulici mračni,
kjer svetijo redke demonske luči.
Trepetal in požiral boš slino od strahu,
da si prišel na svet ob nepravem trenutku,
ves sključen, postaran in zadržan,
z vedenjem, da nimaš nikogar od svojih,
da si tujec, uboga osamljena duša.

Z odprtjem fotografske razstave in kulturnim programom se bodo drevi na Dovjem pričeli tradicionalni, že 14. Aljaževi dnevi. Tridnevna prireditev, ki je posvečena slovenskemu planinstvu, bo letos v znamenju 110-letnice od postavitve Aljaževega stolpa na vrhu Triglava. Ta je nastal po naročilu dovškega župnika Jakoba Aljaža, ki je bil pobudnik in graditelj tudi drugih planinskih zavetišč in se ga v kranjskogorski občini vsako leto v poznem poletju spomnijo s to kulturno in zabavno prireditvijo.

Štirje češki znanstveniki so nedavno jugovzhodno od jezera Titicaca v Boliviji našli ostanke najvišje ležečega doslej znanega inkovskega mesta, je potrdil vodja odprave Ivo Barteček. "Mesto, sestavljeno iz več naselij, se je raztezalo na površini, večji od 10 kvadratnih kilometrov, na nadmorski višini med 3000 in 4400 metri," je pojasnil profesor Barteček, doyen fakultete za filozofijo univerze v Olomoucu na vzhodu Češke in ugledni poznavalec iberoameriških študij.

Iz nove Vive www.viva.si

Pogovarjali smo se z Jahnavi Vaishnav

Indijka Jahnavi Vaishnav že enajst let živi v Sloveniji in se ukvarja s homeopatijo ter fizioterapijo. Predstavila se je kot indijska duša, ki je v Sloveniji na svoji poti življenjske rasti. Njeno razmišljanje, ki združuje tako vzhodno kot zahodno miselnost, je polno navdiha in bogatih spoznanj.

Vaše znanje slovenščine je odlično. Kako ste se naučili jezika in kako ste sploh prišli sem?
V Slovenijo sem prišla oktobra leta 1993. Sprva sem obiskovala tečaj slovenščine, ki pa mi ni zadostoval. Ob pomoči svojega moža, ki je po poklicu profesor, sem v devetih mesecih opravila izpit za aktivno znanje slovenščine, pozneje pa sem se največ naučila kar od Slovencev. Znanci so me sproti popravljali in hitro sem napredovala. V Slovenijo sem prišla prek družinske zveze; očetov prijatelj je študiral na ljubljanski univerzi in tukaj tudi živel. Najprej je sem prišel moj mlajši brat, ki tudi živi v Sloveniji in si je tu ustvaril družino. Takrat sem še študirala homeopatijo. Ob koncu študija so se starši odločili in mi - da kot hčerka ne bi bila prikrajšana -, ponudili priložnost, da si tudi sama ogledam svet. Imela sem možnost, da grem v ZDA k starejšemu bratu, ali pa v Slovenijo k mlajšemu. Odločila sem se za Slovenijo in ugotavljam, da mi je tukajšnja družba zelo blizu.

Pozitivke ekskluzivno objavljajo prevode knjige What God Wants v slovenščini, sproti kot se prevaja. Knjiga bo izšla do 27. septembra, ko bo njen avtor Neale Donald Walsch imel v Sloveniji predavanje na isto temo v organizaciji Humanity's Team-a Slovenija.
Inf: www.humanitysteam.si info@humanitysteam.si ali 041 710-277

1.
Zelo malo ljudi bo verjelo temu, kar piše v tej knjigi.
Vsaj na začetku.
Zaradi tega bi to lahko bila ena izmed najbolj neverjetnih knjig vseh časov.

2.
Ta knjiga ponuja odgovor na najbolj pomembno vprašanje v človeški zgodovini.
Kaj Bog hoče?
Mnogim ljudem se bo ta odgovor zdel osupljiv.
Celo tisti, ki ne bodo popolnoma presenečeni, bodo dobili odgovor, ki se bo dramatično razlikoval od tega, kar oni mislijo. Ne bo se niti približal predstavam, ki jih ljudje ponavadi slišijo o Bogu.

Najbolj pogosta vprašanja oseb, ki jih zanima Feng Shui, na mojih predavanjih, Mavričnih sobotah, Ezofestu, Mostu sočutja, Altermedu, simpozijih, sejmih ezoterike, delavnicah in intervjujih v preteklih letih ter na TAO-SI forumu. Bila so preprosta, enostavna, zanimiva in sledeča:

56. Ste se kdaj morda vprašali kako si urediti pisarno ali delovni kotiček, da bo energija prava, da bo delovne vneme ravno prav in da vas ne bo, vsakič ko boste prestopili službeni prag, zabolela glava?

- Zdi se, da je čedalje več poklicev, ki so vezani na delo v pisarni. To je prostor, kjer večina zaposlenih preživi, kar precejšen del svojega življenja.

56a. In kakšna je priporočljiva lega pisarne?

- Tista, ki ni izpostavljena prevelikemu navalu energije, torej ni direktno nasproti stopnišča ali vhodnih vrat v stavbo, da omogoča primeren pretok energije. Pisarna naj ne bi bila poleg sanitarij, kotlovnice ali drugih prostorov, kjer se ustvarja hrup in smrad.

Jezus je rekel:

»Laže gre kamela skozi šivankino uho,
kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.«

In cerkvena oblast se je na račun tega,
skozi dve tisočletji pridno nabirala posvetno bogastvo,
ker hej,
kdo pa pred smrtjo ne bi dal prav vse,
da res pride v to Božje kraljestvo?

Veliko vprašanje pa je,
ali je samo zaradi tega kdo tak res tja prišel,
jaz trdim in pravim da ne.

I.

Skozi bele krošnje je padal
šum božajočih dlani.
Jesenske strune zvenijo
v odpadlih listih.

Nič več se ne jasni.
Za dolgo, dolgo je padel
mrak. Ognjeni sij
več ne plapola.

Nič več ne bo kradel
veter nakopičenim oblakom
poti na jug, čez goli breg.
Zdaj, v polmraku
bo iskal tam preko
le še sever, sence, sneg.