Svetovnega dneva mladih v Koelnu, ki bo potekal med 16. do 21. avgustom, se bo iz Slovenije udeležilo okoli 550 mladih, ki se jim bo pridružil koprski pomožni škof Jurij Bizjak. Po podatkih Medškofijskega odbora za mladino se bo večina romarjev z avtobusi na pot odpravila že danes zjutraj. Svetovni dan mladih ne bo le v Koelnu; od danes do 15. avgusta bodo potekali dnevi po škofijah, v okviru katerih bodo lahko mladi bolje spoznali Nemčijo in njene prebivalce, saj jih bodo v svoje domove sprejele številne družine in posamezniki.

Med mladimi, ki odhajajo na pot, je kar 150 takih, ki bodo kot prostovoljci pomagali pri izvedbi programa v Koelnu in bližnji okolici. 350 se jih bo udeležilo programa po škofijah v Stuttgartu, Muenchnu, Mainzu, Bambergu in Eichstattu, na zaključnem delu v Koelnu pa se jih bo pridružilo še 50 mladih rojakov. Udeležbo slovenskih romarjev koordinirata predvsem Medškofijski odbor za mladino in Skupnost Emanuel.

POGLAVJE 21

Ravanna vidi Jezusa v templju. Hillel zavzetemu pripoveduje o dečku. Ravanna najde Jezusa v Nazaretu in priredi pojedino njemu v čast. Postane Jezusov zaščitnik in ga vzame s sabo v Indijo, da spozna bramanizem.
1 Indijski kraljevski princ Ravanna iz Orisse, na jugu Indije, je prišel za praznike v Jeruzalem.
2 Premožen je in pravičen, zato s skupino bramanskih duhovnikov na zahodu išče modrosti.
3 Ko je Jezus stal med judovskimi duhovniki ter bral in govoril, ga je Ravanna poslušal in strmel.
4 Ko je povpraševal za Jezusa, kdo je, odkod je doma in kaj je, mu načelnik Hillel pojasni:
5 "Tega otroka imenujemo Zvezdo dneva z višav, ker je prišel, da ljudem prinese luč, luč življenja, da razsvetli človeštvu pot in da odreši svoje ljudstvo Izrael."
6 In Hillel pripoveduje Ravanni vse o otroku: o preroških napovedih o njem, o lepoti noči, ko je bil rojen, o obisku duhovnikov-magov;
7 o tem, kako je bil obvarovan pred spletkami zlobnih, o njegovem begunstvu v egiptovski deželi in kako sedaj s svojim očetom dela kot tesar v Nazaretu.
8 Ravanna je vzhičen. Zanima se za pot v Nazaret, da bi mogel iti in ga počastiti kot božjega sina.
9 S svojim blestečim spremstvom se odpravi in pride v galilejski Nazaret.
10 Najde njega, ki ga je iskal, ko je ravno zavzeto postavljal bivališče za svoje soljudi.
11 V trenutku, ko ga zagleda, se je Jezus vzpenjal po dvanajst stopenjski lestvi, noseč v rokah krog, kvadrat in sekiro.
12 Ravanna vzklikne: "Bodi pozdravljen, prvi med izvoljenimi sinovi nebes!"

Prevedla: Bernarda Pavko Prava

V razredu NoE smo zbrani in nežno nas dovolite vase, ne da bi vedeli, kaj bo prišlo danes. Na naših valovih energije prihajamo, že tedne prej smo bili z vami in zadnje dni, prav zdaj pa smo najbolj lahko z vami, saj sedimo prav noter, v vas. Tako ste se spremenili, tako daleč ste prišli, da dovolite polno utelešenje, tako ste se odprli in spustili strahove, da lahko brez strahu sprejmete karkoli. V svoj prostor lahko sprejmete nas, karkoli dovolite v svojo realnost, brez strahu, da vam bomo kaj vzeli ali vas odvrnili od česa. To je pravi znak božanskega človeka, ki uteleša...

Današnji šaud bo malo drugačen, odvisen pa je od vas; vse je odvisno od vas... Z vami smo Mark, Ohama, beli Orel, Quan Yin..., pa Marija, sveta ženska energija, materinska energija Mehike, kjer smo... (letno srečanje šaumber v Sant Feju). Vsa ta energija se zliva, da bi bila z nami v zadnjem šaudu serije Utelešenje Nove Energije... Zbiramo vašo energijo, vaše besede... - vaša energija, vaša zavest je to. Že naprej čutite, kaj bom rekli, ker v teh besedah ste vi. Za ta šaud sta napisana dva scenarija, ni pa še odločeno, kaj bo prišlo skozi. En scenarij vam bomo posredovali, ne oba - kateri bo to, pa je odvisno od vas. Naj vam bo jasno - od vas je odvisno. Globoko vdihni....

Namaste..... !! (Vstopi Kuthumi in prekinja Tobija, užaljen, ker ni bil povabljen na Konferenco v Santa Feju J) Ne morem si predstavljati srečanja šaumber, na katerega nisem povabljen, zato sem prišel sam in obljubljam, da bom naredil svojo delavnico, povezano z lastno vrednostjo. Tako slabo se počutim, ker so me zanemarili. Sredi zime bo ta delavnica in to v Clevelandu in naprej povem, da bo zelo draga. Zato, da se boste nekateri počutili izločeni, ker ne boste mogli sodelovati, tako kot jaz zdaj. Po opravljeni delavnici boste dobili potrdilo, da ste uradni Srečko...

Jul 18 – Zakaj sodimo ljudi po njihovi embalaži?
San Cristóbal de las Casas – Las Margaritas, Chiapas, México
00:30

Danes je za mano dolg dan in precej dolga pot. Ko sem prispel v mestece Las Margaritas, sem lastnico ene izmed majhnih trgovin ob cesti vprašal za pot do skupnosti Zapatistov. Rekla mi je, da je bolje, če pot nadaljujem jutri in mi ponudila prenočišče v svoji hiši.

"Veš, guerro (tako Mehičani kličejo nas, bledoličneže), zdaj smo vsi zbrani okrog tebe in ti ponujamo gostoljublje in vso našo pozornost. Verjemi mi, da če bi nas za prenočišče prosil kdo od okoliških indijancev, ga verjetno ne bi imeli niti za mar," je rekel gospod Raul, ki je prišel na obisk s svojo ženo in videl mene, kako sedim zunaj na blazini in okrog mene 15 ljudi.

To je po mojem mnenju eden od obrazov sveta, ki odseva našo nedoraslost. Naša družba še vedno ocenjuje ljudi po zunanjem videzu, barvi kože in barvi oči. Še vedno je v svetu nenapisano pravilo, da smo ljudje bele polti, modrih oči in simetričnih obraznih potez vredni več.

Danes je moderno govoriti in pisati o modrosti
in razpravljati o tem, kdo je, ali kdo ni moder,
vendar pa se najprej vprašajva,
ali sploh imava isto izhodišče za to besedo: modrost

SSKJ na katerega se danes že mnogi sklicujejo,
ima včasih za kake izraze osupljivo dobre razlage,
včasih pa tudi slabe.

Prepričan sem, da bo prišlo v SSKJ še do revizije,
vsaj v razlaganju tistih pojmov,
ki bistveno odstopajo od razumevanja določene besede,
v drugih jezikih predvsem angleščine, ki je postala svetovni jezik.

Vrniva se k modrosti.
Veliko ljudi modrost povezujejo z bolečino,
češ da človek lahko postane moder samo preko trpljenja.
Pozneje bom razložil zakaj je to mnenje zmotno.

Piše: Primož Škoberne

Če je naš prijatelj otožen, ga vprašamo: "Kaj ti leži na duši?" Ljudi označujemo takole: "Kako dober je ta človek po duši, tisti pa ... Ali sploh ima dušo?" In ko nekdo premine, pomislimo: "Dušo je izpustil." Kaj si pravzaprav predstavljamo pod dušo? Kaj je duša? Kakšno vlogo ima v človekovem življenju?

Dušo ali Psiho so v grški mitologiji upodabljali kot lepo, nežno deklico, ki ima metuljeva krila. Stari poganski narodi so verjeli, da je duša kot nekakšen notranji človek, ki v snu med sanjanjem leta naokoli, ob smrti pa povsem zapusti telo. Dokler je v telesu, je človek živ, ko pa za zmeraj odide, pa premine. Iz krščanskega izročila se je ohranil slikovit opis, da je človek postal živ šele, ko mu je bil 'vdahnjen v obličje oživljajoči duh'.

Sama beseda duša (pa tudi duh) ima isti koren kot dih. Stara ljudstva so si potemtakem kot dušo predstavljala tisto, kar od znotraj oživlja človeka. Kot veter veje skozi liste, da trepeta, tako človekova duša diha skozi človeka in ga oživi, da se giblje, govori, čuti.

Malokje beremo o svoji identiteti, da smo Slovenci narod kmetov. Da, Slovenci smo bili v naši preteklosti pretežno narod kmetov. Naši predniki so obdelovali polja in živeli z naravo. Obdani z živim svetom rastlinstva in živalstva sredi zmernega podnebja so prebivalci v tem podalpskem in obmorskem prostoru ukoreninili svoj čut do kmečkega življenja. Pred nami se razprostirajo polja, travniki in gozdovi s tisoči in tisoči življenj in rastlinskih vrst. Naši predniki so to zagonetno členovitost narave občudovali in jo znali negovati, obdelovati in izkoristiti za svoje potrebe. Pri naših prednikih se je ta občutek naravne lepote prenašal iz roda v rod, v njih so rastline dremale in živele svoje življenje tudi v slovenski duši.

Kdor opravlja kakšno fizično delo na prostem in ima neprestano stik z naravo, ima drugačno telo in dušo od tistega, ki celo življenje iz generacije v generacijo presedi v zaprtih prostorih, v tovarnah, rudnikih, pisarnah itd. Ta miselni pristop, ki ga ima človeško telo do dela, ima za posledico, da človek doživlja svoje telo in dušo kot situacijo, ki ga motivira za takšno ali drugačno ravnanje. Kar delamo, delamo z zavestjo, z določeno stopnjo izurjenosti in dodajamo delu vrednostno zavest delovanja. Slovenska duša se je že od nekdaj nagibala k ljubezni do zemlje. V najgloblji notranjščini slovenske duše je torej prostor, ki se po svoji izvornosti oduševlja nad zemljo, saj kmečki človek s svojo gensko kodo še vedno doživlja naravo v vsej lepotni luči, brez okrnitve, tudi eksistencialno. To antropološko dimenzijo na čutno-duševni ravni slovenski človek doživlja tako, ker ima bližinski čut in urejajoč princip zavesti, povezan z njegovo vzgojo in adaptacijo zemlji in naravi. S svojim instinktivno kompenzacijskim gibanjem iz vitalnih globin kmečke zavesti se doživlja varen in srečen le v stiku z naravo, ker je le-ta bila od nekdaj temeljni pogoj njegovega obstoja.

Svetlobo ustvarja vir svetlobe, na primer žarnica ali žareča snov. Meritve kažejo, da fotoni v praznem prostoru zapustijo vir svetlobe s hitrostjo 2.99792 108 m/s. To hitrost označujemo s konstanto "c" in jo imenujemo svetlobna hitrost.

Začetki merjenja hitrosti svetlobe.

Danski astronom Romer je kot prvi že leta 1676 na osnovi opazovanja Jupitrovih lun izmeril hitrost svetlobe.

Leta 1850 je hitrost svetlobe izmeril Fizeauje na osnovi svetila, zobatega kolesa in ogledala. Meril je koliko časa rabi svetloba, da preleti od izvora do ogledala na neki oddaljenosti, se tam odbije in vrne na izvor.

Hitrost svetlobe med mirujočim se svetilom in ponorom

Meritev hitrosti svetlobe med mirujočim izvorom svetlobe in mirujočim ponorom, je bila kasneje ponovljena in potrjena na več načinov.

Hitrost svetlobe je torej dovolj natančno izmerjena v istem sistemu opazovanja, kjer svetilo in ponor mirujeta.

Na večji problem pa naletimo, ko želimo izmeriti hitrosti fotonov, ki prihajajo iz hitro gibajočih se tujih galaksij.

Življenje ti praviš le eno imaš,
ki v smrti utopi se, da to le poznaš.
Kaj storil si napak, si storil sploh kaj,
če On je zakaj tebi žalostni kraj?

Razum ni, ki tebi razkril bi lahko,
skrivnosti življenja zavito v Nebo.
Popolnosti Njega, dojeti tako,
da v krhki besedi ujeto bo to.

Pojdiva zdaj brat tja preko meja,
na travnik kjer pesem ljubezni igra.
Pesem, ki tvoje srce jo pozna,
srce, ki odgovor za tebe ima.

Življenje je večno, ki v Bogu živi,
le sanje so to kar minljivo se zdi.
Izroči se Njemu, ki bdi nad teboj,
le strah ti veli, da smrti se boj.

Miha

Čemur se ne moreš izogniti, sprejmi.

kitajski pregovor

Igor Kononenko

Sv. Frančišek Asiški (?1182-1226)
Blaženi, mojster ponižnosti, utemeljitelj frančiškanskega reda menihov.

Rodil se je v Assisiju v Italiji. Oče je bil bogat in ugleden trgovec, mati pa iz plemiške rodbine. Preživel je brezkrbo in veselo mladost. Kmalu je začel sanjariti o slavnem viteškem življenju, hkrati pa je živel uživaško in razsipniško. Leta 1204 je bil v vojni med mesti Perugio in Assisi ujet in je preživel celo leto v ujetništvu. Leta 1205 je doživel duhovno videnje, ki ga je spreobrnilo. Zavedel se je, da človek ni nič drugega na tej zemlji kakor romar in bežen gost, ki tava med življenjem in smrtjo, nikdar gotov imetja. Odtlej je iskal nov, globji smisel življenja. Začel je živeti za uboštvo, molitev in ljubezen do bližnjih. Prodal je vse svoje imetje in izročil denar duhovniku za obnovo cerkvice. Moč njegove ponižne ljubezni ga je gnala celo k najbolj zavrženim in poniževanim - gobavcem je bil privržen s posebno ljubeznijo. Ti izobčenci so poplačali njegovo neutrjeno srce, ki je večkrat obupavalo, s tako nežnimi izrazi hvaležnosti, da ga je to okrepilo in je v njih našel resnične tolažnike, medtem ko so ga njegovi prijatelji, pa tudi njegov oče in brat, zmerjali z norcem. Oče se ga je v hudem ogorčenju odrekel in ga razdedinil.

Živel je kot puščavnik in pomagal je pri obnovi cerkvice. Začel je pridigati. Po deželah se je širil njegov glas, blag in močan kot klic k ljubezni ali vabeč spev, ki je dramil sveto hrepenenje in polnil brezštevilne in zablodele duše s svetlobo ljubezni. Njegova pridiga je bila drugačna od pridig duhovnikov, kajti njegovi učitelji in vzorniki niso bili iz knjig, ne cerkveni učeniki, pridigarji ali retorji, temveč njegovo preprosto, goreče srce in ptice pod nebom in pesmi potujočih pevcev. Leta 1208 so se začeli okoli njega zbirati privrženci in sčasoma je bratovščina, ki je vztrajala v Kristusovem ubožtvu (red menihov, ki ga je, po Frančiškovi smrti, poznejši papež Gregor IX. organiziral v frančiškanski red), začela vzbujati občudovanje in ganjenost, kar je šlo v nos lokalni duhovščini. Frančišek je to občutil kot breme in odgovornost, zato se je skupaj z bratovščino leta 1210 odpravil v Rim. Tam je naletel na čudenje, nasprotovanja in hude dvome, vendar je s svojo iskrenostjo in ponižnostjo vzbudil občudovanje. Ker ga je podprl tudi kardinal Giovanni, se papež Inocenc III ni več upiral in je Frančiška blagoslovil in mu dovolil, da svoje dotedanje delovanje in pridiganje nadaljuje. Frančišek je potoval po vsej Italiji in oznanjal evangelij. V svojih romanjih je prišel vse do Maroka in na Orient. Leta 1212 je osnoval tudi skupnost sester. Leta 1224 je ob nekem videnju dobil Kristusove rane. Hudo je zbolel. Navzlic bolečinam se je nenehno smehljal, slavil in hvalil Boga, in kadar je ležal sam in oslepel v svoji koči, je pel zanosne pesmi. Ko je začutil, da se mu bliža konec, je naročil, da so ga med velikimi bolečinami prenesli v njegov Assisi. Umrl je 3. oktobra 1226, proti večeru. In v trenutku, ko je preminil, se je spustila na streho njegove koče velika jata škrjančkov, ki so se oglasili z glasno pesmijo. Dve leti po fizični smrti so ga proglasili za svetnika.

Spominjam se, da sem kot otrok velikokrat naredila nekaj, potem pa zbežala. To je bilo kot neka nagonska sila, ki me je potegnila stran, da se zaščitim, pred posledicami. Beg kot nemoč, kot boj za obstanek, pa se pri odraslemu človeku kaže kot neodgovorno ravnanje. Tak posameznik se ni pripravljen soočiti s posledicami svojih dejanj. Če je delal nekaj slabega, se želi izogniti, tako da zbeži, če je delal dobro, nima samozavesti in je prestrašen, da morda pa le ni tako dober kot misli, da je.

Mnogo je danes zakonov, ko se partnerja ne moreta dogovoriti o skupnih stvareh, pa gresta raje narazen. Nič ni bolj preprostega kot oditi, z novo osebo bo sigurno bolje, me bo bolje razumela in bo po "moje". Tako razmišlja veliko zakonskih partnerjev, zapusti družino in živi z novim partnerjem "od začetka". Vsa zgodba pa se kmalu ponovi. Ponovno je taka oseba soočena z preprekami, nalogami, ki jih mora rešiti, na način, ki ni enostaven. V delo je potrebno vložiti nekaj truda, ljubezni, potrpežljivosti in sprejemanja. Razlika je le v tem, da je naloga, ki bi jo morali opraviti že prvič, v družini, s partnerjem, tokrat težja, čeprav na začetku ni bilo videti. Ali bomo spet zbežali?

Tako nekako potekajo ločitve družin, ki jih sestavljajo nezreli, odrasli, neodgovorni ljudje, posledice pa nosijo otroci, ki so prepuščeni enemu partnerju, ter k drugemu hodijo le občasno, če imajo srečo.

Znanost in Religija

Naše celotno spoznanje in znanje počiva na izkušnji, ne glede, kaj si mislimo o tem. To kar nazivamo z izvedenim znanjem, v katerega gremo od posameznosti k splošnemu ali obratno od splošnega k posameznemu, ravnotako ima osebno izkušnjo za osnovo. Kar imenujemo ekzaktno znanost, ljudje v njej lahko najdejo resnico, ker se ta sklicuje na osebne izkušnje vsakega posameznika. Znanstvenik nam ne reče, da moramo a priori verovati v nekaj, kar nam predoča temveč, da ima določene rezultate, ki izvirajo iz lastnih izkušenj in ko jih razdelamo, pridemo do skupne izkušnje.

V vsaki egzaktni znanosti obstaja ena in edina skupna osnova vsemu in tako lahko takoj zagledamo resničnost ali pa lažnost zaključkov kateri sledijo. Sedaj se, a ne brez razloga, postavlja vprašanje: ali ima religija takšno osnovo ali je nima. Moramo vam odgovoriti na to vprašanje pritrdilno in odklonilno. Namreč pri religiji kakršna se pripoveduje po celem svetu, se jo prikazuje tako, kot da je osnovana na veri in verovanju; čeprav v resnici v večini primerov se sestoji iz različnih skupin teorij. To pa je ravno razlog zakaj pride do razlik med religijami. Te teorije so ponovno zasnovane na verovanju in tu se krog zaključi.

Nekdo reče, da obstoja neko Veliko Bitje, nastanjeno nekje v višinah od koder upravlja s svetovi in da on zahteva, da mu mi verujemo izključno zaradi avtoritete njegove trditve. Na isti način lahko imamo sami svoje ideje za katere zahtevamo, da drugi verujejo v njih. Če pa nas vprašajo za razlog tega verovanja, jim ga ne moremo dati, ker ga nimamo.

Ženske moške pogosto obtožujejo, da jih ne slišijo, vendar pa imajo moški zdaj opravičilo. Raziskava, ki so jo opravili v Veliki Britaniji, njene rezultate pa je objavil časnik Daily Mail, je namreč pokazala, da moški težje slišijo ženske glasove kot glasove drugih moških.

Možgani se namreč različno odzivajo na glasove moških in žensk. Moške glasove zaznavajo na preprost način, ženske pa s pomočjo tistega dela, ki je odgovoren za zaznavanje glasbe. Raziskovalci so pojasnili, da je ženski glas bolj kompleksen od moškega, in sicer zaradi razlik v obliki in velikosti glasilk ter žrela med spoloma, pa tudi zaradi tega, ker je v ženskem glasu več "naravne melodije". Zaradi tega je v ženskem glasu širši razpon frekvenc. Avtorji poročila dodajajo, da je to tudi razlaga, zakaj ljudje, ki imajo prisluhe, navadno slišijo moške glasove. Možgani si namreč lažje izmislijo preprostejše moške glasove.
www.dnevnik.si

Verjetno ni potrebno posebej govoriti, kje se nahaja naš alpinist Tomaž Humar. To verjetno ve že cela Slovenija in pol sveta. Je pa kljub okoliščinam zmogel poslati v bazo naslednje sporočila za slovensko javnost. Tomaž, tudi bralci Pozitivk držimo pesti zate, da se srečno vrneš v dolino.
Več o Tomažu Humarju na: www.humar.com

*******************************
Ideja !!!
8.8.05 18:56 CET
Dragi Slovenci in Slovenke,

lepo mi je, ko mi pišete in mi prjatelji iz baze vsak večer pošiljajo sporočilo v steno, veliko od vas bi želelo pomagati, nakazati denar.

Vesel sem vsake tople misli, stiskanj pesti. Včeraj so mi prebrali lep mail, kako deklica zame moli, da bi se vrnil iz stene.
In se mi je utrnila misel, pri tem, da smo Slovenci po dolgem času spet eno, ne vrag vragu ampak brat bratu, zato apeliram na vas, da že enkrat zbiršemo ta izvirni greh Slovencev iz prsi in zgradimo peditrično kliniko. Bodo na moji strani prijatelji odprli račun, ki bo viden v vsakem trenutku, da se bo vedelo, koliko dejansko se je nabralo in bo za naše otroke za boljši jutri. Zgradimo kliniko, odprimo srca in dlani, veseli me, da smo spet eno in ne eni na eni strani, drugi na drugi strani. Hvala še enkrat za to, da ste s srcem in dušo pri tem reševanju, me to bodri in mi je toplo, ker smo zoper postali eno in je Zgornja Foušija za trenutek ugasnila.

Trenutno me spet čaka noč. Bom zmrzoval, včeraj ponoči je bilo minus pet, ta fajht na meni zmrzuje, nekaj dni že ne jem...

Dajmo omisliti to in že vnaprej se vsem zahvaljuje m za boljši jutri naših otrok.

Hvala.

Je po postaji povedal Tomaž Humar, alpinist

Piše: Miran Zupančič

V gemantriji ponazarjata števili 1 in 10 Boga, najvišjo enost. Bog ni imeno-van niti pri Judih, niti v islamu. Primer: emeth: resnica, vrednost 441=seštevek 9. Od padca dalje se noben človek ne more dvigniti nad število 9. Božanska Beseda je najvišja resnica in jo označuje število 10. Če je 1, vrednost alfa (začetek), število, ki je postavljeno na začetek, nastane število 1441, ki da vsoto 10, popolno resnico. To lahko pojasnimo z besedami: Brez Boga ni resnice. Pomemben predstavnik numerologije je Pitagora, ki mu je bila skrivnost matematike zaupana v Egiptu in je bil učenec Zoroastre. V Judeji je študiral kabalo. Učil je:"Razvoj je zakon življenja. Število je zakon univerzuma. Enost je zakon Boga." Števila so zanj bila več kot številke. Številke označujejo kvantiteto, števila predstavljajo Kvaliteto. So izraz duhovnih procesov.

Mnogi narodi starega veka so razvili svoje gematrične sisteme. S številčnimi vrednostmi 22-tih črk hebrejske abecede razumemo Sveto pismo kot ogromen sistem števil, ki so kodirana v imenu. Kabalistično je lahko vsaka črka glede na vrednost števila pot k desetim sefirotom, ki so med Bogom in svetom, "ustvarjalni dejavniki". Na ta način poskušajo s pomočjo datuma rojstva napovedati posamezniku življenjsko nalogo, življenjski ciklus, lastnosti značaja itd. Pri tem običajno uporabljajo števila 1 do 9 in mojstrski števili 11 in 22. Pomen teh števil obsega po mnenju kabalistov vse, kar se dogaja v svetu.

Oglejmo si primer Johann Sebastian Bach , tega genija, ki se rodil pred 250 leti. Že samo ime Bach je zelo melodično. Vrstni red glasov besede Bach, mehak začetek-B v povezavi z odprtim A, srednji, uravnotežen vokal med "ženskim" svetlim vokalom I in E in"moškim" O in U, kot tudi zveneči goltnik opisuje mali vodni tok. In dejansko je"tekoče" bistvena značilnost Bachove glasbe. Druga značilnost je globoka resnost. Osebno ime"Sebastian" prihaja iz grščine in pomeni"častivreden". Kdor pozna pomen določitve imena otroku, ve, da je vpliv imena zelo pomemben. Ko gre za magično stran Bachove glasbe vidimo v mnogih delih, na primer v Matejevem pasijonu, da je uporabil staro kabalistično številčno simboliko, gematrijo ali gemantrijo.

Ko se odpraviš iskat Itako,
moli, da bi bilo tvoje potovanje dolgo,
polno dogodivščin, polno prebujenj.
Ne boj se starih pošasti….
Na svojih potovanjih jih ne boš srečal,
če so tvoje misli vzvišene in plemenite,
če tvoj razum, telo in duha razvnemajo pristne strasti.
Ne boš srečal strašljivih pošasti,
če jih ne boš nosil v svoji duši,
če jih tvoja duša ne postavi predte.

Constatin Peter Cavafy


najdeno v knjigi: Preprosto bogastvo (Knjiga za vse dni v letu) avtorice Sarah Ban Breathnach

Ljudje radi govorijo okoli, da ima vsak človek svojo resnico.

Res jo ima. Vzemiva primer:

Trije ljudje iz različnih krajev si telefonirajo in se pogovarjajo o vremenu.
Onemu, ki je na obali morja sije sonce,
drugemu, ki živi v notranjosti dežele pada dež,
tretji pa naj bo recimo slep od rojstva in neba nikoli niti ni videl,
niti si ga ne predstavlja kako izgleda, ampak sodeluje v razpravi,
kajti tudi on je že kdaj bil moker od dežja.
Zdaj kakšen smisel ima,
da drug drugega prepričujejo,
kdo od teh treh ima glede vremenske resnice najbolj prav,
če pa ima vsak svojo takšno, ali drugačno sliko in izkušnjo.

Še bolj bizarne so primerjave očividcev nesreč,
kjer so njihove trditve ob videnju istega dogodka popolnoma različne.

Približno podobna so tudi razpravljanja razpravljavcev
o resnici, o biti, o Bogu, o miru,
kjer so vsi razpravljavci hudo radi pametni kar se da.

Naj se vaša duša umiri in se zave lepote sveta in njegovih neizmernih, brezmejnih zakladov.

Vse, kar imate v sebi, vse vaše srčne želje, vse, česar ste zaradi svoje narave posebno sposobni – vse to čaka na vas v veliki celoti. Gotovo bo prišlo k vam.

Enako gotovo pa ne bo prišlo niti trenutek pred časom, ki je za to določen.
Ves vaš jok in vročica in stegovanje rok
ne bodo nič pomagali.

Torej se nikar ne lotite te igre.


Edward Carpenter

Odpočij se duša, ob slapovih žuborečih zaspi!
Le kaj mi voda, tekoči curek govori?
Drvi in šepeče skoz čas, zapušča svoje sledi,
a mene pri solkanski "fontani" že dolgo več ni.

Na »Placu« so se zbrali ljudje okrog vodnjaka,
nova skulptura jim spomin na »fontano« obuja,
voda prede zadovoljstvo in veselje v ljudeh prebuja,
slišati je šumenje skoz stene, dom in sleherna vrata.

Ptičja perut hladni marmor v vodi čutno gladi,
potrpežljivo in tiho iz luči sonca žarek zvabi,
svežino čistih kapelj in mladih sanj o pomladi,
ko se s sestro Sočo vodnjak pomensko pobrati.

Hiše sijejo življenje. Trg je ves svetal.
Ob njem stoji cerkev Svetega Štefana, zlat oltar,
lepota vodnjaka v srcu »Placa« je sveta stvar,
leži pod Škabrijelom ta sveti, pozlačeni gral.

Znanstveniki so navdušeni nad uspešnimi rezultati testiranja novega sredstva za zmanjševanje apetita, ki bi se lahko izkazalo za izredno učinkovitega pri zdravljenju debelosti.

Testiranja, ki so jih izvedli raziskovalci iz londonske akademije Imperial, vključujejo hormonsko terapijo, ki daje želodcu občutek sitosti. Zdravilo temelji na dodajanju naravnega prebavnega hormona ljudem s prekomerno telesno težo.

Injekcije zdravila pospešujejo obstoječ nivo oxyntomodulina v telesu, ki se običajno sprošča iz trebuha, ko je hrana prebavljena in tako možganom signalizira ali je bila potreba po hrani zadovoljena ali pa telo potrebuje več hrane.

Ritem sveta je pač tak,
da se zavrti planet kot vrtavka okoli sonca
in je zato nekje ura šest zjutraj, nekje pa popoldne
in ljudje se neprestano vsako minuto in vsako sekundo
rojevajo, smejijo, ljubijo, jadrajo, nabirajo pomladno cvetje.
In nenazadnje umirajo.
Lahen, mrzel jesenski dež, jim utira pot po koži,
in jim napne vse mišice, vzbudi vse čute.

Ritem sveta je pač tak,
da se zvečer, ko se umiri zrak v ravnovesju vetrov,
dolge, obalne trave usločijo v najlepše loke,
kot nebeška pisava na žarečem obzorju.
In jo nemo, črko za črko, prebiramo v večernem mraku.